ALENKA KRANJSKA, ŠIVILJSKA, NARCISTIČNA DIVA V NJENIH (SVOJIH) ČEVLJIH

“Pripelji srečnega do konca poti, in če bo to on, mu ne pokaži milosti.”

Tinkara Kovač, Hijene, Album: Qua, 2007

Ambicioznost, SSKJ – močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi.

Ambicioznost je sigurno ena tistih boljših človeških lastnosti, skozi sito katere lahko posameznik v toku lastnega življenjskega obstoja preko doseženih ciljev uresniči tiste, res velike življenjske želje.

Osebno sama sebe prištevam med tiste, bolj ambiciozne ljudi, ki točno vedo, kaj v življenju hočejo, in v dosego svojega cilja in posledično uresničitve želja (seveda) v tisti zdravi obliki vložijo svoj maksimalen trud, ampak vseeno moje ambicije ne prekašajo niti 1% tistih, ki “krasijo“ našo kranjsko šiviljo v njenih (svojih) čevljih, mag. znanosti s področja menedžmenta neprofitnih organizacij, Alenko Bratušek.

Pisal se je 21. december 2011, ko je bila na podlagi rezultatov državnozborskih volitev, ki so potekale 4. decembra 2011, na katerih je svojo Pirovo „slavil“ ljubljanski šerif Janković, sklicana konstituirana seja 6. sklica Državnega Zbora Republike Slovenije.

Ta dan je na nek način prelomen za slovensko politično sceno, saj so na ta dan uradno v aktivno politiko vstopili naša gospa Alenka iz Kranja.

„Končno ji je uspel njen – tako želen pijavski domet!“ bi lahko rekli, saj so namreč gospa svojo politično srečo poizkušali najti že leta 2008, ko so neuspešno kandidirali na listi Zaresa – Nove politike, Kučanovega „zlatega“ fantička Gregorja Golobiča.

Ta osebni poraz pa jo je seveda, ambiciozno, kot je, izjemno globoko prizadel in tako je kaj hitro začela iskati nove alternativne poti, ki so jo pripeljale do šerifa Jankovića, da jo je tako preko svoje murgelske instant strančice končno pripeljal tja: do tako želenega aktivnega vstopa v slovensko politiko.

Da ima naša diva Alenka res velike politične ambicije, je ostro oko vseh nas tistih, ki smo tako ali drugače vpeti v dnevno slovensko politično dogajanje, takoj zaznalo, saj je bilo v njenih očeh moč zaznati hude bliske besa in nevoščljivosti do njenega takratnega šefa šerifa Jankovića, ker pač ni ona na ta dan – bila zvezda dneva, kar pa je seveda skušala »zakriti« s svojim že znanim hudo dobro zaigranim nasmehom, ki celo prekaša Serpetinškove tretjeligaške igralske sposobnosti.

Očitno so to njeno otročje obnašanje kaj kmalu opazili tudi v murgelskem kraljestvu njegovega veličastva Milana Kučana Plavega in njegove žene Štefanije, rojene Krpač, saj so tam kmalu potem, ko je ljubljanski šerif Janković po svoje hotel peljati politiko, sprejeli murgelsko izjemno pomembno strateško odločitev – gospa so dobili edinstveno priložnost postati nova murgelska pop stars zvezda, s pomočjo katere so si strici iz ozadja takrat skušali povrniti svoj ljubljeni tovariški status quo, s katerim so si hoteli še naprej polniti svoje bančne mošničke, ki so na veliko odprti v t. i. davkom prijaznim državam, kot je npr.: Panama. Medtem ko je mag. Zoran Klemenčič v vzajemnem, čustvenem sodelovanju z nekdanjim »raziskovalnim« novinarjem Dnevnika, Rokom Praprotnikom, pridno po diktatu Murgel skvačkal tisto znamenito protikorupcijsko poročilo ali po domače še en lažnivi murgelski politično motiviran zmazek, s katerim so najprej zamrznili človeka, ki je gospo dejansko pripeljal tako daleč – ljubljanskega šerifa Jankovića -, in kasneje zrušili takratno vlado, danes aktualnega predsednika vlade g. Janše.

Potem ko je moralni teolog Miro za potrebe murgelske propagande navidezno zavrnil ponujeno vodenje nove vlade, je 27. februarja 2013 – potem ko je bila izglasovana konstruktivna nezaupnica drugi vladi Janeza Janše – dobila Alenka »priložnost« za sestavo nove vlade, ki je bila potrjena 20. marca 2013.

V času njenega vodenja države, ki na srečo trajalo »samo« 14 mesecev, smo doživeli vse, kar se od narcisa njenega kova doživeti da.

Vse od egocentričnih javnih nastopov z obupnim znanjem angleškega jezika, vsakodnevnih, zlajnanih pesmic o tem, češ da je to samo njena zasluga, da se je bila država ubranila zloglasne trojke, pa vse tja do tistih znamenitih Mašinih kroglic in rimskih družinskih nakupovalnih vikendov, čudnih kričečih stajlingov, del katerih je bila vedno obvezno rdeča barva, saj je hotela s tem vedno znova poudariti, da samo ona vse ve in da moramo biti vsi mi njeni pridni tlačani.

