“SKORAJ NI LETA, KO SE NE BI ZGODIL VSAJ EN ODMEVEN PRIMER S KATASTROFALNIMI POSLEDICAMI ZA OTROKE IN/ALI ZA STARŠE”

 

– EKSKLUZIVNI INTERVJU Z BORUTOM JAKOPINOM,

POOBLAŠČENCEM ZA VARSTVO OSEBNIH PODATKOV IN PODSEKRETARJEM MNZ – 

 

Kot osnovnošolec razočara profesorico matematike, ko se kot odličen matematik odločno vpiše na srednjo kadetsko šolo v Tacnu, zatem preimenovano v Srednjo policijsko šolo. Star 18 let in 3 mesece se kot policist zaposli v policiji. Ob delu diplomira na Univerzi v Mariboru – iz informatike v organizaciji in managementu. S 30-imi leti postane policijski inšpektor na Generalni policijski upravi, s 35-imi inšpektor MNZ, s 40-imi inšpektor svetnik, z 41-imi podsekretar MNZ in pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov MNZ. Leta 2017 na Univerzi na Primorskem pridobi podiplomski naziv: magister managementa. Slovenska javnost ga spozna leta 2010, ko se za slovenske policiste zavzema kot sekretar Sindikata policistov Slovenije. Borut Jakopin. 3. avgusta letos tvitne skrito tabu resnico o slovenskih CSD-jih – slovenski mediji ga takoj kartelno napadejo, surovo pribijajo na križ! Nikogar ne zanima, kaj razkriva njegov šokanten tvit, nikogar ne zanima resnica v njem, nikogar ne zanima, kdo on sploh je – degradirajo ga v “tviteraša z MNZ”.   

Pa vendar, vsa čast za suveren, objektiven tvit o slovenskih CSD-jih, ki so prej sramota kot ponos Slovenije. In legla nestrokovnosti, nezakonitosti, korupcije, diletantstva, rokovnjaštva, zaudarjajoča po komunizmu (izjeme izvzete).            

 

3. avgusta ste tvitnili šokantne resnice, povezane s slovenskimi CSD-ji. Kaj je bil povod za to?

Povod je bil nedvomno vsem znan dogodek na Soči. Razlogov je bilo več. Neposredno ali posredno spremljam delo CSD-jev že celotno kariero. Odsotnost empatije, pristranska obravnava, strokovne napake, nepoznavanje upravnega dela postopkov … ne verjamem, da so to naključja. Koroška dečka 2017, odvzem otrok na Notranjskem 2020, odvzem hčerke na Kitajsko 2016, odvzem otrok v Radovljici 2014 … skoraj ni leta, v katerem se ne bi zgodil vsaj en odmeven primer s katastrofalnimi posledicami za otroke in/ali starše.  

 

FOTO, vir: https://pixabay.com/

 

Tudi jaz ne verjamem, da so to naključja. “CSD-ji so leglo feministk, zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov” – ste napisali v svojem tvitu. Kaj ste želeli doseči s temi provokativnimi besedami? Je ta tvit dosegel svoj namen? 

Da se končno začne javna razprava o svinjarijah, ki se dogajajo na CSD-jih. Opozarjanje na napake je v medijskem prostoru stalnica, a gre za večinoma prezrto temo, ki večine ne zanima, tudi če jo sprožijo medijsko znane ali v procesu neposredno udeležene osebe. Upal sem, da bom s takimi provokativnejšimi besedami dosegel, da bi se končno začela ta javna razprava – o teh napakah … 

 

In se je?

Ja, prve dni, ja, potem pa mislim, da je zadeva kar malo potihnila. Tako da je vprašanje, ali je tvit dosegel svoj namen.

 

 

Kako ste doživljali medijski pogrom ob tem svojem tvitu, ki opozarja na grozljive zamolčane slovenske resnice?  

Precej stoično. Nisem bil ravno presenečen, da so zlasti MSM pograbili besede, ki so sicer res bile neprimerne, vsebino in razloge za besede pa so popolnoma ignorirali. Začudilo me ni niti dejstvo, da so nekateri vidni politiki poskušali moj tvit povezati s službo ali celo z vlado in vlado zaradi tega tvita očrniti, čeprav ne z enim ne z drugim ni imel popolnoma nobene zveze.  

 

Kakšne so bile prve reakcije vaših nadrejenih na MNZ, ko so vas zaradi tvita mediji kartelno mleli?

Ošteli so me in opozorili na primernejšo komunikacijo.

 

To zelo resno ali bolj …?

Ja, resno, seveda.  

 

Menda so vas na vrhuncu medijskega pribijanja na križ avgusta poklicali s Televizije Slovenija, da bi dali izjavo. Zakaj ste odklonili?  

Pravzaprav so mi pisali na služben E-naslov. Odklonil sem zato, ker je bilo iz njihovih objav do takrat povsem jasno, da jih ne zanima niti vsebina niti razlog za tvit, ampak da je njihov cilj zgolj osebna diskreditacija in diskreditacija vlade. Moj tvit ni imel nobene zveze s službo, zato tudi ni nobenega razloga, da me vabijo preko službene E-pošte. Mislim, da če bi jih zanimali razlogi za ta tvit, bi me kontaktirali osebno – ali na Twitterju ali kako drugače. Ni bilo pa nobenega razloga, da bi se preko službe odzival na to povabilo.  

 

No, po tiho se kar rahlo strinjam z vami … Presenetila je Piratska stranka Slovenije, ki je s samoiniciativno izjavo za javnost 6. avgusta tiho podprla kartelno medijsko sekanje po vas – v njej je ob obsodbi vašega razvpitega tvita in distanciranja od vas poudarila: “Držijo sicer navedbe RTVSLO, da je pred več kot pol desetletja na predprejšnjih državnozborskih volitvah kandidiral na Piratski listi (za kar sicer članstvo ni obvezno).¹ Vendar zatem ni bilo nadaljnjega sodelovanja /…/” Glede na to, da ste takrat leta 2014 bili eden ključnih članov Piratov, ne le volilni kandidat, sta poduk “(za kar sicer članstvo ni obvezno)¹” in sintagma “ni bilo nadaljnjega sodelovanja” grda javna manipulacija. Zakaj ste se takrat razšli s Pirati?

To izjavo sem videl, vendar nisem čutil potrebe, da bi nanjo javno odgovarjal. Razumem pa, zakaj so se hoteli od izjave oziroma od mene ograditi. Moram pa pojasniti, da ne samo, da sem bil član stranke, bil sem tudi član jedra (nekakšnega izvršnega odbora) stranke in avtor prve uspešne pritožbe na vrhovno sodišče zoper odločitev volilne komisije, da stranka ne sme kandidirati v vseh volilnih enotah. Seveda ne drži niti navedba, da po volitvah ni bilo nadaljnjega sodelovanja. Razšli smo se kakšno leto po volitvah, in sicer sem najprej izstopil iz jedra stranke, kmalu pa še iz stranke. Razlogov je bilo več – kljub drugačnim zagotovilom so po začetku prejemanja proračunskih sredstev z naslova preseganja enoodstotnega praga ta sredstva namenili redni zaposlitvi treh članov stranke, več kot en mesec so blokirali moj prispevek v zvezi z »begunci« (nisem hotel uporabljati tega izraza, temveč sem trdil, da gre za migrante), pa še delo jedra stranke je temeljilo večinoma na treh, štirih posameznikih, medtem ko sem pri ostalih dobil občutek, da jim je vsako delo odveč in da je njihov cilj zgolj zasesti dobro plačan položaj, če stranka pride v DZ. V nekem momentu sem imel dosti in sem iz osebnih razlogov odstopil.

 

Čestitam vam za uspešno pritožbo, vloženo na vrhovno sodišče, ki ste jo spisali. Super.

Hvala.

 

Borut Jakopin; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

Ampak, ali to, kar ste povedali, pomeni, da so si Pirati nezakonito med seboj delili ta denarna sredstva, ki ste jih omenili?

Ne, ne pomeni, da je bilo nezakonito, bilo je enostavno drugače, kot je bilo predstavljeno. Stranka lahko s tem denarjem razpolaga, kakor želi. Če hoče biti dobro pripravljena na naslednje volitve, je smiselno, da se čim več sredstev da na stran za naslednjo volilno kampanjo, ne da se jih sproti porabi za redno zaposlene.

 

Kolikor vem, so Pirati izbrisali tudi vse vaše javno objave s svojih spletni strani …

Domnevam, da se moja stališča, zlasti na področju migracij in prepovedanih drog, niso skladala z njihovimi.

 

Kako so se na vaš razburljiv tvit in medijsko gonjo odzvali vaši bližnji, prijatelji, kolegi in nepoznani ljudje? Ste iz odzivov izvedeli kaj pomembnega?

Moji bližnji so me seveda podpirali ves čas. Tisti, ki me res dobro poznajo, vedo, da znam biti večkrat provokativen. Pri nepoznanih je seveda bilo nekaj negativnih odzivov, zlasti v obliki zasebnih sporočil in komentarjev na Twitterju. Večina odzivov nepoznanih je bila vseeno zelo pozitivna. Od zasebnih in elektronskih sporočil do klicev. Šlo je, ali za glas podpore ali celo za zaupanje osebnih zgodb – ki so moje navedbe potrjevale -, pa celo za prošnje za pomoč. Tako da, ja, me je presenetilo, odziv je bil kar pozitiven.

 

Prošnje za pomoč? Za kakšno pomoč?

Predvsem za nasvete. Dogaja se mi to in to, kaj svetujete, da naredim. To sem seveda naredil v okviru svojih zmožnosti in znanja, ki ga imam.

 

Borut Jakopin in Mojca Vočko, odg. urednica DOSJEJA, med intervjujem; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

10. septembra ste pomenljiv seznam prvorazrednih imen na Twitterju komentirali z besedami: “Isti skupina, kot pri meni. Forum, ki se postavlja v vlogo moralnega razsodnika kvazi verbalnih deliktov.” Kako so se dotični odzvali “pri vas”, torej ob vašem razvpitem tvitu?

Forum za demokracijo je zahteval moj odstop s funkcije, kar kaže na popolno nepoznavanje GDPR. Moja funkcije je namreč prostovoljna in brezplačna, kar pomeni, da z naslova funkcije pooblaščene osebe za varstvo podatkov nimam nobenih privilegijev. Moj odstop ne bi imel zame popolnoma nobenih negativnih posledic, pravzaprav bi delal manj za enak denar.

 

Funkcijo pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov MNZ opravljate brezplačno?! Skoraj neverjetno – sredi vsega preteklega razmetavanja z davkoplačevalskim denarjem v javni upravi. Zveni kot unikum, vsa čast.

Mislim, da je tako vsaj v celotni državni upravi. To funkcijo, ki jo predpisuje splošna uredba, opravljamo kot dodatno zadolžitev poleg svojih rednih nalog, nimamo pa s tega naslova nobenih privilegijev.

 

Fascinantno. Katere so še tovrstne brezplačne funkcije, ki jih javni uslužbenci opravljate brezplačno?

Nekaj jih še je, ne bom rekel, da je ta edina. Pri nas imamo še nekaj bolj ali manj formalnih vodij na različnih področjih, pa velja enako tudi zanje – ne prejemajo nobenih beneficij s tega naslova.  

 

Zanimivo. Ali zaradi svojega razvpitega tvita pričakujete ali slutite daljnoročne posledice?

Ne izključujem možnosti, da bil bi v primeru menjave oblasti, kar verjetno slej ko prej se bo zgodilo, deležen kakšnih posledic. Trenutno ni bilo nobenih posledic.

 

Borut Jakopin med intervjujem

 

Kako bi se sredi vsega, kar veste, sami borili za skrbništvo nad svojim otrokom, če bi v to bili prisiljeni?

To je nekaj, o čemer mi ne bi bilo treba govoriti hipotetično, ker sem tak boj že doživel. Ni pa to nekaj, kar želim razkrivati javnosti, zlasti zato, ker je postopek že končan. Reciva samo, da so se znova potrdile moje domneve.

 

Torej vas s tem razlogom ne bom najedala s podvprašanji. Pa vendar, kaj vse očetje prestajajo, ko se v Sloveniji borijo za skrbništvo svojih otrok?

Iz tistega, kar sem prebral, iz tistega, kar so mi nekatere osebe poslale, je tega ogromno, težko spraviti v kratek komentar. Gre pa za vse: od šikaniranja v postopkih do različne obravnave, kot je je deležen drugi starš, do osebnega nepoznavanja oseb, ki sodelujejo v teh postopkih, v nekaterih primerih so osebe doživljale osebne stečaje zaradi dolgotrajnih postopkov oziroma zaradi stroškov, ki so s tem povezani – pa celo fiktivne prijave kaznivih dejanj, tudi pedofilije z namenom, da bi si recimo mama v postopku pridobila prednost, skrbništvo ali kaj podobnega. Tega je veliko. To so stvari, o katerih je denimo pisala sodnica Marija Snežna Novak že leta 2009 – o fiktivnih prijavah pedofilije, ki jih spodbujajo celo odvetniki -, o lažnih ovadbah za namen pridobitve skrbništva je leta 2013 pisal odvetnik Verstovšek, Vodeb je veliko povedal o tem sistemskem izživljanju žensk nad očeti v postopkih. Tako da, različne posledice so, od zelo blagih do izjemno težkih. Ker vemo, da če je recimo podana kriva ovadba v postopku – sploh če gre za kakšen sum spolnega nasilja, pedofilije -, ne glede na to, kako se tak postopek izteče, tudi če se na koncu dokaže, da oseba ni kriva, ima za to osebo to nepopravljive posledice. Zgodbe, ki sem jih prebral, moja zapažanja skozi kariero, moje osebne izkušnje in tudi pisma in klici, ki sem jih prejel po tvitu, ta pisanja v celoti potrjujejo.

 

 

Kako se vse to, kar ste zdaj našteli – in sem tudi jaz seznanjena s temi delikti, ki so že kar sistemska slovenska rutina -, sklada z načeli pravne in socialne države?

Nikakor se ne sklada. Imamo nadzorne organe, ki to preverjajo – določene nepravilnosti so bile ugotovljene, tukaj je treba biti eksakten in pošten, je treba povedati, da so inšpekcijske službe na področju sociale ugotovile nepravilnosti. Bolj pa je mogoče težava v tem, da kakšnih resnih posledic ni bilo s tega naslova, recimo za osebe, ki so te napake delale. Dokler nadzorne službe ne bodo opravljale svojega dela, težko pričakujemo, da se bo stanje na tem področju kaj popravilo.   

 

FOTO, vir: https://pixabay.com/

 

Vam je kakšna človeška tragedija po vseh teh prejetih pismih, odzivih, klicih še posebej ostala v spominu?

Ja, moram reči, da mi je, ampak ne bi želel te osebe izpostavljati. Je pa to … v primeru te osebe osebni stečaj, prisilna izselitev iz stanovanja, ostal je brez stikov s svojim otroki.

 

In nihče od akterjev ni bil deležen nikakršnih sankcij …

Kolikor je meni znano, ne.  

 

FOTO, vir: https://pixabay.com/

 

Kdo je po vašem mnenju rabelj slovenskih otrok, kot se je pred leti izrazil Matic Munc, v ubijalski sodni ali zunajsodni vojni za njihovo skrbništvo?

Moje predpostavke pri tem niti niso potrebne, ker je stroka že vse povedala, tudi gospod Munc sam. Težavna je celotna veriga postopkov, od CSD-jev do sodišč in odvetnikov – nekateri vedo, kako zlorabljati mehanizme. Pa tudi zakonodaja ni najprimernejša. Ko je bil sprejet družinski zakonik, je bilo marsikaj povedano na to temo – če se spomnim javne razprave pred sprejemanjem zakona, je bila več ali manj zreducirana na to, ali nekdo podpira istospolne poroke, pa posvojitve ali ne, čeprav je bil zraven še kup stvari, ki jih je bilo treba urediti ali pa so mogoče bile slabo urejene ali pa sploh niso bile urejene.    

 

 

Torej gre za sistemsko zlorabljanje – tiho, prikrito, skrito?

To ni samo zlorabljanje, zlorabljanje sigurno je, ampak, rekel bi, da je cel spekter napak v teh postopkih.

 

FOTO, vir: https://pixabay.com/

 

Pretekli teden je vam nadrejeni notranji minister, Aleš Hojs, (seveda) uspešno prestal absurdno interpelacijo, opozicijsko vloženo zoper njega? Kako bi jo komentirali?

Po mojem mnenju najbolj nestrokovno spisana interpelacija do zdaj, ki kaže na hudo nepoznavanje predpisov tako s področja upravnega prava – v zvezi s koncertom Thompsona – kot tudi predpisov s področja policijske zakonodaje. Spremljal sem jo do konca in sem prepričan, da niti ni šlo toliko za poskus prikaza domnevno slabega dela ministra, kot je šlo za političen performans v obliki poskusa, da se celotno vlado prikaže kot zagovornike ustaštva.

 

Kakšen je vaš pogled na notranjega ministra Aleša Hojsa?
Moje javno ocenjevanje sedanjega notranjega ministra bi bilo neprimerno. Lahko rečem le to, da je izjemno dvignil tempo dela na ministrstvu, kar meni ustreza.

 

In če notranjega ministra Aleša Hojsa primerjate s predhodnimi slovenskimi notranjimi ministri? Od leta 2012, ko ste se zaposlili na MNZ, ste tam doživeli, videli, slišali marsikaj.

Neprimerno bi bilo, če bi kot uradnik MNZ dajal vrednostne sodbe. Lahko pa rečem, da mi trenutni način in oster tempo dela zelo ustrezata.   

 

Notranji minister RS Aleš Hojs med obravnavo interpelacije v parlamentu; FOTO: BoBo

 

Kako kot pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov MNZ ocenjujete početja policije in bivšega notranjega ministra Boštjana Poklukarja, ko je ta prejemal poročila policijskih operativno-komunikacijskih centrov z vsemi osebnimi podatki, čeprav jih ne bi smel?  

O tem ima informacijska pooblaščenka odprt inšpekcijski postopek, zato tega ne morem in ne smem komentirati.

 

U, škoda. Kaj pa veste o krepko preplačanih najemninah Pogačarjevemu Ram Investu za NPU na Dimičevi ulici v Ljubljani po zaslugi nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal, ki jih je vlada RS presekala na začetku leta 2012, potem ko je notranji minister postal dr. Vinko Gorenak in PV Janez Janša?

Več ali manj tisto, kar je bilo javno objavljeno, pa mogoče kakšno malenkost več. Vem, da je bila sedanja stavba na Litostrojski primarno načrtovana zgolj za policijo in MNZ, ker sem bil kot predstavnik takratnega Centra za zaščito podatkov GPU zraven pri izdelavi načrta v delu, ki se nanaša na varnostno območje. Govorilo se je takrat o nekih betonskih kletkah, tihih sobah in tako naprej, o tem, da naj bi bil na strehi celo helipad. Ta projekt se je seveda potem spremenil – noter sta prišla Statistični urad in Urad za jedrsko varnost. Potem se je ta načrt spet spremenil, ampak škoda je bila že narejena. Tako da mislim, da stavba potem ni bila več primerna za vse te načrte – in se je vanjo vselil samo en del policije in ministrstva, del je pa ostal tam, kjer je. Posledično imata oba organa še en kup dislociranih enot, za katere pač še vedno plačujeta najemnino in tako naprej. Žal, no, mislim, da je bil izviren projekt precej boljši. Spremenjen je bil, ko je bila ministrica Katarina Kresal, o selitvi MNZ in policije se je ponovno začelo govoriti šele v času, ko je bil minister dr. Gorenak.     

 

Kdo je odgovoren za te nepričakovane tihe spremembe? 

Težko ocenjujem – saj se ve, kdo je bil pobudnik načrta, ve se, kdo je bil pobudnik sprememb, tako da … težko kaj pametnega tukaj povem.

 

Notranja ministrica Katarina Kresal je torej za seboj pustila neizbrisne usodne sledi …

Ja, sledi je sigurno pustila za sabo. Glede na to, kakšen je bil začetni načrt s to stavbo, nedvomno.

 

Borut Jakopin in Mojca Vočko, odg. urednica DOSJEJA med intervjujem; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

Kakšno je vaše mnenje o NPU in njegovih zaposlenih? Je NPU res slepič, ki kliče po ukinitvi?

Številke na NPU govorijo zase, vsak si lahko o učinkovitosti te službe ustvari svojo sliko. Meni je bilo pri ustanovitvi sporno zlasti to, da gre za sektor z enakimi pristojnostmi, kot jih ima Uprava kriminalistične policije, in da je bilo že ob takratni organizacijski umestitvi v Upravo kriminalistične policije jasno, da ne bo šlo za »slovenski FBI«, kot so ga želeli prikazati. Mislim, da se je po skoraj 10 letih to tudi pokazalo. Mogoče je malce čudno, kam so ga ob ustanovitvi umestili, glede na to, da se je pred ustanovitvijo govorilo o neodvisnem slovenskem FBI-ju, pristal pa je v rangu urada ali službe znotraj Uprave kriminalistične policije. Tako da … potem težko govorimo o neodvisnosti, pa tudi o FBI-ju.

 

Torej če primerjate, čisto špekulativno, ameriški FBI in slovenski NPU?  

Ameriški FBI, se mi zdi, je precej bolj neodvisen. To je organ na zvezni ravni, ki se več ali manj svobodno odloča, katere zadeve bo prevzel, recimo večinoma zadeve, ki se raztezajo čez več zveznih držav. Pri nas pa praktično ni razlike v pristojnosti med NPU-jem in službo Uprave kriminalistične policije, so pa NPU-jevi kriminalisti boljše plačani. Rekel bi, da gre za sistemsko anomalijo.     

 

Prav neverjetno … pri teh najvišjih, najbolj sterilnih organih. To je šokantno.

Verjetno res.

 

Kakšen motiv je torej tičal za ustanovitvijo NPU?

To bo treba vprašati ljudi, ki so ga ustanovili.

 

Slovenija; FOTO: Borut Jakopin

 

Kako je s pokvarjenostjo, koruptnostjo slovenske policije, katere člen ste kot policist in policijski inšpektor bili več kot 15 let?  

17 let, če sva natančna. Mislim, da ima policija kar dobro organiziran sistem notranje varnosti, ki takšna odklonska ravnanja obravnava. Je bila pa država dolga leta policiji slaba mačeha, tudi sistem umestitve policije v sistem javnih uslužbencev ni bil najbolj posrečen. Posledice, ki se po mojem mnenju kažejo zlasti v povprečnosti in miselnosti »delam toliko, kot me plačajo«, so jasno vidne. Finančno so se stvari sicer malenkostno popravile, a povzročena škoda ostaja. Na sistemski ravni je ta povprečnost večji problem kot neka sistemska korupcija.

 

»Delam toliko, kot me plačajo« – to velja tudi za slovensko policijo?! To se vam zdi zdravorazumsko normalno?

Seveda se mi ne zdi normalno, je pa nekako to logična posledica uvrstitve v enotni plačilni sistem, kjer je zelo malo prostora za motivacijo ljudi in ustrezno nagrajevanje dobrih, pa na drugi strani za sankcioniranje slabih.    

 

Kdo je po vaše zaslužen za to nerodnost?

Pa saj se ve, kdo je avtor plačnega sistema. Tu je težko kaj pametnega povedati. Mogoče bi še izpostavil, da so leta 2011 in 2012 potekala pogajanja med vlado in sindikati o spremembi sistema v smeri večje fleksibilnosti oziroma odvisnosti od kakovosti dela, vendar konsenza nismo dosegli. Vladna stran je takrat namreč želela sistem, v katerem bi bilo mogoče le sankcionirati slabe delavce v obliki zmanjšanja plače, ne pa tudi nagraditi dobrih. Presežek bi se vrnil v proračun, sindikalna stran pa na to ni pristala. Jabolko spora je bilo tudi ocenjevanje, ki sta ga obe strani ocenili kot preveč subjektivnega.

 

Katera vlada je bila to takrat – čigava?  

O, 2011 … mislim, da Pahorjeva vlada? Spomnim pa se, da je takrat delovno skupino vodila gospa Lidija Apohal Vučkovič.

 

In slovenski policisti ter prepovedane droge? Ste si jih kdaj privoščili – kot policist?

Nikoli nisem užival prepovedanih drog. Vem za posamezne primere v policiji, ampak to je spet predmet notranje varnostnih preiskav. Ne bi pa rekel, da gre za sistemsko težavo v policiji. Precej več je po mojem mnenju alkoholizma.

 

Več alkoholizma – v policiji?! Kako pa to izgleda? V prostem času, doma – ali v službi?

Večinoma v prostem času, na žalost so posamezni primeru tudi v službi. Ti so tako ali tako medijsko precej odmevni: Munda leta 2019, leta 2012 pa je Vrbančič, takrat direktor Urada za varnost in zaščito, povzročil prometno nesrečo v vinjenem stanju. Ampak mislim, da policija take primere kar dobro izloči in obravnava, tudi sankcionira.

 

Ali ste slišali, da naj bi po prepovedanih drogah posegala celo nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal, “zadeto” pa naj bi med drugim urgentno reševali v UKC?

Sem, ne morem pa oceniti, ali to drži. O tem in o prirejanju zapisov so govorili nekateri sindikalni zaupniki s področja zdravja v času, ko sem bil sindikalno aktiven, vendar je lahko šlo tudi za zlonamerne govorice. Ni bilo prvič, da se je govorilo o zlorabi drog v slovenski politiki.

 

Pa vendar, govorice so lahko tudi resnične.

Lahko so, vendar so bili že tudi primeri, ko nepreverjene ali neresnične govorice osebi povzročijo nepopravljivo škodo. 

 

 

Morda še vaše mnenje o informacijski pooblaščenki RS Mojci Prelesnik, ki nemalokrat razburi z delikatnimi ali s spornimi potezami, mnenji?   

Prav je, da opozarja na domnevne nepravilnosti, prav je, da izvaja nadzore, prav je da je pri tem striktna, bi pa vseeno pričakoval, da je enako striktna in temeljita, kot je pri policiji in MNZ, pri zasebnem sektorju. Imeli smo recimo tožbe Evrope proti gigantom, kot sta Google in Facebook, ki nedvomno za osebne podatke skrbita precej slabše kot državni organi, vsi vemo, kakšne zlorabe osebnih podatkov se tam dogajajo, gre za ogromen biznis, pa je to ne moti kaj preveč.

 

Slutite za tem politične motive IP RS?

Ni moje mesto, da ugotavljam njene motive. Ostaja le dejstvo, da se v ta nadzorni organ z naslova nadzora steka ogromno pomembnih podatkov, ne samo osebnih – nad temi podatki pa res ni nobenega nadzora. Rada poudarja, da je nad policijo in MNZ samo modro nebo, v tem primeru to bolj velja zanjo.

 

To je vendar šokantno. Torej smo odkrili novo terno deliktov … Brez besed se, nikoli nisem razmišljala o tem.

Ne bi rekel, da smo našli terno. Tisto, kar sem želel povedati, je to, da sta policija in MNZ veliko bolj nadzorovana, kot je njen organ.

 

Ali Slovenija potrebuje neučinkovitega brezzobega tigra z enormno davkoplačevalsko finančno porabo: Komisijo za preprečevanje korupcije?

Jah, potrebuje ga, zdaj v kakšni obliki, je drugo vprašanje. Ali ga res potrebuje v obliko, ko nimajo praktično nobenih pristojnosti ali pa podajajo neka deklarativna mnenja ali pa nizke globe. Jaz bi bolj rekel, da potrebujemo en močan organ z veliko pristojnostmi in takega, ki zna nekatere tudi po prstih udariti. Primarno bi se moral ukvarjati s sistemskimi kršitvami, kot so bile na primer medicinske klopi ali žilne opornice, imeti pa bi moral pristojnosti zoper takšne kršitve tudi ustrezno ukrepati.

 

Ampak takega organa imamo, ne?  

Jaz bi rekel, da bolj ne, kot ja.  

 

Podoben blef je slovenski Varuh človekovih pravic …  

Ne bi rekel, da gre za blef. Gre za nujen inštrument v pravni državi, ki pa mora biti pazljiv zlasti v situacijah, ko gre za razmerje ene človekove pravice proti drugi. Zadeva z nesankcioniranjem nošenja mask je bil najmanj PR-zdrs, ker je zgledalo, kot da Varuh poziva k nenošenju mask oziroma zagovarja nespoštovanje priporočil zdravstvene stroke. Sicer verjamem, da to ni bil njegov namen, ampak v javnosti je vse skupaj zelo očitno izpadlo.   

 

Strinjam se z vami. Vendar, moj samostalnik “blef” se nanaša na dejstvo, da slovenski Varuh človekovih pravic ne ščiti človekovih pravic, kot ga zavezuje zakon – dejstvo je, da nešteto slovenskih državljanov po liniji najmanjšega odpora odpika neupravičeno, nezakonito ali celo diskriminatorno, kar je škandalozno.

Verjetno so pri VČP drugačnega mnenja. Sam z njimi nimam nobenih izkušenj, zato težko ocenjujem. Verjamem pa, da so tudi ljudje, ki so imeli z njim slabe izkušnje – in z vami delijo to kritiko.

 

No, jaz sem za celo vrsto teh s slabimi izkušnjami izvedela, hote ali nehote. In jih pač seveda tudi poznam. 

Kakšna se vam zdi zunanja politika nove vlade, ki jo vodi zunanji minister dr. Anže Logar?

Mislim, da je njemu uspelo Slovenijo zelo hitro vrniti na svetovni politični zemljevid, pa saj je precej očitno: v zelo kratkem času ogromno srečanj na najvišji ravni s pomembnimi predstavniki svetovne politike. Mislim, da je odlično za Slovenijo, da je na tem področju končno proaktivna. Ključna področja pa ga še čakajo in zanimivo bo opazovati, kako bo reševal razmerje med zavezami, ki jih je Slovenija dala EU, in zavezami, ki jih je njegova stranka dala svojim volivcem.

 

Povabljen je bil celo na Tour de France, kamor je tudi odpotoval, kar je kar rahla čast za Sloveniji, se vam ne zdi?

Ja, seveda, ampak saj je nekako logično glede na to, da smo imeli prvega in drugega kolesarja.

 

Ste gledali Tour de France?  

Kolesarjenje bolj malo spremljam, moram reči, da sem ujel samo zaključek. Bolj kot ne sem po člankih spremljal vrhunski dosežek, vsekakor.   

 

Borut Jakopin in Mojca Vočko, odg. urednica DOSJEJA med intervjujem; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

Koliko tujih jezikov govorite?

Če odštejemo jezike bivše skupne države, le angleško.                                

 

Koliko ali kdaj se službeno srečujete s tujino – s tujimi veleposlaniki, predstavniki tujih vlad?

Osebno bolj redko. Leta 2019 sem bil v okviru priprav predsedovanja EU službeno v Bruslju, v okviru trenutne zdravstvene krize pa sem z nekaterimi veleposlaniki ali predstavniki veleposlaništev v stiku po telefonu zlasti glede pravil, ki jih ima Slovenija za državljane drugih držav. Ti stiki so zdaj kar pogosti, tedenski.

 

In vaš komentar početij Tanje Fajon, uradno slovenske evropske poslanke, sicer pa “voditeljice” ali predsedujoče stranke SD? Vsak dan jo lahko beremo na Twitterju.

Ona ima izdelano retoriko in nastop, saj končno prihaja s televizije, tako da je to nekako za razumeti. A vsaj meni se zdi, da vsebine zadaj ni kaj dosti – veliko govori, pa bolj malo pove. Mogoče se njena volilna baza ali volilna baza njene stranke zato težko poistoveti z njo. Imam občutek, da hoče sedeti na dveh stolčkih – malo v Evropi, malo doma. In pravzaprav nikjer, vsaj doma, prav dobro ne pozna določene problematike oziroma ji ta problematika ni najbolj blizu. Nedvomno odpira več ideoloških tem kot njeni predhodniki. Če se prav spomnim zadnjega predhodnika, je večkrat poudaril, da desne stranke preveč odpirajo ideološka vprašanja, no, in zdaj je ona sama začela s tem.

 

Kakšna se vam zdi ta “sanjska” ideja, da bi ona nekoč postala predsednica slovenske vlade?

Ja, videti je, da si tega zelo želi. Jaz o njej nimam najboljšega mnenja, tako da morem reči … ne vem, če jo primerjam s trenutnim predsednikom vlade, se mi zdi on precej boljši.

 

Kakšne ženske so vam všeč?

Ha ha, glede na to, da sem karakterno kar težka oseba za sobivanje, take, ki me uspejo prenašati. Ampak tako sem že našel!

 

No, krasno. Menda imate čudovitega psa. Kakšnega?

Res je, imam mešanca med huskyjem in nemškim ovčarjem, bolj pritlikave rasti. Izbral sem ga zaradi lepe bele barve, podoben je volku, zato ima tako ime – Wulfgar -, poleg tega ima še roza oznako, ki je podobna Mjǫllnirju, Thorovemu kladivu, na smrčku. Tako da mi je takoj padel v oči.

 

Wulfgar; FOTO: Borut Jakopin

 

Thorovo kladivo

 

Kje pa ste ga našli? Prav filmski kuža …

Po priporočilu prijateljice, ki je oddajala celo leglo psov, smo šli in enega izbrali.  

 

Wulfgar; FOTO: Borut Jakopin

 

Vas navdušuje staro orožje? Ga zbirate?

Ne bi ravno rekel, da ga zbiram, sem pa ljubitelj starega orožja in imam nekaj kosov doma, ki so mi dragi.

 

staro orožje Boruta Jakopina, FOTO: osebni arhiv B. J.

 

In knjige? Kaj trenutno berete?

Trenutno berem eno od knjig iz serije The Witcher Andrzeja Sapkowskega. V mladosti sem precej več bral, predvsem fantazijske knjige, recimo Tolkienova. Ena od zadnjih knjig, ki sem jih prebral, je Samuraj Sabura Sakaia, japonskega preživelega pilota iz druge svetovne vojne. Zelo zanimivo je bilo prebrati pogled udeležencev vojne s poražene strani.

 

Vau, vas zgodovina posebej zanima?

Ja, ja, zelo.

 

Ste prebrali knjigo Županov boj, v kateri dolgoletni mariborski kriminalist Zoran Šarič razgalja kriminalno policijsko-tožilsko gonjo zoper nekdanjega župana Maribora, danes državnega sekretarja na MNZ, Franca Kanglerja?

Ne še, jo imam pa namen prebrati.     

 

Zakaj ste v mladosti izbrali policijsko srednjo šolo v Tacnu, ne gimnazije? Kot ste mi povedali, je vaša profesorica matematike ogorčeno nasprotovala tej vaši odločitvi.  

Res je, profesorica je želela, da se zaradi dobrega uspeha in predvsem odličnih ocen pri matematiki vpišem na bežigrajsko gimnazijo, meni pa ta ideja ni bila najbolj všeč. Že od vrtca oziroma male šole sem si želel postati policist, na kar sta odločilno vplivala moj stric, sicer oficir v vojski, in moj stari oče, ki je bil ravno tako karierni vojak in se je upokojil kot major. Mene vojska sicer nikoli ni pritegnila, me je pa toliko bolj policija. Moja profesorica matematike je bila kar hudo jezna, ko sem jih povedal, da sem se vpisal – mislim, da je takrat bila srednja kadetska šola za policiste, kasneje Srednja policijska šola.  

 

Vam je žal?

Ne nikakor.

 

S 30-imi leti ste postali policijski inšpektor in bili premeščeni na Generalno policijsko upravo, s 35-imi leti ste postali inšpektor MNZ, s 40-imi inšpektor svetnik, z 41-imi podsekretar MNZ in pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov MNZ. Krasna kariera!   

Hvala. Ponosen sem zlasti na dejstvo, da sem leta 1995 začel čisto na začetku, kot pripravnik. Celotno kariero sem si sam ustvaril v organizaciji, v kateri sem še zdaj, in zahvala za to gre tudi ljudem, tako sodelavcem kot nadrejenim, ki so mi to omogočili.  Ravno zato sem tako pripaden tej svoji službi.

 

 

Je še veliko takih unikatov, ki imajo toliko izkušenj v policijskem svetu in so prišli tako daleč kot vi?

Ja, jih poznam nekaj – tudi iz svoje šolske generacije -, ki so zelo podobno visoko prilezli. Lahko ocenim, da smo bili kar uspešna generacija.

 

Če to, kako danes v Sloveniji postaneš policist, primerjate s svojim policijskim šolanjem, usposabljanjem – kaj zagotavlja večjo policijsko strokovnost ali boljše policiste?   

Strokovno glede na obseg strokovnih predmetov hude razlike verjetno ni. Naše šolanje je trajalo štiri leta, vendar je del odpadel na splošne predmete – matematiko, slovenščino, tuje jezike -, ki jih v sedanjem dvoletnem šolanju praktično ni. Je pa prejšnji sistem zagotovo ustvaril bolj pripadne policiste, s čimer ne želim dajati kakšnih vrednostnih sodb – ker je tisti sistem hkrati omogočal tudi indoktrinacijo, ki ni bila zgolj strokovna.

 

Ampak, svojčas so v tisti šoli dvigovali tudi še zastavo.

Ja, to drži. Jaz sem prisostvoval temu prvo leto – bil sem prva povojna generacija kadetov, tako da mi je uspelo tudi to doživeti. Zelo kmalu so, že leta 92, to prakso ukinili.   

 

 

Kakšni so vaši spomini na policijski sindikalizem, ko ste bili sekretar Sindikata policistov Slovenije?

To ocenjujem kot odlično izkušnjo. Ogromno stvari sem takrat se naučil, za kar prej nisem imel priložnosti. Mislim, da smo bili takrat odlična ekipa, da smo uspeli v pogajanjih ogromno pridobiti za policiste. Sindikalno delovanje mi je omogočilo veliko priložnosti za učenje in se na tem mestu zahvaljujem SPS za takratno priložnost. Leta 2011 sem bil imenovan tudi za namestnika pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja in tudi na ta del gledam kot na neprecenljive izkušnje. Sem pa sindikalno zgodbo zaključil leta 2012 in nimam nobene želje, da se vanjo vrnem.

 

 

Če sva natančna, ste bili desna roka in namestnik predsednika Sindikata policistov Slovenije Zorana Petrovića, ki ga je odnesla afera Koprivnikar …  

To je pravzaprav veljalo le za področje pogajanj, formalno je bil njegova desna roka generalni sekretar, gospod Frantar. Afera Koprivnikar se je zgodila po mojem sindikalnem času in sem jo ocenil najprej kot hudo strokovno napako sindikata, potem pa še kot hudo piar napako. In posledice so bile, kakršne so bile.

 

Tragične in grenke.

Ja, za marsikoga tragične.

 

Kako je takrat, v vaših sindikalnih časih, izgledal vaš policijski delavnik? Kako je s tem danes?

Uh, sindikalni časi so bili izjemno burni, v času stavk ali pogajanj smo bili tudi po 20 ur skupaj v službi. So bila pa tudi mirna obdobja, ko se je dalo delo končati v dveh urah. Danes imam precej bolj reden delavnik, vendar nanj zelo vpliva trenutna situacija s koronavirusom. Večinoma sem v službi 9 ali 10 ur, pa tudi 12, 13, 14 ur, kolikor me pač potrebujejo. Včasih zaključim prej, včasih ostanem tudi dlje. Čisto odvisno od vodstva ministrstva. Če me potrebujejo, sem jim vedno na voljo tudi v prostem času.

 

V prostem času? Izjemno predan javni uslužbenec ste. Je veliko takšnih – tam okoli vsa?

Ja, se trudim biti. Pa tudi, se še najdejo. Vedno sem bil mnenja, da je treba kariero graditi na trdem delu.

 

Borut Jakopin kot sekretar Sindikata policistov Slovenije na Zboru za Republiko leta 2012; vir: YouTube, InstitutKarantanija

 

Kakšne se po vaši oceni trenutne poteze policijskega sindikata – recimo zoper notranjega ministra Aleša Hojsa? Politični motivi?

Težko ocenim, ker nimam dovolj informacij. Vsekakor se mi zdi čudno, da si ustvarjajo fronto, ki pravzaprav nima nobene zveze z delovnopravnim položajem policistov, kar naj bi bila temeljna dejavnosti sindikata, a očitno imajo razloge za to.

 

Kakšen vtis je na vas naredila psihiatrična bolnica v Polju – z vsemi svojimi zakulisji -, s katero ste se kot policist soočali dvanajst let?

Ja, glede na to, da sem delal takrat kot policist na območju policijskega oddelka Ljubljana Polje, sem imel kar precej osebnih izkušenj s to psihiatrično bolnico. Srh me je spreletaval vsakič, ko sem vstopil v ta objekt – zlasti ko smo koga vračali na takrat zlogasni zaprti »E-oddelek«. Dobro se spomnim krikov, rešetk na vratih in oknih, praznih pogledov pacientov.

 

Ste dobili kdaj občutek, da ta ustanova ne zdravi ljudi, temveč jih uničuje in zastruplja?  

Ja, marsikaj se je govorilo o tem, kakšnih dokazov o tem nimam. Nikoli nisem sam prisostvoval taki praksi.   

 

Prisilni jopiči, mrežne postelje, elektrošoki, prisilne sterilizacije, kaznovalne injekcije, izživljanje in nasilje nad pacienti … Veste kaj o teh skritih resnicah slovenske psihiatrije?

Samo tisto, kar se je govorilo, govorilo pa se je marsikaj. Težko ocenim, ali so bile govorice resnične ali ne.

 

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Mestni otrok sredi betonske Ljubljane?

Pravzaprav ravno obratno, čeprav sem Ljubljančan. Izviram iz Savelj, ki so bile vedno bolj ruralen del Ljubljane, veliko njiv, vrstne hiše … Imel sem veliko sovrstnikov, po cele dneve smo bili zunaj, se preganjali, igrali, zraven smo imeli tudi športni center ŠRC Ježica, kamor smo hodili igrat košarko, fuzbal in tako naprej. Imam kar lepe spomine na to. Na ulici smo bili prava klapa in rekel bi, da sem imel precej lepo otroštvo.

 

Borut Jakopin; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

Če se ne motim, ste pozimi naredili kup snega in z 2. nadstropja skakali na ta kup snega, je to res?

Ha, ha, to je res, ja. V bistvu ni šlo za nadstropje, no, tam na Bratovševi ploščadi – kjer so snemali Srečo na vrvici – je odprtina, ki vodi v garaže pod tem blokovskim naseljem. In smo na tisti spodnji etaži naredili kup snega in potem s tiste ploščadi dol skakali, kar globoko.

 

Zelo pogumno. Zabavno bi bilo slišati štorijo o vašem prvem delovnem dnevu, potem ko ste bili imenovani za pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov MNZ …

To je bila zanimiva izkušnja. Ko sem sprejel to funkcijo, nisem sploh vedel, kaj me čaka – nobenih navodil nisem imel, nobenih usmeritev. Področje je bilo precej prazno, bi rekel. Ko sem prišel v pisarno, me je čakal prazen delovni prostor samo s telefonom. Ta mi je zazvonil že kakšni dve minuti po prihodu. Na drugi strani je bil eden od pooblaščencev drugega ministrstva, ki je verjetno ravno tako padel v to zgodbo kot jaz, in njegovo prvo vprašanje meni je bilo, ali vem, kaj je treba delati. Na žalost mu kaj dosti nisem mogel pomagati, vedel sem toliko kot on. No, nekako smo začeli s prebiranjem in proučevanjem zakonodaje … Mislim, da nam je uspelo hitro vzpostaviti prakso na tem področju. In moje osebno mnenje je, da imata MNZ in policija to področje izjemno dobro pokrito in urejeno – zelo dobro deluje.

 

Šele zdaj pod novim notranjim ministrom ali že prej?

Mogoče že prej. Saj pravim, da smo to prakso zelo hitro vzpostavili – kakšne tri, štiri mesece smo se majčkeno lovili, potem nam je pa kar uspelo …

 

 

Od julija 2018 ste podsekretar MNZ in pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov. Ali ni to prevelika obremenitev za eno osebo?

Mislim, da ne. Imam namestnico, ki vskoči, ko je treba, ko česa ne uspem narediti. Meni osebno ustreza, da imam veliko dela – boljše, kot da sem brez njega. Tako da se mi zdi, da ni prevelika obremenitev.  

 

Kakšen je vaš običajen delavnik? Kdaj odhajate iz službe?

Prihajam običajno ob 7-ih zjutraj, odhajam redko pred 17. uro popoldne, sploh zdaj v tej situaciji s koronavirusom. Delam tudi med vikendom kar pogosto. Sicer imam ogromno stvari možnost tudi od doma urediti, za kar gre zahvala mojemu ministrstvu in ministrstvu za javno upravo, da sta nam to uspeli zagotoviti.

 

Kdaj se državljani upravičeno obrnemo na vas kot pooblaščenca osebnih podatkov MNZ?

Predvsem takrat, ko imajo državljani kakšna vprašanja s področja osebnih podatkov, ki jih obdeluje MNZ, kar je pravzaprav skoraj vse, glede na to, da je MNZ upravljalec celotnega registra prebivalcev. Moji kontaktni podatki so objavljeni na spletni strani MNZ.

 

Ali lahko to bolj konkretno opišete za ljudi, ki pojma nimajo o tem vsem skupaj? Kakšni konkretno so ti primeri?

Ja, recimo, če bi koga zanimalo, katere osebne podatke in za kakšen namen obdeluje MNZ.

 

Kolikor vem, se ljudje od korona epidemije pogosto obračajo na vas, vas zasipajo z vprašanji – od porok do rojstnih dnevov. Kaj vas sprašujejo?

Ha ha, ja, to pravzaprav niti ni povezano z mojih delovnim področjem. Bi rekel, da sem po neki sili razmer padel v pomoč na tem področju – me pa sprašujejo, kako lahko izvedejo kakšen dogodek, kakšne so omejitve, na kaj morajo paziti, in tako naprej.

 

Torej, to je čisto dobrohotna vaša aktivnost, da odgovarjate na ta vprašanja, čeprav vam ne bi bilo treba uradno? Ali narobe razumem?

Ne, v bistvu kar prav razumete. Glede na to, da smo na MNZ pripravljavci nekaterih gradiv, je mogoče celo prav, da tudi odgovarjamo na vprašanja, saj v končni fazi lahko s prve roke povemo, kaj je mišljeno z nekim členom ali z neko točko.  

 

Kakšno je v slovenski javni upravi razmerje sposobni : nesposobni, leni : marljivi, odlični : porazni ali daleč podpovprečni?

Težko ocenim celotno javno upravo, lahko naredim oceno za tista področja, kjer sem sam deloval. Pa če se navežem na tisto, kar sva že povedala: ogromno je nekega povprečja. Ocenil bi, da je kakšnih 70 odstotkov povprečnih delavcev, kar pomeni, da jih mogoče ni treba posebej opozarjati na to, da naredijo to, kar se jim reče – ampak nič več kot to. Enih 10 odstotkov, bi ocenil, so odlični, na katere se vedno lahko zaneseš – tudi mogoče sami s svojimi idejami prispevajo k izboljšanju stanja na nekem področju. Potem pa ostane tistih 20 odstotkov, ki so pa verjetno povsod, ne samo v javnem sektorju: slabi delavci, ki delajo ogromno napak, ki jih je treba nenehno opozarjati, ki zamujajo z roki, so počasni, izogibajo se delu, hodijo na bolniške in tako naprej. Verjamem, da je tako tudi marsikje drugje, ne samo v javnem sektorju.

 

 

Ampak, kako je mogoče, da 20 odstotkov – pa tudi če je nižji odstotek – nesposobnežev pride v državno javno upravo in se tam redno zaposli?

Pa saj ne bi rekel, da se tam zaposlijo. Mogoče jih tudi sistem, ki res ni najboljši, motivacijsko, pa plačno spravi v to, da postanejo zelo nezainteresirani za delo in tako naprej. Zaposlitveni postopki so pa taki, kot so – verjetno je na podlagi enega polurnega razgovora nekomu tudi težko oceniti, kakšnega človeka ima pred sabo. Ampak, saj pravim: slabi delavci – to verjetno ni problem samo javnega sektorja, saj so povsod.

 

Kaj ni nekih poskusnih obdobij?

Ja, seveda so, ampak ta poskusna obdobja so glede na celo kariero relativno kratka. Če je neko poskusno obdobje recimo tri mesece, se lahko oseba zelo potrudi tiste tri mesece, a se potem, ko dobi stalno zaposlitev, pač izkaže, da je drugačna.

 

Leta 2017 je državno pravobranilstvo zoper vas kot inšpektorja MNZ vložilo škandalozno tožbo brez pravne podlage, ki se je pravnomočno razpletla v vaše dobro. Zakaj je šlo?

To v bistvu ne drži oziroma vsaj ne v celoti. Res, da sem bil takrat inšpektor, vendar je bila tožba vezana name kot javnega uslužbenca in ne kot inšpektorja. Šlo je za zahtevek za vrnitev preveč izplačane plače – ta se je zgodila zaradi napake uslužbenke, ki je plače obračunavala, kar je ugotovila šele naknadna revizija. Sporno je bilo to, da so zahtevali nazaj ne samo plačo, ampak tudi zneske iz postavk, ki jih zakon sploh ni predvideval – regres za malico in prevoz -, od zneska pa niso odbili niti preveč plačane akontacije dohodnine. Epilog je bil, da so iz zahtevka umaknili sporne zneske, znesek znižali za že plačano dohodnino, za preostalo pa smo sklenili poravnavo in sem preveč izplačan znesek za plačo – do katerega seveda ni prišlo po moji krivdi – tudi vrnil.

 

Borut Jakopin s Paulom Van Dykom, legendo elektronske glasbe, leta 2017, ko je bil inšpektor za notranje zadeve na MNZ; vir: osebnih arhiv B. J.

 

Pripomnim naj, da se moja navedba “vas kot inšpektorja” pri tem vprašanju nanaša zgolj na vaše uradno delovno mesto takrat. Kakšna je danes vaša plača? Koliko ste zaslužili med epidemijo s korona dodatki?  

Moja redna plača je … trenutno sem v 44. plačnem razredu, kar znese okoli 1.560 evrov neto. Skupaj z regresom za malico in prevozom je moj znesek za izplačilo okoli 1.700 evrov neto. V času epidemije je bil ta znesek nekoliko višji in tu gredo pohvale tej vladi, da je zagotovila dodatna sredstva. Tisti, ki smo ostajali dlje v službi in smo več delali, smo bili tudi ustrezno nagrajeni. Od marca se je moja plača gibala nekje med 1.800 evrov in 2.200 evrov neto z vsemi dodatki.

 

Se vam zdi to primerna plača za ves vaš trud, delo, predanost, požrtvovalnost in tako naprej?

Jah, plača bi vedno lahko bila večja. No, ampak, bom rekel, da sem zadovoljen s tem da … moja plača ni slaba. Z njo se da čisto spodobno preživeti, sem verjetno tudi nadpovprečen slovenskim plačam. Tako da, se ne bom pritoževal.  

 

Živite v službenem stanovanju ali v krasni svoji hiši?

Trenutno v tržno najetem stanovanju, ne v službenem. Hiša je moja želja, ki se bo – vsaj upam – kmalu uresničila.  

 

Kaj najraje počnete v prostem času?

Predvsem ga posvečam osebam, ki so mi blizu, najraje ga preživljam z osebami, ki jih imam rad. Že od majhnega sem tudi navdušenec nad računalniškimi igrami. Rad pogledam kakšen dober film ali serijo, preberem dobro knjigo. Navdušuje me zgodovina, pa orožje, kot sva že povedala.  .

 

Ste bili kdaj tabornik?

Ne, tabornik nisem bil pa nikoli.

 

Kako ste preživeli letošnje poletne počitnice?

Precej delovno, prvih nekaj dni dopusta sem posvetil službi, tako da je bilo kar težko preklopiti s službe na prosti čas, potem me je čakala selitev. Prostega časa praktično nisem imel.

 

Boste to nadoknadili ali ne?

Ha ha, slabo kaže.

 

Bone ste že vnovčili?

Ne še, ni še bilo časa.  

 

Ne še? No, krasno. Pa še kakšna vaša goreča želja za konec?

Mah, svoje želje se vedno trudim uresničiti, tako da kakšnih gorečih želja nimam. Še najbolj si želim, da trenutna kriza s koronavirusom čim prej mine in da se življenje vrne v ustaljene tirnice, predvsem zaradi gospodarstva.

 

Nemalokrat šikanirani, nezakonito poteptani ali obsojeni slovenski očetje so vas kot strokovnjaka povabili v svoje boje za skrbništvo nad svojimi otroki. Kako se boste lotili te sramotno grozljive problematike, kjer so kardinalne žrtve nemočni otroci?

Ne bi rekel, da so me povabili kot strokovnjaka, ampak bolj kot nekoga, ki si je upal dvigniti glas. Moje možnosti so pri tem seveda omejene, bom pa po svojih zmožnostih z nasveti in znanjem poskusil pomagati vsakomur, ki se bo obrnil name.

 

Borut Jakopin; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader

 

Ali bi želeli še kaj dodati?

Staršem – ne samo očetom -, ki jih v postopkih ujame kolesje CSD-jev, sodišč in odvetnikov, sporočam: Ne pustite se ustrahovati. Bodite glasni in naj vas ne bo strah izpostaviti napak ali šikaniranj, ki jih doživite, dajte jih mogoče zaupati tudi medijem, ne biti tiho … Samo tako se bo lahko kdaj situacija popravila. Jaz bo vsakomur, ki se bo obrnil name, pomagal po svojih najboljših močeh. In verjamem, da se to situacijo da popraviti. Vam pa se zahvaljujem, da ste mi omogočili pojasniti svoj pogled na to problematiko.

 

Vau, zelo optimistično. Ali to pomeni, da se ljudje lahko obrnejo na vas v takih stiskah in kalvarijah?

Ja, seveda se lahko. V okviru časa, ki ga imam, in znanja, ki ga imam, ne bom nobenemu odklonil pomoči.

 

Zelo plemenito od vas. Najlepša hvala za pogovor. Želim vam vse dobro in vse najboljše in vse najlepše.

Hvala.

 

FOTO: Borut Jakopin; na robu Slovenije

 

 

FOTO, vir: https://pixabay.com/

 

 

 

Naslovna fotografija: Borut Jakopin in Mojca Vočko, odg. urednica DOSJEJA med intervjujem; FOTO: Samo Glavan, zamrznjen kader