“MOJCA VOČKO JE BILA ENA REDKIH VRHUNSKIH RAZISKOVALNIH NOVINARK, KI JE O TEM PISALA IN SE UPALA POSTAVITI IN IZPOSTAVITI /…/”

 

 

Mojca Vočko je vrhunska raziskovalna novinarka, ki se je že izkazala s članki v nekaterih prestižnih slovenskih revijah in z odmevnimi novinarskimi TV-prispevki na Televiziji Slovenija. Tudi sam se jo spoznal preko profesionalnega sodelovanja. Naredila je intervju o mojem ustvarjanju arhitekture. Iz osebne izkušnje lahko potrdim, da se zna vživeti v profesionalne detajle poklica in v človeške vsebine ustvarjanja, da ima posluh za stvari in ljudi, kar je v sodobnem novinarstvu redko. Ne samo, da so vsi njeni prispevki izjemno kvalitetni in profesionalno dosledni, s svojo nepodkupljivo resnicoljubnostjo je z njimi trčila v nekaj nedotakljivih interesov in s tem sprožila gonjo proti sebi, ki je ne samo komaj verjetna, ampak v 21. stoletju v Evropi povsem nedopustna. Da se na njenem hrbtu lomi slovenski pravosodni sistem, je vedno bolj očitno. Od tega kam se bo nagnil jeziček justice v njenem primeru bo v veliki meri odvisno, ali bo skozi pravosodne sobane, ki naj bi bile podprte s pravom, spet posijala tudi pravičnost. Kafkov Proces in Cankarjev Hlapec Jernej in njegova pravica sta v primerjavi s tem, kar se Mojci Vočko dogaja v živo, literatura, res da vrhunska, vendar še vedno literatura. Novinarka, ki svojega življenja ne ločuje od klica svojega poklica, ima v rokah primer, ki je v zadnjem času primerljiv z delom in življenjem italijanskega novinarja, pisatelja in filozofa Roberta Saviana, ki je na lastni koži okušal moro Camorre, da je lahko napisal svojo Gomoro, ki je takoj postala svetovna uspešnica. Roberto ves čas trdi, da problem na katerega je trčil ni samo italijanski, temveč evropski in svetovni. Primer Mojce Vočko je slovenski, vendar bo, če tukaj ne bo pravega pravnega epiloga, kmalu tudi evropski.

Sistem, legalen ali ilegalen vedno lahko stisne človeka, vendar s tem v sorazmerju s pritiskom po hitrem postopku tudi sam propade. Če perspektivo samo malo obrnemo in izostrimo je Mojca Vočko s svojim primerom za slovenski pravosodni in medijski sistem velika priložnost. Še več, če je ne bi bilo, bi si jo bilo dobro izmisliti, a tudi tako bi bolj trmasto, vztrajno in predano ne samo resnici, temveč tudi pravici, težko dobili. Morda še dolgo ne bo podobne priložnosti za »očiščenje in pomlajenje« slovenskega pravosodnega sistema, kakor bi rekel Cankar, ki ni hotel biti samo »novelist«. On si je moral, da ljudje v službah tukaj ne bi le služili, kaj šele hlapčevali, pred dobrim stoletjem svojega Jerneja izmisliti.

Ko se boste sodniki, odvetniki in vseh vrst izvedenci spet prebijali skozi vse te papirje, pretehtajte dejstva in poglejte Mojci Vočko ne samo v shujšan in izčrpan obraz, temveč tudi v oči in pomislite na katero stran tehtnice boste stopili. Še je čas, ne samo za senčno, za esenčno, za resnico in pravico …

– izsek iz izjave arhitekta in esejista Janka Rožiča, na mojo prošnjo podane za sodišče v tožbah, ki sem jih bila predtem prisiljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vložiti zoper Republiko Slovenijo/MDDSZ zaradi hudih kršitev mojih ustavno varovanih pravic iz javnih sredstev. V vseh sem pravnomočno sodno uspela, zmagala, vendar: sodno poražena toženka RS/MDDSZ pod vlado Marjana Šarca niti pravnomočnih sodb ni izvršila!

 

Drugi del izseka iz izvirnika citirane izjave:

              

 

 

/Naslovna fotografija: Miran Kambič/