– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    NEDOLŽEN USMRČEN. POZNEJE OPROŠČEN VSEH OBTOŽB

    Vika Jelen
    Vika Jelen
    Sem Vika Jelen, upokojenka, še dobro leto pa bom nosila že 7 križev. Zelo nerada pišem o sebi, saj vem, da sem čisto običajna oseba, dobrih in slabih lastnosti. Moj moto je: Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj! Kdor vztraja zmaguje! In ker sem kristjanka, mi je v oporo tudi tale stavek: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč! V svojih objavah se želim dotikati različnih tem. Hvala Mojci Vočko, da mi je dala to neobvezujočo priložnost, da bom občasno pisala na tej spletni strani. Aktivna sem na družabnem omrežju FB (zadnje čase bolj malo, bom o tem tudi pisala) in na Twitter profilu. Kot radovedna državljanka sem začela zasledovati politično in družbeno stanje v državi, ne boste verjeli, na dan, ko so letala bivše JLA letala nad mojo glavo in raketirala plato pred Karavanškim predorom na Hrušici. Domovala sem v vasi Dovje in ravno nad mojo hišo so se letala obračala in se vračala nazaj v napad. Z mladoletnima hčerkama smo se stiskale v kletnih prostorih, kjer smo poprej zatemnili in zaščitili okna, si odnesli nekaj nujnih stvari seboj in čakali, kaj bo. Strah je bil velik in po glavi so mi rojila vprašanja, kaj to pomeni, kaj počne vojska, ki smo jo imeli (vsaj do tedaj) za varuha ljudi, države? Novice so prihajale zgolj preko radia, ker televizije nismo mogle gledati. Po nekaj urah strahu smo se le vrnile v zgornje nadstropje in spremljale dogodke preko TV. Vsake toliko nas je v obup spravljalo zavijanje sirene kot znak zračnega napada, da smo bežale v klet. Strah nas je bilo noči! Potek dogodkov nam je vsem poznan. S tem dnem sem ugotovila, da se dogaja nekaj zelo pomembnega v naši deželi, čeravno sem se udeležila plebiscita in glasovala za samostojno Slovenijo, ki naj bi se »rešila« večnega požrešnega Beograda, ki nas je zajedal in izkoriščal. Tako sem to do tedaj razumela, ker nisem vedela o politiki NIČ! Časopisov nisem brala, ker jih nisem bila zmožna plačevati zaradi svojega slabega finančnega stanja. Edini vir informacij mi je bila televizija! V vasi se o tem ni kaj dosti govorilo, čeravno sem bila veliko med ljudmi, saj sem bila v tistih časih aktivna v kulturnem društvu. Vsako nedeljo tudi v cerkvi kot organistka, a o politiki ni nihče govoril. Po sveti maši se je vsak hitro odpravil domov in običajni klepeti pred cerkvijo so se prenehali! S časom se je v meni zbujal klic po iskanju resnice, pravice in postajala sem vse bolj, v besedah in dejanjih, politično in ne samo družbeno aktivna državljanka.

     

    Svoje pisanje bom začela v dobi zgodnjih otroških let, ko sem imela nekje štiri leta in sem si od tistih časov bila že kar nekaj sposobna zapomniti ali vsaj vtisniti v spomin.

    Mama in oče sta se poročila, kot sem dosti kasneje izvedela, ne iz ljubezni, temveč ker sta vsak iz svojega razloga začutila, da se postavita na lastne noge. Najprej sem se rodila jaz leta 1952, dve leti kasneje še brat. Velikokrat sta se zapletala v prepir in kot otrok sem to tudi poslušala, skrita pod staro kuhinjsko mizo, prekrito z dolgim prtom, da me niti opaziti nista mogla.

    Velikokrat sta se prepirala zaradi mojega imena. Oče je želel, da bi mi dali ime Andrejka, mama pa je vztrajala pri imenu neke njene tete Hede s Češke, da bi bilo moje ime Heda – Hedvika (ker rodbina po mojem dedu, maminem očetu, izhaja iz okolice Prage ) … in tako sem postala Heda, kar mi niti najmanj že takrat ni bilo po volji, sploh ne, ker sta se zaradi tega veliko prepirala. Odločila sem se, da se nekako preimenujem, še posebej zato, ker sem v svojih zrelih letih, ko sem se poročila, dobila taščo in moževo sestro z enakim imenom – in me nista dobro sprejeli.

    Moja mama je bila iz verne, kmečke družine. Imela je dva brata in dve sestri, oče ji je umrl, a o njem ni nikoli govorila. Večkrat sem slišala mojega očeta, ko je mami navrgel, da je trmasta kot »ta star Pehtut« (tako se je reklo pri mami doma … pri Pehtut).

    - Advertisement -

    Leta so tekla, in ko sem dopolnila 12 let, sta se oče in mama ločila. To so bili hudi in težki časi mojega otroštva, ki pa jih bom morda kdaj kasneje opisala. Tokrat bi vam predstavila zgodbo tega mojega pradeda, ki sem jo kasneje tudi slišala in je danes tudi zapisana. Zapisal jo je domačin Franci Voga, lastnik Avtokampa Kamne na Dovjem, ki je rad zbiral in zapisoval stare vaške usode in zgodbe.

     

    FOTO: Vika Jelen

     

    KAR SEM REKEL, SEM REKEL!”

    Zgodbo nam je ob stoletnici Brencetove smrti leta 2015 povedal njegov pravnuk Drago Karol Paulus (moj bratranec po mami) s Slovenskega Javornika, ki hrani zapise, fotografije in dokumente o pradedovi usodi. Ponosen je, da je praded pogumno vztrajal pri svojih besedah in se ni dal pokoriti tedanjim oblastnikom. Kot pravi Paulus, so ga krasile lastnosti, ki še kako manjkajo v današnjem času. Njegove znamenite besede »Kar sem rekel, sem rekel!« pa so vklesane tudi v spominsko ploščo, ki stoji na Pehtutovi domačiji na Dovjem. 

    Kot otrok se spominjam slike mojega ustreljenega pradeda, ki je visela nad mizo v kuhinji njegove domačije. Nam otrokom o tej sliki niso hoteli govoriti, četudi smo večkrat spraševali, kdo je to in kaj predstavlja slika. V zraku so obstala samo vprašanja in občutek, da se o tem ne sme govoriti!

     

     

    Štiriindvajsetega avgusta 1915, torej pred natanko sto leti, je bil na Suhem bajerju v Ljubljani ustreljen Ivan Brence, Pehtutov z Dovjega, ugleden gostilničar in posestnik. Umrl je zato, ker se je uprl cesarju …

    »Jaz sem Fronc in cesar je Fronc, vsak Fronc pa je nor’c. Ti kar povej svojemu cesarju ali tistim, ki so te poslali sem: če se hoče cesar vojskovati, naj pošlje na fronto svoje vozove in svojo živino. Povej jim tudi, da jaz svojega ne dam.« S temi besedami je avgusta leta 1915 poziv fanta, ki je pomagal občinskemu slugi, naj odda oba vola in voz za vojsko, zavrnil Ivan (Janez) Brence, po domače Pehtutov z Dovjega. Bil je posestnik, trgovec in gostilničar, sicer pa zaveden Slovenec. Avstro-Ogrska je v tistih vročih avgustovskih dneh mobilizirala vse, kar bi ji lahko koristilo v vojni, celo vprežno živino in vozove. In mobilizaciji se niso mogli izogniti niti na Gorenjskem.

    Žandarja sta Brencetovo izjavo nemudoma posredovala v Ljubljano, od tam pa je prišel ukaz, naj upornika takoj aretirajo. Najprej so ga zaprli v zapor v Mojstrani, zatem pa odpeljali v Ljubljano. Za pričo so poklicali celo takratnega dovškega župnika Jakoba Aljaža, ki je Brenceta skušal rešiti, a zaman. Skušali so ga tudi nagovoriti, naj reče, da je besede proti cesarju izrekel, ker je bil utrujen in jezen, celo pijan, in naj se pokesa. A Brence, pokončen in značajen mož, je vztrajal: »Kar sem rekel, sem rekel!« Avstrijsko vojaško sodišče ga je tako 24. avgusta obsodilo na – smrt …

     

    DVA STRELA V GLAVO IN TRI V PRSI

    Kaj se je dogajalo ob usmrtitvi, je zapisal vojni kurat Ivan Kogovšek v pismu Brencetovi ženi.

    »Velecenjena gospa! Sporočiti Vam imam žalostno vest, ki Vam je pač že znana. V torek je bil obsojen Vaš mož na smrt in ob tretji uri popoldne ustreljen na vojaškem strelišču v Ljubljani. Ker sem preživel z njim zadnje trenutke njegovega življenja in ga spremil tudi v smrt, Vam po njegovem naročilu sporočam nekaj stvari. Predvsem bodite mirni in potolaženi. Prav lepo se je spravil z Bogom … Naročil mi je, naj Vam sporočim njegov zadnji pozdrav …« Kot piše Kogovšek, so ga na strelišče odvedli ob pol treh. Brence je bil miren in vdan. Prebrali so mu še enkrat smrtno obsodbo, nato so mu zavezali oči. »Ko je pokleknil, je zaklical trikrat: ‘Jezus Marija, sveti Jožef, usmilite se, pomagajte mi!’ V istem trenutku je počilo. Dva strela v glavo, tri v prsa. In bil je v trenutku mrtev. Čutil in trpel ni popolnoma nič …,« je zapisal. Truplo je nato Kogovšek blagoslovil in pokopal.

    Pet let zatem so Brencetove hčerke zaprosile za obnovitev kazenskega postopka, na katerem pa je bil pokojni Brence oproščen vseh obtožb. Bil je torej po nedolžnem usmrčen, piše časnik Slovenski narod. Leta 1921 so tako njegove posmrtne ostanke izkopali. »Ljubljana je vrnila čast Janezu Brencetu in njegovim štirim hčerkam.« Že skozi Ljubljano so krsto na zadnjo pot proti kolodvoru pospremile množice ljudi v špalirju, zvonili so zvonovi, za krsto so korakali pomembneži … Na Dovjem je ob grobu govoril Jakob Aljaž, pogreba so se udeležile množice ljudi … Kot piše Slovenski narod, je bil pogreb tako veličasten, da »še nobenega slovenskega kmeta zemskih ostankov niso pokopali na tako slovesen način kot njega. Naj v miru počiva ta poštena, a nesrečna slovenska grča!«

     

    FOTO: Vika Jelen

     

    Ponosna sem na svojega pradeda, ki je že takrat pokazal, da se je pokončno boril za pravico, resnico, za človeka vrednega spoštovanja! Njegova odločnost se je prenašala iz roda v rod in tako nekateri vztrajamo še naprej! V meni je ta njegov pravi pošteni slovenski duh, bili smo kot družina v mojih otroških letih velikokrat ponižani, zaznamovani iz različnih razlogov, ki niso odgovarjali oblastnikom. V prvem razredu osnovne šole so me izključili javno pred vsemi, ko smo se odpravljali na sprejem štafete, ker sem se otroško ponorčevala iz nje, nevede, kaj bo sledilo! Ostala sem zaznamovana za vedno. Tudi naše versko prepričanje in udejstvovanje v cerkvi jih je motilo!

     

    Levo Vika Jelen; vir: njen osebni arhiv

     

    HVALA, dragi moj praded, da si mi pokazal pot, po kateri naj hodim!      

    Hodim jo dalje, po svojih možnostih. Danes bolj v besedah na družabnih omrežjih, ker nam je korona virus preprečil, da bi se s protesti udejstvovali proti krivicam, neresnicam, lažnim novicam in levim povzpetnežem, ki hočejo odstraniti uspešno vlado, ki dela za ljudi, se trudi skupaj z zdravstvenimi delavci, strokovnjaki, da bi se ubijalski virus zaustavil. Za dobro vseh nas se vsi, ki nam je mar za sočloveka, držimo ukrepov.

     

    FOTO: Vika Jelen

     

    Ostanite zdravi in ne dovolite, da nam ubijejo resnico, pravico in vzamejo svobodo govora!

    Bog blagoslovi Slovenijo!      

     

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto
    Naslovna fotografija: Vika Jelen

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    1 komentar

    1. Neverjetno mogočna zgodba o enostavnem, iskrenem in močnem Človeku, Slovencu z veliko začetnico.!
      Nisem našel prave besede. Izbiral sem med temi pridevniki : lepa, dobra, močna, nenavadna, senzacionalna, patriotska, zanimiva, izborna, pretresljiva in ni nič ustrezalo.
      Kakšna čast je imeti takega prednika, si ne predstavljam!
      Takrat je bilo lepo. Tudi hudo kruto.
      Mojcej, oh Mojcej, vzemi mene-boooš vidva, boš vidva, vzemi mene…ne boš se jokava…

      Mojca Vočko, vas so ubijali, ne s šestimi kroglami, s šrapneli komunajzarskih karteč so vas mesarili.Skor 100 let kasneje.
      Zakuga Adam takrat, še v raju, ni grobo zavrnil Eve, jo treščil dol z jablane na trdo zemljo, ko ji je sikala Kača satanska besede pogubljenja…pa ne bi bio
      lo treba vsega tega hudega kar nas uničuje za 80 obletnico ljubljenega modrooko sinjeokega šefa Aparthajd Kolhoz Slovenistanija!?

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj