– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    KDO KOMU ZA KAJ ODGOVARJA

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Če lahko kaj pripomnim k debati okrog tega, ali Bog je ali Boga ni, bom rekel:
    Namesto debate o tem, ali Bog je ali ni, mu najprej dovolite, da tu sploh preživi. Potem tudi bo.

    Sicer je tako kot v smešnici, ko so vaščana vprašali, ali se je v njihovi vasi rodil kak velik človek, pa jim je odgovoril: “Pri nas se vsi rodijo majhni.

    Ateisti niso brez boga oziroma “brezbožni”! Le v drugačnega boga verujejo. Imenuje se – ideologija!

    Vendar pa ne za svojega boga ne za svoja dejanja, ki so baje od njega spodbujena, celo zaukazana – ne odgovarjajo. Oni namreč ločujejo dejanja od samih sebe.
    Kar je pravzaprav definicija Neodgovornosti.

    - Advertisement -

    Rekel bi, da velja Bog tu kot izgovor! Za to ga molijo, zato vanj verujejo, zato ga imajo.
    To ne velja le za »vernike« v ideologijo (“veliko idejo”), velja tudi za vse vernike v vse religije. Vsi ločujejo svoja dejanja od samih sebe.

    Enako ločujejo Boga od sebe: mi smo tu, On je »tam«, in je nedosegljiv.
    Potem nam svečeniki (posvečeni razlagalci neke doktrine) razlagajo Manifest in Sv. Pismo, in nam povedo, kaj je Bog mislil.

    A Bog ni ne ideologija ne religija.
    Bog tudi ne sovraži ateistov in se jih ne boji. Zakaj bi se jih bal?! To bi pomenilo, da dvomi vase in da še sam ne verjame, da obstaja.

     

    Moj Bog ne dvomi vase. Ve, da je.
    Prej bi rekel, da ateisti dvomijo vase, oni ne vedo, če so.

    Moj Bog bi ateistom pomagal tako, da bi jih prosil, naj že nehajo dvomiti vase, ker ga to najbolj prizadeva.
    Ne bi se jim pa vsiljeval kot nadomestek za ideologijo ali religijo. Prej je res narobe: da se ideologija in religija vsiljujeta kot nadomestek za Boga.
    Surogate človeštvo potrebuje, ker ljudje izgubljajo sami sebe.

    Religija in ideologija sta nadomestek za nas same. Ekstaza spoznanja je prav v tem, da najdeš sebe pod nesnago, ki se je tisočletja nabirala na nas in prekrila človečnost. In s to nesnago se zdaj radi postavljamo pred drugimi!

    Jaz odgovarjam za Svojega Boga, odgovarjam za vse, kar je kadarkoli komurkoli kaj žalega storil. In storil je mnogo tega!
    Tako, kot starši odgovarjajo za vse razbite šipe v sosedstvu, ki jih je njihov otrok med igro razbil, tako jaz odgovarjam za to, kar je Moj Bog kdaj storil Zemlji. Ni vedno vedel, kaj počne, bil je otrok. Ni imel ne očeta ne mame, da bi mu povedala, kaj naj naredi, kaj je prav in kaj narobe.

    Mi smo zdaj njegovi starši, ki jih ni imel!

    In tako, kot imamo mi cel kup zamer do lastnih staršev, ima tudi On pravico nam zameriti, da mu nekaterih stvari nismo povedali, ga podučili in mu razložili …, ker nas ni slišal!

    Mi mu edini lahko povemo, kaj je prav in kaj narobe. To odrasli in odgovorni ljudje počnejo.

    Jaz nisem več otrok. Odrasel sem in se zavedam svoje Odgovornosti. Moj Bog mi pogosto pravi: “Vsakemu svoje! Meni moja Odgovornost – vam vaša! 

    Po tem vidim, da raste.

    Vprašajte sebe, če si upate biti odgovorni za vašega Boga, kot sem jaz odgovoren za svojega! Za Boga, v katerega verjamete, ali za idejo, ki vas vodi in vanjo verjamete. Kdorkoli že vaš Bog je ali kakršnakoli je ideja, v katero verujete!

     

    Morda še tole: podoben odnos (sram in/ali ponos) najdemo pri človeštvu, ko gleda na svojo zgodovino, na pretekle dogodke. Nekatere narode je sram, drugi so ponosni, vendar je to koncu eno in isto. Ponos samo prekrije sramoto in je zato pokrov za vse tisto, česar bi se lahko sramovali, pa smo zato, da se ne bi sramovali, raje ponosni.
    Gledati v lastno zgodovino brez pokrova … nam omogoča drugačen pogled od tistega, kar nam inštitucije ponujajo! Ponujajo nam pa – Mitologijo.

    Zato si je treba odobravanje požiga katedrale Notre Dame de Paris, kot je ob tej priložnosti storil nek švedski profesor, ko je vzkliknil Končno!”, razlagati kot uničevanje lastne zgodovine, brisanje sledi za sabo, ukinitev obstoja zavesti o svoji preteklosti oziroma vse to pomeni samo administrativno brisanje “Krivde” celotnega naroda, da ne rečem človeštva!

     

    V podobnem izživljanju nad simboli lastne zgodovine zdaj živijo različni deli civiliziranega sveta. Kot bi jih bilo sram, da so civilizirani, in jih je sram tudi tega, kako so postali civilizirani.

    Včasih se je Krivda navidezno pogreznila v neznano z ritualom žrtvovanja izbrane žrtve, ali manjšin, ki so prevzemali vlogo žrtve. Te so pobili, potem pa živeli naprej.
    Danes ogromne mase “pivnajo” Krivdo stoletij in tisočletij z namenom, da bi se zmanjšala. Krivda je naporen BOG, ki ga je težko zadovoljiti.

    Zažigajo, grozijo, ubijajo … mislijo, da bodo Krivdo zdaj le izžgali, jo spodili s Planeta, a pri tem pozabljajo, da niso prvi s to idejo. Predvsem pa ne razumejo, da Krivde tako ne bodo uničili, le preselili jo bodo iz preteklosti v sedanjost, in jo v sedanjosti razširili tako, da nas bo izrinila od tu.

     

    Vsa tista umetniška dela preteklosti, ki so nam zapustila abecedo razumevanja Zgodbe človeških življenj (v seštevku je to Zgodovina) z namenom sprejeti tisto, kar smo bili, in da bi nam služila pri razumevanju nas samih zdaj – so zdaj pripravljeni uničiti, ker Zgodba, ki nam jo pripovedujejo ta velika umetniška dela človeštva iz preteklosti – boli.

    Uničuješ staro katedralo, nove katedrale pa ne zgradiš! Potem začneš brisati še ljudi. Novih pa ne rodiš več. V Krivdo se namreč nihče ne rojeva, ker Krivda ne odpušča rada!

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/fantasy-surreal-god-foot-power-3186483/

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto
    Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/fantasy-light-mood-sky-beautiful-2861107/

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    3 KOMENTARJI

    1. Mojcej, oh Mojcej, minilo me je brat resne zadeve potem, ko semprebral o objavljenih plačah miličarskih plačah.
      Šele zdaj mi malo postaja jasneje kdo koga uboga in zakaj ga tako uboga kot ga.

      A tile Raubarji iz Vaše naslovnice, namreč Krivosodni kriminalci tudi živijo v taki plačni smetani kot Miličarski policaji ter njihovi sindikalisti ?

      Podkupljeno – skorumpirano – vodljivo – ubogljivo – parazitsko-kriminalno in nevarno ter uničujoče za Demokracijo…draga Mojcej, Upanje je sila majhno!

    2. Jan Plestenjak je Slovencem letos voščil: “Nehajmo lagati drugemu in sebi, pa nam bo vsem bolje!” Narod, ki ni iskren, laže sebi in drugim. Če ni iskren, ne more reševati, niti svojih niti problemov drugih. Žal še velja, da tisti, ki si uspe pridobiti avreolo “kulturen”, je potem vzor ljudstvu, je skoraj nedotakljiv, lahko dobi posebno plačo in pokojnino in pogreb ter še zapis v zgodovino. Je to res kultura?! Samo mi imamo, menda edini na svetu, dan kulture za državni praznik. Ta dan Slovenci, elita naroda, posluša govore kulturnikov, po predstavi pa glasno govori:”Odlično!”, potihoma pa:”Pojdimo na kozarec, da ugotovimo, kaj nam je, politikom in drugim, kultura dala za pokoro!” Poglejmo objavljen zapis g. Jurija Žureja. doktorja prava, kako deluje pravna država, ko ji je moralni imperativ kultura. Pravi: “Živimo v državi, ki ni pravna država in ki pravo zlorablja, da varuje tiste, ki zlorabljajo pravo. Zelo praktična dilema. Državna uprava je seznanjena s sumom kaznivega dejanja, za katerega je predpisana zaporna kazen tri leta Sum ignorirajo vsi župani, policija, delovna inšpekcija, nadzorniki in bivši policisti. Trdim, da živimo v državi, ki ni pravna država in ki pravo zlorablja, da varuje tiste, ki zlorabljajo pravo. Država, v kateri smo tiho, pa ne zato ker se strinjamo, ampak ker se nam ne da ukvarjati z najbolj brutalnimi v družbi. Država, kjer so intelektualci vrženi v smetišče države in kjer diktirajo vrednote družbe tisti, ki državi in družbi prispevajo malo ali skoraj nič in kjer krivice in smrti posameznikov toleriramo, da se ne bodo slabo počutili zločinci po vseh standardih človekovih pravic. Nismo enaki med seboj, ampak so nekateri na veliko žalost bolj enaki. Sistem v katerem delo nikoli ni bila vrednota, ampak je heroj, kdor se je znajde in kdor je znal prelisičiti sistem. Obstaja namreč cela plejada fakultet, kjer realne vrednosti ni, če jim vzamemo to vlogo, strašijo in razlagajo svojo percepcijo sveta , ki se konča na obrobju svojega zavetja in strašijo, kaj je tam čez, ne da bi pogledali tam čez. Velika večina nas nima časa in tudi ne volje, da dokazujemo svoj prav, Kar pa ne pomeni, da nas ni. Vse ob letu osorej in če kdo misli, da preferira vse to na politiko, je to le takrat, če res verjame, da je politika bistvo te države. Bistvo te države so ljudje in to tisti, ki delajo, so delali ali pa se šolajo, da bodo delali. Manj politiziranja in več odgovorne politike, pa nam bo vsem boljše. Vedno mi je kdo stopil na živec, če se je kdo spravil na tiste, ki se ne morejo braniti ali pa se branijo le stežka. Sam se znajdem in se vedno bom, nekateri pa nimajo te sreče in imajo hkrati veliko nesrečo, da živijo v družbi kjer je večini ponavadi vseeno, če ne gre za njihovo osebno korist in ne tvegajo načelnosti, ne ker to ne bi bilo prav, ampak ker se ne splača.” Zlatko Šugman je ob prejemu Prešernove nagrade povedal:”Tragedija mora biti na svetu! Vi, gospod Prešeren, ki imate med rojaki avtoriteto, dajte, bodite, prosim, tako dobri in jim položite na dušo prošnjo starega komedijanta: »Bratje in sestre, Slovenci in Slovenke, ustavite komedijo!«

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj