OBRAMBNA MINISTRICA JELUŠIČ ZA HRABROST ODLIKOVALA ROJKA IZ ZARES, KI JE PRESTRAŠENO USTRELIL SOBORCA

 

Odlikovanja leta 2012 je podelila takratna obrambna ministrica Jelušič iz SD na predlog njenega ljubljenčka, od nje nastavljenega takratnega načelnika GŠ SV generalmajorja Alojza Šteinerja. Medalje sta podelila z namenom, da na lokalnih volitvah leta 2014 uničita takratnega župana občine Gornja Radgona, Antona Kampuša, ki se je zameril v SD, ker ni ubogal glede kadrovanja. Strahopetec Rojko se je posral in ustrelil svojega soborca Darko Muca, kljub temu je leta 2012 prejel medaljo za hrabrost z meči. Tako sta ga Jelušič in Šteiner neupravičeno povzdignila v heroja. Tako je tudi lažje zmagal na volitvah. Kot je povedala takrat na podelitvi ministrica Jelušič, metek in medalja nikoli ne zadaneta pravih; pomeni, da je vedela, da deli medalje nezaslužnim. Rojko, zdajšnji župan Gornje Radgone, ki je ustrelil Darka, je bil takrat celo poveljnik voda TO – se pa je posral, skrit v rovu je iz neposredne bližine ustrelil Darka v zgornji del roke in ga skoraj ubil. Mislil je, da se je vojak JNA vrgel v rov. Ampak to sramoto TO so želeli zamolčati, zato so Rojko in ostali, ki so to videli, dobili medalje za hrabrost, da se to ne bi izvedelo,” mi je ob kavi v sončni Gornji Radgoni 28. julija med drugim razkrival Dejan Mauko, dipl. inž. log., ki je med brutalnim napadom JLA na Gornjo Radgono leta 1991 z rosnimi 18 leti herojsko reševal slovenska življenja, že kot civilist prostovoljec. Potem ko je leta 2017 kot pripadnik slovenske vojske utrpel hudo telesno poškodbo, ki je rezultirala v delno invalidnost, je bil deležen sramotnega postkomunistično-levičarskega trnja in pelina ...

 

Dejan Mauko med najinim novinarskim srečanjem 28. 7. 2020 v Gornji Radgoni; FOTO: Mojca Vočko

 

“Zase nikoli nisem zahteval odlikovanj. Dopis o svojem delovanju med vojno leta 1991 sem napisal po dogovoru s predsedstvom OZVVS Gornja Radgona z namenom, da me MORS obravnava pošteno in korektno, samo zato – kakor tudi da glede na dejstvo, da so me namerno izpustili z vseh seznamov, nisem prejel vsega, kar mi pripada, in da se to preveri. Dopis je overjen in tako potrjen kot resničen. Kljub temu je Brus, predsednik OZVVS in namestnik poveljnika voda Koračina leta 1991, lagal v svojem dopisu z dne 16. 12. 2016, ki ga je poslal GŠ SV. Ko sem ta dopis prejel, sem ‘popizdil in na spletu poiskal pravilnik o podeljevanju odlikovanj SV. Po tem pravilniku in mojih dejanjih med vojno mi tako pripadajo vsa odlikovanja, ki sem jih takrat (marca letos) prvič zahteval v svojem E-sporočilu, saj izpolnjujem vse zahteve. Prepričan sem, da so me po vojni namerno izpustili z vseh seznamov borcev TO. Nikjer me ni, pa čeprav sem uradno podpisal, da vstopam v TO. V dopisu OZVVS Gornja Radgona iz leta 2014 sta to potrdila takratni predsednik in Brus, zdaj pa so želeli to prikazati, kot da ni res – kakor tudi, češ da še nisem vojske služil. To ima veliko težo. Oni so se morali boriti, so bili vpoklicani, jaz pa ne, meni se ne bi bilo treba.” 

 

Dejan Mauko v uniformi SV leta 2015 ali 2016; FOTO vir: osebni arhiv D. M.

