Več

    “KOT POLICIST IN KRIMINALIST JE SVOJE DELO JEMAL ZELO DOSLEDNO, VČASIH CELO FILMSKO”

    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

     

    Odkar poznam Franca Kanglerja, je bil nekaj posebnega, drugačnega. S svojo osebnostjo je vedno znal vsakogar motivirati, z dejanji pa dokazati, da se vse da. Nekatere je znal spraviti tudi na rob obupa, predvsem nadrejene, ki so mu hoteli parirati, pa jim ni uspevalo. Predvsem zaradi tega je bil večkrat v konfliktu z njimi. Kot policist in kriminalist je svoje delo jemal zelo dosledno, včasih celo filmsko. Verjetno sem prav zaradi tega kot njegov sodelavec zelo rad hodil v službo, saj sem vedel, da bom vedno doživel marsikaj zanimivega pri preiskovanju kriminala, kar navadnim smrtnikom ni bilo dano.

    Žal je že v tistih časih, takoj po osamosvojitvi, vse do njegovega odhoda iz policije leta 1996, spoznal, da se tudi v lastnih, policijskih vrstah dogajajo anomalije, bil je, kot sam pove, priča številnim nezakonitostim, za katere pa pri takratnem vodstvu ni bilo posluha. Prav to je tisto, kar ga je prepričalo, da se je nesmiselno boriti z mlini na veter, in se je odločil za politično pot, najprej kot poslanec Državnega zbora, do župana mesta Maribor, pa kasneje, po njegovi kalvariji, državnega svetnika – in danes državnega sekretarja na Ministrstvu za notranje zadeve.

    Osebno poznam pretežni del razlogov, zakaj je zapustil policijske vrste, vendar žal ne morem spregovoriti, bom to prepustil kar njemu, v kolikor se bo kadarkoli odločil, da s tem seznani javnost.

    Prepuščam vas II. poglavju iz knjige Županov boj in vam želim prijetno branje.

    - Advertisement -

     

     

    II. poglavje Županovega boja, citat:

    OD KRIMINALISTA DO POSLANCA DRŽAVNEGA

    ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 

     

    Za Franca Kanglerja sem prvič slišal januarja 1990, ko sem kot kriminalist nekaj mesecev prej končal pripravništvo in bil dodeljen v skupino za premoženjsko kriminaliteto ( skupina za vlome in rope ) na stalno delovno mesto v takratnem Oddelku za zatiranje kriminalitete Maribor (OZK). Torej bil sem začetnik na poklicni poti kriminalista in še dandanes, tri leta pred upokojitvijo sem tukaj, v policiji, neumoren, vendar vedno bolj razočaran nad celotnim sistemom in vsem, kar se dogaja. V tem času je skupina za premoženjsko kriminaliteto potrebovala nove moči za preiskovanje tovrstne varnostne problematike in zraven mene ter sodelavca Braneta H., ki sva bila nova, so iskali še nekoga, ki bi bil dovolj primeren in izkušen, da bi se lahko v prihodnje kvalitetno soočil s pregonom vlomilcev in roparjev, saj je bila ta problematika takrat precej pereča. Res je, da v tistem času z menoj niso pridobili na izkušenosti, saj sem bil popoln začetnik, novinec na celotnem policijskem področju, pripravnik, neposredno iz študija. Sem pa bil odločen, da dam vse od sebe in se v čim krajšem času aktivno in kvalitetno vključim v opisano delo ter upravičim podano zaupanje. Za ponujeno priložnost se lahko v prvi vrsti zahvalim očetu, ki mi je s svojim angažiranjem odprl vrata kriminalistične policije, saj je bil tudi sam kriminalist in tik pred odhodom v pokoj. Še dobro, da je od tega minilo skoraj trideset let in je zadeva absolutno zastarala, kajti danes bi za takšno stvar ovadili tako njega, tiste, ki so posredovali pri moji zaposlitvi, kot tudi mene za korupcijo, klientelizem, nepotizem in še kaj druga bi se danes našlo, samo da lahko nekdo spiše kazensko ovadbo. Ampak v kasnejšem obdobju je v kriminalistično policijo prišlo še veliko kandidatov s sorodstvenim in prijateljskim pedigrejem, pa se to nikdar nikomur ni zdelo sporno.

     

    Danes so očitno drugi, ponoreli časi in Kanglerju se med ostalim očita prav to, kar se je včasih (in še danes) počelo brez vsakih posledic. Gre namreč za očitke in celo kazensko ovadbo, kako je za določene posredoval pri njihovih zaposlitvah. Osebno kot oče bom naredil vse, da svojemu sinu omogočim kvalitetno in srečno življenje, to mi je kot staršu dolžnost, pa četudi to pomeni, da posredujem pri njegovi zaposlitvi. A je to res tako deviantno dejanje, da se boriš zase in svoje najbližje? Danes očitno je, res pa je, da živimo v času, ki ga sploh mi starejši le stežka razumemo.

     

    Skratka, ob iskanju primernega kandidata za našo skupino, se je med ostalimi izkušenimi policisti, ki so imeli ustrezne pogoje, pojavilo ime Franca Kanglerja, takrat policista na Policijski postaji Center iz Vošnjakove ulice v Mariboru, o katerem so do nas takoj zaokrožile govorice o njegovih uspehih pri preiskovanju kaznivih dejanj in prekrškov. Že takrat je bil poznan pod vzdevkom »šerif iz Dupleka«, govorice o njegovi brezkompromisnosti na terenu v postopkih s storilci kaznivih dejanj pa po pripovedovanju njegovih takratnih sodelavcev niso bile iz trte izvite. Ko se je izvedelo, da se ne ustraši nobene, še tako zahtevne naloge, da precej dobro obvlada borilne veščine in da ima brata v Specialni enoti policije, je odločitev, kdo bo novi član naše skupine, hitro padla.

     

    Kmalu se nam je Franc Kangler pridružil v skupini in ob uvodnem spoznavanju z njim smo ugotovili, da je dejansko vse res, kar se je govorilo o njem. Sam se nam je pohvalil z marsikaterim svojim podvigom na terenu, ko je pri intervencijah brez strahu obvladal nevarne osebe.

     

    Veliko časa sicer za spoznavanje nismo imeli, saj nas je deseterico novincev v kriminalistični policiji 1. marca 1990 čakalo štirimesečno kriminalistično usposabljanje v Ljubljani in Jasnici v Kočevju, kar smo morali opraviti, če smo hoteli biti pravi kriminalisti z orožjem, službeno izkaznico in opravljenim izpitom iz pooblastil, saj brez njega ne moreš opravljati dela kriminalista. Med kandidati je bil seveda tudi Franc Kangler, čeprav je bila pri njem takrat dilema, da on usposabljanja iz pooblaščenosti ne bi opravljal, saj je imel kot policist orožje in službeno izkaznico. Ampak ker so bili že takrat nekateri bolj papeški od papeža, je Kangler moral opravljati izpit iz pooblastil in njegovo prigovarjanje ni zaleglo. Tako smo se od 1. marca naprej, pa vse do konca junija 1990 znašli v suhoparnih učilnicah Kotnikove ulice v Ljubljani in vsakodnevno po več ur poslušali predavanja iz vseh možnih pravnih in policijskih ved. Hkrati smo opravili tudi izpit iz policijskih pooblastil, katerega je moral opraviti  tudi Kangler. Iz tega obdobja se ga spomnim, ko je imel na predavanjih večkrat besedne dvoboje s predavateljem Janezom Pečarjem, takratnim zelo zahtevnim gurujem kriminalistike, starosto te vede, ki je napisal v tistem času najbolj cenjeno strokovno knjigo o kriminalistiki. Kangler je vedno imel kakšno vprašanje zanj, po katerem sta včasih v nedogled debatirala in je Pečar izven predavalnice umirjal svoje živce. Tudi zaradi Kanglerja smo se Pečarja bali, da nas bo vse pometal na izpitu, vendar na srečo ni bilo tako. Večkrat nas je v prostem času obiskal Kanglerjev brat iz Specialne enote policije in smo hodili v bližnji lokal na pijačo. Junija smo opravili še štirinajstdnevno praktično usposabljanje v Jasnici in po opravljenih vseh izpitih končno dočakali povratek v matično enoto ter vrnitev k svojim domačim.

     

    V prihajajočem letu do junija 1991, sem v moji skupini spoznaval vse zakonitosti kriminalističnega dela, bil vključen v skoraj vsak ogled kraja kaznivih dejanj, z izključnim ciljem pridobiti čim več izkušenj za kvalitetno samostojno delo. Kangler si je v tem času pridobil renome kot izkušen, prodoren, iznajdljiv kriminalist, rad pa je na teren vzel nas mlade ter delil nasvete in prigode iz njegovih policijskih doživetij, s katerimi nas je želel impresionirati. Že takrat je navezal najbolj pristen stik s sodelavcem iz skupine Željkom Vogrinom, s katerim sta postala službeno in osebno nerazdružljiva vse do danes. Njuna kasnejša poklicna pot se je venomer križala in dopolnjevala, Vogrin pa mu je stal ob strani v najhujših časih vstaj in še kasneje. Danes sta ustanovna člana politične stranke Nova ljudska stranka Slovenije in v njej najvišja funkcionarja.

     

    Kakšnih večjih posebnosti v tem obdobju ne pomnim, dokler ni nastopil dan osamosvojitve Slovenije 25.6.1991 in svečana razglasitev naslednjega dne v Ljubljani. Besede takratnega predsednika Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, so marsikomu pognale adrenalin po telesu. Ta adrenalin se je povečal že naslednjega dne zjutraj, 27.6.1991, ob nastopu službe, ko smo po radijskih zvezah in po medijih spremljali nasilni izvoz oklepnikov iz mariborskih kasarn. Dejansko se nismo prav zavedali, kaj se dogaja in kaj se lahko zgodi. Nihče od pristojnih v naši službi nas ta dan ali kakšen dan prej ni opozoril, kaj se pripravlja. Očitno tega še sami niso vedeli. Tega dne smo lahko le nemočno spremljali, kako tanki prodirajo proti državni meji v Šentilju, Ormožu, Kogu, v medijih smo videli postavljene blokade iz tovornjakov in avtobusov po celotnem območju, kjer so se gibali oklepniki vojske JLA. Ko smo videli prizore, kako vojska s tanki prebija postavljene blokade, sploh nismo dojeli, da je vse to res.

     

    Več naslednjih dni smo bili neprekinjeno v službi, domov nismo mogli, z domačimi smo bili v kontaktu le telefonično. Moja takratna partnerka in sedanja soproga Biserka je bila nastanjena pri mami na Pobrežju, moji starši pa v okolici Pesnice pri Mariboru, kjer sta imela stanovanjsko hišo. Prav v njuni bližini vojska s tanki na cesti v Pesnici ni mogla prebiti blokade in je tistega dne pošteno pokalo. Starša sta bila seveda šokirana, prestrašena, sam pa sem po nekaj dneh v službi le dobil možnost, da se za par ur odpeljem k njima. Spomnim se, da sem se s svojim vozilom peljal po stari cesti iz Maribora za Pernico in mimo lokacije, kjer je prejšnjega dne prišlo do bojev zaradi cestne blokade. Vozil sem s sklonjeno glavo skoraj do Pesniškega dvora, saj se ni vedelo, kje je skrita vojska JLA. Doma so bili starši in moja partnerka pretreseni ob dogajanjih in skupaj smo premlevali dogodke, brez da bi našli kakšno rešitev. Situacija je bila zelo tragična in kar neverjetno je bilo, da se nekaj takšnega dogaja v civilizirani družbi, sredi Evrope.

     

    Ob vrnitvi v službo, smo predvsem fizično varovali objekt Policijske uprave, kar je pomenilo, da smo sedeli vsak v svoji pisarni, z napolnjenim avtomatskim orožjem in opazovali skozi okna, če bi se morda vojska približala našemu objektu in načrtovala morebiten napad. Na srečo tega dejanja niso izvedli. Ne spomnim se, katerega dne je bilo, Franc Kangler in vodja skupine Bojan H. sta tekom dneva odšla v mesto, kjer sta v takratni trgovini Lovec uradno s potrdilom zasegla vse naboje, ki bi jih lahko uporabili ob morebitni eskalaciji vojnega stanja, jih prinesla na Policijsko upravo in razdelila med vse nas. Vsak od nas je zadolžil avtomatsko puško in nekateri od nas tudi potezno puško, »pumparico«. Nekaj dni kasneje je sredi noči prišel ukaz od takratnega načelnika krim. policije Zvoneta R., da moramo vrniti orožje in naboje, še dandanes ne vem, zakaj tak ukaz. Ukaz je močno zrevoltiral našega sodelavca Svetislava P., ki je sredi noči vstal, odšel proti pisarni načelnika in hotel z njim obračunati, kar pa sta mu Kangler in sodelavec pravočasno preprečila. Po tem, kako je odreagiral, se zadeva za načelnika ne bi dobro končala. Takrat sem bil s Svetislavom v pisarni, vendar ko je odšel iz pisarne, nisem vedel, kakšne namene ima.

     

    V naslednjih dneh smo se nekajkrat premaknili na določene rezervne lokacije iz objekta Policijske uprave, saj so sirene v mestu naznanjale možen letalski napad. Takratna situacija je bila res negotova, saj nihče ni vedel, koliko letal bo preplavilo nebo, kje in kdaj bodo napadi. Ob spominih na prizore letalskih napadov v drugi svetovni vojni, ki smo jih videli v medijih, smo se počutili precej nelagodno. Do letalskih napadov je sicer prišlo, vendar še zdaleč ne tako množično in intenzivno. Kljub vsemu je teh nekaj letal naredilo veliko škode v Šentilju in Gornji Radgoni. Iz rezervnih lokacij smo se pomaknili šele, ko so sirene oznanile konec napadov.

     

    Naše nadaljnje aktivnosti v tej vojni so bile fizično »observiranje« mestnih ulic in smo v parih, včasih peš, včasih pa s službenimi vozili, oboroženi kontrolirali kraje, kjer bi lahko vojska JLA izvedla kakšno nepredvidljivo akcijo. Ko je prišlo do umika vojske in tankov nazaj v kasarne, smo imeli nalogo observirati vhode in druge možne izhode iz mariborskih kasarn. Spomnim se, da je bilo zelo neprijetno stati ob kakšni kasarni in gledati, kako ostrostrelec iz okna objekta kasarne meri v tvoji smeri. Pa tudi tukaj na srečo ni prišlo do incidentov.

     

    Poseben spomin na Kanglerja v času osamosvojitvene vojne imam pri naslednjem dogodku. Vojaki teritorialne obrambe in policisti so ob umiku zajeli veliko število pripadnikov vojske JLA, med njimi tudi več oficirjev, katere so najprej pripeljali v mariborske zapore, kjer smo imeli kriminalisti nalogo z njimi, z vsakim posebej opraviti razgovore. Zanimali so nas njihovi osebni podatki in kaj vedo o celotni situaciji. Spomnim se, da sem tega dne s svojimi sodelavci prišel v zapore skupaj s Kanglerjem, kjer nas je v dolgem hodniku zapora v pritličju čakalo okoli sto vojakov JLA, vsi so bili vklenjeni z lisicami. Pričeli smo z delom in postopoma opravljali razgovore z vsakim posebej, ko priteče Kangler do nas in ves vznemirjen sporoči, da je vojska JLA obkolila mariborske zapore in imajo namen rešiti zajete vojake. Situacija je v trenutku postala moreča, napeta, s pogledi smo si dali vedeti, da se nahajamo v nekem začaranem krogu, ko tisti trenutek ne veš, kaj narediti. Nas je bilo le za peščico, v istem prostoru s skoraj sto nasprotnimi vojaki, zunaj pa domnevno neznano številko vojakov JLA, ki imajo namen rešiti svojo vojsko. V tej kaotični situaciji smo nekateri odšli do oken in skoznje previdno pogledovali na dvorišče, če bi videli karkoli sumljivega, vendar nismo zaznali nič, kar bi nas lahko vznemirilo. Še kar nekaj časa smo skozi okna opazovali morebitno delovanje vojske, med nami pa je bilo ves čas čutiti napetost in negotovost. Šele po določenem času se je Kangler nasmejal in nam vsem pojasnil, da se je le šalil. Lahko si predstavljate, kako so nekateri sprejeli to njegovo šalo.

     

    Zajete vojake JLA smo po opravljenem dalj časa trajajočem postopku odvedli do avtobusov, ki so bili pripravljeni v Vošnjakovi ulici pred Zapori Maribor, ti pa so jih odpeljali meni neznano kam. Govorilo se je, da nekam v Kočevje.

     

    Vojne zaradi slovenske osamosvojitve je bilo v naslednjih dneh počasi konec, vojska JLA je ostala v kasarnah, niso več imeli tankovskih izhodov, skratka nič pretresljivega se v nadaljevanju ni zgodilo. Tudi naslednji tedni dogovorjenega trimesečnega moratorija so minili brez posebnosti, ob koncu je še zadnji jugoslovanski vojak zapustil našo državo, mi pa smo bili zaradi delovanja v času vojne, dežurstev in pripravnosti, pri plačah kar dobro nagrajeni.

     

    FRANC KANGLER ZMAGAL V VOJNI: V VSEH 25 “KAZENSKIH” FARSAH, ZREŽIRANIH S STRANI ORGANOV PREGONA

     

    Čas po osamosvojitvi in začetek naslednjega leta 1992, ko je cel svet priznal samostojnost in suverenost naše države, je prinesel precej dela naši službi. To je pomenilo, da smo bili zelo obremenjeni s preiskovanjem kriminalnih dejanj, vlomi in ropi so bili na dnevnem redu, vedno bolj pogoste pa so bile nove, organizirane oblike kriminala, ki jih brez posebnih oblik policijskega dela skoraj nismo mogli obvladovati. Tu je Franc Kangler s svojim načinom dela zelo uspešno krmaril. Kmalu je pokazal, da ima odličen smisel za vodenje in organiziranje določenih policijskih nalog, kar je pogosto rezultiralo z uspešno preiskanimi kaznivimi dejanji.

     

    Dobro se spomnim kar nekaj uspešno zaključenih realizacij. Navedel bom primer, ko smo se celotna skupina za premoženjske delikte zgodaj zjutraj odpravili do naslova bivanja domnevnega vlomilca, za katerega je Kangler pridobil informacije, da redno vlamlja v stanovanjske objekte, pa nam nikakor ni uspelo dobiti ga na delu ali mu dokazati navedenih kaznivih dejanj. V Kanglerjevi organizaciji smo takrat postavili tako imenovano pomično policijsko zasedo z več službenimi vozili in oseba je dejansko kmalu za tem zapustila dom ter se odpeljala s svojim vozilom, med potjo pobrala še drugo osebo, mi pa smo bili ves čas neopazno za njima. Ta dan se nam je nasmehnila sreča, saj sta moška na območju Dupleka vlomila v stanovanjsko hišo, ob pogledu skozi okno navzven pa sta obnemela, ko sta videla z vseh strani hiše policijo.  

     

    Podoben primer se je zgodil  za tem dogodkom, ko smo s pomičnimi policijskimi zasedami opazovali dva vlomilca celo do Murske Sobote, kjer sta odšla v nek stanovanjski blok, mi pa dejansko nismo vedeli, ali bosta vlomila ali ne. Počakali smo, da sta prišla iz bloka, se z vozilom odpeljala v smeri Maribora in ju med potjo ustavili s policijskimi vozili. Srce nam je zaigralo, ko smo v vozilu našli kup ukradene zlatnine, ki sta jo odtujila pri vlomih v dve stanovanji prav v navedenem stanovanjskem bloku.

     

    Še veliko podobnih zgodb se je zvrstilo v naslednjih letih, kjer je vodilno vlogo pri preiskavah odigral prav Franc Kangler, po navadi v sodelovanju s partnerjem Željkom Vogrinom, s katerim sta zelo uspešno obvladovala tudi problematiko ropov, za katero sta bila specialno zadolžena. Ena od takšnih zgodb se je zgodila, ko smo ugotovili, da sta dva okorela mariborska kriminalca tega dne v Ljubljani ukradla osebni avtomobil VW Golf in se z njim pripeljala v Maribor, kjer pa smo ju izsledili. Ko sta ugotovila, da smo ju razkrinkali, sta se z vratolomno vožnjo peljala v smeri Ptuja, mi pa s službenimi vozili za njima. Za nameček sta tatova z ukradenim vozilom zapeljala s ceste in pri plezanju iz avtomobila je eden od njiju vlekel pištolo iz žepa, s čemer je jasno pokazal svoje namene. Seveda sta bila učinkovito onesposobljena.

     

    Da ponazorim, s kakšnima »falotoma« smo imeli opravka. Eden od njiju je nekaj let kasneje med prevozom iz Zapora na Dobu v neko medicinsko ustanovo, v reševalnem vozilu od nekod izvlekel pištolo, ustrelil enega paznika v zadnjico ter pobegnil v bližnji gozd. Pazniki so nanj streljali, vendar se je za njim takrat izgubila vsaka sled. Leto dni kasneje ga je v gozdu, približno petsto metrov vstran od opisanega dogajanja, mrtvega našel naključni sprehajajoči. Usoden je bil strel enega od paznikov. Tudi drugi je pred dobrimi desetimi leti klavrno končal svoje življenje, ko je po naročilu znanca zapornika na Dobu hotel izpeljati zavarovalniško goljufijo na ta način, da bi požgal stanovanjsko hišo naročnika. Dobil je natančna pisna navodila, kako zadevo izvesti, vendar se mu je pri nastavljanju naprave, ki bi avtomatsko sprožila detonacijo in posledično požar, nekaj zalomilo in je v tej hiši sam zgorel. Pri ogledu kraja dogodka s strani policije je v hiši najdeno zoglenelo truplo in po DNK analizi je ugotovljena identiteta nesrečneža. Naj pripomnim, da sta bila oba takrat največja strokovnjaka za vlome in specialno odpiranje vseh vrst ključavnic.

     

    V drugem primeru, ko smo preiskovali rop banke, smo se peljali na Ptuj. V enem od naših civilnih policijskih vozil smo bili Kangler, Vogrin in jaz. Še danes pomnim adrenalin med vožnjo na kraj dejanja, vozil je Kangler in takrat sem prvič v življenju doživel, da je v ovinek možno peljati po dveh kolesih. Lahko bi se prevrnili, zapeljali s ceste, ampak naloga je bila pomembnejša od lastne varnosti. Bili so pač takšni časi.

     

    Franc Kangler je bil zelo uspešen pri delu z viri in informatorji. Ni mi jasno, kako mu je to uspevalo, ampak celo okoreli kriminalci so mu pogosto nudili zelo koristne informacije, s katerimi smo potem tudi mi uspešno realizirali marsikatero izvršeno kaznivo dejanje ali pa storilce prijeli pri načrtovanem kaznivem dejanju. Edini minus, ki ga je takrat imel, je bila birokracija. Zadevo je speljal od začetka do konca, ko pa je nastopil čas pisanja kazenskih ovadb in ostale dokumentacije, je to raje prepustil drugim. Ostali temu nismo nasprotovali, kajti tudi sestava kazenske ovadbe je štela pri pozitivni oceni na delovnem mestu.

     

    V tem času je zakonodaja zaradi novih oblik kriminala prinesla nove načine dela policije, s katerimi bi naj olajšali preiskovanje organiziranih oblik kaznivih dejanj. Posebne oblike, metode in sredstva, imenovane POMS, so bile takrat v povojih, vendar se jih Kangler ni ustrašil in mislim, da je bil eden prvih, če ne prvi, ki jih je uporabil pri obravnavi določenih kaznivih dejanj. Takrat je bil v mariborski kriminalistični policiji ustanovljen nov Oddelek za organiziran kriminal, v začetku s samo štirimi ali petimi člani, ki pa se je kasneje razširil v kar obsežen oddelek.

     

    Smatram, da so se prav tukaj pričele prve težave Franca Kanglerja, ki imajo po njegovi izjavi lovke celo do danes. Trdi, da je prav v tem verjetno inicial za marsikaj, kar se mu je kasneje dogajalo kot županu Maribora. Kangler in Vogrin sta s člani omenjenega oddelka večkrat sodelovala v raznih akcijah, realizacijah, na hišnih preiskavah, ko so bili na udaru takratni mariborski vodje podzemlja, še posebej znamenita Maksimiljan V. in Vojko P.. Kangler mi je povedal, da se kar nekajkrat ni strinjal z načinom delovanja omenjenega oddelka. S tem je seznanil takratnega vodjo splošne kriminalitete, pa ta ni odreagiral tako, kot bi se pričakovalo, temveč je o sumih Kanglerja seznanil prav tiste, ki mu jih je Kangler naznanil. Situacija je postala očitno naelektrena. Za kakšne spore in nepravilnosti je šlo, mi je Kangler sicer povedal, vendar bom raje njemu prepustil odločitev, ali jih bo kdaj razkril. Eden od članov tega oddelka je v tistem času dejansko izstopal kot nekdo, ki je imel nepojasnjeno veliko premoženja, vsi smo se spraševali, kako to, da nihče od odgovornih ne ukrepa, vendar kriminalistična policija ni ukrepala vse do trenutka, ko je sam izstopil iz policije. Šele takrat bi naj zoper njega podali neke kazenske ovadbe, ki pa so bile očitno bolj lepotilnega pomena, saj nikdar ni bil obsojen, še danes pa je zelo uspešen podjetnik in celo donator Fištravčeve županske kampanje.

     

    Nove težave so se za Franca Kanglerja pojavile, ko smo obravnavali obsežno zadevo, v kateri sta bila osumljena lastnik neke trgovine z avtodeli v centru Maribora in takratni domnevni vodja mariborskega podzemlja Maksimiljan V.. Spomnim se, da je prišlo do požara v tej trgovini in na podlagi zbranih obvestil in ugotovljenih okoliščin smo kmalu posumili, da morebiti ne gre za klasični požar, temveč za zavarovalniško goljufijo, katere smo osumili prav lastnika trgovine in Maksimiljana V. Pri obravnavi obeh je zadeva dobila neke dimenzije, kjer je bil Kangler deležen groženj in kot je v navadi v policiji, mu je bila služba dolžna zagotoviti neprekinjeno varstvo, oziroma zaščito, saj so bile grožnje izredno resne. Kolikor se spomnim, je varovanje Kanglerja trajalo cele tri mesece, neprestano pa je bil s policijskimi patruljami nadzorovan njegov naslov bivanja ter vožnja v službo in domov. Grožnje niso bile uresničene, varovanje je bilo po treh mesecih prekinjeno, kmalu za tem pa je  Maksimiljan V. izgubil življenje v prometni nesreči v Turčiji.

     

    Franc Kangler je bil v času službovanja v policiji zelo družabna oseba. Velikokrat smo se v okviru naše skupine za premoženjske delikte dogovorili za skupna druženja na določenih lokacijah, kjer smo se lahko sprostili od napornih delavnikov. Običajno smo šli na kmečki turizem v Zimici in ob dobri hrani ter pijači obujali osebna in službena doživetja, včasih tudi ob živi glasbi. Kangler je bil tam domačin in za nas je bilo vedno dobro poskrbljeno.

    V teh letih se je močno čutilo rivalstvo med njim in vodstvenim kadrom, saj jim verjetno zaradi prodornosti, učinkovitosti in samovoljnosti ni najbolj odgovarjal.

     

    V nadaljevanju se kaj posebnega v zvezi s Kanglerjem ni dogajalo, dokler nisem nekega dne presenečen ugotovil, da na mariborskih ulicah vidim plakate z njegovo podobo, ki vabijo občane, da glasujejo zanj kot kandidata za župana Dupleka. Ker o tem nisem nič vedel, sem ga seveda vprašal, od kdaj ga zanima politika, pa mi je dejal, da bo poskusil, saj nima kaj izgubiti. Takratni župan Dupleka je bil Janez Ribič, Kanglerjev sorodnik in očitno so bili med njima neki dogovori o nadaljnji politični karieri, o kateri pa sam nikomur od nas ni razlagal. Zanimivo mi je bilo ob nekem dogodku, ko sva s Kanglerjem kot kriminalista obiskala na domu občana, od katerega sva želela dobiti izjavo v določeni kazenski zadevi, pa ga je ta že na vratih prepoznal in mu dejal, da ga je videl na plakatih v kandidaturi za župana Dupleka.

     

    Leta 1995, ne spomnim se točnega časa, pa je med nami udarilo kot strela iz jasnega, da Kangler zapušča policijske vrste in se bo zaposlil na občini Duplek. Novice skoraj nismo mogli verjeti, saj je bil Franc z dušo in telesom policist. Ampak njegove namere so bile resnične in odločne. Šele mnogo let kasneje mi je povedal, da je imel prav zaradi nepravilnosti, ki so se dogajale v času, ko je bil kriminalist, dovolj vsega in se je raje odločil za politično pot. Ko je dejansko zapustil policijo, so se naši stiki deloma prekinili, nekajkrat smo ga obiskali na novem delovnem mestu v prostorih občine Duplek, pa se mi je zdelo, da mu to delo nekako ni pisano na kožo. Težko sem si ga predstavljal večino časa v pisarni, obdanim s kupom dokumentacije. Iz tega časa se spomnim še njegove poslovilne zabave, ki jo je organiziral na gramoznici v Spodnjem Dupleku, kjer je bilo tako »veselo«, da je morala intervenirati policijska patrulja po klicu nekega bližnjega soseda na telefonsko številko 113.

     

     

    Leto 1996 je bilo leto, ko so se bližale parlamentarne volitve in Franc Kangler je bil kandidat Slovenske ljudske stranke (SLS) za poslanca. Budno sem spremljal te volitve prav zaradi njega in mu želel, da se mu uresniči cilj. In res je na volilni večer objavljen spisek novih poslancev v Državnem zboru, med katerimi je bil Franc Kangler. Ne spomnim se točno kdaj, vendar kmalu po izvolitvi je v prireditvenem prostoru v Spodnjem Dupleku organiziral veliko zabavo ob izvolitvi v parlament, povabljeni smo bili vsi njegovi bivši najbližji sodelavci iz skupine premoženjskih deliktov, vendar nas je tja prišlo le nekaj, kajti nekaterim pač ni bil pogodu. Kakorkoli, Kanglerju je uspel velik met in ponosni smo bili nanj na tej zabavi, ko so bile vanj uprte vse oči. Bil je glavna osebnost večera in vsak se je hotel z njim rokovati ali spregovoriti kakšno besedo.

     

    Od tega trenutka naprej, pa vso njegovo poslansko kariero, so se najine osebne poti deloma pretrgale. Zaradi dela in obveznosti na njegovi politični poti, ki so potekale pretežno v Ljubljani, drugod po Sloveniji in svetu, smo ga lahko spremljali le na televizijskih sprejemnikih in v drugih medijih. V parlamentu je imel na sejah precej udarne govore, v tem obdobju pa ga je najbolj zaznamovalo to, da se je aktivno zavzemal za Maribor in svojo regijo. Po tem so ga ljudje kot poslanca najbolje poznali. Vzporedno s Kanglerjevo politično kariero, je šla tudi poklicna pot njegovega najboljšega prijatelja in bivšega sodelavca Željka Vogrina. Ta je konec devetdesetih prešel iz Skupine za premoženjsko kriminaliteto v Oddelek za preiskovanje gospodarskega kriminala, se par let kalil na tem področju, potem pa nenadoma, tako kot Kangler leta 1995, izstopil iz policije in se zaposlil na Upravni enoti Maribor. Najprej kot referent v enem od oddelkov Upravne enote, nato pa je po odstopu takratnega načelnika Upravne enote Maribor Jožeta Majerja, ki se je odločil za kariero odvetnika, postal načelnik Upravne enote. Marsikdo je takrat ugibal, koliko prstov je imel Franc Kangler pri ustoličenju Vogrina za načelnika UE Maribor. Kakorkoli, njuno prijateljstvo in zvestoba tudi v najhujših časih traja vse do danes.

     

    Franc Kangler in Željko Vogrin po zaslišanju pred preiskovalno komisijo DZ oktobra 2019; vir: osebni arhiv Zorana Šariča

     

    – SE NADALJUJE –

     

    P. S.: knjiga Županov boj ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net   

     

    Naslovna FOTO: Franc Kangler ob krasni sivki na domačem vrtu, vir: https://www.facebook.com/franc.kangler/photos/2671647446425065  

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    LIPICANCE KOLJEJO! JEDO NA BRDU?!

    ZAROTA VELIKIH STARCEV

    REVOLUCIJA V ZRAKU

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    ON, KI RAZDVAJA …

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    JEZDECI APOKALIPSE

    POPIS KUR

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj