DOLINA VRANOV

 
Ptičje petje in prebujanje ob zori je domač zvok, ki se ga spominjam od ranega otroštva. Prebujanje vanj, pa čeprav po prekratki noči, je osvežujoče, je prebujanje v življenje v polnosti in nezavedno vsrkavanje energije novega dne. Zadnja leta je bila jutranja serenada pernatega orkestra spet velikokrat pomešana s klicanjem otroka in zadnje mesece še posebej z Jakobovim čebljanjem. Mali je, kot da bi se hotel čimprej pridružiti ptičjemu petju, že po nekaj mesecih življenja skoraj vsako jutro veselo žgolel in brbljal in ko smo ga dvignili iz zibelke, me je pričakal z najbolj prešernim nasmehom na obrazu, po katerem smo ga vsi začeli klicati Smeško. Ta dobra volja in nasmeh sta trajala, dokler ga ni zgrabila lakota, vmes pa je iz svoje sobe prikorakal še Črtomir z dudo in niniko ter obveznim: »Tatiiiiii« in naredil kakofonijo zvokov popolno. Še celo vedno neprespana Urška, pravo nasprotje jutranjega tipa, je po nekaj minutah zažarela v nasmehih in novi svežini. Na takšno lepo prebujanje srečne družine v svobodi, pa četudi te potem čaka naporen in stresen dan, se človek hitro tako navadi, da je vsak dan brez tega zaklada začet z občutkom velike praznine.
 
***
 
Tokrat pa je zvenelo drugače. Glas ptice zagotovo, a kakšen? To ne morejo biti ptice pevke na domači češnji, ali Urškinih rožnih grmičih okoli hiše. Ptič, ki odpira kljun med rožami, se že ne more oglašati tako. Narava bi ga izvrgla, saj grlo ptice pevke ni bilo ustvarjeno za to kričanje. Kričanje ptic je to, da, to ni petje. Rezki, prepirljivi, agresivni klici, polno njih. Brez melodije, le surova sporočilnost. Vdirajo v prostor skozi zamrežena okna, skupaj z rano jutranjo meglo in belo svetlobo stražnih reflektorjev. Vrani. Ptice z mrhovišč. Črne ptice z bojnih poljan, posejanih z umirajočimi. Na stotine vranov. Na strehah blokov, na ograjah, na ceveh toplovoda, v krošnjah dreves, da, tudi v krošnjah dveh lip, ki rasteta preko dvorišča. Vrani sedijo v krošnjah slovenske lipe in kričijo, kot prvorazredni ljudje nekoč v Sibirskih gulagih, Auschwitzu ali na Teharjih. “Spoštujte nas, ker znamo kričati. Sicer vam lahko vzamemo svobodo in življenje. Pravzaprav vam to že delamo, a vi nas morate vseeno spoštovati. Zato, ker smo to mi in ker znamo in si upamo kričati. In med tem, ko čakamo na vaša trupla, se kratkočasimo z vami in vas učimo sovražiti, ker tega ne znate. Ko pa boste končno spoznali, da nas z ljubeznijo in sočutjem ne morete premagati, pa bo tako ali tako prepozno. Takrat boste že naša gostija.”
 
***
 
»Sneli bomo Janši glavo,« je bil prvi stavek, ki nas je pozdravil že ob prihodu do rešetkastih vrat zapora in čutil sem, kako je Urško streslo. Človek, ki je to kričal, je krilil skozi železne palice na oknu zgornjega nadstropja sprejemnega bloka. V njem je hkrati sprejemni oddelek za prvo obdobje po prihodu, trajni zapor za obsojene na najdaljše kazni ter samice za tiste zapornike, ki so se huje pregrešili zoper hišni red.
Film se mi je zavrtel nazaj. Ko sem skoraj pred natančno 25 leti prestopil prag tega istega bloka, sem tam po nekaj dneh srečal Metoda Trobca. Obsojenega, ker je ali naj bi, pri nas danes človek res več ne ve, umoril in skuril več žena v krušni peči. Ravno v tistih časih pa je bil potem spet sojen, zaradi poskusa umora oziroma napada na sojetnika, katerega naj bi zabodel z nožem, narejenim iz konzerve. Trobca na videz seveda nisem poznal. V oči mi je prve dni padel prizor, ko so me gnali po hodniku in sem skozi odprta vrata videl celico z eno posteljo, radijskim sprejemnikom in televizorjem, kar je v tisti sivini delovalo nekako nenavadno. V sobi, kamor so nastanili mene in še dva druga jetnika, razen 6 pogradov in mizice ni bilo ničesar drugega. A takrat še nisem vedel, da tista celica pripada Trobcu. Nato je prišla prva nedelja, najbolj prazen dan v zaporniškem tednu, in odpeljali so nas v veliko menzo na kinopredstavo. Predvajali so nek špageti vestern in ne pomnim, da bi kdaj videl slabši film, čeprav tisto res ni bila priložnost za izbirčnost. Poleg mene je sedel, namerno ali slučajno, popolnoma nevpadljiv mož in mi sredi predstave celo ponudil bombon, trd, zelen šumijev izdelek, ki smo mu takrat rekli smrekovc. Bil sem vesel te prijaznosti sredi povsem tujega okolja, obdan z občutki ranljivosti in negotovosti. Tisto ali naslednje popolne so me prvič pustili na zrak. Sedel sem na stopnici na zadnji strani bloka, kjer se je sprehajalo nekaj jetnikov povratnikov. Tako so rekli tako tistim, ki so bili že večkrat obsojeni, kot takim, ki so skušali neuspešno pobegniti. Z nekaterimi, ki so prisedli, sem izmenjal nekaj besed. Prvi je dejal, da je zaprt zaradi krivolova. Nekaj srnjakov, da je res padlo, a pripisali so mu še jelena in še vso drugo divjad v okolici, ki ni bila »zakonito« pobita. Prvič je dobil sedem let, drugič devet. Sicer preprost delavec, želel je na takšen način izboljšati standard družini. Sedaj so otroci že dolgo brez očeta in ker je povratnik, niti za skrajšanje kazni ne more zaprositi.
 
Sojetnik iz iste sobe se ne sprehaja, sedi na drugem koncu stopnice in bere vikend roman. Poleg sebe ima snopčič hrvaških vikend romanov, eno roko drži na njem in neprestano bere. Bere tudi v sobi. Ko ob 22 uri ugasnejo luči, se usede na okensko polico in bere ob svetlobi žarometov iz stražnih stolpov. Skoraj se ne spomnim, da kdaj ne bere. Sam nimam ničesar za branje. Vsi časopisi so prepovedani, vse novice, knjig nimam, saj so me aretirali pred polikliniko na poti na previjanje ranjene in zašite roke. Nekega večera sojetnik odloži svoj vikend roman, razveže snopič s preostalimi ter mi molče ponudi dva zvezčiča šunda. Hvaležen vzamem, hkrati pa zberem pogum in prekršim osnovna zaporniška pravila ter ga vprašam, zakaj je zaprt. »Sina sem ubil,» odgovori z popolnoma brezbarvnim izrazom ter še bolj praznim pogledom in vzame v roko vikend roman in bere naprej. Bere. Naslednji dan me prešine, da bere istih nekaj orumenelih romanov vedno znova in znova. Bere.
 
Tretji sojetnik na dvorišču nekoliko šepa. Po nekaj krogih prisede in pade nekaj besed o počutju. Nato ga vprašam, zakaj šepa. Dvigne srajco in na levi strani prsnega koša vidim veliko vdrtino, manjkajo celi kosi reber. Pokaže na stegno leve noge in pravi, da je v njem še vedno krogla. Na moj začudeno vprašujoč izraz vstane in ko mu sledim, med hojo pove, da je bil že dolgo nazaj ujet na meji. Ne pove, kako in zakaj. Po nekaj letih na Dobu še vedno ni dobil niti pravice do obiskov, niti do vikend izhoda. Zato je obupal in iskal možnost za pobeg. Prebrali so ga in ko mu je v takšnem stanju nek drug zapornik zaupal, da organizirajo beg, da je vse pripravljeno, se jim je brez pomislekov pridružil. Ob dogovorjenem času bo v prvi ograji luknja, psi bodo na drugem koncu kompleksa, pri zidu bo improvizirana lestev, v Slovenski vasi pa čaka avtomobil, ki jih bo odpeljal na Hrvaško. Stražar na stolpu, najbližjemu mestu pobega, da je podkupljen in da bo gledal vstran. Na dogovorjeni dan se je skril v pralnici, v bloku pa ga pri večernem raportu začuda niso pogrešili. Nobenega alarma ni bilo. Sredi noči se je splazil k ograji ter tam našel mrežo narezano, ni pa bilo obeh sojetnikov, s katerima je dogovarjal beg. Kljub temu je odprl luknjo v prvi ograji ter se skozi vmesni prostor splazil k zidu. Tipal je in iskal, a tam ni bilo nobene lestve. Oblil ga je mrzel pot, še potrjen z glasnim smehom s stražnega stolpa, od koder so reflektor usmerili naravnost vanj. »Nato je žgal po meni s thompsonom, dokler ni izpraznil okvirja,« je opisal ravnanje stražarja. »Zadelo me je šest krogel, bil sem ves raztrgan. V bolnišnico so me pripeljali le zato, ker se jim je zdelo, da bo manj sumljivo, če bom tam umrl. Lepše bi se slišalo, za drugo jim tako ali tako ni bilo mar. A celoten Dob je kmalu uganil, da je bila past nastavljena, še posebej, ker sta bila nesojena soubežnika takoj premeščena v polodprti oddelek, hkrati pa ni bilo nobene, sicer za tak primer običajne preiskave o tem, kdo naj bi vse pomagal pri poskusu pobega. Po čudežu sem preživel, a takoj dobil še eno kazen za 15 let, češ, da sem pri poskusu pobega napadel stražarja.«
 
Nič nisem komentiral, mi je bilo pa takoj jasno, zakaj mi to pripoveduje. Sogovornik najbrž tega na mojem obrazu ni razbral, zato je nadaljeval: »Ne zaupaj nikomur, tu je vse naprodaj. Včeraj si v menzi sedel s Trobcem, pazi se ga, je popolnoma nepredvidljiv. Vzkipi in napade brez opozorila. »
Paznik je prekinil sprehod, tega sojetnika nisem več srečal. Naslednji dan so me premestili v ambulanto, nato pa zaradi pritiska javnosti v drug zapor, na odprti oddelek na Ig. In to kljub temu, da sem bil na Dob priveden prisilno, kar naj bi pomenilo, da odprti oddelek odpade. Na Igu sem bil nekaj mesecev, nato pa so me po tretjini prestane kazni pogojno izpustili. In to kljub temu, da se dajanja, za katerega sem bil obsojen, nisem pokesal, kar naj bi bil menda osnovni pogoj za predčasen odpust. Uslužbenko zapora, pedagoginja so ji rekli, ki me je najprej skušala pripraviti do priznanja, sem vprašal, katerega dejanja naj se pokesam in če mi ga zna opisati oziroma našteti, da bom to takoj storil. Imela je sodbo pred seboj na mizi, nervozno je listala po njej, nato pa obupala in dejala, da pač samo opravlja svojo službo.
 
***
 
A vse to se je dogajalo v totalitarni Jugoslaviji, v času njenih poslednjih vzdihljajev, ko so se slovenski komunisti pripravljali, da kar najbolje odigrajo navidezen sestop z oblasti. V času moje zaporniške izkušnje na Dobu in Igu spomladi in poleti 1989 sem bil podpredsednik SDZ, Slovenske demokratične zveze. Stranka oziroma takratni njen predsednik, dr. Dimitrij Rupel, je pisaril ministrstvu za pravosodje in zaporniškim oblastem, naj mi dovolijo opravljanje politične funkcije. Neposrednemu odgovoru so se javno izogibali, saj bi s tem, če bi uradno rekli, da to ne smem, dodatno priznali, da je bil cel proces politično motiviran in izpeljan zato, ker sem maja 1988 kandidiral za predsednika ZSMS, mladinske organizacije, v moj predvolilni program pa smo zapisali, da se bomo potem na volitvah borili za oblast. Uradno niso nič rekli, so pa me ob premestitvi na Ig skušali izsiljevati s podpisom izjave, v kateri bi se sam odpovedal javnemu delovanju.
 
***
 
Ko sem bil maja 1989 priveden na Dob, so me v zaporu pričakali mešani odzivi. Nekateri pazniki so bili prijazni in korektni, drugi ne. Podobno je bilo obnašanje zapornikov. Nekateri so me pozdravljali z roko z iztegnjenim palcem in sredincem v obliki črke V, drugi so kričali za menoj »živel maršal Tito, živela JLA«. A teh je bilo vsak dan manj, na koncu nobenega.
 
Eden od vodilnih paznikov, že starejši debelušen možak, me je prvi dan zaprl v neko sobo s klopjo, ter nato vsake pol ure potisnil režeč obraz skozi vrata. Ker nisem trzal, je ob tretjem poskusu režanje opremil z besedami: “Sedaj si pa naš, od tod pač ne boš prišel tako zlahka kot si z Metelkove.”
Doživel pa sem tudi povsem nasprotno reakcijo. Mlajši paznik mi je šepetaje izrekel naslednje opozorilo: »Čimprej naj te spravijo od tod, tu nisi varen. Si na šifri. Vsi politični ste na šifri. Če pride do razglasitve izrednih razmer in sprožijo ustrezno šifro, vas bodo postrelili. Vse je vnaprej določeno, upravnik ima zaprto kuverto z ukazom v blagajni. Vemo, kateri pazniki so določeni v strelski vod, vsake toliko časa imamo vaje, kjer se preigrava delovanje v primeru izrednih razmer in vojne«.
 
Zanimivo, kako si človek zapomni nekatere besede za vse življenje. Te so ene tistih, ki jih še vedno slišim. Po zmagi Demosa na volitvah 1990 sem skušal ugotoviti, kaj je bilo s temi šiframi. Takratni minister za pravosodje, dr. Rajko Pirnat ni bil resno dovzeten za »brskanje« po tovrstni preteklosti. Dognali pa smo, da se je načrt nekaj časa imenoval Krim (verjetno po Krimski jami), in da so vse njegove elemente ukazali uničiti tik pred volitvami. Le kopije seznamov za likvidacijo se menda še vedno nahajajo v Beograjskem arhivu nekdanje zvezne SDV.
 
***
 
Začuda je bil moj drugi prihod na Dob po mojih prvih občutkih precej podoben prvemu. To me je presenetilo, vseeno sem pričakoval razliko. Podobnost je bila verjetno še najbolj določena s tistim kričanjem in enakim izgledom izolacijskega bloka, ki je sicer za četrt stoletja bolj dotrajan z opremo vred, ima pa enak vonj. Odnos zaposlenih je strogo profesionalen in korekten, to je prva opazna razlika. Resno so vzeli opozorila o grožnjah in temu primerno ravnajo. A po tistih prvih izpadih ob prihodu se tudi reakcija sojetnikov spremeni. Padajo še klici, a velika večina naklonjenih. Nekdo pod oknom bloka zavpije: “Čast, to.” Na sprehodu slišim nekaj pretresljivih izpovedi. Kaj preostane človeku, obsojenemu na 30 let, ki tudi po dolgih letih samote verjame, da je tam po krivici, pa nima denarja za visoke sodne takse ob pritožbah? Kaj smo naredili iz te države, ko gre za dostopnost do pravice?
Metoda Trobca na Dobu danes ni več. Obesil se je že pred leti v celici v istem bloku. Tudi seznama političnih zapornikov, predvidenih za likvidacijo, oziroma takšnih s šifro, danes na Dobu ni več. So pa tisti, ki so pred 25 leti imeli v rokah šifre načrta Krim, nekatere izmed nas s tistih seznamov vmes premestili na druge. Na sezname za medijsko diskreditacijo, ki naj ji, če bo potrebno, sledi sodna likvidacija. Pri večini ta zadnja niti ni bila potrebna, saj so vmes odnehali, zboleli ali umrli, na primer Jože Pučnik in Rudi Šeligo, Andrej Bajuk ali Dane Zajc. Mnogi so umrli prezgodaj ravno zaradi zastrupljanja s sovraštvom, ki so ga vanje bruhali tisti, ki bi morali biti najbolj zavezani resnici in odgovornosti za izrečeno ali napisano. In ta gonja še kar traja, čeprav je živih tarč vedno manj, trupel medijskih umorov pa nešteto. Ne prizanašajo niti otrokom. V teh dneh je Meta Roglič v časopisu, v katerem so junija 1991 z veseljem pričakali agresijo JLA na Slovenijo, zapisala, da smo bili v Sloveniji leta 1989 enotni, sedaj pa smo razdeljeni. A ja? Kdo pa nas je potem takrat leta 1988 in 1989 preganjal, zapiral in blatil po časopisju, če smo bili vsi enotni? Smo aretirali kar sami sebe in se pošiljali v zapor? Smo kar sami s seboj obračunavali v Nedeljskem dnevniku?
Bili smo razdeljeni po enaki ločnici kot smo žal še danes, le da so nekateri vmes zamenjali strani. Pogumni urednik Radia Študent Ali Žerdin, npr., ki je v času procesa JBTZ za skromen študentski honorar poročal resnico, danes pa za 5000 € na mesec v časopisu Arbeit in širše piše in ureja laži in pamflete, kakršnih se leta 1989 ne bi sramovala niti Milan Meden ali Jak Koprivc.
 
Ali naš soobsojeni na Roški Franci, ki je takrat brez težav prebral dolgo sodbo v tujem jeziku in si ustvaril svoje mnenje o njej, danes pa noče razmeti dveh strani izreka sodbe v slovenščini. Ker mu to pač pri lobiranju ne bi koristilo.
 
A so tudi takšni, ki so v tem času postali še bolj pogumni. David Tasić npr., ki se že leta 1988 ni želel nikakor politično opredeljevati in je to držo ohranil vse do danes, ob povrnitvi krivice ni molčal. Hvala ti, David. Imaš srce in pogum, nisi se pustil kupiti, čeprav si moraš kot mali založnik sam služiti trd kruh.
»Vse je tu naprodaj«, mi je dejal sojetnik pred četrt stoletja na Dobu. Moral bi pomisliti, da tako ni samo na Dobu in da bo ta žalostna ugotovitev v določeni meri obveljala tudi za čase, ki naj bi bili novi.
 
***
 
Tja do sredine dopoldneva je trajalo kričanje vranov, dokler se sonce končno ni prebilo skozi oblake in meglo. Megla v juniju, na prvi poletni dan pravzaprav? Čudno, kot nad kakim škotskim močvirjem. Nekatera keltska plemena so verjela, da je močvirje vhod v podzemlje, v pekel, zato so obsojene zvezane metali v močvare.
 
