– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    117 KRIMINALISTOV, POLICISTOV NAD FRANCA KANGLERJA, CELO NOTRANJA MINISTRICA KATARINA KRESAL JE VEDRILA V BLIŽINI

    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

     

     

    Franc Kangler, kakršnega sem poznal, z njim delil prenekateri poklicni in osebni trenutek, je leta 2006 postal župan drugega največjega slovenskega mesta, mesta Maribor. Stvar mi je bila na trenutne nekako nadrealistična, še posebej same volitve, ko je v drugem krogu premagal direktorja UKC Maribor, Gregorja Pivca. Ves tisti blišč v soju žarometov medijev me je vodil k razmišljanju, da je Kangler s to potezo vstopil v nek drug svet, ki bo po eni strani lep, po drugi strani pa mukotrpen in zahteven. 

    V prvem krogu je zmagal tudi na naslednjih županskih volitvah leta 2010. V vsem tem obdobju je naredil vse, kar je pred volitvami obljubljal. V šestih letih je realiziral nekaj več kot petdeset projektov, od katerih so bili nekateri megalomanski. Neposredno sem bil prisoten pri otvoritvi največjega slovenskega trga, Trga Leona Štuklja, in nepozabni otvoriti evropske prestolnice kulture. To je bila prireditev, kakršno slovenski prostor še ni videl. 

    Vzporedno s tem pa ga je slab mesec po prvi izvolitvi za župana mariborska kriminalistična policija že imela v svoji evidenci kot potencialnega kandidata za kasnejši pogrom. Več kot očitno je nekdo že v samem začetku njegovega prvega mandata pričel s pisanjem scenarija in z režiranjem Kanglerjeve kasnejše apokalipse. Mediji so ga sistematično napadali in blatili, mariborska policija pa je preko medijev konstantno nakazovala na neke sume storitev kaznivih dejanj pri nastajajočih projektih, s čemer je v javnosti nastalo javno mnenje o pokvarjenem in koruptivnem mariborskem županu. 

    - Advertisement -

    Vrhunec je dosežen dne 4. 5. 2011, ko je območje Maribora okupirala divizija kriminalistov in policistov, 117 naj bi jih bilo, in so se ta dan Kanglerja lotili kot največjega kriminalca s hišnimi preiskavami in ostalimi operativnimi postopki. Celo helikopter je »njemu v čast« preletaval območja, kjer so se opravljale hišne preiskave. Tudi ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je bila ta dan v bližini, domnevno povsem slučajno po nekih drugih opravkih. Vsi MSM slovenski mediji so kot krvoločni volkovi dobesedno trgali kos po kos Kanglerjevo podobo, v prepričanju, v kolikor toliko policije opravlja realizacijo v tako velikem obsegu, potem je Kangler nesporno kriv. Danes vemo, kakšen je izkupiček te žetve – 25:0 v Kanglerjevo korist.

    V nadaljevanju vas prepuščam tretjemu poglavju iz knjige ŽUPANOV BOJ:

     

    Naslovnica knjige ŽUPANOV BOJ, ki je izšla junija 2018; vir: Zoran Šarič

     

    3. FRANC KANGLER ŽUPAN MESTA MARIBOR 

    Leta 2006 je Franc Kangler naznanil, da bo vstopil v kandidaturo za župana mesta Maribor. »Ojoj«, smo si mislili, ta bo pa težka, sploh, ko so se izkristalizirali vsi kandidati, med katerimi je vsaj po javnomnenjskih raziskavah premočno vodil Gregor Pivec, takratni direktor UKC Maribor in član stranke SDS, za petami pa so mu bili še Boris Sovič, Stojan Auer, Milan Petek, Melita Cimerman in ostali, ki pa niso predstavljali resnejše nevarnosti za glavne kandidate, favorite. Vendar je Kangler s svojim programom in javnim nastopanjem v predvolilnem času krepko segel v srca določenih volivcev, predvsem s svojim sloganom »s srcem za Maribor«, značilno oranžno barvo in sončnico kot simboliko. Ne vem, če je bilo pričakovano ali presenetljivo, premagal je vse preostale konkurente in se uvrstil v drugi krog z 22,56% glasovi, skupaj z Gregorjem Pivcem, ki je dobil 28,71% glasov. Naslednjih štirinajst dni sem pozorno spremljal volilni boj med obema kandidatoma in priznam, da si nisem mogel ustvariti mnenja, kdo bi lahko zmagal, čeprav je bil v medijih Gregor Pivec še vedno izraziti favorit. Kljub temu so določeni dejavniki kazali na to, da Kangler boja še ni izgubil in da je s svojo preprostostjo ter odprtostjo segel v srca ljudi. 

    Na volilni večer so me poklicali prijatelji Frasi iz Pobrežja in predlagali, da gremo skupaj v mesto do volilnega štaba Franca Kanglerja, ki ga je imel v Vetrinjski ulici v Mariboru in ga tudi mi osebno podpremo. Velika družina Fras in midva s soprogo Biserko smo se še pred 19.00 uro odpravili do volilnega štaba, kjer je že precejšnja množica Kanglerjevih privržencev nestrpno pričakovala rezultate volitev. Tam smo izvedeli, da ima protikandidat Pivec svoj štab na Glavnem trgu in iz radovednosti smo odšli tja ter imeli kaj videti. Celoten Glavni trg je bil prepravljen z njegovimi privrženci, veliko več jih je bilo, kot pri Kanglerjevem volilnem štabu. Posebej je bodlo v oči to, da so bili vsi počaščeni s kranjsko klobaso. Pivčev volilni štab se je dobro izkazal, množica pa je bila glasna, razposajena in v takšnem stanju, kot da je Pivec že zmagal. Ob vrnitvi do Kanglerjevega volilnega štaba sva z ženo odšla v notranjost in tam sem srečal nekaj znanih obrazov, Željka Vogrina, Kanglerjevega tasta in še nekatere, ki sem jih osebno poznal in z vsakim sem spregovoril nekaj besed v podporo našemu kandidatu. 

    Ta večer sem pogrešal Kanglerjeve bivše sodelavce iz policije. Razen mene in policista Dušana Turka, tam ni bilo nikogar. 

    Vsi prisotni so bili v napetem pričakovanju rezultatov in ko so bili objavljeni prvi neformalni rezultati vzporednih volitev, je v notranjosti in zunaj volilnega štaba završalo. Franc Kangler je vodil. Napetost, ki je trajala od tega trenutka do končnih rezultatov, je bila neopisna. Pri vseh je bil prisoten adrenalin, ki ga je težko ponazoriti in neverjetno se mi je zdelo, da v županskih volitvah drugega največjega mesta v Sloveniji zmaguje nekdo, ki ga osebno poznam, ki je moj prijatelj in bivši sodelavec. 

    V štabu je bil nameščen televizor, na katerem so v živo predvajali volilno oddajo in nekaj po 19.00 uri objavili končni seznam zmagovalcev županskih volitev. Na ekranu se je v nekem trenutku pokazal rezultat volitev mesta Maribor in jasno je bilo razvidno, Franc Kangler je novi župan Maribora z deset odstotno prednostjo pred Gregorjem Pivcem. 

    Kanglerja v tem času ni bilo v volilnem štabu, bil je na Glavnem trgu skupaj s protikandidatom in televizijskimi ekipami v pričakovanju rezultatov. Ob dokončni razglasitvi smo se vsi iz njegovega volilnega štaba dobesedno vsuli proti Glavnemu trgu, kjer je že bila nepregledna množica. Obdali smo oba kandidata, ki sta bila že vidno utrujena, vendar tokrat Gregor Pivec slabe volje, Kangler pa širokega nasmeška. Pivec glede na njegov položaj direktorja UKC Maribor, vidnega člana SDS in nespornega favorita volitev, verjetno niti v sanjah ni pričakoval, da lahko izgubi proti Kanglerju in prav to se mu je zgodilo. Ljudje so pokazali, da več ne zaupajo eliti, nekomu, ki se glede na položaj in status težko poistoveti z navadnim, preprostim človekom, prav to pa je simboliziral Kangler. Žal pa je tudi to eden od segmentov, ki ga je elita, mariborska tako imenovana inteligenca, oziroma »pamet Maribora« v dobršni meri izkoristila, da so ga na koncu spodnesli. 

    Skratka, po prvih medijskih izjavah, ki jih je Kangler podal na Glavnem trgu kot novi župan Maribora, se je skozi kordon njegovih množičnih privržencev pričel prebijati proti svojemu volilnemu štabu. Med tem prebijanjem je tudi meni uspelo, da sem mu pristopil, mu segel v roko in mu iz srca čestital na neverjetnem podvigu. Spomnim se, da me je prijel z obema rokama za mojo roko in se mi zahvalil. Res sem bil takrat zelo ponosen nanj, ponosen, da ga poznam, da je nekako tudi del mojega življenja, zdel se mi je kot nekakšen junak, idol, obdan z nepregledno množico svojih privržencev in obsijan s sojem luči vseh medijev, ki so bili na kraju. 

    Ta večer sem v nadaljevanju opazil, da se je množica privržencev Gregorja Pivca hitro po objavljenih dokončnih rezultatih porazgubila in izpraznila Glavni trg, nekateri pa so prišli celo do Kanglerjevega volilnega štaba in naprej z njim proslavljali. Med njimi so bili tudi sorodniki prijateljev Frasov, s katerimi smo skupaj prišli sem. Ti so se najprej pošteno najedli kranjskih klobas v Pivčevem štabu, nato pa nadaljevali še v Kanglerjevem. Proslavljanje je trajalo pozno v noč. 

    Že naslednjega dne sem med službo odšel na malico v kletne prostore Mestne občine Maribor, kjer je bila restavracija in kamor sem pogosto zahajal na topel obrok. To jutro sem tukaj srečal novopečenega župana in ko me je zagledal, je pristopil k mizi, mi podal roko in se mi zahvalil, da sem bil s soprogo prejšnji večer prisoten na njegovi izvolitvi. Še enkrat sem mu zaželel vso srečo in uspeh na novem delovnem mestu. 

    Tako kot v času, ko je bil poslanec, so se najini stiki za nekaj časa v tem prvem mandatu prekinili. Županovanje drugemu največjemu mestu v državi je zahtevalo celega človeka in niti predstavljal si nisem, kakšno delo je to, dokler nisem na lastne oči videl, kaj pomeni biti župan, kaj mora vse početi, znati in kakšna odgovornost je to, a o tem nekoliko kasneje. 

     

    “KOT POLICIST IN KRIMINALIST JE SVOJE DELO JEMAL ZELO DOSLEDNO, VČASIH CELO FILMSKO”

     

    Spomnim se Kanglerjeve prve večje poteze v vlogi župana, ki sem jo zaznal in je takrat v medijih precej odmevala. Takratni dolgoletni direktor Nigrada Zlatibor Krajnčič si je očitno prislužil nezaupanje novega župana, mestne oblasti in bil je odpoklican, za kar si je Kangler pridobil tudi mnenje pravnih strokovnjakov. Po Kanglerjevem takratnem mnenju bi občina, v kolikor bi Krajnčič ostal direktor, utrpela veliko gmotno škodo, še en nesmisel pa se je pripetil na seji nadzornega odbora, ko je občina kljub večinskemu lastniškemu deležu ostala brez svojega člana. Na tej seji je Krajnčič ukazal zakleniti vrata sejne sobe in s tem fizično preprečil vstop predstavniku občine, podžupanu Danilu Burnaču. Kangler je kmalu za tem v prostorih Nigrada Krajnčiču osebno izročil sklep o odpoklicu, spremljala pa sta ga podžupan Igor Verlič in direktorica mestne uprave Milica Simonič Steiner. Akcija izročitve odpoklica je bila takrat na prvih straneh medijev, župan pa predstavljen kot oseba, ki ima pogum, saj je bil Krajnčič v tistih časih vsesplošno poznan kot nekdo, ki je nedotakljiv. 

    Žal pa so me v tistem času močno presenetili občasni članki v medijih, predvsem v časniku Večer, da se na Mestni občini Maribor dogajajo določene nepravilnosti in da se pripravljajo kazenske ovadbe tudi zoper župana Kanglerja. V moji službi se o tem nihče od odgovornih ni pogovarjal in smatral sem, da verjetno nekaj res preiskujejo, pri čemer pa Kangler ne more imeti nič zraven, saj si ga kot storilca kaznivih dejanj nisem predstavljal. Zato temu nisem polagal posebne pozornosti. 

    Maja leta 2009 pa me je presenetilo naključno srečanje z njim in dogodek, ki je sledil. S sodelavcem Boštjanom P. sva se nahajala v centru Maribora in iskala primerno lokacijo, da se okrepčava. Ko sva zavila v Jurčičevo ulico, sva naenkrat zagledala župana Kanglerja, ki je stal ob stojnici za prodajo knjig in klepetal  s prodajalcem, katerega je očitno osebno poznal. Ko me je zagledal, nama je takoj pristopil, obema segel v roko in me vprašal, če upam iti z županom na kavo. Seveda sem privolil, me je pa vznemirilo njegovo vprašanje, »če upam iti na kavo«. Takoj me je prešinilo, da je to verjetno zaradi pisanja medijev o njegovi vpletenosti v nepravilnosti na občini Maribor. Moj odgovor, »zakaj pa ne bi upal?«, ga je pomiril in vsi trije smo odšli do bližnjega lokala v Tyrševi ulici, sedli zunaj na terasi, naročili pijačo, nato pa je takoj stekel pogovor o tem, kako so se neupravičeno spravili nanj, da gre med ostalim tudi za maščevanje določenih oseb, s katerimi ima že iz policijskih časov težave, pa ga sedaj poskušajo diskreditirati. In da je ironija ter naključje še večje, mi je pokazal nekoliko miz od nas sedeti dve osebi, ki sta nam kazali hrbet. Dejal je, da sta prav zdaj in tukaj dva akterja, ki ga želita onemogočiti v njegovi politični karieri. Takoj sem ju prepoznal, bila sta dva vodilna delavca iz ustanovne Skupine za organiziran kriminal v mariborski kriminalistični policiji, o kateri sem pisal že prej. 

    Eden od njiju je iz mariborske kriminalistične policije kasneje odšel v Ljubljano, na državni kriminalistični nivo, po tem pa zasebno v neke vrste detektivske vode, drugi pa je prav tako dalj časa služboval v policiji v Ljubljani, danes pa je direktor ene vodilnih slovenskih državnih institucij. Čeprav mi je Kangler takrat in kasneje še večkrat podrobno opisal njun način Kanglerjeve diskreditacije, v sodelovanju s še večimi osebami, ki še danes z njima sodelujejo, smatram, da o tem nisem pristojen pisati. Kangler naj sam odloči, ali bo in kdaj bo razkril zakulisje, ki je po njegovem mnenju eden od inicialov za njegovo kalvarijo, saj bi naj s podtalnim delovanjem pripravili teren za marsikaj, kar se mu je kasneje zgodilo. Ob koncu našega druženja me je povabil, da ga enkrat obiščem v županski pisarni in obljubil sem mu, da bom prišel na kavo ob prvi priložnosti. 

