– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    ISLAM JE V EVROPI NAŠEL RAZPOKE IN ZDAJ UDRIHA PO NJIH

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Ko sem bil še majhen, sva šla s stricem po očetovi strani skupaj po drva v gozd. Sredi zime, po snegu, s sanmi na konjsko vprego.
    Zadeva je videti takole:

    s cepinom zvlečeš okleščeno deblo, ki je bilo posekano poleti, in ga z verigo prikleneš za sani, tako da skozi člene verige zabiješ železne kline. Potem ubogi konj tovor zvleče iz gozda in les spraviš v dolino.

    Toda preden se to zgodi – tačas ko so sani pri miru –, železo primrzne ob tla in se žival trudi potegniti sani z mesta. 

    Potem, ko imaš les v dolini, ga razžagaš na metrce.

    Ker metrce jasno ne gredo v štedilnik, pa tudi v peč ne, je treba klade prej razklati, da jih potem laže razžagaš. No, in tukaj je tisto, kar bi rad povedal!

    - Advertisement -

    Namreč, kako razkolješ klado.

    Najprej poiščeš razpoko. Če je ni, jo ustvariš. Potem zabiješ lesen ali železen klin tja, kjer predvidevaš, da se bo les najlaže preklal. Gledaš, da ne začneš pri grči, ker tako se boš preveč namatral, zato začneš drugje. Ko les poči, zabijaš druge kline v isto razpoko enega za drugim in povečuješ razpoko. Tolčeš z macolo ali s hrbtno stranjo sekire (največkrat pa oboje) po zagozdi, dokler se klada ne prekolje.

    Potem laže žagaš in pripraviš drva na pravo dolžino. Takšno, kot smo jih navajeni podložit v štedilnik ali na kurišče krušne peči. 

    Islam je v Evropi našel takšne razpoke in zdaj udriha po njih!

    Še povabili so ga, naj to stori.

    Takšni klini so: demokracija in človekove pravice. Z njimi udrihajo po nas!

     

    FOTO vir: https://pixabay.com/

     

    Islam zabija v Evropo klin za klinom, s klini, ki mu jih je Evropa sama dala. In zato zdaj klada poka! 
    Še malo, in si jo bodo islamisti lepo naložili na šporget. 

    Bistvo pa je, da je Evropa sama v sebi imela razpoke, še preden je islam zabil prvi klin vanjo!

    Pa tega ni opazila, ker ni hotela opaziti. 

    Evropa še vedno klati neumnosti o tem, kako smo mi v srednjem veku z motorko Tretjemu svetu posekali vse gozdove, da je zato zdaj tam puščava. Praktično smo jim uničili zeleno deželo, in zaradi tega smo zdaj dolžni gledati, kako bodo tu posilili vse ženske. 
    Pol pa še naše geje.

     

    Obredno klanje; FOTO vir: https://www.prijatelji-zivotinja.hr/ 

     

    Mi je še nekaj malega ostalo na duši.

    Konjska vprega mojega strica, ki je vlekla sani naložene z lesom – je bila mula! Mulc, mu je rekel stric.
    Savo mu je bilo ime. 

    Eno majhno, milo, trpežno bitje, bosanska mula! Vzdržljiva, žilava, na kateri se je pa moj stric divjaško izživljal.

    Ko sani primrznejo za podlago, je sani težko pretegniti, da zdrsnejo z mesta. Preden se odlepijo od tal, je potrebna velika sila. 
    To za žival predstavlja napor in ji je pri tem treba pomagati. Stric je zadaj dvigoval sani, kolikor je mogel. Bil je silak!

    A ker Savo kljub temu ni zmogel pretegniti sani s tovorom, je moj stric z ročajem cepina vmes zverinsko mlatil to ubogo žival po hrbtu. V njenih očeh sem videl smrtni strah.

    Ta strah mi je govoril: če ne pretegnem sani, me bo ta človek ubil. Zlomil mi bo hrbet  

    Gledala me je, kot bi tej ubogi živali jaz lahko kako pomagal, ampak jaz sem bil samo otrok. 

    Bal sem se strica. Bal sem se mu reči, naj tega ne počne, saj sem pri nas doma bil sam deležen pretepanja. Moj oče – njegov brat – je bil grobijan!
    Zato sem razumel, kaj mi žival govori.

    Bil sem sam ustrahovan in pretepan otrok in zdaj mi je žival govorila, da sva eno in isto! Ona in jaz. In da nimava besede ne ona ne jaz, pa tudi nobene izbire – kot le to, da sva lahko eno in isto, kar sva. Nič več.

    Vsaj za zdaj še ne. 

    Pa ni bilo nobenega muslimana zraven!

    Vendar je bila kljub temu tam vsa groza! Tukaj v Sloveniji je bila vsa groza svetâ! 

    To je ta razpoka v Evropi, v civilizaciji, o kateri sem govoril. To počutje je razpoka!

     

    FOTO vir: https://pixabay.com/

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Prejšnja objavaCOVID 19 NEVARNOST ZA PLJUČA
    Naslednja objavaBOŽJA BITJA

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj