Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

Sem Vika Jelen, upokojenka, še dobro leto pa bom nosila že 7 križev. Zelo nerada pišem o sebi, saj vem, da sem čisto običajna oseba, dobrih in slabih lastnosti. Moj moto je: Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj! Kdor vztraja zmaguje! In ker sem kristjanka, mi je v oporo tudi tale stavek: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč! V svojih objavah se želim dotikati različnih tem. Hvala Mojci Vočko, da mi je dala to neobvezujočo priložnost, da bom občasno pisala na tej spletni strani. Aktivna sem na družabnem omrežju FB (zadnje čase bolj malo, bom o tem tudi pisala) in na Twitter profilu. Kot radovedna državljanka sem začela zasledovati politično in družbeno stanje v državi, ne boste verjeli, na dan, ko so letala bivše JLA letala nad mojo glavo in raketirala plato pred Karavanškim predorom na Hrušici. Domovala sem v vasi Dovje in ravno nad mojo hišo so se letala obračala in se vračala nazaj v napad. Z mladoletnima hčerkama smo se stiskale v kletnih prostorih, kjer smo poprej zatemnili in zaščitili okna, si odnesli nekaj nujnih stvari seboj in čakali, kaj bo. Strah je bil velik in po glavi so mi rojila vprašanja, kaj to pomeni, kaj počne vojska, ki smo jo imeli (vsaj do tedaj) za varuha ljudi, države? Novice so prihajale zgolj preko radia, ker televizije nismo mogle gledati. Po nekaj urah strahu smo se le vrnile v zgornje nadstropje in spremljale dogodke preko TV. Vsake toliko nas je v obup spravljalo zavijanje sirene kot znak zračnega napada, da smo bežale v klet. Strah nas je bilo noči! Potek dogodkov nam je vsem poznan. S tem dnem sem ugotovila, da se dogaja nekaj zelo pomembnega v naši deželi, čeravno sem se udeležila plebiscita in glasovala za samostojno Slovenijo, ki naj bi se »rešila« večnega požrešnega Beograda, ki nas je zajedal in izkoriščal. Tako sem to do tedaj razumela, ker nisem vedela o politiki NIČ! Časopisov nisem brala, ker jih nisem bila zmožna plačevati zaradi svojega slabega finančnega stanja. Edini vir informacij mi je bila televizija! V vasi se o tem ni kaj dosti govorilo, čeravno sem bila veliko med ljudmi, saj sem bila v tistih časih aktivna v kulturnem društvu. Vsako nedeljo tudi v cerkvi kot organistka, a o politiki ni nihče govoril. Po sveti maši se je vsak hitro odpravil domov in običajni klepeti pred cerkvijo so se prenehali! S časom se je v meni zbujal klic po iskanju resnice, pravice in postajala sem vse bolj, v besedah in dejanjih, politično in ne samo družbeno aktivna državljanka.

V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.