    Še to leto, v pozni jeseni, sem ga poklical in ga povabil na kavo v nek lokal v mestu, pa me je pozval, da se oglasim v njegovi pisarni na MOM. Seveda do njega ni bilo mogoče priti kar tako. Najprej me je njegova osebna tajnica temeljito izprašala, kdo sem in ali sem najavljen pri županu. Ko sem se predstavil in potrdil, da sva z županom dogovorjena ob določenem času, ga je telefonično poklicala, me najavila, vendar sem moral nekaj časa počakati, kajti v pisarni je imel nekaj gostov. Naposled so le prišli iz pisarne in poklical me je notri. 

    Velika pisarna, z visokim stropom, v desnem delu velika ovalna miza s številnimi stoli, levo pa njegova pisalna miza z računalnikom. Po stenah so bile obešene lepe umetniške slike, skratka pisarna lično urejena, prav takšna, kot bi pričakoval, da jo ima župan Maribora. Sedla sva za tisto veliko ovalno mizo, tajnici je naročil dve kavi ter sokove za naju in pogovor je stekel, vse v duhu prijateljstva in predstavljanja, kako se počuti tukaj ter kaj vse počne. Ko mi je pokazal rokovnik, v katerem je bilo za vsak dan posebej napisano, kakšne so njegove naloge in obveznosti, sem videl, da njegovo delo župana zdaleč ni enostavno. Nasprotno, za takšno poslanstvo moraš biti res poseben in izvoljen. Spomnim se, da je imel v rokovniku za tisti dan določene obveznosti od ure do ure, naprimer od 12.40 do 13.10 za določeno stranko, obisk ali kakšno obveznost izven prostorov občine. Čestital sem mu, da vse to zmore. Nato mi je dejal, da mi mora na njegovem službenem računalniku nekaj pokazati. Odprl je galerijo fotografij in na njih je bilo moč videti Franca Kanglerja v različnih situacijah pri njem doma, kako vzgaja divje svinje, vozi traktor, goji razno zelenjavo in sadje. Dejal mi je, da je to njegov hobi, ki ga ob vsem tem županskem cirkusu sprošča in utrjuje, hkrati pa poskrbi za dodaten vir dohodka, saj ima urejen status kmetovalca. Ker nisem vedel, da se tako intenzivno ukvarja tudi s kmetovanjem, me je stvar precej fascinirala in mi Kanglerja prikazala v še svetlejši luči.

    Po tem sva prešla na resnejše teme, predvsem o tem, kako ga preganjajo njegovi bivši sodelavci in povedal je, da je zelo razočaran nad vsem skupaj. Naznanil mi je celo sum, da mu prisluškujejo telefone, vendar sem ga poskušal pomiriti, da temu ne verjamem, saj da ne počne nič takšnega, za kar bi lahko policija pridobila dovoljenja za prisluhe. To pomeni izvrševanje kakršnihkoli kataloških kaznivih dejanj, ki pa jih Kanglerju nikakor nisem mogel pripisati. In imel je prav, sam pa sem bil v veliki zmoti, kar se je potrdilo dobro leto dni kasneje. Po tem sem bil pri njem v pisarni še nekajkrat, vedno na prijateljskem obisku, razen dne 26.11.2012, ko me je doletela žalostna dolžnost, da sem po službeni dolžnosti Franca Kanglerja seznanil s podrobnostmi in njegovo morebitno ogroženostjo tega dne, ko je bila napovedana druga mariborska vstaja. A o tem kasneje, ko bom podrobneje opisal ta žalostni del mariborske zgodovine. 

    Spomnim se dogodka, ki je poleti 2009 razburil del mariborske javnosti, predvsem tako imenovane intelektualce. V mestnem parku se je posušil večstoletni hrast. Skozi okno moje službene pisarne ob parku sem lahko neposredno opazoval, da se okoli tega drevesa nekaj dogaja. Najprej so okoli drevesa postavili gradbeni oder skoraj do vrha, pred tem so mu odžagali krošnjo, tako da so pri vrhu ostale štiri debele veje. V nadaljevanju so prišli mojstri z motornimi žagami in dobršen del meseca obdelovali, rezljali drevo. Nastajala je skulptura z motivi gozdnih živali in meni osebno je bil projekt precej všeč, saj sem velik ljubitelj obdelave lesa in rezbarjenja. Iz medijev sem izvedel, da je ta nastajajoča skulptura projekt Mestne občine Maribor, govorilo se je, da gre za Kanglerjevo idejno zasnovo. 

     

    Lesena skulptura v mariborskem mestnem parku, ki je v javnosti povzročila veliko hude krvi (foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    V teh dneh sem ga srečal, ko je skupaj z vodjo njegovega kabineta Duško Jurenec prečkal park pri I. gimnaziji in šel proti centru. Pozdravili smo se in pohvalil sem nastajajočo noviteto v parku. Vesel je bil, da mi je všeč, vendar mi je takoj povedal, da so že na delu združenja, ki so proti in boji se, da jim bo uspelo projekt zaustaviti in odstraniti. Točno to se je zgodilo, skulpturo so kmalu po dokončanju podrli in prestavili na meni še do danes neznano lokacijo. Po tem dejanju sem poslušal izjave občanov, sodelavcev, kolegov, nekateri so bili za, drugi proti skulpturi v mestnem parku, vsak je imel svoj argument, ki ga je zagovarjal. Kakorkoli, dokazano je le to, da vsak vidi določeno stvar s svojimi očmi in težko je najti nek kompromis. Izjave, da je takšna oblika drevesa, v obliki indijanskega totema, popolnoma popačila podobo parka, so bile po moje pretirane, vendar so nasprotniki s takšnimi in podobnimi argumenti očitno dosegli, da se drevo trajno odstrani iz stalnega mesta. Že samo ta dogodek je nakazoval, da Kanglerja čakajo težki časi. 

    Naslednji dogodek, ki se mi je vtisnil v spomin, je prvi obisk Dalajlame v Mariboru, dne 6.4.2010 na povabilo Franca Kanglerja. Povabilo in obisk sta povzročila precej hude krvi na političnem področju, saj so dolgoletni sovražni odnosi med Kitajsko in Tibetom, katerega duhovni vodja je prav Dalajlama, ustvarili v Sloveniji neko napeto atmosfero, strah pred morebitnimi negativnimi odzivi predstavnikov Kitajske ob obisku Dalajlame pri nas. Ampak strah je bil odveč, župan Franc Kangler je obisk izpeljal profesionalno, v duhu prijateljstva in gostoljublja. Kitajska se ni negativno odzvala, nekajdnevni obisk pa je potekal brezhibno, od sprejema na letališču, do vseh nadaljnjih prireditev, ki so bile izvedene. Dalajlama je dvorano Tabor, kjer je imel svoj motivacijski govor, napolnil do zadnjega kotička. 

    Po protokolu sta v mestnem parku z županom Kanglerjem zasadila drevo prijateljstva, čemur pa sem tudi sam prisostvoval. V bližini paviljona, ki meji proti Trubarjevi ulici, se nas je zbrala nepregledna množica občanov, predstavnikov mestne in državne politike, tudi takratni vrh mariborske policije, ki smo želeli prisostvovati temu dogodku, kajti videti Dalajlamo je poseben dogodek. Pri sebi sem imel fotoaparat in z njim sem ovekovečil ta slavnostni dogodek. V nekem trenutku, ko je imel Dalajlama govor, Kangler pa je stal ob njem in pogledoval naokoli po nas prisotnih, me je očitno zagledal in mi skozi vso to množico ljudi namenil širok nasmeh. In ta nasmeh sem ujel s svojim fotoaparatom, fotografija pa je kot dokaz kar tukaj, pod tem tekstom.

     

    Obisk Dalajlame v Mariboru (foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    Približno v tem času sem spoznal predstavnika medijev, imenoval ga bom »Joker«. Bežno sva se poznala že od prej, saj je bil v mojih mlajših letih večkrat prisoten na šolskem igrišču, kjer sem kot bivši aktivni košarkar mariborske ekipe uprizarjal košarkaške veščine, mladina pa je opazovala naše podvige. Ne spomnim se natančno, kako je prišlo do najinega srečanja po tolikšnem času, zdi pa se mi, da me je kontaktiral po družbenem omrežju na internetu in se želel z menoj sestati, saj bi ga naj fasciniralo to, da sem bil kriminalist in da poznam življenjske zgodbe, ki jih navadni smrtniki ne bodo nikdar doživeli. Najino prvo srečanje je bilo  v lokalu Zvonček na Pobrežju, kamor sem redno zahajal, saj so bili lastniki moji zelo dobri, družinski prijatelji in sem se tam počutil sproščeno, domače. Pogovor je potekal predvsem o najinih službah, mene je zanimalo delo medijskih osebnosti, saj spoštujem te ljudi, ki tako suvereno in brez treme nastopajo pred kamerami in občinstvom. Njemu pa sem povedal nekaj zgodb iz mojih kriminalističnih doživetij, povabil sem ga celo na ogled kakšne obdukcije, v kolikor ima pogum in želodec za kaj takšnega, seveda ob dogovoru in dovoljenju mojih predstojnikov. 

    Dogovorila sva se tudi, da bi on kot predstavnik medijev naredil članek o delu mariborskih kriminalističnih tehnikov (bolj poznani kot forenziki) in ga objavil. V službi sem uredil kontakt Jokerja s takratnim tiskovnim predstavnikom Policijske uprave Maribor Bartolo, vendar ko je prišlo med njima do telefonskega pogovora, je bil po izjavi Jokerja Bartolo tako nekooperativen, da je Joker že kaj kmalu zaključil pogovor z odločitvijo, da tega članka ne bo naredil. Ob najinem naslednjem srečanju pa o Bartolu ni imel nič kaj lepega povedati. 

    Zakaj pišem o Jokerju? Je namreč neposredno povezan s kasnejšimi dogodki in ugotovitvami, ki sem jih zaznal in dokumentiral v zvezi Kanglerjeve nesrečne zgodbe, od hišnih preiskav naprej, pa vse do konca vstaj in menjave mestne oblasti. 

    Z Jokerjem sva se kasneje še nekajkrat dobila na kakšni vljudnosti pijači in na eni od njih sem ga prosil, če mi lahko naredi uslugo in kot zelo dober predstavnik medijev, ki ga cenim, vodi enega od mojih prihajajočih nastopov v lokalu Zvonček. Tam sem namreč dne 8.5.2010 organiziral glasbeni večer, na katerem sem nastopil kot kitarist in vokalist, ob še nekaterih glasbenikih, ki sem jih pridobil za ta nastop. Joker je seveda privolil, v kolikor bo imel takrat čas. Na dogovorjen dan je prišel v Zvončka in res sem bil vesel, da bo naš koncert vrhunsko začinil prav on. 

    Večer je bil prekrasen, nastopajoči smo se po določenem programu izmenjevali na odru in suvereno zabavali poln lokal gostov. Joker je ob vsaki menjavi nastopajočih spregovoril v svojem značilnem, odličnem  slogu, vsako skupino ali posameznika je posebej napovedal in prireditev je tekla po načrtu. Ta večer pa sem imel za vse prisotne eno skrivnost. Dogovorjen sem bil s Francem Kanglerjem, da počasti naš koncert s svojo prisotnostjo. Razen lastnikov lokala Frasov, nihče ni vedel, da bo mogoče tja prišel sam župan Maribora. Lea in Stanko Fras, naša gostitelja in moja dobra prijatelja, sta namreč še danes velika Kanglerjeva privrženca in tudi njiju bi prihod župana močno razveselil, saj ga do takrat še nista imela možnosti osebno spoznati in z njim spregovoriti kakšno besedo. 

    Ura se je približala dogovorjenemu času Kanglerjevega prihoda in takrat sem tudi Jokerju povedal, da pričakujem prihod župana, ga prosil, če lahko izvede pozdravni govor zanj ter napove točko, v kateri bi jaz nastopil s posebno pesmijo zanj. Vendar žal župana ob dogovorjenem času ni bilo, minila je še dodatna ura, pa nič. Mislim, da je bilo že okoli 23.00 in bil sem prepričan, da Kanglerja ne bo, razumel sem tudi vse njegove obveznosti, ki jih ima, da ni mogel priti. Pri prijateljih Frasih sem ob tem čutil rahlo razočaranje. 

    Koncert se je nadaljeval, stal sem ob točilnem pultu, ko je v lokal vstopil moški, oblečen v modro termoflis jopico, na glavi pa je imel kapo s ščitnikom. V prvem trenutku nanj sploh nisem polagal pozornosti, saj sem bil zatopljen v izvajanje nastopajočih. Šele ko se mi je čisto približal, sem videl, da je pravkar v Zvončka vstopil župan Maribora Franc Kangler. Večina prisotnih ga je tudi opazila in v lokalu je završalo. Pozdravila sva se, izmenjala nekaj vljudnostih besed, nato pa je sedel na fotelj ob njem. Odšel sem do Jokerja in ga prosil, da sedaj opravi pozdravni govor. Izvedel ga je brezhibno, vsi prisotni pa so županu zaploskali. Nato sem še sam stopil na oder, se zahvalil Kanglerju, da nas je počastil s svojo prisotnostjo na naši prireditvi in mu zapel pesem od Oliverja Dragojeviča Oprosti mi pape, vendar s prirejenim besedilom, ki se je nanašalo prav na Kanglerja. Ta večer si je župan vzel kar nekaj časa, da se je podružil z marsikom od nas. V lokalu je bil moj sodelavec Vojko M., saj je njegova hčerka nastopala, ta pa je Kanglerja poznal še iz policijskih časov in sta si imela marsikaj povedati. Tu je bil še Jože Škof, predsednik Krajevne skupnosti Malečnik, s kar nekaj službenimi vprašanji za župana. Ob odhodu sem zunaj pred lokalom še sam spregovoril z njim nekaj besed, zahvalil se nam je za povabilo, gostoljubnost in lep koncert. Prijatelja Frasa pa sta bila prezadovoljna, da je »njun« Franc Kangler le prišel k njima v lokal, da sta se lahko z njim pogovarjala in se z njim celo fotografirala.

     

    Obisk župana MOM Franca Kanglerja na družabnem večeru v lokalu Zvonček v Mariboru, dne 8. 5. 2010 (Foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    Še isto leto je bil Kangler ponovno v lokalu Zvonček, saj sva bila dogovorjena, da se dobiva. Ko sva opravila najin pogovor v zasebnosti terase lokala, sva se pridružila lastnikoma Fras in moji soprogi Biserki na zunanjem vrtu. Lea in Stanko Fras sta imela zanj nešteto različnih vprašanj in vsem je godilo, da so v obravnavanih temah našli skupni jezik. Ta večer si je Kangler vzel precej časa in se v pogovoru z nami odkrito sprostil. 

    Jeseni 2010 so bile nove lokalne volitve in s tem županske volitve v Mariboru. Tudi tokrat je med dvanajstimi kandidati sodeloval Franc Kangler in si obetal drugi mandat. Budno sem spremljal te volitve, saj je vedno več očitkov padalo na dosedanje delo župana in pretil mu je kazenski pregon. Vse to je kazalo, da izgublja podporo pri volilcih in da se mu bo ponovna izvolitev vse bolj oddaljevala. Tokratni kandidati so imeli smele, prodorne načrte, predvsem so na uspeh računali Tomaž Kancler, Stojan Auer, Tomaž Orešič, Gregor Jager, Janez Ujčič. Preostali kandidati Bojan Horvat, Melita Cimerman, Teodor Lorenčič, Borut Ambrožič, Monika Piberl in Zdenko Vinkov so bili bolj postranski kandidati, brez realnih možnosti za zmago. Predvsem Tomažu Orešiču z obljubami o več tisoč novimi zaposlitvami, javnim kazanjem s takratno ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal, je vsaj navidezno in v medijih kazalo zelo dobro, pa tudi podjetnik Gregor Jager je verjetno potihem računal, da se zna prebiti kam v ospredje. 

    Franc Kangler je imel tokrat svoj volilni štab v Gosposki ulici v Mariboru in enega dopoldneva sva ga tam obiskala s sodelavcem. Šla sva mimo štaba in videl sem, da se nahaja v prostoru, pa sem Boštjanu P. namignil, da bova vstopila in ga pozdravila. Bil naju je vesel, sicer vidno utrujen od nenehnih obiskov volilcev in raznih političnih kolegov. Sedli smo na sedežno garnituro in dejal je, da mu kar odgovarja, da se malo odpočije od napornega dne.

    V tem trenutku je v prostor vstopil politik Ivo Vajgl s svojo ekipo. Kangler je vstal, se z navedenimi pozdravil, midva pa sva mu tako preko ramena dejala, da greva, ker vidiva, da ima svoje obveznosti. Kangler pa mi je prišepnil, da se dobimo čez 10 minut na kavi pri Florijanu na Glavnem trgu, samo da odpravi goste. Potrdil sem mu, da ga bova tam počakala in sva odšla. Med potjo sem Boštjanu P. dejal, da skoraj ne verjamem, da bo prišel in če to naredi, potem bo res dokazal, kako veliko da tudi na bivše sodelavce in prijatelje. Pri Florijanu sva si naročila pijačo, pogovor je potekal o Kanglerju, volitvah in o tem ali bo prišel. Ne vem, če je minilo 15 minut, ko se je prikazal iz podhoda hotela Orel in šel proti nama. »Pa je držal obljubo«, sem rekel Boštjanu P. in nisem mogel verjeti, da je v tako kratkem času odpravil Iva Vajgla ter prišel. To sem mu takoj omenil, ko je sedel k nama, pa je dejal, da mu veliko pomeni pogovor in sprostitev s prijatelji, saj so vse te obveznosti zelo utrujajoče. Vrt lokala Florijan je bil prav ta čas poln gostov in vsi so pritajeno pogledovali proti nam, kajti kdo pa ne pozna župana Maribora. 

    Dne 24.10.2010, na dan županskih volitev, sva se s soprogo Biserko odločila, da tudi tokratno razglasitev rezultatov spremljava v živo, pri Kanglerjevem volilnem štabu, vendar sva tokrat bila sama. Ob najinem prihodu okoli 19.00 ure je bila v Gosposki ulici množica Kanglerjevih privržencev, televizijske ekipe, novinarji ter Franc Kangler v sredini in vsi so nestrpno pričakovali rezultate. Napetost je bila očitna. Nekaj časa sva stala neposredno ob množici in opazovala dogajanje. TV voditeljica terenske ekipe RTV Slovenija je z njim opravljala intervju v živo ob pričakovanju končnih rezultatov. Po določenem času sva se umaknila  nekoliko vstran od gneče okoli Kanglerja in kmalu za tem so bili rezultati razglašeni. Franc Kangler je zmagal že v prvem krogu s 50,41 % glasov, drugi je bil Tomaž Kancler, ki pa je za zmagovalcem zaostajal za velikih 35% glasov, s 15,62%. Prepričljiva Kanglerjeva zmaga, kljub vsem temnim oblakom, ki so se zgrinjali nad njim. Vidno utrujen si je oddahnil, novinarji in TV ekipe so pričeli svoj medijski ples okoli njega in trajalo je kar  nekaj časa, da se je evforija pomirila. 

    V nekem trenutku je Kangler, obdan z vsemi privrženci, politiki, mediji, pogledal v smeri, kjer sva bila s soprogo in videl naju je. Prerinil se je skozi množico, ki ga je obdajala ter se napotil proti nama. Situacija, vsega spoštovanja vredna, po drugi strani pa neprijetna, kajti vsi, ki so bili v ulici, so pogledali v naši smeri, kamere so se obrnile proti nam. Ko nama je pristopil, sem mu potihem dejal: »Joj, kaj nama počneš, vsi nas gledajo in snemajo!« Pa je odgovoril, da mu je vseeno in naj me ne skrbi. Čestitala sva mu na izvolitvi in povedal nama je, da je srečen konca te obveznosti ter potrebuje le počitek. Dogovorili smo se, da se dobimo, ko bo vsega tega konec, ko bo imel čas za kavo in sproščujoč pogovor. Malo sva se še zadržala na prizorišču, nato pa odšla proti domu s prijetnimi občutki, da je najin prijatelj Franc Kangler ponovno izvoljen za župana drugega največjega mesta v Sloveniji.

     

    Franc Kangler v pričakovanju rezultatov županskih volitev leta 2010 in njegova zmaga v prvem krogu (foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    V tem času sem se intenzivno ukvarjal z glasbo, imel sem svojo glasbeno skupino, imenovano Jagodni izbor. Delovali smo kot akustični trio, ob meni še moj sin Mitja in kolega Igor. Kasneje se nam je pridružila pevka Mateja Jazbinšek, odlična vokalistka, s katero je bil pravi užitek sodelovati. To omenjam zato, ker si je novi – stari mariborski župan kmalu po izvolitvi vzel čas in nas obiskal na naših glasbenih vajah pri meni doma, nekaj kasneje pa še na vajah v prostorih Krajevne skupnosti Malečnik. Ob prvem obisku je bil kitarist Igor kar nekoliko presenečen in hkrati ponosen, da je lahko osebno spoznal župana in se z njim celo fotografiral.

     

    Obisk župana MOM Franca Kanglerja na vajah glasbene skupine Jagodni izbor (foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    Ne spomnim se točno kdaj, mislim pa, da nekje v tem času leta 2010, je prišlo med menoj in predstavnikom medijev Jokerjem do velikih nesoglasij zaradi Franca Kanglerja in posledično tudi do popolne prekinitve najinih prijateljskih odnosov. Ker sem si že pred časom ustvaril osebni profil na družbenem omrežju Facebook, sem občasno spremljal dogajanja in zapise med mojimi Facebook prijatelji. Pri tem sem na Jokerjevem profilu videl, da je velik nasprotnik  Franca Kanglerja in da ga v svojih zapisih močno diskreditira. V začetku je bilo najino dopisovanje še kolikor toliko na nivoju, kasneje pa je preraslo v spor, saj nisem prenesel, da o Kanglerju piše tako žaljive in nepreverjene komentarje, on pa se je izgovarjal na novinarske članke, na kazenske ovadbe, ki jih policija podaja zoper njega, bil pa je v navezi z novinarjem Tomažem Klipšteterjem, ki je v Dnevniku pisal same negativne članke o mariborskem županu. Tako sva popolnoma prekinila najine stike. 

