Sem Vika Jelen, upokojenka, še dobro leto pa bom nosila že 7 križev. Zelo nerada pišem o sebi, saj vem, da sem čisto običajna oseba, dobrih in slabih lastnosti. Moj moto je: Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj! Kdor vztraja zmaguje! In ker sem kristjanka, mi je v oporo tudi tale stavek: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč! V svojih objavah se želim dotikati različnih tem. Hvala Mojci Vočko, da mi je dala to neobvezujočo priložnost, da bom občasno pisala na tej spletni strani. Aktivna sem na družabnem omrežju FB (zadnje čase bolj malo, bom o tem tudi pisala) in na Twitter profilu. Kot radovedna državljanka sem začela zasledovati politično in družbeno stanje v državi, ne boste verjeli, na dan, ko so letala bivše JLA letala nad mojo glavo in raketirala plato pred Karavanškim predorom na Hrušici. Domovala sem v vasi Dovje in ravno nad mojo hišo so se letala obračala in se vračala nazaj v napad. Z mladoletnima hčerkama smo se stiskale v kletnih prostorih, kjer smo poprej zatemnili in zaščitili okna, si odnesli nekaj nujnih stvari seboj in čakali, kaj bo. Strah je bil velik in po glavi so mi rojila vprašanja, kaj to pomeni, kaj počne vojska, ki smo jo imeli (vsaj do tedaj) za varuha ljudi, države? Novice so prihajale zgolj preko radia, ker televizije nismo mogle gledati. Po nekaj urah strahu smo se le vrnile v zgornje nadstropje in spremljale dogodke preko TV. Vsake toliko nas je v obup spravljalo zavijanje sirene kot znak zračnega napada, da smo bežale v klet. Strah nas je bilo noči! Potek dogodkov nam je vsem poznan. S tem dnem sem ugotovila, da se dogaja nekaj zelo pomembnega v naši deželi, čeravno sem se udeležila plebiscita in glasovala za samostojno Slovenijo, ki naj bi se »rešila« večnega požrešnega Beograda, ki nas je zajedal in izkoriščal. Tako sem to do tedaj razumela, ker nisem vedela o politiki NIČ! Časopisov nisem brala, ker jih nisem bila zmožna plačevati zaradi svojega slabega finančnega stanja. Edini vir informacij mi je bila televizija! V vasi se o tem ni kaj dosti govorilo, čeravno sem bila veliko med ljudmi, saj sem bila v tistih časih aktivna v kulturnem društvu. Vsako nedeljo tudi v cerkvi kot organistka, a o politiki ni nihče govoril. Po sveti maši se je vsak hitro odpravil domov in običajni klepeti pred cerkvijo so se prenehali! S časom se je v meni zbujal klic po iskanju resnice, pravice in postajala sem vse bolj, v besedah in dejanjih, politično in ne samo družbeno aktivna državljanka.