– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    MAMA ZEMLJA, SPREMINJAMO TE V SMETIŠČE, IN NE VIDIMO TVOJE NEKDANJE LEPOTE

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

     

    Vnaprej se opravičujem, ker sem človek pravljic, zgodb. Naklonjen sem temu, da bi povedal Zgodbo tako lepo, da bi vsi padli vanjo.

    Da bi sami hoteli vanjo vstopiti, ne da bi jaz koga v to silil. In ko bi nas bilo dovolj v tej Zgodbi, bi vsi naenkrat – sedanji, pretekli, prihodnji – bili skupaj zdaj in tu. Z mano vred.

    Torej, včasih me malo zanese, in zato se vnaprej opravičujem.

    - Advertisement -

    Vprašanje je torej: čakati na Planet, ali ne čakati nanj?

    Če me kdo po tem sprašuje, ga jaz takoj vprašam nazaj: “Hej, kako pa si ti sebe postavil v razmerju do Planeta, kako komuniciraš z njim?  

    Predvidevam, da misliš, da ima neko pamet in da Narava razmišlja, da ima izkušnjo in znanje, ki izvira iz nje. Ker sicer – kako si razlagaš red, ki vlada v naravi?!

    Na vsak list v krošnji drevesa, tudi če se zdi še tako globoko v njej, v senci, vedno posije žarek sonca! Žarek pride prav do vsakega, toliko, kot ga list potrebuje. Kaj ni to popolno?

    Toda, ne vem, kaj vse to zate pomeni, vem le, kaj meni pomeni!

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/sun-rays-sunset-storm-nature-511029/

     

    Zato pa sem v pogovorih z drugimi naklonjen Pravljici in Zgodbi.
    Rad pripovedujem, kako sem sam kaj izvedel, kam sem plezal, kod sem se zaplezal in ko sem se zaplezal, sem tam naletel na še lepšo zgodbo, kot sem si sploh lahko predstavljal, da jo kdaj bom!

    In povem, ker je prav, da povem.
    Da ne držim samo v sebi in zase, saj s tem, kar zdaj vem, sam ne morem nič početi. Pravljic, z enim samim likom, ni.

    Poleg tega, da sam niti nočem ničesar početi – skupaj z drugimi pa vedno!

     

    Nekdo bo rekel: “Naj Planet sam pove, kaj hoče, jaz mu bom pa pri tem pomagal  

    Toda, tudi ta, ki se tako sprašuje, sam kot človeško bitje ne ve, kam ga je ta planet postavil. Ali planet želi in hoče, naj ostane z njim, ali pa mu je odveč in ga pravzaprav noče več ob sebi, na sebi, ker ga ta človek, to bitje, preveč boli, ko se ga dotakne … S kakšnim namenom neki ta človek hodi po Zemlji?

    Zato zjutraj, ko vstanem, molim takole (pri tem ne gledam gor, temveč gledam dol, vase in navzdol, še niže in globlje dol, skozi telo … vse do srca planeta in globoko v tla, v samo jedro Srca tega planeta!).

    Govorim mu:

    “Ne vem, kaj hočeš z mano, kakšne namene imaš z mano, a zaupam Ti! Jemljem Te kot osebo in s Tabo govorim s spoštovanjem, kot bi govoril z nekom, za katerega vem, da je oseba s čustvi, z izkušnjami, da ima svojo zgodbo, z lastnimi željami. 

    Zavedam se, da si videl vse bitke, prenašal vse krivice, slišal vse kletvice, kar jih je! Da so po Tebi rili, Te okradli, kjer so le mogli. Naredili so puščavo iz Tebe, posekali so Ti tvoja tisočletna in desettisočletna drevesa, uničili vse starinske gozdove, uničili Tvoje lepote (ki si jih mi zdaj sploh ne znamo predstavljati!), izpulili so Ti jezik, potem pa postavili svoj skret in ga imenovali za svoje svetišče.

    Naredili so skret, da so Te lahko poniževali! Iz tebe so ustvarili smetišče Vesolja. 

    Maščevali so se Ti za nekaj, kar so sami prinesli s sabo. Potem so zavrnili Tvojo ponujeno roko, da bi jim pomagal postati ljudje. Naredili so drug drugemu krivico, ker jim ni bilo dovolj, da Tebe uničujejo in se Ti maščujejo. Morali so se tudi sebi maščevati, in sicer v tistem delu, ki si Ti: v telesu.

    In ker so tukaj imeli telo, so se maščevali telesu. 

    Potem pa so s tem nadaljevali in maščevanje še nadgrajevali, Nate in na Tvoje želje se pri tem niso ozirali, saj Te niso imeli za osebo, ki čuti, si želi, upa, razmišlja, sanja  

    Daš nam telo, potem pa naši možgani zidajo zid proti telesu, s tem do Tebe. Tvoje sporočilo Bogu tako ostane zakopano s telesom, ko človek umre. Ne pride na pravi naslov.

    Vse ostane samo v glavi. Bolezen pa ostane telesu. 

    To, kar je od Tebe pravljičnega ostalo, je velikansko truplo, na tem zdaj živimo. Pasemo se po njem. 

    Oprosti mi, Mama zemlja, sprejmem odgovornost še za tiste, ki je ne.

    Oprosti mi! 

    Spreminjamo Te v smetišče, in ne vidimo Tvoje nekdanje lepote, zato nam ta ne more biti merilo, ne vodilo. 

    Ah, Zemlja … veš, da z mano ni tako, veš, da Ti zaupam in Te imam rad. Pa vendar … naredi z mano, kar hočeš. Pri tem Te ne bo oviral ne človek ne Bog, ker nihče nima pravice Tebi naročati, komu boš Dom! 

    Vedi le, da … nimam kam drugam. Tukaj sem rad. Pri Tebi sem rad. Tu bi rad ostal, če me vzameš.

    Ponižno prosim, ker … povsod drugod sem že bil, in tam ni nič mojega, nič ni zame. Če v koga verjamem, če verjamem, da v Vesolju kje obstajajo občutek pripadnosti, občutek zvestobe nekomu, ki skrbi zate, če kje obstaja želja po varnosti, po varnem Domu , potem si to zame TI, in nihče drug! 

    Vse drugo je v Tvojih rokah.

    Naj bo po Tvoje! Ne po moje – po Tvoje naj bo!

     

    Zemlja, desno luna, za njo sonce; vir: https://pixabay.com/illustrations/planet-eart-planet-globe-earth-1524268/

     

    Splača se govoriti Planetu naše želje.

    Morda še prehitro prav pride. Morda ne bo več hotel vsakemu, ki potrka nanj, dati telesa. Samo tistemu, ki mu bo telo reklo, naj ga spusti naprej, ker ga pozna in ve, da lahko sprejme Telo.

    Telo je kot majhen psiček!

    Zvest in neskončno predan gospodarju čaka, da se vrne spet domov. Da bosta spet skupaj! Spominja se vsake brce, vsakega udarca. Pa tudi božanja po glavi, čohanja, prijaznosti. V spominu ima vse vajine sprehode. Zato vedno počaka, da se vrneš nazaj k njemu, da gresta na doooooooooooolg sprehod skupaj. Čim daljši, čim večkrat! Ni zamerljiv. Čaka, ker je potrpežljiv.

    Nihče te ne pozna bolje od njega. Nikjer drugje ne velja “obleka naredi človeka” bolj, kot v tem primeru! Ko pridemo sem, nas Zemlja obleče v Telo zato, da z Njo komuniciramo prek našega telesa.

    Ko telo mučimo, Njo mučimo. Njej se maščujemo, ko se sebi maščujemo.

     

    Nekoč mi je neka ženska, ki sem ji govoril, kakšno je Telo, rekla: “To tvoje Telo je pa res neumno. Jaz bi takšnega gospodarja že davno v rit brcnila …!

    Ja, sem ji rekel, vem, da bi ga. Saj bi mene tudi v rit brcnila.