    In prišel je dan 4.5.2011, ki je stresel vso Slovenijo, Franca Kanglerja naredil enega največjih kriminalcev in državnih sovražnikov, ga prikoval na križ, v meni pa povzročil veliko razočaranje in bes. Prvič v moji policijski karieri se je zgodilo, da sem čutil odpor do dela, ki ga opravljam, predvsem zato, ker sem se znašel v situaciji, ko moram po službeni dolžnosti opravljati nekaj zoper nekoga, ki je moj prijatelj. Na Franca Kanglerja in ostale, ki so bili osumljeni v tej »znameniti« akciji organov pregona, se je tega dne zgrnilo več kot sto kriminalistov in policistov, opravljenih je bilo veliko število hišnih preiskav, pridržanih pa devet oseb. V medijih je bilo zapisano: 

    »Kot je dejal Lovrec, so z zbiranjem obvestil v zvezi s sumom storitve več kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala in korupcije začeli že leta 2008.”Sumi se navezujejo na nepravilnosti pri prometu z nepremičninami in izvajanju številnih gradbenih projektov, ki so se v zadnjih letih izvajali na območju Maribora in v katerih so sodelovali različni predstavniki lokalne skupnosti, organov državne uprave in gospodarskih družb,” je dejal.”Iz dosedaj zbranih obvestil izhaja, da povzročena premoženjska škoda oziroma korist znaša preko pet milijonov evrov,”je dodal. Preiskava teče v smeri utemeljitve sumov storitve več kaznivih dejanj jemanja in dajanja podkupnine, sprejemanja koristi in dajanja daril za nezakonito posredovanje, zlorabe uradnega položaja ali pravic, oškodovanja upnikov in zlorabe položaja ali pravic. V preiskavi aktivno sodeluje tudi okrožno državno tožilstvo v Mariboru, katerega vodja Drago Šketa je pojasnil, da so današnje hišne preiskave le “vrh ledene gore”, saj so pred tem izvedli že številne prikrite preiskovalne ukrepe. Ob tem je zavrnil očitek odvetnikov mariborskega župana, da je zaseženo gradivo brezpredmetno, saj do akcije prihaja tri leta po domnevno kaznivih dejanjih. Šketa je poudaril, da preiskava poteka v skladu z določenimi časovnimi okvirji postopka. Lovrec pa je dodal, da je primer “obširna in strokovno zahtevna zadeva”, ki zahteva svoj čas. V današnji zaključni akciji obsežne kriminalistične preiskave na področju korupcije in gospodarskega kriminala je sodelovalo 116 kriminalistov in policistov iz vse Slovenije. Izvedli so 25 hišnih preiskav pri devetih fizičnih in petih pravnih osebah, na še 20 lokacijah pa so zasegli poslovno in uradno dokumentacijo.« (http://www.24ur.com/novice/slovenija/hisna-preiskava-pri-kanglerju.html, 4.5.2011). 

    Navedeni očitki so bili zastrašujoči. Že dan prej, 3.5.2011 je nakazoval, da se bo zgodilo nekaj velikega. Tega dne smo bili v službi seznanjeni, da moramo naslednjega dne priti na delo zgodaj zjutraj, saj bomo sodelovali pri neki večji zadevi, vendar nam niso povedali, kaj bomo počeli. Dne 4.5.2011 zgodaj zjutraj, ob prihodu v službo, nas je bilo zbranih nepregledna množica kriminalistov in policistov. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, saj je bila akcija načrtovana zelo prikrito, konspirativno, da ne bi slučajno informacije ušle v javnost. Ko sem ugotovil, da gre za veliko akcijo policije in tožilstva zoper Franca Kanglerja, se mi je zmračilo pred očmi. Takoj mi je bilo jasno, zakaj takšna skrivnostnost. Verjetno so se bali, da bi lahko kakšna informacija predčasno prišla v javnost tudi od mene, saj so vsi vedeli, da je Kangler moj prijatelj in da imava stike. Naj še tukaj poudarim, da nikdar in nikoli nisem zlorabil kakršnekoli informacije, ki bi lahko škodovala delu ali ugledu policije, Kangler nikdar od mene ni zahteval ali pričakoval, da mu pridobim karkoli, kar bi lahko ogrozilo mojo službo. Karkoli sva se pogovarjala vse do danes, je bilo splošno znano, pričakovano. Seveda sva koga pokritizirala, tudi način njihovega dela, kar pa je moje osebno prepričanje, oziroma ugotovitve in tega mi nihče ne more prepovedati. Tudi Kanglerju sem povedal, da zaradi njega ne bom ogrozil svoje službe, družine ali eksistence, kar je strogo upošteval. Sem pa prepričan, pravzaprav sem dobil nekaj namigov, da za našo službo predstavljam nevarnost zaradi moje naklonjenosti Kanglerju. Predvidevam, da mi v službi verjetno redno tajno pregledujejo službene računalnike, preko katerih dostopam do zaupnih evidenc. Po odkritju prikritega audio snemanja v prostoru OKC Maribor leta 2016, kar je bilo tudi medijsko močno izpostavljeno, pa sem o tem skoraj povsem prepričan. 

    Očitno mi do danes niso nič našli, ugotovili kakršnokoli mojo zlorabo ali kršitev, saj sem še vedno na svojem delovnem mestu. Odnos in pogledi tistih, ki so tako goreče delovali zoper Kanglerja, pa mi ob srečanjih na hodnikih Policijske uprave jasno povedo, kaj si mislijo o meni in moji naklonjenosti do Kanglerja. 

    Skratka sodeloval sem v hišnih preiskavah pri enem od osumljencev na območju mesta Maribor. Ko dobro premislim, je bil eden od kriminalistov na hišni preiskavi po vsej verjetnosti še posebej zadolžen, da polaga pozornost name in moje početje, predvsem pa na moje morebitne telefonske klice v času preiskave. In kot nalašč se je med opravljanjem preiskave zgodil dogodek, ki mi je mojo domnevo še dodatno potrdil. Zgodaj zjutraj, ko je bila preiskava že v teku, mi je zazvonil telefon in na zaslonu sem videl, da me kliče prijatelj Silvester L.. Umaknil sem se nekoliko vstran, vzpostavil telefonski klic in Silvester mi je povedal, da se s svojo tedanjo partnerico nahajata kot priči na hišni preiskavi pri Francu Kanglerju na Pohorski cesti v Mariboru, kjer ima Kangler stanovanje, Silvester pa je njegov sosed. Vprašal me je, če vem, kaj se dogaja in če je prav, da sta šla za priči. Namreč tudi Silvester je poznal Kanglerja kot soseda, nekajkrat pa smo bili skupaj na pijači. Dejal mi je, da sta bila povabljena za priči na hišni preiskavi. Odgovoril sem mu samo to, da vem, za kaj gre, da sem v službi, o tem se ne morem pogovarjati po telefonu in da se bomo dobili na kakšni pijači v lokalu, kamor smo redno zahajali, ko bom imel možnost in čas. Prekinil sem najin pogovor in videl prej navedenega kriminalista, kako je takoj za tem zapustil prostor, odšel ven in z nekom opravil telefonski pogovor. Predvidevam, da je nadrejene obvestil o moji telefonski komunikaciji. 

    V nadaljevanju smo opravili preiskavo še na drugi lokaciji, ki je trajala precej dolgo zaradi obsežne dokumentacije, ki jo je bilo potrebno zaseči. Med tem časom sva se s kriminalistom, ki je bil prav tako na preiskavi in s katerim sva bila v dobrih odnosih, pogovarjala o celotni zadevi in sam mi je zatrdil, da se ne strinja s tem, kar počnejo Kanglerju, da delajo na silo, nepreverjeno, ne zdi se mu prav, da je celotna preiskava v zadevi Franca Kanglerja zaupana nekomu, katerega način dela je zanj nesprejemljiv. V pogovoru mi je zaupal, da je nekoč ta oseba svojim neposrednim sodelavcem na oddelku dejala, naj se zavedajo, kaj pomeni preiskovanje korupcijskih kaznivih dejanj in naj bodo zelo previdni, da se kateri od njih ne bi znašel v tem primežu. S tem je želel povedati, da bo ob odkritju morebitnih koruptivnih ravnanj tudi do svojih sodelavcev neusmiljen, neprizanesljiv in rigorozen. Moje osebno mnenje je, da je to še en dokaz, kaj se zgodi s človekom, ko mu daš v roke oblast, saj prav takrat pokaže svoj pravi obraz. 

    Tega dne sem po končanem delavniku doma spremljal medije, ki so sproti obveščali javnost o veliki akciji zoper mariborske oblastnike in župana Kanglerja. Ta dan je postala njegova ptičja hišica, katero so mu policisti zasegli na hišni preiskavi v Zimici, predmet mnogih pogovorov in zasmehovanj. Zvečer sem se sestal s prijateljem in njegovo partnerko, ki sta bila priči na hišni preiskavi in povedala sta mi, da je bila zadeva skrajno neprijetna, ponižujoča, Kangler je bil vidno izčrpan, psihično dotolčen, brez volje in energije, takšnega nista poznala. Poznala sta ga kot pokončnega, odločnega, dobrovoljnega človeka, tokrat pa je bil bleda senca samega sebe. Na sam potek hišne preiskave sicer nista imela pripomb, sta si pa zapomnila enega kriminalista, manjše postave, ki se je ves čas preiskave »petelinil«, kar jima je šlo močno na živce. Vendar bolj kot to, sta si zapomnila drug dogodek, ki sta mu bila priča po opravljeni hišni preiskavi, ko so Kanglerja policisti odpeljali iz stanovanja. Očitno je bilo potrebno Kanglerjevo stanovanje zavarovati, da vanj po preiskavi ni mogel nihče nepovabljen dostopati in so v hodniku pred vrata postavili kriminalista v civilu. Silvester je povedal, da je ta kriminalist neprekinjeno stal v hodniku pred vrati Kanglerjevega stanovanja do večera. V nekem trenutku mu je Silvester ponudil na razpolago sanitarije ter okrepčilo, saj se mu je kriminalist zasmilil. V pogovoru z njim sta ugotovila, da so ga pustili ves dan stati pred vrati, brez da bi ga kdo menjal, kar je bilo po njunem mnenju nečloveško, vsega obsojanja vredno, sama organizacija pa pod vsako kritiko. Kanglerju je bilo še isti dan odpravljeno pridržanje in je bil izpuščen. 

    Tega dne in pa naslednje dni so bili mediji polni novic o uspešno izvedeni akciji zoper mariborskega župana in v javnosti je s tem dobil še večji sloves nekoga, ki je sinonim korupcije, klientelizma, nepotizma, skratka Franc Kangler je z veliko pomočjo organov pregona in medijev postal takrat najbolj znan politični »kriminalec«. V javnosti sem spremljal mnenja in odzive ljudi na županovo kalvarijo in velika večina jih je bila na podlagi medijske izpostavljenosti prepričana, da je temu res tako, kajti po njihovem mnenju policija ne bi kar tako na slepo, nepreverjeno in nepremišljeno, brez dokazov izvedla tako odmevne akcije. 

     

    Katarina Kresal, med pogromom nad Francem Kanglerjem ministrica za notranje zadeve RS, sicer pa od 21. 11. 2008 do 2. 9. 2011; vir: https://www.flickr.com/photos/22759756@N07/35026305762/in/photostream/https://www.flickr.com/photos/22759756@N07/35026305762/in/photostream/

     

    Dne 23.6.2011 je nastopil dan otvoritve Trga Leona Štuklja v Mariboru. Šlo je za velik projekt, izvedba je trajala dalj časa, že pred otvoritvijo pa so se mediji razpisali, kako je pri projektu prihajalo do nepravilnosti pri izvedbi, posledično do zlorabe položaja župana in odgovornih, prekomerne porabe proračunskih sredstev, projekt naj bi ob končni oceni stal veliko več, kot je bilo sprva predvideno. Še pred otvoritvijo je bil župan Kangler že skoraj obsojen. 

    S soprogo Biserko sva se odločila, da bova otvoritev trga neposredno spremljala s kraja dogodka. Tam se je zbrala precej velika množica obiskovalcev, med njimi sem videl znane obraze iz sveta politike, kulture, medijev. Prvič sem v živo videl prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta. Slavnostno otvoritev trga je s svojim govorom svečano zabeležil prav župan Franc Kangler. Čeprav je šlo za mariborske razmere za megalomanski projekt, je bilo v govoru župana čutiti priokus grenkobe zaradi vsega, kar se mu dogaja. Citiram njegov celotni govor: 

    »Hvala lepa spoštovani zbrani, prisrčno pozdravljeni. Moram priznati, da sem malo ganjen, pa je več razlogov. Tudi mi smo dočakali ta dan, v tem mestu. Nekateri bi rekli, končno smo ga dobili, jaz bi rekel drugače, mesto Maribor si to zasluži. Če kdo misli v tem mestu, da lahko takšen trg urediš in odstraniš vse ovire v mesecu, dveh, ali treh, se moti. Mestna uprava in vsi, ki smo trdo delali, smo bili potrpežljivi, ne glede na to, kdo je na nas zlival takšne ali drugačne tekočine v tem mestu. Pred par dnevi me žena vpraša, kaj se bo danes zgodilo glede na izkušnje, ki jih imamo ob otvoritvi mariborske vzpenjače, takrat se pojavi takšen članek ali pa takšna odločitev komisije. Ko smo odpirali zavetišče za živali, smo nekateri bili klovni in cirkusanti, danes je pa naš dan. Danes slavimo tukaj v Mariboru dvajsetletnico samostojne Slovenije. Tudi danes se je nekaj zgodilo.  Mogoče imam danes tukaj pred vami krvavo solzo, ni mi težko danes tukaj pred vami priznati. Tudi danes smo dobili takšno obvestilo, da je Mestna občina Maribor dobila negativno mnenje računskega sodišča, ker smo podelili koncesijo v skladu z zakonom o žičničnih napravah, ker smo dobili soglasje ministrstva za promet, da smo rešili pred dvema letoma zimsko sezono in 500 delovnih mest v tem mestu, pa se prav na današnji dan nekdo spomni, da izda to negativno soglasje naši občini. Tudi danes je šla ovadba za mene, za tako imenovano ptičjo hišico, naprej na sodišče. Tudi danes je moja žena dvignila dokument, da ponovno uvedejo preiskavo zoper mene in gospo Vindiševo, ker smo zgradili dom za ostarele v tem mestu, Dom pod gorco, kljub temu, da je izvensodni senat vrnil zadevo nazaj in dejal, da ni elementov kaznivega dejanja. To ni slučajno, vprašajmo se, kdo ima interes, da se vse to zgodi na isti dan. Pa pustimo to, za to smo politiki tisti, ki kreiramo politiko v tem mestu in nosimo tudi odgovornost. In to odgovornost bom tudi prevzel in nesel skozi to mesto, skozi ta trg. Želim pa poudariti, danes je velik dan za Maribor, danes je velik dan za Slovenijo. Dvajset let je, odkar smo samostojni, dvajset let govorimo svobodno slovensko, naš jezik, naš narod je enakovreden narod celotni Evropi, jezik vsem jezikom v Evropi. To smo si izborili sami Slovenci. Zelo sem vesel, da se je tudi danes zgodilo, da so vse politične stranke v mestnem svetu podprle in sprejele odločitev, da smo to ulico, ki je za nami, za menoj, preimenovali v Ulico slovenske osamosvojitve. In to je darilo mestu in slovenski državi. Zgornji del ulice, ob Frančiškanski cerkvi pa smo poimenovali po škofu Maksimiljanu Držečniku in mislim, da je tudi to prav v tem mestu. Prej kot v letu dni smo dokončali ta trg. Jaz sem prepričan, da bodo vsi Mariborčani ponosni na ta trg. Ta trg je naš. Predvsem bi si želel, da ga vsi čuvamo, da ga ohranimo, predvsem pa, da ga tudi spoštujemo. Veliko ljudi, ki imajo zasluge, so se danes tukaj zbrali in da lahko danes slavnostno predamo ta trg svojemu namenu. Med nami je kar nekaj eminentnih gostov, med nami je več naših častnih občanov, naj enega omenim, pred dnevi je imel rojstni dan, gospod Lah, iskrene čestitke ob vašem jubileju, med nami so poslanci državnega zbora, med nami je tudi prvi predsednik slovenske vlade, gospod Lojze Peterle. Med nami je tudi delegacija pobratene občine Kraljeva, tudi iz Osijeka in nekaterih drugih občin. Iz sosednjih občin so tudi prišli župani. Vendar mi dovolite, da izkoristim to priložnost in se nekaterim ljudem v tem mestu zahvalim. Na prvem mestu se moram zahvaliti vsem, ki stanujejo ali ustvarjajo v neposredni bližini tega trga. Ni nam bilo lahko, tudi njim ni bilo lahko, ko so na nek način bili s svojimi podjetji, trgovinami ali pa s svojimi stanovanji neposredno vpeti na delovišče, oziroma gradbišče tega trga. Hvala lepa za vašo potrpežljivost. Jaz sem prepričan, da je pred vami in pred nami boljša prihodnost. Hvala mestnemu svetu za sprejete odločitve, da smo se pogumno podali v prenovo tega trga. To je največji trg v Sloveniji, ki meri cca. devet tisoč kvadratnih metrov. Zahvaliti se moram tudi mojemu bivšemu sodelavcu, gospodu Čerčeku, ki je začel peljati ta projekt, ki je vztrajal, da je potrebno ta trg prenoviti in ga tako urediti, kot ga je zasnoval arhitekt, gospod Prinčič, kateri je bil tudi izbran na arhitekturnem natečaju. Sedaj bi pa še izkoristil to priložnost in se zahvalil direktorju mariborskega Vodovoda, gospodu Burnaču, ki je bil na nek način, glavni operater, izvajalec del, skupaj s podizvajalci. posebej pa moram izkoristi to priložnost, da povabim na oder direktorja Nigrada, glede na to, da je to tudi naše podjetje, ki je v večinski lasti mestne občine Maribor.« 

