– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    BOLNIŠNICA

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Ko sem bil majhen, sem se igral s palico v roki, tekel sem in padel. S palico sem se po nesreči zadel nekam v bližino očesa in po tistem sem imel težave z desnim očesom. 

     

    Petletnega otroka so me odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Tam sem ostal dlje časa, dovolj dolgo, da so mi poštimali oko. 

    Ko so odhajali, sem jokal in prosil mamo, naj me ne pustijo samega … in tedaj mi je obljubila, da se vrnejo pome naslednji dan. Zdravniki so se pa obnašali, češ ne mu obljubljati, ker bo potem vse še slabše.

    - Advertisement -

     

    Naslednji dan njih ni bilo. Pa naslednji tudi ne. Pa potem tudi ne 

    Dokler nisem nehal čakati. Mislil sem, da so me starši zapustili za vedno.

     

    Tam mi je potem en drug otrok, tak kot jaz, ko sva sedela na postelji v sobi rekel:

    Odrasli ne razumejo, oni niso kot mi, ne razmišljajo kot mi.

    Mi si moramo sami pomagati, eden drugemu … sami smo. Samo mi smo! 

     

    Takrat se mi je zdelo, da sem videl Boga v podobi prijatelja, v podobi tega otroka.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/soft-toys-stuffed-animals-teddy-bear-3158361/

     

    Doma nismo bili verni.

    Starši me niso učili o Bogu. Pri očetovih starših na kmetih so bili pa verni, in tam sem z njimi hodil v cerkev. Poslušal sem svetopisemske zgodbe in previdno zajemal mračnjaštvo iz inštitucije za propagiranje in prodajo Boga. Sprejemal sem njihovo megleno ponudbo, da bodo Nebesa enkrat naša. Pod določenimi pogoji. Hoditi v Cerkev mi je pomenilo učiti se o teh pogojih.

    Ampak Boga tam nisem videl.

     

    Moja mama o vsem tem ni smela vedeti, zato so pri očetovih skrivali podatek, da me takrat, ko sem tam na počitnicah, vodijo s sabo v cerkev. Bil sem dovolj star in sem vedel, da ne smem vsega povedati. To je seveda veljalo na obe strani.

    Pravzaprav je to veljalo na tri strani! Tudi drugim sem stvari o sebi raje zamolčal. 
    Jih tudi ni zanimalo.

     

    Tako smo živeli, jaz in – oni. Brez Boga.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/good-night-small-child-little-boy-3027664/

     

    Med študijem v Ljubljani sem stanoval v Šentvidu.

     

    Z avtobusom sem se peljal proti mestu, in ko je ustavil nekje v Šiški, sem opazil da se skozi gnečo proti zadnjim vratom prebija en mali z velikansko šolsko torbo na ramenih. Majhen, kot je bil, se ni mogel dovolj hitro prebiti skozi odrasle do zadnjih vrat, kjer so potniki izstopili. Ljudje pa mu tudi niso prav dosti pomagali 

     

    Šofer je zaprl vrata in pritisnil na plin.

    Zavpil sem mu čez avtobus: Hej, šofer! Enega ste pozabili, eden bi še rad izstopil ...

     

    Šofer je sunkovito pritisnil na zavoro in ustavil avtobus. Odprl je vrata, ljudje so tedaj spustili fantka skozi gnečo in on je skozi odprta vrata smuknil na pločnik.

    Šofer je vrata spet zaprl in pognal.

     

    Fantek si je med hojo popravil torbo na ramenih, se ozrl gor v levo, me poiskal z očmi pri oknu, mi pomahal z roko, pomežiknil in pokimal, vse hkrati! Jaz sem mu odzdravil. 

    Takrat sem drugič videl Boga. Mali je imel v očeh isti pogled kot moj prijatelj v bolnišnici.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/teddy-soft-toy-stuffed-animal-1338895/

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto

    Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/teddy-love-romantic-affection-1361397/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content