 

V apelu, 3. 3. 2020 elektronsko poslanem na več pristojnih naslovov, kar so vsi naslovniki neodzivno zamolčali, je Dejan Mauko razgrnil grenka ali šokantna dejstva – citat izvirnika, v katerega nisem posegala niti z lekturo:

 

Kot prostovoljni borec za samostojno državo Republiko Slovenijo, zahtevam, da se mi podelijo vsa odlikovanja, ki mi na podlagi mojih dokazanih in overjenih dejanj med Osamosvojitveno vojno za Slovenijo l. 1991 pripadajo. To so nasdlednja odlikovanja :

 

– Častni vojni znak – podeljuje MORS

– Bronasta medalja generala Maistra z meči – podeljuje MORS

– Medalja za hrabrost z meči – podeljuje MORS

– Bronasta medalja SV za dosežene uspehe ( 13 let neprekinjene službe v SV kot pripadnik PPRS ) – podeljuje MORS

– Spominski znak ob 5. obletnici vojne – podeljuje MORS

– Čin višji Vodnik ( VVod.) mi pripada kot najboljšemu vojaku voda l. 1992 ( sistem napredovanja v SV )

– Častni znak svobode Republike ( srebrni ) – podeljuje Predsednik RS

 

K obrambi naše novo nastale države Republike Slovenije sem pristopil prostovoljno. Nihče ni tega zahteval kakorkoli od mene. Vseeno sem se kot 18 letni mladenič počutil dolžen branit naš narod in domovino pred sovražnikom. Zato sem se prostovoljno javil, so me sprejeli, pa čeprav sem bil takrat še popolnoma brez kakršnih koli vojaških izkušenj, postal sem borec protidiverzantskega voda v Gornji Radgoni l. 1991. Naključje ali pa tudi ne, je, da sem doma čisto blizu mejnega prehoda s sodenjo Avstrijo. Ko sem prepričal mamo, da je moja dolžnost braniti naš narod, tudi njo, pa čeprav do takrat niti vojaškega roka nisem služil, sem se vrnil v ulico kjer živim še danes. Potekali so srditi boji, saj se je okupator prebijal na mejni prehod. Na Partizanski ulici v mestu so pravkar zagoreli tovornjaki jna z vsemi njihovimi potrebščinami, hrano, vodo, strelivom.

 

Na položajih v neposredni bližini mejnega prehoda sem na položajih srečal svoje prijatelje, Bojan Verzel, Iztok Kuzmič, Darko Fekonja. Povedali so mi, da niso jedli že dlje časa. Odhitel sem v svoje stanovanje, z mamo sva imela nekaj malega v hladilniku in zamrzovalniku klobas, mesa, kruha ipd. Kuhal sem, naredil nekakšne porcije in nosil na položaje naših borcev, boji so potekali. Nihče drug tega ni upal. Tako so me sprejeli za svojega. Kasneje je bilo razloženo, da borci niso dobili hrane na Panonsko, to je samo prvo bojno linijo obrambe mesta, zaradi ,,šuma v logistiki,,. Tako je pojasnil zadevo g. Drago Kur, ki je bil odgovoren za logistiko ipd. Za to je dobil tudi zelo visoko državno odlikovanje. No zaradi po njegovem ,,šumu v logistiki,, so zrezke jedli psi pri občinski stavbi, kjer je v kleti bil štab, saj dalje nihče ni upal peljati in dostaviti hrane. Hrane, ker je nihče ni upal dostavit na položaje je ostalo za cele plastične zaboje, katero so kasneje jedli psi.

 

Moje dejanje, ko sem kuhal hrano in jo nosil na položaje med bitko, v okno stanovanja je ustrelil tank s protiletalskim mitraljezom v opozorilo. Med kuhanjem sem nekajkrat pogledal skozi okno kaj se dogaja. Vse je gorelo, se kadilo. Slišalo se je streljanje kot v kakšnem vojnem filmu. Prvič v življenju sem videl tank iz bližine. No kakor koli to moje dejanje za ,,heroja,, Matjaž Perša ni nikakršna bojna akcija ipd. Povem, da bi borci TO v kolikor jim jaz ne bi kuhal hrane in jim jo nosil na položaje, morali te zapustiti, kar je tudi logično, saj se lačen ne moreš borit, vsaj dolgo ne, Zaradi mojega delovanja, so borci vzdržali in držali linijo obrambe. Sovražnik je bilo zaradi tega zelo omejen. V kolikor bi se ti borci morali umakniti, bi pplk. popov lahko hodil in se vozil po mestu kamor bi hotel, do karavle in nazaj ipd. Se tako oskrboval z vsem, kar mu je v zažganem konvoju vozil na Partizanski cesti zgorelo. Tako bi brez težav držal svoj zaseden položaj na mejnem prehodu, saj mu ne bi primanjkovalo vode, hrane in streliva.

 

Zadolžil sem puškomitraljez M – 72 in skupaj s soborcem Iztok Kuzmič zavzel položaj na sami prvi liniji obrambe mesta. Prvič v življenju sem v rokah držal orožje. Pripravljen sem ga bil uporabit, in ga tudi sem. Med premirjem, so me soborci učili o orožju, sestravljanje, razstavljane ( pištola, AK 47, M-72, RB..kasneje zolja..). Naša naloga, protidiverzantskega voda je bila, da popov ne more in ne sme zapustiti svojega položaja na mejnem prehodu, kar smo tudi v celoti izpolnili in bili za to tudi pohvaljeni. Se je nekajkrat poskusil porebit, smo mu pokazali, da mislimo resno, da to ne bo šlo zlahka.

 

Žal se sedaj dogajajo v Gornji Radgoni velike krivice. Na lažeh se podeljujejo odlikovanja borcem, ki v sami vojni niso bili niti prisotni, v bitkah niso sodelovali, njihova dejanja so vse prej kot hrabra ipd. Krivda za takšno stanje je v delovanju območnega odbora ZVVS Gornja Radgona, kateri s pomočjo general majorja Alojz Štejner deluje tako, da širi laži, potvarja dejstva bitk v mestu kakor tudi odlikuje strahopetneže, saj imajo omenjeni tako materialne koristi.

 

Ni res, da protidiverzantski vod ni izstrelil strela med bitkami. Pa še kako smo streljali. Tudi na helikopter rdečega križa, za katerega je veljalo povelje, da nanj ne smemo streljat (ko je priletel na mejni prehod), saj je bil označen z označbami rdečega križa. Tega smo se borci držali. Ko pa je bilo jasno in potrjeno, da je omenjeni helikopter prevažal okrepitve in strelivo za popova, naložil pa ni nobenih ranjencev ipd. smo dobili ukaz da ga ,,sklatimo,,. Helikopter je tako grobo kršil oznake rdečega križa. Kar smo seveda borci protidiverzantskega voda tudi storili. Odprli smo velik ogenj na helikopter ( tudi g. Bojan Verzel in bližine nasipa reke Mure) iz katerega se je skadilo, pristal je v Hrastje Moti. Major Stolnik razlaga, da je helikopter moral pristati zaradi tehnične okvare, kar sam ne verjamem. Da baje na helikopterju ni bilo nič lukenj od strelov. Verjamem, da lukenj na helikopterju ni bilo od njegovih borcev, kateri so imeli položaj na grajskem hribu. Za katere on lažno trdi, da so edini streljali na helikopter in da so baje krogle padale sredi mesta v loku na tla. Major Stolnik je že večkrat dokazal, da o vojaški doktrini nima pojma. Saj drugače bi vedel, da orožje s katerim se je navodno streljalo na helikoter nima samo 50 m dometa ( zračna linija od grada na mejni prehod je ca. 100 m). Mogoče razlaga, da pa so streljali iz kmečkega turizma Roškar v Sp. Ščavnici (ca. 4 km iz mesta, štab TO in ujetnike so držali tam ), takrat bi to nekak skoraj držalo. To dokazuje, da maj. Stolnik razlaga neke čenče, ki jih je slišal, saj sam ni sodeloval nikjer, razen kot ,,zijalo radovedno,,. Tudi njegova povelja svojemu vodu prostovoljcev, katerega je na ,,silo,, prevzel, dokazujejo njegovo nesposobnost. Saj če bi borci poslušali njegove ukaze, bi se pobili med sabo pripadniki TO in oni. Mogoče je to bilo tako tudi planirano. Saj je deloval med nami v Gornji Radgonbi tudi izdajalec, za keterega ve g. Mirko Rauter, sedaj direktor UO Maribor, vendar pa tega noče povedat nikomur. Me ne bi presenetilo, če je to prav g. maj. Stolnik, mogoče ga tudi zato tako zelo ščiti general major Šteiner. Mogoče bi to pojasnilo tudi vso to nerazumljivo delovanje SV in MORS proti meni. Vse to bodo potrdili njegovi borci voda, kateri ga maj. Stolnika niti malo ne spoštujejo. Saj dejansko ne vejo niti kje se je nahajal celi čas bitk.

