– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    DAMA

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Včasih se zgodi, da koga poslušam, ko mi govori o svojih tegobah, o neskončni žalosti, o besu, razočaranju in nemoči … 

    in jaz se zraven smehljam!

    Takrat je videti, kot bi se iz takega človeka norčeval, a mu v mislih pravzaprav govorim: ne veš kako si srečen … srečen, da imaš ta čustva, kajti večina jih ne zmore. 

    In za to so prikrajšani – ti si pa zanje bogatejši!

    - Advertisement -

    Pa to ni cinizem! Je samo veselje nad izkušnjo, ki sem jo sam tolikokrat doživel in jo dobro poznam, in vem, kakšen revež bi zdaj bil, če ne bi tisočkrat prej “umiral” zaradi neuslišane ljubezni, ljubosumja, odrinjenosti, prezira, moje nesposobnosti tekmovanja … Ne bi več našteval, saj sami veste, kaj vse še sodi sem zraven, če ste na tej poti.

    To je bogastvo!

     

    FOTO vir: https://unsplash.com/photos/uwwGPVwksCY

     

    Biti lastnik tega, kar čutiš – je bogastvo. Revež biti pa je, ko so drugi lastniki tvojih čustev ali pa da jih sploh nimaš. To je huje od smrti. Bolj je ponižujoče od smrti in še večja izguba. Kot bi sploh ne živel.

    Lahko drugemu to isto samo privoščim kot prijatelj prijatelju, da ni “olesenel” in otopel v teh preizkušnjah, ampak se je odločil (kajti to je odločitev), da biti živ pomeni imeti vsa ta čustva, jih posvajati eno za drugim ter skrbeti zanje, reagirati na Življenje. Kajti reagirati na Življenje pomeni – prav to: imeti vsa ta čustva! 

    Z njimi potem uravnavamo sebe v odnosu do zunanjega sveta in tako postavljamo stebre Nebes v sebi, kajti nekdo mora graditi ta tempelj in ga varovati. Naj se ga sramujemo?!? Jaz sem nanj ponosen!

    Ti pa tudi na svojega, če si pameten.

    Zato je povsem v redu, da se drug drugemu nasmihamo v razumevanju in v prepoznavanju. In si pri tem privoščimo razumevanje Bolečine, ker je to ena stara dama, ki je vse doživela in je kljub temu preživela … In ko se te takšna dama dotakne z roko in ti reče: ”Razumem te!” 

    – veš, da res razume.

    Samo ona razume.

     

    FOTO vir: https://unsplash.com/photos/MS371wlcGPo

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto 

    Naslovna fotografija, vir: https://unsplash.com/photos/Y1TGc43qSQo

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj