BREZ BESED

 

Zrem skozi okno v svoj kos tuzemeljskega raja, kot najraje rečem svojemu domu in okolju, kjer živim. Mislim na prijateljico, na vse, kar je v preteklih letih doživela, preživela, in na ovire, ki jih premagala. Vprašam se, od kod ji ta nadnaravna moč? Kako je lahko zmogla? Se braniti, ubraniti in ovreči vsa podtikanja, vso medijsko in sodno gonjo. Veliko nas pozna zgodbo o Mojci Vočko. O »ponoreli« novinarki z golobi. Malokdo pa pozna njeno stran zgodbe. Malokdo ve, kako se je ona s tem spopadala. Malokdo ve, da je bilo vse laž. Malokdo ve, da so ji vsi obrnili hrbet zaradi medijske gonje in popolnoma izmišljene zgodbe z golobi. Malokdo ve, da je vse boje na sodiščih dobila skoraj sama. Malokdo ve, da je vse ugovore, pritožbe in protitožbe spisala sama in jih dobila. Malokdo ve, da ji država in RTV dolgujeta ogromno denarja. Malokdo ve, da so jo na podlagi izmišljenih dejstev želeli razglasiti za neprištevno in ji odvzeti opravilno sposobnost, da so jo protipravno izbrisali iz registra in nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Malokdo ve  

Takole bi lahko nadaljevala in naštevala v nedogled. Krivic, ki jih je v teh letih doživela, je veliko. Dogajanja so neverjetna in mejijo na znanstveno fantastiko. Ampak glede na naše slovensko sodstvo je njena zgodba čisto resnična, saj Mojca ni edina, ki je padla v kolesje slovenskega »pravosodja«.

Zakaj o njej nihče ne piše? Zakaj ji nihče ne da priložnosti povedati svoje verzije? Ima, imela je veliko »prijateljev«, veliko znancev med znanimi, velikimi imeni domače medijske scene, tako leve kot desne. Ima znanje, ima izkušnje, a je vsemu navkljub ne angažira za kakšno delo niti desna stran medijev. Je vidno naklonjena domoljubni politiki in ta stran bi zaradi montiranih procesov proti Janši in Noviču lahko vedela, da potrebuje delo ali vsaj priložnost. 

Ampak za Mojco so vsa vrata zaprta. Zaprta so okna in srca. Ne vsa srca. Ne vsa vrata  vedno je nekje nekaj odprtega  vedno je upanje. Upanje na novo jutro. Upanje na novo priložnost, na nasmeh nekoga, ki ga že dolgo nisi videl  upanje. Najbrž je to tisto, kar Mojco drži pri življenju. Neka nadnaravna moč je v njej. Ko govori o svoji križevi poti, to pove s toliko energije  Spominja me na osamljeno drevo sredi polja, ki kljubuje letnim časom, nevihtam, pripeki, mrazu. Ono stoji, ponosno dviga veje k nebu in širi korenine po zemlji in v njo  globoko v zemljo, da ne pade, ko bo prišla naslednja nevihta, da ne klone pod težkim snegom, a te poleti vseeno ljubeznivo objame s senco svoje bogate krošnje. To je ona  bije svoj boj proti vsem. Bori se in le malo nas ve  malo nas ve, kdo je in kaj je postala v teh letih boja, malo nas ve, kako izjemna je. Malo nas ve, kako je močna. Malo nas ve, da je premagala nasprotnike in zmagala v procesih. Malo nas ve, kako v vsakem novem procesu proti njej ni videla ovire, ampak nov izziv. Ni videla zaprtih vrat, ampak svetlobo, ki je pronicala skozi režo v počenem lesu. Zgodbe Mojce Vočko ne bo nihče objavil. Nihče ne bo popravil krivic. Tega se pač ne da, lahko pa bi ljudem povedali, da je na sodiščih vse ovrgla. 

Kalvarija, ubijanje, eksistenčni umor  vse to je na njej pustilo veliko sledi. Zdravja ni več. Mirnih noči ni. Brezskrbnega smeha skoraj ne pozna več. Vzeli so ji najboljša leta. Vzeli so ji kariero. Vzeli so ji dobro ime. Vzeli so ji vse, razen duše in utripa srca. Pomisli ti, ki to bereš, kako bi se počutil, če bi moral živeti s tem, da te vsi poznajo kot tisto ponorelo novinarko z golobi? Pa si pred sodišči dokazal, da to nisi, a nihče ne želi tega povedati s takšnim pompom, kot so ga naredili, ko so te ubili? Ubili bi te. Ubilo bi te. 

Tudi njo so. A se vrača, vrnila se bo, ona je zmagovalka – to je dokazala, že s tem, da še po vsem diha. Dela. Se trudi in želi živeti. Mojca je tisto drevo. Mojca ima utrip srca, ima dušo in nadnaravno moč. Mojca živi.

 

 

 

/Fotografiji: Johanca/