Nekoč je bil moj najljubši decembrski Sveti Mož.
Najljubši in najradodarnejši. Vsak december me je obdaril, krepko.
Vse leto sem se ga veselila. Že tam od plenic.
Pisala sem mu pisma.
Ga nestrpno čakala.
Vsak šum sem ujela na Miklavžev večer …
Bala – tja do kosti – pa sem se parkljev. Strašno, za umret’. Ko je zunaj zarožljajo, sem okamenela od strahu … in se skrila.
Miklavž mi je bil bližji in ljubši kot Božiček, s katerim se nisva pretirano zbližala.
Pač, že od plenic sem poznala Miklavža.
Miklavž je bil zakon mojega otroštva.
Dobri Sveti Mož, ki ga čakaš … na trnih … 365 dni v letu – tja do Njegovega večera 5. decembra …
Vendar, v mojem otroštvu smo o Miklavžu in njegovih darilih, s katerimi nas je neizmerno razveselil, v šoli otroci govorili bolj potiho – podobno kot o verouku, ki smo ga obiskovali. Z dedkom Mrazom pa so se prenekateri sošolci iz premožnih, partijskih družin glasno hvalili.
Mene dedek Mraz nikoli ni obiskal.
No, razen neizbežno tam v osnovni šoli, ko smo vsi dobili enaka njegova darila.
Vsak januar pa sem se naposlušala radosti po zaslugi dedka Mraza. Moja najboljša prijateljica, ki je Miklavž nikoli ni obdaril, je namreč bila hči težkih partijcev, mama učiteljica, oče direktor, doma trije otroci, v garaži avtomobil tuje znamke, hiša vila. Sama se tam od kratkih hlač spomnim voženj z našo zastavo 101, tudi do Nemčije k sorodnikom, Švice, Liechtensteina nas je pripeljala, počasi. Pot v njej do Portoroža k sorodnikom poleti je bila prava odisejada, še v časih dobrega starega mogočnega Palaca.
Miklavž je nam, premnogim otrokom socializma iz delavskih, vernih, preprostih, revnih, običajnih družin, neprecenljivo in nepozabno lepšal otroštvo – vklenjenost v socialistično mizerijo, pomanjkanje, revščino. Miklavž je bil naš junak. Še dolgo po Miklavževem večeru smo se sladkali s pripovedovanjem o njegovih darilih …
Živo se spomnim, kako sem kot majhna punčica vsa presrečna naenkrat pojedla večino Miklavževe ta velike Gorenjke z lešniki. Skoraj me je razneslo, seveda.
No, in … skoraj mi je zastalo srce, ko nam je v 2. razredu osnovne šole sestra Tatjana pri verouku povedala, da sta Miklavž mamica in ati. In da je Miklavž “nateg”. Res mi je skoraj zastalo srce – od šoka in od žalosti.
Vendar, tega nisem hotela verjeti. Tega hudega delikta z verouka nisem razkrila Miklavžu.
A, iskrica v mojih očeh je ugasnila.
Še vedno pa sem vsako leto nestrpno čakala (na) svojega preljubega Miklavža.
A … skrivnost je bila ubita.
Ko danes vidim, kako prezirljivo-zaničljivo se celo Televizija Slovenija vede do Svetega Miklavža, me (za)boli srce. Celo z napačno podobo ga malomarno servira najširši javnosti – kapa kar brez križa, kot bi jo sneli z zadnjega zaprašenega kota televizijskega fundusa.
Državna STA, ki zadnje čase na vse kriplje poudarja in razglaša lastno dragocenost, čeprav si v resnici zasluži dolgo, močno, veliko parkljevo šibo, se iz Svetega Miklavža celo norčuje! Že zaradi tega si STA brezkompromisno zasluži rdeč karton.
Da si kdor koli drzne Svetega Miklavža razžaliti s takšno nesramnostjo, kot STA – “Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof /…/” -, s tem primitivno zlorabi okvir primarne etike. In grdo žali – prizadene – najmlajše: otro(č)ke.
Ljubi Miklavž,
še vedno si moj najljubši decembrski dobri Sveti Mož.
Legenda moje rane mladosti.
Srčna kresnica (sredi) davnega socializma.
Naslovna ilustracija, vir: https://www.sloveniamilano.eu/2019/12/11/sv-miklavz/