SVOBODA GOVORA?

 

Kaj je svoboda govora? Kdaj se počutiš dovolj varnega, da poveš svoje mišljenje o čemerkoli na glas, ne da bi se oziral čez ramo, kdo te je slišal, ali da bi te skrbelo, kakšne bodo posledice? Sploh kdaj? Razmislite.

Ali je naša družba dovolj zrela, napredna in svobodomiselna, da zmore pustiti ljudi z drugačnimi pogledi, mnenji in nazori povedati svoje brez težkih zamer, zmerjanj, javnega obračunavanja, eksistenčnega ubijanja, dobesedne likvidacije posameznika, ne glede na njegov status v družbi ali doseg njegovih zapisov in govora? 

Ali je naša družba dovolj zrela, napredna in razgledana, da se do drugače mislečih obnaša vljudno? Zna držati nivo pogovora na vljudni artikulaciji in normalnem tonu glasu, ko je debata o stvareh, kjer so vsak na svojem bregu prepričanj? V naši lepi zeleni deželi ni tega občutka, kajne? 

V Sloveniji ima premoč, vsaj v medijih, levi politični pol. Oni si dovolijo veliko, marsikaj. Kako poročajo? Uravnoteženo, strpno, brez manipulacij in agitiranja? 

Vse to prihaja v času 14. vlade, ki jo vodi Janša, toliko bolj do izraza, saj mu niso naklonjeni. Vedo, da bodo spremembe, da bo poskušal določene stvari spraviti skoraj v  uravnoteženo stanje. Težko bo, a karkoli bo naredil, pa četudi prestavi le kamenček v mozaiku, se bo to poznalo in bo vsaj od posameznikov spoštovano. Gora ne more premikati, pa tudi čudežev ne zmore delati. Najbolj pomembno bi bilo preoblikovati nacionalko – če jo že plačujemo vsi, bi lahko, morala bi pravzaprav, poročati uravnoteženo in nepristransko, tako pa so jim ob sestavi Janševe vlade vidno zrasli podočniki kot pri vampirjih in ob vsaki potezi vlade se lačni krvi obesijo za vratove ... Žejni krvi bolj kot resnice so zmožni spisati nore scenarije, ki že na daleč zaudarjajo po manipulaciji, ki meji ali pa morda je laž, a njihovo občinstvo na resnico, dejstva in dokaze pač ne da veliko. Tudi njim je predvsem važna kri njim neljubih desničarjev. Zakaj desničarjev? Koliko obračunavanja in izčrpnih oddaj s »preverjenimi dejstvi« so bili deležni grešniki z leve politične scene? Bolj malo, kajne? Minuta, dve, kar tako mimogrede in potem pozabljeno, medtem desne pražijo tedne in njihovi obrazi sijejo z naslovnic vseh tiskanih medijev vsaj par dni. Tudi družabna omrežja so polna cenzorjev, ki brišejo vse, kar jim ni po volji ali je proti njim ljubim agendam. Svoboda govora in izražanja, kje? Za koga? 

 

 

Kje so meje cenzure drugače mislečih? Nekako jih ni, predvsem pa se briše in omejuje avtorje domoljubnih zapisov, ki so proti potujčevanju domovine, proti umikanju prišlekom, proti jemanju teže tradicionalni družini, proti ilegalnim migracijam oziroma tako imenovanim beguncem etc. Takšne zapise označijo kot nestrpne, ksenofobne, homofobne in cenzor na družabnem omrežju jih briše, brisati jih morajo avtorji, ki za kazen določen čas ne smejo objavljati, ali pa ukinejo kar profil avtorja. Vse poskuse uravnoteženja tega stanja cenzure pa takoj označijo kot jemanje svobode govora, konec demokracije, uvajanje diktatur in fašizem, tokrat to, ker Janševa vlada, imenujejo »janšizem« ali uvajanje Janševega režima. Skratka, smo na misiji nemogoče, kar se tiče svobode govora za vse po istih merilih. 

Tako lahko na družabnih omrežjih brez skrbi napišete »smrt janšizmu« ali se v kamero, na protestu derete, kako je Janša samo za ubit, ne smete pa napisati ničesar proti Greti Thunberg, LGBTlobiju ali protestom proti vladi. Zmožni so veliko, tudi tega, da dajejo slabe ocene podjetnikom, ki napišejo kaj proti njim, do razkrivanja identitete anonimnih profilov in gredo celo v skrajnost, kjer od delodajalca zahtevajo sankcije proti osebi, ki jim ni ljuba oziroma ne piše in misli kot oni. 

Razmišljam o tem, kolikokrat in koliko ljudi se zaradi strahu pred posledicami, če bi razmišljali na glas, dobesedno umakne v svoje misli, koliko ljudi bolj na tiho pove, kaj misli, koliko ljudi se dobesedno samocenzurira, da ne bi v svojem razmišljanju preveč odstopali od tega ali onega povprečja, normale? Kolikokrat to naredim sama. Velikokrat. Za ljubi mir, si rečem. Ampak ravno zaradi umikanja nam jemljejo pravico do našega dela, svobode govora. Je prav, da molčimo? Je prav, da jim z molkom pomagamo uničevati svet z njihovimi izrojenimi agendami? Zakaj to počnemo? Morda tudi zato, ker za njimi, na svetovni ravni stojijo izredno močan medijski stroj in nore vsote denarja. Ne morem se odločiti, ali sta molk in samocenzura notranje opozorilo po samoohranitvi, je molk neke vrste oportunizem ali je nastavljanje drugega lica, si pa želim, da bi se ne samo moja lepa zelena dežela prebudila in uprla temu dogajanju, temveč da se prebudi svet, da se v narodih Evrope prebudi glas, ki bo rekel dovolj! 

Ista merila in iste pravice za vse. Nič posebnih pravic za te ali one manjšine. Svoboda govora za vse, ne le za izbrane. In lepo bi se bilo zbuditi nekega dne v svet, kjer bi ljudje doumeli, da na politiko nimajo tako velikega vpliva, da bi se bilo zaradi nje vredno prepirati z ljudmi in si biti sovražni. Želim si družbe, kjer lahko debatiraš z ljudmi nasprotnega mnenja brez prepira, zamere, da ob koncu debate rečeš “Ok, se strinjamo, da se ne strinjamo, gremo na pivo!”. Želim si države, kjer se podjetniki ne bi bali povedati, kaj in kako mislijo o določenih stvareh, potezah, zakonih. Želim si države, kjer se ljudem zaradi tega ali onega strahu ne bi bilo treba skrivati za psevdonimi. Želim si veliko povsem normalnih stvari, želi si jih marsikdo, a se bojim, da jih ne bom dočakala, le še slabše bo.

 

 

/Fotografije: https://pixabay.com/images/search/wordpress//