KRVAVA ZARJA

 

Pri založbi Planet je izšla biografija klene 88letne Škofjeločanke Meri Bozovičar, pod naslovom Krvava zarja. V knjigi, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal njen prijatelj Aleksander Škorc, je doživeto opisala tudi medvojno in povojno komunistično nasilje na Škofjeloškem. Njeno sporočilo je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost.

V povzetku knjigi na zadnji strani ovitka piše: »Veliko je bilo odličnih pričevanj o nesmiselni bratski moriji, a le redko na način, ki ne bi,  hote ali nehote, še dodatno poglabljal razkola. Meri Bozovičar v svoji veri v Boga in z obiljem  podedovane, v klenih slovenskih dušah porojene ljubezni, zmore objektiven in ljubezniv pogled tudi na najhujše odlomke naše morilske sage. Ta knjiga krivičnemu ne zmore razpihati sovraštva, zmore pa pravičnemu kazati pot odpuščanja, kot zmore vsem skupaj optimistično razjasniti oko, iztisniti iz njega solzo ljubezni  in vsaj malo razsvetliti temo očitnih poizkusov začetka nove morije neslutenih razsežnosti.«

 

Partizani so začeli pobijati Ločane, zato so nastali domobranci

Avtorica tudi opisuje, kdo je začel bratomorno vojno: »Nekega večera, mislim, da meseca marca leta 1944, so prišli partizani v Karlovec k Bičku in pa k Čiku. Postrelili so tam gostujoče hribovske gospodarje in sicer pri Čiku šest ljudi, pri Bičku pa štiri, med njimi tudi enega otroka. Nemci so nato ustreljene položili v krste in jih prav z veseljem razstavili pred rotovžem sredi Mestnega trga. Pokazati so hoteli in tudi so, kaj so partizani naredili s svojimi ljudmi. Po tem dogodku pa so se v Loki in okolici pričeli domačini organizirati in zgodili so se domobranci. Spominjam se, kako je Muretov Peter v gostilni razlagal, da se bodo organizirali in uprli partizanom, ki jim pobirajo živino in živež. In res, pri Muretu v Sopotnici je nastala domobranska postojanka, ena tudi v Črnem vrhu, v Loki pa je bil sedež Bele garde in sicer v prostorih loškega gledališča. Glavni poveljnik je bil Janez Rupar – Čik. K domobrancem so pristopali večinoma mladi fantje in možje iz hribovskih vasi, tisti pač, ki so se bali, se čutili od partizanov ogrožene.«

 

Komuniste je pri ropanju in nasilju gnala zavist

Bozovičarjeva v knjigi predstavi veliko medvojnih in povojnih tragičnih zgodb, v katere je bila vpletena tudi njena družina, ob tem pa analizira, zakaj je sploh prišlo do neljubih dogodkov: »Večkrat sem se vpraševala, kaj je gnalo komunistično oblast oz. njene predstavnike v tako nečloveška dejanja in tako silno krivične postopke. Kakorkoli stvari obračam, se kot pomemben del odgovora pokaže zavist. Mora biti, zakaj bi sicer nekomu kradel, kar ni tvoje in to celo zapisal v zakon? Prikazal krajo kot nekaj zakonitega? Zavist malega, nepomembnega, nesposobnega človeka, ki je uspel ukrasti oblast. Zavist in sovraštvo do vseh, ki se trudijo, znajo in zmorejo ustvariti kaj zase in za svoje. Maščevanje sposobnim za svojo nesposobnost, maščevanje bogatim za svojo revščino. Morda je res svet nepravičen, a živimo po pravilih, katerih del je tudi prepoved kraje in teh pravil bi se morali držati vsi. Pravzaprav bi se morali le držati božjih zapovedi pa bi bilo na svetu vse bolje, vendar je to danes, kot kaže, popolnoma nedosegljivo.« Čila upokojenka je posebno pozornost namenila največji moriji na Loškem, saj je prepričana, da je resnica o petdesetih ustreljenih talcih za Kamnitnikom drugačna, kot so nam jo doslej prikazovali.

 

Na Loškem gradu so jim rezali moda

Odlomek: »Gospa se je takoj po vojni mudila na loškem gradu in bila priča dogajanju, ki se ji je očitno tako močno vtisnilo, da ni v življenju nikoli več našla miru in spokojnosti, kakršno bi naj svoboden človek v mirnih časih pač užival. Njena izkušnja, kot še na tisoče podobnih, kaže tako na krutost oblasti, kot na to, da je krutost prizadela res širok krog prebivalstva, pravzaprav so vsi čutili posledice in še danes jih je čutiti. Tako je torej pripovedovala o izkustvu s svobodo, novo oblastjo in novimi časi: Si slišala o tistih dveh, ki sta iz Poljan hodile in rezale ujetnikom moda? Si? Groza. In nekega dne mi je Kunde rekel, če hočem iti pogledati, kako je v stolpu! ‘Samo čevlje si boš morala preobuti,’ je povsem mirno navrgel, sicer boš imela vse krvavo. Neprizadeto je govoril, kot bi me vabil na travnik nabirat rože.«

 

Hude posledice mraza v komunističnem zaporu

Odlomek: »O času prebitem v zaporu ni nikoli niti spregovorila, vendar so posledice, ki nam jih ni mogla prikriti, govorile same zase. Ko je naša mami prišla iz zapora na Rajhenburgu, si je povijala noge in to je pač postalo dejstvo, ki mu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Si pač povija noge. Enkrat pa pride ati k meni in pravi: A veš, da mami ponoči vstaja in gre v kuhinjo, kje od bolečine kar vpije. Izgleda da jo noge tako bolijo.  In res je bilo tako hudo, da je mami obležala. Šla sem po doktor Grila, ki jo je prišel pogledat. Bila sem zraven in prav zgrozila sem se, ko sem videla njene noge. Vse je bilo v ranah in zdelo se mi je da na nekaj mestih vidim celo kost. Tako grozne rane je imela. Bile so pa posledica mraza v zaporu.«

 

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska komunistična oblast

Odlomek: »Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska in bog ve kakšna še, je bila komunistična oblast, a oblast so ljudje in ljudje so tisti, ki so pokvarjeni. Če mi v tistih časih to ni bilo jasno in nisem razumela preganjanja naše družine, danes temu ni več tako. Še več, danes, mnogo let po dogodkih, ko sem v knjigi Črne bukve prebrala: Vse trgovce in gostilničarje je treba obravnavati kot izdajalce, čeprav so delali za partizane, saj tega niso počeli iz svojega prepričanja, pač pa za svoje koristi. Šele sedaj vem, da smo pravzaprav lahko srečni, da smo sploh ostali živi. Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali ‘komunisti’, trdili, da delajo za narod, pa so vse pripadnike naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, tistega ‘več’ oropali. Preprosto so jim vse pokradli in krajo mirno uzakonili. Nekatere so za nameček še pregnali ali pa – zelo prikladno, če se želite iznebiti prič za svoja nedela – preprosto postrelili. Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.«

 

Meri Bozovičar; foto: osebni arhiv M. B.

 

Krvava zarja– knjiga o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju na Škofjeloškem.