    Toda “moje” Telo ni takšno, kot ti misliš, da bi moralo biti, ni kratkovidno. Ker potem bi bilo konec sveta. Telo je pametnejše od tega!

    Telo je kot majhen psiček, ki … čaka svojega gospodarja!

    Telo je ambasada, konzularno predstavništvo Planeta v našem telesu.

    Lahko bi rekli, da je telo »reprezentančno telo« v tej državi, in this State “of Being”. Tu imava precej dobre diplomatske odnose, Planet in jaz.

    Vsaj v nekaterih delih. In morda ne tako zelo dobre v drugih, vsaj ne še zdaj, ker se še vedno učim.

    Kjer pa so ti odnosi dobri, so pravzaprav več kot dobri, so ljubeči, prijateljski, zaupljivi, nežni, skrbni. Takšni, kot mora biti dober zakon.

    Rada bi ostala skupaj, moja duša in telo, za zmeraj! Biti cel, ne polovičen, je moj cilj.

    Tako dobri so ti odnosi tam, kjer so dobri.

    Takšni so, kar se mene tiče, mojih želja, vendar moram še počakati, kaj bo Planet rekel na vse to.

    Ne moreš kar tako nekoga vso večnost ustrahovati in ga pretepati, potem mu pa reči, veš, je bil samo velik nesporazum! Zdaj ga pa ni več. In pri tem pričakovati, da bo v eni minuti ta svet na vse kar pozabil.

     

    Vir: https://pixabay.com/illustrations/earth-destruction-environment-1839348/

     

    Pogosto molim k Planetu. Molitve naslovim na Zemljo in diplomatski jezik, ki ga pri tem uporabljam, je kot bi mu (ji) pošiljal peticije. Te vsebujejo vse moje predstave o tem, kako si zamišljam najin odnos.

    Vendar pri tem nikdar ne pozabim v molitvah reči:

    Zemlja, Mati, sprejmi moje opravičilo, da te nisem vedno imel za čuteče bitje. Nisem vedel, da si ogromno srce, inteligentno, živo in občutljivo. Prosim, sprejmi me za svojega, bodi moj Dom. In če sem čisto odkrit – tudi nimam kam drugam! 

    Zato ponižno prosim, dovoli mi ostati s Tabo. Če mi dovoliš, obljubim, da bom za vedno ostal pri Tebi, s tabo, nikoli Te ne bom zapustil.

    To bi rad. 

    Nikoli ni bil moj namen, da bi Te zapustil, toda prej, daleč v preteklosti, še nisem znal komunicirati s Tabo! Nisem vedel, nisem znal. Tedaj mi ni bilo jasno, da je moje telo Tvoje in da Ti pripada. In da s tem, ko komuniciram s svojim telesom, lahko komuniciram s Tabo. 

    Tudi tega nisem vedel, da mi, človeška bitja tega sveta, lahko delujemo kot vezna posoda, če smo v stiku s Tabo!

    Smo kot voda, ki prenaša isto informacijo, kadar se zavestno povežemo v to »vezno posodo« posodo Zavesti, ki se imenuje Telo. 

    Če nekje nekoga zaboli, bo s tem zabolelo tudi mene, zato ker Ti to čutiš in zato ker znaš čutiti prav vse nas. Mama Zemlja. 

    Torej, zdaj vidiš, zakaj si želim ostati s tabo?  Rad bi ostal, da se ne bi več počutil tako samega.

    Ti si naš Dom in s tabo se počutim Družina. 

    Prosim, Mama Zemlja, bodi moj Dom. Dovoli mi ostati pri Tebi in dovoli, da me moje Telo uči stvari o Tebi, ki jih še ne vem. Ne dovoli nam več, da molimo k bogovom, ki vedno nekoga izključujejo. Vsi smo tvoji!

     

    Vir: https://pixabay.com/illustrations/harmony-world-peace-globe-world-2372434/

     

    Naslovna fotomontaža, vir: https://pixabay.com/illustrations/earth-globe-environment-1709250/

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave