– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    JE TO VLADAVINA SRCA?

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

     

    Do neke mere so vse velike svetovne avtoritete sedanjosti postavljene v nezavidljiv položaj. Priznam, da se je lažje tem avtoritetam posmehovati, kot pa jim pomagati.

    Zase vem, da bi jim z veseljem pomagal, toda kaj ko so si pa same sistem zastavile tako, da so povsem branjene pred pametjo in jo pravzaprav zavračajo. Naša oblast (o, balast!) se izraža predvsem skozi RTV, ta je zdaj za Slovence vrhovna avtoriteta.

    Visok zid, postavljen okrog njih, je pravzaprav bistvo njihove dogme!

    Postavile so si zidove pred spremembami v vseh inštitucijah, in zdaj ne bi ničesar spreminjale. Vzdržujejo inšitucije in sistem takšne, kot so, in to počnejo za vsako ceno. Zato jih lastna inštitucija vleče dol in jih zabija v tla, one si pa ne morejo pomagati. Same že ne!



    Pravilno zastavljen model za razmišljanje o tej težavi, ki je mimogrede povedano zdajšnja težava vsega sveta (da ne bi kdo mislil, da gre samo za Slovenijo), bi bil recimo naslednji:

    Predstavljajte si, da je Srce otrok!

    - Advertisement -

    Starši, družba (šole, avtoritete, sorodniki, prijatelji …), skratka kultura in civilizacija, ga obtešejo tako, da mu skozi življenje polomijo ude; pohabijo mu noge, da ne more tekati, izpulijo mu roke, da dlani ne morejo prijemati, iztaknejo oči, da ne more gledati. Lahko le sedi kot kup nesreče, posluša glasove v oddaljenosti (ker z njim nihče ne govori) in joče.

    Potem pa celotna elita, ki vodi ta svet, z vsemi avtoritetami, ki jo zalagajo z vizijami, zgrmi v naraslo reko!


    Odplakne jih voda, ki vedno bolj narašča. In medtem, ko poplava dere in jih nosi s sabo, te zdaj že zelo smešne kreature (svetovna elita in avtoritete – kaj ne bi bile smešne!) krilijo, mahajo in mlatijo po vodi. Ni važno, kako močno mlatijo, utapljajo se v narasli reki problemov, ki so si jih same ustvarile.

    Krilijo na pomoč, čeprav njihovi mediji teh krikov ne prenašajo. Tam smo še na nivoju “mi to zmoremo, mi to znamo …”, toda voda jih še kar naprej neusmiljeno nosi. 

    Kričijo na pomoč in moledujejo Srce, ki zdaj sedi nemočno na obali, naj jim pomaga , toda manifestirano Srce je brez rok in brez nog! Takega so same naredile.

    Pa jim Srce ne zameri tega, ker jih dobro pozna. Od Začetka je Srce vedelo, kaj mu bodo storile, pa je vseeno prihajalo na Zemljo, skupaj z otroki, ki vedno znova zanj in zase poskušajo najti svoj prostor pod soncem na Zemlji. In, kot Srce, bíti (utripati) v stiku tako z Nebesi kot z Zemljo.

     

    Vir: https://pixabay.com/illustrations/landscape-dream-child-tree-heart-1444023/

     

    Toda kaj naj zdaj Srce brez rok in nog!?
    Brez udov se ne more premikati, ne more biti dejavno, saj ne more stegniti roke, ne more se z nogami upreti v tla in potegniti utapljajočih ven iz deroče vode! Ker jih nima, rok in nog.

    Nima jih, ker so mu jih odrezali. Delali so ga nemočnega, ker jim je tako odgovarjalo, in iz tega, kako bodo Srce pohabljali, so naredili celo znanost, doktrino. 


    Otroke so poneumljali v šolah, učili so jih samopohabljanja in jim dopovedovali, naj se pustijo pohabiti, češ da Bog tako hoče. Povedali so jim, kako naj mirno sprejemajo krivice, ki jim jih oni delajo.

    Rekli so jim, naj vse prenašajo stoično, ponižno, s sklonjeno glavo. Ženske naj sprejmejo poniževanje, češ da je to Božja Volja, ker jim je Bog namenil takšno vlogo v tem svetu.

    Vse to, samo da so lahko mirno še naprej pohabljali tiste in tistega, ki bi jih lahko rešili – ko pride Poplava. No, in zdaj je Poplava tu.


    Tako Srce sedi na bregu, joka in tuli od groze, obupno mu je hudo. Srce se mu lomi v prsih, krvavi mu zanje – kajti takšno je Srce, vedno sočutno, prizanesljivo in toplo. Človeško in razumevajoče.

    Ne zameri jim. Zanje bi vse naredilo, žrtvovalo bi se , kot se je vedno, a kaj ko je zdaj brez rok in brez nog, brez udov pa ne more nič narediti. Popolnoma nič.

    Ne more pomagati. Sedi in joka in posluša njihove krike. Toda narediti ne more nič.
    Poetična pravica?
    Ja, bi rekel, da je.

    Inštitucija sebe pohabi tako, da najprej pohabi tistega, ki bi jo lahko rešil. In v pohabljanju je tako prekleto natančna in vztrajna, da ne rečem sistemska in sistematična, da se ji niti eden ne sme izmuzniti. Niti eden!

    Pa naj bo ta šola Katoliška, Islamska, Komunistična … in njihove dogme – vse pazijo, da se jim nihče ne bi izmuznil!

    Jebiga – tako bi jim jaz rekel -, če pohabljate Srce, se prej naučite plavati. 

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/high-water-wave-inject-strudel-123200/

     

    Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/heart-love-sun-570962/

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj