REKVIEM ZA LJUBLJANO

 

Rojen sem v Ljubljani, šolal sem se v Ljubljani, do nedavnega sem živel v Ljubljani, potem pa sem spoznal, da to ni več mesto, ki sem ga poznal, v njem preživel najlepše, a tudi manj lepe trenutke, ki je bilo moj dom in kraj, kjer sem se počutil varnega. In ko zdaj spremljam, kaj se dogaja z nekdaj »mojim« mestom, me navdajata grenkoba in sram, da je mogoče nekaj, kar je Ivan Cankar imenoval »srce Slovenije«, «mesto pod Gradom”, kot ga je imenoval imenitni pričevalec Juš Kozak, »ljubljena Ljubljana« Matjaža Klopčiča, čez noč spremeniti v zatohlo balkansko palanko. Noben blišč, pravi in lažni, slednjega je v Ljubljani vedno več in je iz dneva v dan bolj kičast, ne more zakriti tega dejstva. V kriznih časih, kakršen je sedanji, sta beda in votlost »najlepšega mesta na svetu«, za kar Ljubljano  razglaša njen »dosmrtni« župan s spakljivim nasmehom in pajdaškimi navadami, vedno bolj resničnost.  Podobe bedne, umazane, balkanske Ljubljane, se razgaljajo do belih kosti. Mesto, po katerem sem hodil kot dijak, študent in kasneje kot »aktivni prebivalec«, zaposlen v različnih službah, srečeval znance in prijatelje, mestne posebneže, Jančarjeve bistroumne Honze, umetnike vseh kalibrov in provenienc, znanstvenike, profesorje, je postalo nekaj, kar so začeli obvladovati polpismeni prišleki od blizu in daleč, ki pa jim je skupno le to, da ne znajo uporabljati dvojine, njihov »biznis« pa je bil (in je še) bolj ali manj kriminalne narave. Srečevati jih je mogoče po vseh mogočih »kafičih”, katerih lastniki so povezani s prej omenjenim županom in njegovo kliko, po mestu se prevažajo z dragimi nemškimi avti in glasno navijajo balkanske »pevaljke«, ki občasno tudi koncertirajo v županovem mega projektu, imenovanem Stožice, kjer se zbere vsa tista publika, za katero so bila zgrajena naselja v Šiški, Stožicah, Novih Fužinah ali v Štepanjskem naselju. Mesto, ki je imelo, pa naj se sliši še tako patetično, srednjeevropski šarm, kakršnega, a tudi tu se stvari obračajo na slabše, lahko srečamo v Salzburgu, Brnu, Pragi, Bratislavi, Budimpešti, nemara tudi v Zagrebu ali Trstu, je danes neprepoznavno zaradi vdora balkanskih navad, kulinarike (če smemo bureke, kebab in čevapčiče imenovati kulinarika), glasbe, obnašanja in, ne nazadnje, odkrite kriminalne dejavnosti, ki združuje vse med tistimi, ki kraljujejo (bi moral napisati »carujejo?«) v renesančno-baročnem Rotovžu, do pouličnih prodajalcev droge in njihovih brezposelnih »zemljakov«, ki posedajo  po kafičih in samo premišljujejo, kako bi pridobili še kakšno socialno boniteto, kajti »od dela se umira« in delo je nekaj, kar je rezervirano za »neumne Slovence«. A bolj kot ta vedno bolj napredujoča, agresivna in hkrati sama-sebi-se-smileča novodobna folklora prišlekov, je žalostno dejstvo, da na tako preobrazbo mesta iz prestolnice države, za katero so padle tudi žrtve, v umazano palanko, pristajajo tudi famozni intelektualci, ki se vsaj enkrat na mesec podpisujejo pod kakšno od številnih peticij »proti«, in skupaj z netalentiranimi »kao« reperji, kriminalci, brezdelneži in drugimi naplavljenimi faktotumi z juga nekdanje države vsak petek kravalizirajo po mestu, ustvarjajo vzdušje izrednih razmer, pripravljajo po nalogu (se ve koga!!!) teren za prevrat ali vsaj za zmedo in to v času, ko bi bila potrebna izjemna državljanska odgovornost in solidarnost. Tako pa krožijo po nekdaj civiliziranem srednjeevropskem mestu, kjer si se lahko mirno sprehajal kjerkoli tudi sredi gluhe noči, kot izgubljene prikazni novokomponirani »Ljubljančani«, med njimi pa lahko najdeš tudi slovenske »kulturnike«, kakršen je netalentirani režiser »au au«, ostarela, rahlo dementna in patentirano zlobna pesnica, slovenski »Dante, Prešeren in Goethe« v eni, rahlo shizofreni osebi, pa še bi lahko naštevali primerke dandanašnjih ne mestnih, ampak vaških posebnežev, ker je palanka, v kar se je preobrazila Ljubljana, bliže blatni vasi kot pa asfaltiranemu mestu. Verjetno bo to zvenelo kot obupano moraliziranje ostarelega razočaranega človeka, a šarm, ki so ga ustvarjali avtohtoni, s tradicijo in nekimi »čudnimi« meščanskimi vrednotami »zastrupljeni« prebivalci nekega mesta, skozi dolga desetletja, in ki ga, kot v primeru Ljubljane, niso mogli povsem uničiti v petinštiridesetih letih totalitarne vladavine niti tovariši »srp in  kladivo«, zdaj pospešeno izginja. Vsak dan se bolj utaplja v mentaliteti Ćobanov in njihovih potomcev, ki  se sicer znajo izražati v polomljeni slovenščini in so zato mnogi  uspeli dobiti status »umetnikov« (obilno podprtih z davkoplačevalskim denarjem slovenskih neumnih »provincialcev«), a so ostali to, kar so izvorno bili in bodo: zanikovalci avtentične srednjeevropske kulturne dediščine, na kateri se je oblikoval in tudi v najtežjih časih dveh svetovnih vojn, državljanskega bratomornega boja, komunistične revolucije in drugih nesreč gigantskih razsežnosti, obstal slovenski narod. In bil naivno prepričan, še posebej v prvih letih po osamosvojitvi, da bo bela Ljubljana, mesto Plečnikovih in Vurnikovih mojstrovin, ostala njegova prestolnica. Pa se je vse preobrazilo v še eno od ne tako maloštevilnih zgodovinskih  zmot…

 

 

http://www.kud-kdo.si/2592-2/

 

&  &  &
PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US

Naslovna FOTO, vir: https://www.nomadepicureans.com/