    Med govorom je župan dobil več iskrenih aplavzov množice zbranih, kar je pomenilo, da je bilo še vedno precej ljudi, ki so verjeli in zaupali njegovim besedam. Na odru so se med ostalimi nastopajočimi pojavili tudi komedijanti iz Radia City, ki so izvedli svojo točko, čeprav so že takrat nakazovali, da so proti županu, kar se je kasneje izkazalo še toliko bolj, saj so ga predvsem od začetka vstaj pa nadalje neumorno kritizirali, včasih tudi na zelo nizek in primitiven način.

    V nadaljnjem obdobju, pa vse do otvoritve Evropske prestolnice kulture, ki je bila dne 14.1.2012, se česa pretresljivega ne spomnim, razen konstantnega bombardiranja različnih medijev, kako županu Kanglerju grozijo kazenski pregoni za večino projektov, ki jih je v svojem mandatu naredil in teh ni bilo malo. Karkoli so v mestni upravi izpeljali, vse je imelo znake kaznivih dejanj, korupcije, pa četudi je Kangler javno dopovedoval, da počne le enako, kot se je to počelo vedno, v vseh prejšnjih mandatih, legalnost in ustreznost izvedenih projektov jim je celo dokazoval z dobrimi praksami drugih občin, kjer so izvedli podobne projekte, na povsem enak način in nihče ni pomislil, da bi jih za to kazensko preganjal ali pa ugotovil kakršnekoli nepravilnosti. Vse to ni bilo dovolj, mariborski organi pregona so intenzivno sestavljali kazenske ovadbe zoper njega in jih v časovnih presledkih eno po eno podajali na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Ali je bil to znak, da so se Kanglerja lotili namerno, sistematično, z nekimi določenimi cilji, presodite bralci sami. 

    Ob najinih občasnih prijateljskih srečanjih po hišnih preiskavah se mi je potožil, kako je razočaran nad policijo in sodnimi organi, ni mogel verjeti, kaj mu počnejo njegovi bivši sodelavci. Povedal je, da dela vse po pravilih in poudarjal, da ga motijo očitki v javnosti, da je zaposlil polovico Dupleka na občini. Po njegovo ne bi smelo biti nič spornega, če je v svoj kolektiv določil ljudi, katere osebno pozna, katerim neomajno zaupa in ve, da bodo odgovorno delo opravljali strokovno in celovito. Tako so počeli vsi prejšnji župani, to počnejo tudi sedanji, tako se počne v politiki in stvar ne sme biti vprašljiva, še manj pa kazniva. Razočarano je tudi navrgel, da je v življenju kot politik, ki je imel to možnost, pomagal veliko ljudem na različne načine, pa se mu sedaj to očita kot negativnost. Zraven županovanja pa na Mestni občini Maribor ni mogel biti še kadrovnik, da bi lahko nadziral vse zaposlitve, ki so se izvajale v njegovih mandatih mimo njega. 

    Priprave na projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) sem spremljal pretežno iz medijev in po tem, kaj vse so mediji pisali o EPK, sem bil prepričan, da Kanglerju tudi tukaj sledi dodatna kazenska ovadba. Ampak šlo je za megalomanski projekt, ki je trajal leto dni, s stotinami raznih prireditev skozi vse leto. Kot je sam navajal, je bil Kangler izjemno ponosen na celotno zadevo, kljub pretečim grožnjam z dodatnim kazenskom pregonom. Vedel je, da je EPK velikega pomena za Maribor, celotno regijo, Slovenijo in navzven, s prihodom velikega števila turistov si je Maribor obetal tudi prihodek, saj je šlo za precejšen finančni zalogaj, sredstva pa so bila vedno bolj omejena. Zelo si je želel, da projekt uspe v celoti, čeprav so mu metali polena pod noge iz vseh strani. 

    Tudi te otvoritve sva se dne 14.1.2012 s soprogo Biserko udeležila. Ob prihodu na prizorišče, na Trg Leona Štuklja, sva lahko videla le nepregledno množico ljudi, ki so želeli biti del te neponovljive prireditve. Scena na trgu je bila fascinantna, svetlobni efekti so se zarisovali po trgu in v nebo tako lepo, da sem sam pri sebi rekel, kako je skoraj nemogoče, da se nekaj takšnega dogaja prav v našem mestu Maribor. Vsaj osebno ne pomnim skoraj »filmske« prireditve v Mariboru. Tudi mediji so naslednji dan o otvoritvi pisali v superlativih. Nastopajoči Sidharta, Maja Keuc in ostali so jo samo še začinili, da je bila otvoritev EPK izpeljana vrhunsko. Zraven veliko eminentnežev, ki so bili prisotni, je bil prisoten sam predsednik države Danilo Turk, s svojim daljšim govorom in pohvalami organizacijski ekipi in županu Maribora pa je dodal le še piko na i celotnemu dogodku. Govor je imel tudi župan Franc Kangler in ko je govoril, je bila njegova podoba vidna na velikem ekranu nad trgom, tako da smo ga lahko videli vsi prisotni. V tem trenutku sem s fotoaparatom, ki sem ga imel zraven, naredil fotografijo, na kateri sem zabeležil zanimiv motiv. Na sliki je viden ekran nad trgom s podobo župana, pod ekranom pa velika množica ljudi. Ali gre za simboliko? Skratka nad otvoritvijo EPK sem bil navdušen in vsa pohvala organizatorjem, ki so ustvarili takšen spektakel.

     

    Govor župana MOM Franca Kanglerja na otvoritvi EPK, Trg Leona Štuklja, Maribor (foto: Zoran Šarič, zasebni arhiv)

     

    – SE NADALJUJE –

     

    P. S.: knjiga Županov boj ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net   

     

    FRANC KANGLER ZMAGAL V VOJNI: V VSEH 25 “KAZENSKIH” FARSAH, ZREŽIRANIH S STRANI ORGANOV PREGONA

     

    Naslovna FOTO: Katarina Kresal, nekdanja ministrica za notranje zadeve RS, od 21. 11. 2008 do 2. 9. 2011; vir: https://www.flickr.com/photos/22759756@N07/35026305762/in/photostream/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content