 

  1. Zagorc Dušan je za svoje delovanje, katerega so poimenovali ,, psihološka vojna,, s tem, da je po zvočnikih pozival pripadnike jna da se naj predajo, da jim ne bo nihče storil nič žalega, kar je seveda res. Ni pa povedal, no maj. Stolnik pravi, da se ne ve kdo je to bil, ampak seveda se ve, to je bil g. Martin Biček, šef varnostnikov v podjetju Elrad, kateri je enako v pijanem stanju pozival po megafonu pripadnike jna, da se naj predajo, ob tem pa s pištolo streljav zrak in vsenaokoli, žal so ga zaradi tega želeli likvidirati tudi naši, delal je namreč veliko škode in spravljal v nevarnost vse. Kdo pa se bo predal, ko streljaš nanj ? Psihološko vojno smo izvajali pripadniki protidiverzantskega voda, ko smo s trombloni streljali čez Muro na položaje Avstrijske vojske. Da je to res, je potrdil tudi g. Puntigam, sedaj upokojeni avstrijski brigadir, kateremu sem se osebno opravičil ob srečanju, da sem streljal na njegove vojake. Borci protidiverzantskega voda smo namreč izstrelili nekaj tromblonov od ,,stolpnice,, na področje mejnega prehoda. Mladenič je na strehi stolpnice gledal kam zadeve padajo in tako usmerjal ogenj. Med tem smo se odločili, da nekaj tromblonov ustrelimo čez mejo, z namenom provokacije avstrijcev. Uspelo je. Mine so padale blizu avstrijskih položajev v Avstriji, kar je izredno močno razjezilo avstrijskega poveljnika takrat pk. g. Puntigam, kateri je ostro protestiral pri popovu, da naj takoj preneha streljat na avstrijsko stran, saj bo v nasprotnem primeru uničil celo Radgono z njim vred. To je vsekakor delovalo na popova, kateri je skoraj v joku zagotavljal poveljniku Puntigam, da ne strelja on, kar mu Puntigam ni verjel. To smo počeli, dokler se ni vrnil naš poveljnik podp. Franc Koračin, nas skregal in nam to početje prepovedal ( komaj takrat smo za to dobili ukaz, ki smo ga seveda tudi upoštevali). To je psihološka vojna, sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. No kakor koli je g. Zagorc za njegovo ,,brezvezno dretje iz zvočnikov,, 5 metrov pod zemljo v kleti globoko pod zemljo v radgonskem gradu na varnem prejel veliko denarja, s katerim si je kupoval za takrat odlične in zelo drage računalnike ( vir. Pone Orgolič).

 

V dopisu so opisana moja dejanja med vojno sa našo Samostojno Slovenijo, našo državo, katero smo si tako želeli.

 

Zdaj pa se me uničuje popolnoma, zdravstveno in finančno. Samo zato, ker sem pri opravljanju vojaške dolžnosti v službi v SV poškodoval. Ne vem zakaj tako, saj nikoli nisem naredil nič, kar bi morda lahko opravičilo takšno delovanje Slovenske Vojske, kateri sem v bojih pomagal tlakovati pot. Seveda pa moje delovanje med vojno ni povšeči sedanjemu direktorju UO Maribor, kamor spadam kot pripadnik PPRS, kakor tudi ne general majorju Šteinerju ipd., saj odkrivajo laži in neresnice, ki jih širijo po državi, da se tako osebno okoriščajo s službami, čini in pokojninami.

 

Prepričan sem, da se odlikovanja za zasluge podeljujejo ljudem, ki so si jih zaslužili. Zakajh je to v Gornji Radgoni drugače, vam bo jasno pri branju teh dopisov, ki so tudi priloženi. Gre se samo za in izključno premoženjske koristi posameznikov. tako je dobil odlikovanje za hrabrost z meči aktualni župan Rojko, za katerega je dokazano, da je iz strahopetnosti iz bližine v roko ustrelil borca Darko Muc. Prav tako je odgovoren Rojko, da je na radgonski cerkvi bil razastreljen zvonik, saj je iz zvonika streljal s svojo ostrostrelno puško, na lastno pest, brez ukaza in odobritve na popova, ga zgrešil, kateri je odgovoril tako, da je z tankovskimi granatami poškodoval zvonik. Škode ni bilo veliko, zvonik je votel, lesena konstrukcija oblečena z bakrom ( streha zvonika ), so pa granate padale na nekaj km odaljene njive v Policah ipd.

 

V tem nisem sam, imam podporo borcev, ki smo se z orožjem borili v bitkah, da obranimo naše mesto Gornja Radgona. Sedaj pa bodo ljudje, ki takrat niso bili niti v bližini govorili kdo in kaj si zasluži ? To tako ne bo šlo.

 

Dokazano predsedstvo območnega odbora ZVVS Gornja Radgona z general majorjem Alojz Šteiner laže in zavaja javnost z lažnivim, podlim, ogabnim načinom predstavljanja takratnih dogodkov. To je popolnoma nedopustno. Tako je sam Darko Muc večkrat javno priznal, da ga je ustrelil Stanislav Rojko. Tako je trdil tudi Matjaž Perša. Matjaž Perša je govoril tudi zelo slabo o maj. Stolniku, poteem se je to nenadoma spremenilo, ko je postal načelnik štaba SV g, alojz Šteiner, od takrat sta največja prijatelja. Vse skupaj se je spremenilo, ko je zavzel položaj načelnika SV g. general major Alojz Štejner. Zato ni naključje, da so se medalje delile ravno v obdobju ko je bil on načelnik. Tudi sedaj drži roko nad vsem kar se pove o teh dogodkih. Zato po mojem mnenju prav on vodi ZVVS in ne samo ZSČ.Prav tako ni čudno, da sedaj OZVVS Gornja Radgona prejema veliko denarja od občine Gornja Radgona ko je župan prav g. Stanislav Rojko. Po mojem osebnem mnenju ga izkoriščajo na račun njegove strahopetnosti med vojno l. 1991.

 

Glede na vso posredovano dokumentacijo, sem prepričan, da Generelštab SV nima niti najmanjšega zadržka, zakaj me ne bi predlagal za podelitev omenjenih odlikovanj, ki si jih nedvomno zaslužim.

 

Moja takratna ravnanja opravičujejo to dejstvo, saj se lahko mirno s svojo hrabrostjo postavim ob bok Darku Muc, kateri je prejel ta odlikovanja. Po svojem lastnem prepričanju sem takrat storil še veliko več kot on, saj v kolikor bi ravnal drugače, bi, sem prepričan, bilo v Gornji Radgoni l. 1991 veliko več žrtev vojne, kot jih je bilo sicer. Porušenega bi bilo še veliko več.

 

Generalštabu Slovenske vojske dajem tako v vednost, da odločanje kdo bo kaj prejel in zakaj s strani lažnivih funkcionarjev ZVVS, ki niti v bližini bojev niso bili ( vsekakor nihče od članov predsedstva OZVVS Gornja Radgona ) nikakor ni pravilno. No to sem sedaj dokazal, tako da upam, da boste popravili svoje napake, ki ste jih sicer storili zavedeni z lažmi s strani OZVVS Gornja Radgona. Nikoli ni prepozno.

 

Seveda moje navedbe dokazuje ne samo dokumentacija, ampak bodo resničnost potrdili tudi moji soborci. V tej zadevi nisem sam, nas je veliko. Tudi borci, ki so prejemniki najvišjih odlikovanj. Saj se s sedanjim načinom delovanja ZVVS v Gornji Radgoni nihče ne strinja, zgražamo in zavračamo takšen odnos, lahko povem velika večina občanov. Ki smo se borili in ki se niso, saj resnica je znana.

 

/…/

– konec citata.

 

– odlikovanja Dejana Mauka -; FOTO: Dejan Mauko

 

Enaindvajset naslovnikov, ki so 3. 3. 2020 (ko je Sloveniji še “manjšinsko” vladal Marjan Šarec z nadkoalicijsko Levico) elektronsko prejeli zgoraj citiran apel Dejana Mauka – NIHČE se ni odzval:

To: <[email protected]>
Cc: Glavna pisarna MORS <[email protected]>, <[email protected]>,

ZVVS <[email protected]>,

DTRS <[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

Ascic Jelena <[email protected]>,

Oste Bakal <[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<uredniki[email protected]>,

<tajniš[email protected]>,

<tajniš[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>,

<[email protected]>

 

– SE NADALJUJE –

 

 

Gornja Radgona med vojno leta 1991 (neposredna bližina Maukovega doma); FOTO vir: http://www.mojkraj.info/

 

 

Gornja Radgona med vojno leta 1991 (neposredna bližina Maukovega doma); FOTO vir: http://www.mojkraj.info/

 

 

Na fotografiji v sredini v beli srajci sedi Stanko Rojko, danes župan Gornje Radgone, takrat leta 2010 županski kandidat ZARES; FOTO vir: https://www.zares.si/

 

 

/Naslovna fotografija, vir: https://vfokusu.com//