Ampak njena romantična premierska pravljica se je potem, ko so jo imeli očitno v murgelskem kraljestvu zaradi njenih dejanj že poln kufer in potem ko so ji nož v hrbet zabili še »njeni« v »njeni« stranki Pozitivna Slovenija – ko so na strankinem kongresu, po groteski s protikorupcijsko komisijo, za predsednika ponovno izvolili ljubljanskega šerifa Jankovića -, klavrno končala.

Seveda so ji nekateri posamezni osebki tipa kolerik Jani – vsakoletna malocekinska prodana duša – sledili, ker so jo pač hoteli po svoje izkoristiti in si tako na svoj račun pridobiti še par tako ljubljenih cekinčkov za boljšo eksistenco.

Po tem dogodku so se gospa, kakopak, odločili za ustanovitev svoje lastne stranke, ki pa so jo seveda, kot se za narcise spodobi, poimenovali po sebi, ker so bili gospa očitno sveto prepričani, da jim bosta prav njihovo ime in priimek »prinesla« vnovično premiersko ustoličenje. Ampak, glej ga zlomka, gospa so na volitvah dobili krepko moralno lekcijo nas volivk in volivcev, saj so pristali komajda v opoziciji.

Ker so gospa postali pred leti ena izmed instant izvoljenk kraljestva murgelskega, so pomagali zvito z izjemnim volejem (teniški udarec pri mreži) pri ustoličevanju našega Marjana in so za nagrado dobili ministrski položaj na Ministrstvu za infrastrukturo, na katerem pa so namesto resnega dela raje letali z zloglasnim falconom po svetu. Med drugim je bila tudi v Turčiji, kjer se je udeležila odprtja prvega pametnega letališča na svetu, kar sama osebno šteje med večje uspehe njenega ministrovanja.

Potem ko je naš Marjan dokončno spoznal, da kljub izjemni podpori murgelskega kraljestva ni sposoben opravljati svoje funkcije, in potem ko ni prav nič po moško predal štafetne palice aktualnemu predsedniku vlade g. Janši, so bili gospa deležni še enega poka, ki pa jih je uničil, do konca.

Ker pa se narcisi nikoli nočejo sprijazniti z dejanskim realnim stanjem lastnega obzorja, so gospa za dosego svojih bolnih ciljev spet pričeli s kvačkanjem, v katerem pa so šli tako daleč, da so se po domače v svoji bolni obsedenosti do elitnega življenja in funkcij dobesedno spravili na člana svoje stranke, pokojnega nekdanjega bohinjskega župana in poslanca Franca Kramarja.

G. Kramar je bil namreč zaradi bolezni dlje časa hospitaliziran v bolnišnici. Torej fizično, razumljivo, ni bil zmožen opravljati svoje funkcije, kar pa so gospa hijensko hoteli obrniti v svoj prid.

Najprej so pokojnega poslanca hoteli prisiliti, naj preda funkcijo gospe, ki bi ji tako pripadala pravica do nadomestne poslanske funkcije, potem pa ko je Karči hotel prvič vložiti interpelacijo proti sedanji vladi, dobesedno prisiliti, naj glasuje iz bolniške postelje. Bolno, res bolno, do konca. Vse ostalo pa je tako ali tako že vmes postala zgodovina.

Po koluarjih se govori, da naj bi spoštovana gospa že na dan pokojnikove smrti urgentno iskala možnosti, da čim prej zasede funkcijo nadomestne poslanke, tako želeno funkcijo. Ko berem in poslušam njene izjave, se resnično velikokrat iskreno vprašam, kaj, za boga, se ji je v življenju moralo dogoditi, da je v življenju za dosego svojega cilja pripravljena iti tudi preko trupel. Res, hudo bolno. To, da ne prenese moških, posebej tistih, ki v določenem trenutku in prostoru igrajo večjo vlogo od nje same – tudi v sredo, ko je Karči z desetimi podpisi podpore vložil konstruktivno nezaupnico, tega ni mogla skriti. Res sprevrženo in bolno do konca.

Te dni se sprašujem, kaj bodo gospa počeli, če interpelacija ne bo uspela. Bo še naprej mešala zrak in se šla razne čudne igre samo zato, da dobi svojih 5 prepotrebnih minut pozornosti? Se ne bodo raje osredotočili na to, iz česar so »magistrirali?«

Auč, ampak, ja, to je že prezahtevno za njo.

Gospa očitno še vedno mislijo delati vse tisto, kar so delali do sedaj, ampak saj veste, dragi bralci in bralke, v življenju se vse enkrat vrne. Tako in drugače. In takrat ji(m) ne bo pomagal ne denar ne znamka avtomobila ne rdeča barva, še manj pa ljubljansko murgelsko kraljestvo. Takrat ji(m) bodo pomagala samo tla, na katera bodo trdo pristali, in ob tem podobno, kot so enkrat že bili pozabljeni od vseh, tudi od vseh tistih, ki jim danes zaradi lastnih koristi »stojijo« ob strani.

In to naj bo potem njena življenjska lekcija (ki se je ni naučila očitno niti takrat, ko je v Bruslju po samoimenovanju 8. oktobra 2014 doživela popoln osebnostni fiasko, ki si ga noben razumen človek tega sveta ne želi nikoli doživeti), za vedno.

Naslovna fotografija, vir: https://www.facebook.com/alenka.bratusek/photos/1491802057637412