Zapor na Dobu so gradili tam nekje v letu mojega rojstva na kraju, kjer je prej stala mala dobska graščina. V njej so partizani, med njimi znan narodni heroj, sredi druge vojne zverinsko pobili celo Mavsarjevo družino z mladoletnimi otroki vred. Pred 25 leti tega nisem vedel, danes je to znano, prav tako kraj mučeniške smrti blaženega Lojzeta Grozdeta v neposredni bližini. Zato imajo delno prav tisti, ki vidijo nekatere simbolne razlike med protesti na Roški in manifestacijo v Slovenski vasi 20 junija 2014. Ko je v petek nekdo v množici začel peti pesem Kranjski Janez, ki je bila 1988 ena od kulturnih spremljevalk Slovenske pomladi in procesa JBTZ, je spomin preskočil na Roško. A ko je besedilo tokrat prišlo do besede partizani, je pesem nenadoma umrla. Nastala je zadrega. Zakaj? Ko so nam množice 1988 na Roški pele Kranjski Janez, niso vedele za Hudo Jamo, Kočevski rog ter druga komunistična morišča in koncentracijska taborišča. Pesem je bila brez tega vedenja in zavedanja domoljubna, tudi danes iz nje ne vpije zgolj groba želja po krvi in maščevanju. Ko je častna straža protestnikov pred vojaškim sodiščem na Roški držalo takratno republiško slovensko zastavo z rdečo zvezdo, niso vedeli za 600 in več množičnih grobišč, ki so jih z desettisoči zverinsko pobitih napolnili partizani z rdečo zvezdo na kapah. Tistih, ki so za vse to vedeli, na protestih ni bilo. Tisti, ki so za vse to vedeli, nekateri med njimi pa so pri tem genocidu tudi osebno sodelovali, so nas takrat ukazali aretirati in predati vojaškemu sodstvu, nato pa so nas po potrditvi obsodbe ponovno poslali v zapor.
In, seveda, leta 1988 na Roški še nismo mogli vedeti, da nas bodo tri leta kasneje napadli tanki in letala in soldateska pod simbolom rdeče zvezde. Smo pa nekateri slutili in se začeli na to resno pripravljati.
 
Vsa domoljubna, humanistična in demokratična energija, ki se je v času Slovenske pomladi zbrala na Roški in Kongresnem trgu, se danes simbolno prepozna v slovenskih nacionalnih in državnih simbolih, ki nimajo nobene ideološke primesi. So samo naši. Od vseh nas. So tudi njihovi. Ti simboli so vihrali 20.6.2014 v Slovenski vasi ob domoljubni slovenski pesmi. Oni drugi simboli, ideološki, ki pa so samo njihovi, pa so vihrali velikokrat v Stožicah in Dražgošah. Spremljala jih je pesem revolucije, krivic, maščevanja, ali kot pravijo, uporrrrra! Več bo tega grlenega r v našem prostoru, dlje bomo od sprave in sočutja, brez česar pa za slovenski narod in državo ni dobre prihodnosti. Vsi, ki jih je vojna vihra in krvava revolucija sredi prejšnjega stoletja potegnila v svoj objem in so za večno ostali v njem, danes samo strmijo iz onostranstva na to ponovno bohotenje sovraštva in se sprašujejo, ali so res umrli zaman? Med njimi na tisoče pogumnih domoljubov, ki so se partizanstvu pridružili iz ljubezni do domovine, komunisti pa so jih vpletli v bratomorno vojno in hlepenje po oblasti za vsako ceno, danes pa jih še mrtve izkoriščajo za isti cilj.
 
***
 
Sonce je utišalo krike črnih ptic, a ne povsem. Niti potem, ko so na dvorišče že prišli sojetniki in bi človek pričakoval, da bo vsaj to pregnalo vrane, se zrak ni povem prečistil. Še vedno so preletavali strehe, kričanje se je spremenilo v bolj pritajeno pretnjo. Pogledoval sem v krošnje obeh lip, a so ostajale prazne. Noben vran ni sedel več vanju, a tudi nobene ptice pevke ni bilo na spregled. Niti male, drobne siničke. Obe lipi v polnem, krasnem cvetju na prvi poletni dan, pa tako prazni, osamljeni, zapuščeni. In čakajoči. Čakajoči na dan, ko ptice pevke ne bodo več lahek plen vranom in bosta ljubezen in pogum kljub vsemu premagala sovraštvo in se bodo stvari spet postavile na noge, tako da se bo vedelo, kaj je prav in dobro. Da se bo vedelo tudi navzven to, kar vsak pri sebi vedno ve, če ne prej, pa ob uri, ko pričakuje poslednjo sodbo. Takrat se bodo ptice pevke ponovno vrnile v krošnje slovenskih lip. Vem, da ta čas ni več daleč, kajti karkoli bodo že storili, v sovraštvo nas ne morejo prisiliti. Želijo si ga, da bi ga uporabili kot opravičilo za svojega, za pretekla in sedanja ravnanja. Tega jim nismo dovolili dolgih 25 let, zato je upanje preživelo. Tega jim ne bomo dovolili niti sedaj, pa tudi njihovemu ne, da zmaga. Strašna sila je potrebna, da se laž drži nad resnico in opešala bo. Slovenija si po dolgi dobi trpljenja mnogih generacij res zasluži spravo, mir in blaginjo. Slovenska pomlad po četrt stoletja zori v slovensko poletje, tisti nujni, obvezni, topli letni čas, brez katerega noben sadež ne dozori in jeseni ni bogate letine.
 
***
 
Tako je mineval ponovni prvi dan v dolini vranov. Njihovo kričanje mi ni prišlo blizu, okrog mene je bil še vedno oblak ljubezni, domoljubja in poguma vseh tisočev prijateljev, ko so me dan prej pospremili v to dolino in mnogih desettisočev, ki so se me z vzpodbudno besedo dotaknili na omrežjih. Vedel sem, da smo združeni v mislih in molitvah. Slišal sem to v pisku vsakega vlaka, ki je peljal mimo. Hvala, slovenski železničarji, že nekoč prvi pogumni znanilci slovenske pomladi. Videl v trdnosti naše stranke in prebujeni civilni družbi, pa sliki z mostu v Slovenski vasi ter v besedah napisa “tako dolgo, kot bo treba.” Videl v odsevu kresa in nenadnem preletu motornega zmaja v barvah svobode in pravičnosti.
Najbolj pa me je polnil pogum Urške. Še nikoli v življenju nisem bil na nikogar tako ponosen.
 
 
Zapis, ki je nastal natančno pred 6 leti. Ajatole globoke države kljub porazu v tisti bitki še vedno sejejo zlobo in sovraštvo po Sloveniji, zagovarjajo in podpirajo organizirane grožnje s smrtjo, njihova kriminalna rabota, financirana s provizijami iz milijarde opranih evrov za Iran, pa razjeda najpomembnejše institucije pravne države.
 
Vir: FB-stran Janeza Janše, https://www.facebook.com/janezjansaSDS/
 
 
Foto, vir: https://www.facebook.com/janezjansaSDS/
 

 

Foto, vir: http://www.politikis.si/

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

“Krivica, ki bi se ne smela zgoditi! Odhod Janeza Janše v zapor na Dobu 20.6.2014.” /TheBossVid/

 

 

Vir: https://www.youtube.com/watch?v=nWPXvkQH7DU&feature=youtu.be&fbclid=IwAR2ZIkvxzTycB897-6wGPWOI_ieiHZ59Wa6b7P7hJXRy1OTJjs7y5M-qZcg

 

/Naslovna fotografija, vir: FB-stran Janeza Janše, https://www.facebook.com/janezjansaSDS//