PEKEL, VICE IN RAJ POD TRIGLAVOM

 

Zmago Sreča, ki so ga kar naenkrat začeli klicali Viktor Fortuna in so le redki poznali njegovo pravo ime, je bil vzgojen v krščanski veri. Bil je delaven, pošten in pobožen mladenič. Kljub izredni bistrosti in kljub temu, da je diplomiral na ekonomski fakulteti, ni imel uspeha. Vsak dan se je priporočal svojemu Angelu Varuhu, toda postajal je vedno bolj reven. Izgubljal je potrpežljivost in upanje. Tovarna, v kateri je bil zaposlen, je životarila in tudi propadla. Ostal je na cesti. Nekega dne je zaradi svoje žalostne usode zakričal: “Hudič pridi pome, Angel Varuh mi noče pomagati!«  

Pred hišo se ustavi limuzina. Iz avtomobila stopi imeniten Visoki Tip, s kravato ognjene barve. Natančno počesani lasje na njegovi glavi so se svetili. Dišal je po izbranem parfumu. Imel je natančno pristriženo brado. Njegov glas je bil pomirjajoč in prijeten.

Viktor, Fortuna, prišel sem, da ti pomagam. Kaj želiš od mene?” 

“Rad bi postal bogat.

 

Visoki Tip Viktorju z očetovsko rahločutnostjo natančno razloži, kateri tečaj mora opraviti in katera potrdila mora pridobiti. »Ko to urediš, se zglasi pri meni, da dobiš natančna navodila. Šlo bo samo še navzgor, čaka te lepa prihodnost. Postal boš del zgodbe o uspehu. Toda vedi, jaz sem Hudič, odslej pripadaš meni.«  

 Viktor je z lahkoto opravil tečaj, ki je trajal le nekaj ur. Zadostoval je en sam lastnoročen podpis in večbarvna izkaznica je bila njegova. Postal je svetovalec Mega Podjetja, ki ga je vodil Nad Direktor, za katerega se je vedelo, da je prijatelj Visokega Tipa. Čeprav Nad Direktor ni bil gostobeseden in se ni veliko pojavljal v javnosti, so vsi vedeli, da ima vse niti v rokah on in se mu zaradi tega ni dobro zameriti. Nekateri, ki so ga le rahlo opravljali za hrbtom, so se spozabili, da so povsod nameščene prisluškovalne naprave. To so hitro občutili na lastni koži. Še veliko bolj pa so to čutili tisti, ki so se mu zoperstavili javno.

Viktor je bil pokoren. Globoko v podzavesti se je zavedal, da to niso njegove vrednote in sam misli drugače. Ovajal je ljudi, odpuščal je delavce. Za svojo ubogljivost in pridnost je prejemal visoko plačo, honorarje in darila. Kmalu je obogatel. Privoščil si je praznovanja. Ženske družbe mu ni manjkalo. Tudi poročil se je. Ljubicam pa se tudi po poroki ni odpovedal. Kljub razkošnemu življenju se je čutil utrujenega in čustveno praznega. Njegovi večeri so se vse pogosteje končali v popolni zapitosti. Da bi zmogel prenašati strese v službi, je začel uživati kokain.

Nekega dne je v terorističnem napadu umrlo več deset njegovih najožjih sodelavcev. Na posnetkih je videl, kako se je letalo zaletelo v nebotičnik in kako se je iz nebotičnika dvigal oblak gostega dima. Gasilci so s težavo, šele po več dneh, pogasili ogenj. Na tisoče ljudi je bilo mrtvih. Plameni in dim, ki se je dvigal nad sesuto stolpnico, ga je spomnil na pekel, na večni ogenj in na sarkastični nasmešek Visokega Tipa. Po glavi so mu švigale misli: »Kaj bo ogenj, ki je zajel visoki nebotičnik, v primerjavi z večnim ognjem!« Tiste noči ni mogel spati. »Kaj če Hudič, ki ga od nastopa službe nisem več videl, res pride pome in bom obsojen na večne muke pekla?«

 Viktor je postal zaskrbljen. Do zabav mu ni bilo več. V službi bi lahko zaradi smrti sodelavcev zavzel višji položaj, a mu ni bilo do tega in se je odpovedal napredovanju. Njegovi najbližji prijatelji so začeli šušljati, da se mu je zmešalo in je nor.

Prevzemal ga je strah. V sanjah je doživljal krohot in posmeh Hudiča. Preganjal ga je duh ženske, ki jo je po krivici vrgel iz službe in je naredila samomor. Zapadel je v depresijo. Niti antidepresivne tabletke znane farmacevtske multinacionalke mu niso mogle dvigniti samozavesti in dobre samopodobe. Ponoči ni mogel spati, zato zjutraj pogosto ni mogel niti vstati in iti v službo. Njegovi predpostavljeni so bili, ko ni prišel v službo, zadovoljni, saj je bilo veliko sitnosti, če je prišel. Kmalu so ga invalidsko upokojili. Žena se je medtem z otroci odselila.

To, da so se ga v Mega Podjetju elegantno odkrižali, ga niti ni prizadelo. Tudi to, da ga je zapustila žena in se skupaj z otroci odselila, se mu je zdelo normalno in je sprejel z razumevanjem, saj so bili odnosi z ženo hladni že več let, z otroci pa tudi ni imel stika, saj si zanje ni vzel časa. To, kar ga je zares vznemirjalo, je bila smrt in grožnja večnega pogubljenja v peklu. Visoki Tip je besede, ki so se zarezale v Viktorjeve možgane, sicer povedal na šaljivi način. Kaj pa če to le ni šala, ampak je mislil resno? Mar tega ne potrjuje njegov nasmešek na ustnicah? Tega nasmeška Viktor Fortuna nikakor ni mogel pozabiti. Bolj kot se je trudil, da bi ga pozabil, bolj svež je bil spomin nanj.

»Se še lahko rešim?« Začel je delati pokoro. Zavedal se je napak, ki jih je v življenju delal. Postil se je ob vodi in zelenjavi. Revežem je dajal miloščino. Hodil je na romanja. Na grobovih svetnikov je za nekaj trenutkov pozabil na strašno prihodnost, ki ji morda ne bo mogel uiti. Zavedal se je, da izgubiti ne more nič. Vse žrtve, ki jih je delal, so bile zanj v primerjavi z večnim življenjem, malenkostne. To ga je držalo pokonci. Stopil je celo v spovednico in po dolgih letih spet zmolil molitev k Angelu Varuhu.

Nekega večera je v daljavi zaslišal večerni Ave. Pokleknil je in molil, da bi bil obvarovan pred večnim pogubljenjem v peklu. Kot strela z jasnega ga je zadelo spoznanje o neskončnem Božjem usmiljenju in odpuščanju. To odkritje je bilo zanj odločilnega pomena.

Bil je pripravljen na obračun. Visoki Tip, se je pojavil nenadoma. Viktorja je sredi ulice nežno potrepljal po rami. »Se me še spomniš?« ga je uglajeno vprašal. Povabil ga je v bližnji lokal. Viktor mu je začel govoriti o svojem novem življenju, o romanjih in o večnem življenju. Visokega Tipa je naenkrat obšla slabost. Komaj je vstal in prišel do avtomobila, v katerem ga je čakal šofer. Niti viskija, ki ga je naročil, ni popil. Seveda ga tudi plačal ni. »Uglajenost pa taka«, se je jezil natakar. Gostje so se pritoževali, da je pred odhodom nesramno prdnil.

Zmago Sreča je spet našel svoj notranji mir. Ustanovil je podjetje, v katerem je zaposlil več sto delavcev. V podjetju so vladala stroga pravila; tudi pravila glede delitve dobička. Del dobička je namenil za delavce, del za razvoj podjetja, del za uboge, del za izobraževanje zaposlenih, del za gradnjo vrtca v kraju, kjer je bil sedež podjetja. S tem je začrtal novo vizijo razvoja Raja pod Triglavom. Med delavci je, tudi zaradi natančnih pravil in jasnih moralnih norm, vladalo sproščeno in prijetno vzdušje. A ne le zaradi tega, temveč zato, ker so si prizadevali za raj v njihovih srcih.

 

 

 

/Fotografije: https://pixabay.com//