– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    NIKJER NI TAKO ZELO PRIŠLA DO IZRAZA FRAZA “LJUDI PRINESTI OKOLI”

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Ta država ne varuje ljudi, temveč varuje živalske vrste in zaščitene rastline. Tako skrbi, da ne bi ogrožali okolja s posledicami gradenj hidrocentral. Zato nam je postavila nuklearko! 

    V Černobilu so še kako leto pred nesrečo v nuklearki po vseh osnovnih šolah organizirali čistilne akcije okrog šol in po pločnikih v mestu. Otroci so pobirali čike po tleh in odlagali smeti. Plastične vrečke, papirčke, odvržene žvečilne, ostanke tulcev od sladoleda, stare dežnike in vse to sortirali, ločevali in odlagali v zabojnike, ki jih je potem pooblaščeno komunalno podjetje odvažalo na posebne deponije, ki so bile označene in varovane, da se odpadkom tam ne bi kaj zgodilo. 

    Recimo, da ne bi prišlo do samovžiga in bi nevarne snovi, kot so plastične vrečke, igračke in podobne pizdarije, zagorele.

    Kot se to včasih zgodi tam, kje se državi jebe za okolje.

    Potem so ob proslavi, na koncu akcije (za katero so se zmenili, da bo od tedaj naprej potekala vsako leto), podeljevali priznanja in nagrade tistim najprizadevnejšim otrokom, ki so dojeli namen, ki ga ima država z ekološkim osveščanjem prebivalcev. 

    - Advertisement -

    Nekateri otroci so za nagrado dobili knjige, drugi slaščice (čokolade in bonbone), in vse to je financirala černobilska nuklearka!

    Predstavnikom uprave nuklearke z direktorjem na čelu, ki si je vzel čas zanje kljub svojemu nadvse odgovornemu delu v postrojbi, so se otroci lepo zahvalili in pri tem navdušeno pozdravljali vodstvo nuklearke in mahali z zastavicami.

    Učitelji in tršice so bili ponosni na otroke.

    Tako je treba z mladimi, je izjavil direktor zmagovite osnovne šole, ki je zbrala največ točk! Pripomnil je, da je treba mlade generacije že zgodaj vzgojiti v ekološkem duhu in jim vsaditi spoštovanje do okolja in do zdravega načina življenja.

    Proslavo ob podelitvi nagrad je televizija prenašala od začetka do konca in tedaj so vsi mikrofoni bili vključeni tudi med nastopi, ko je občasno zavladala tišina.

    In je zato bilo jasno slišati – vsa Sovjetska zveza je to slišala –, kako je mali Serjoža iz II C razreda glasno prdnil.

    Serjoža je namreč stal v drugi vrsti otroškega pevskega zborčka, ki je bil najbolj ozvočen. 

    Joj, kakšna sramota je to bila za osnovno šolo narodnega heroja Kuznjecova! In sramota za vse mesto, o tem se bo govorilo še generacije in generacije, Černobil bo povsod poznan samo po tem, da je nekdo v zboru na glas prdnil med proslavo! 

    Ravnatelj je Serjožo najstrože kaznoval, starše je poklical v šolo in jih spraševal, kakšne manire imajo doma. Kaj učijo tega otroka, iz katerega po njegovem mnenju nikoli ne bo nič dobrega. Kaj kuhate doma, jih je spraševal. Pravzaprav se je drl nanje.

    Drugi otroci so se mu potem rogali in ga klicali po imenih, ki jih tukaj ne morem ponoviti. V mestu, ki je bilo čisto, brez enega samega čika na pločniku ali na cesti, je mali Serjoža bil spaka, idiot, debil, kreten, vodenoglavec, kripl … tako so ga namreč zmerjali drugi otroci. 

    Šikaniranje se je kar nadaljevalo in vsa stvar je šla do te meje, da je za Serjožkovo družino življenje v Černobilu postalo nevzdržno. In se je zato Serjoža s starši vred preselil v Moskvo, kjer so imeli strica. 

    Černobilci so si končno lahko oddahnili od te sramote.

    Zdaj je Serjoža edini živ in normalen (edini normalen je bil že prej) od vseh otrok, ki so tedaj z njim peli v černobilskem pevskem zboru. 
    Ostal pa je brez knjige ali čokolade, saj ni prejel prav nobene nagrade, glej, k’se rima!

     

    Chernobyl Mutations /klik na video/

     

    Nekateri smo naslednja leta po katastrofi imeli priložnost na tuji televiziji gledati dokumentarno oddajo o tem, kaj se je dogajalo po černobilski nesreči.

    Od vseh grozot, ki so bile na dokumentarcu prikazane, mi je najbolj ostalo v spominu to, kako se je država odzvala na nesrečo v Ukrajini.

    Najprej so narisali radius okrog mesta nesreče, kjer je bilo vse kontaminirano. Potem so z avtobusi selili ljudi znotraj tega radiusa iz ene vasi v drugo, in to vse hkrati kot pri ringlšpilu. 

    Ljudi so vozili v naselja ZNOTRAJ ISTEGA RADIJA! Vrteli so jih v krogu, ne da bi oni to vedeli.

    Prepričani so bili, da ljudski socialistični režim skrbi zanje, in so mu brezpogojno zaupali. Kar so jim rekli, to so verjeli!
    Z avtobusi so prišli v vas A in rekli ljudem, naj zapustijo vse točno tako, kot je, kajti tam, kamor gredo, bodo dobili VSE, kar potrebujejo, vse jih bo tam čakalo. Zato – nič prtljage … ker ni potrebna! 

    Iz naselja A so jih premaknili v naselje B, iz naselja B so jih premaknili v naselje C, tiste iz naselja C so pa premaknili v naselje D.

    Vse hkrati, da se ne bi križali. 

    Iz D so jih peljali v A.

     

    Avtobusi, s katerimi je po katastrofalni jedrski nesreči socialistični režim lažno “reševal” prebivalce Černobila; vir: https://www.youtube.com/watch?v=Xw3SFOfbR84

     

    Ljudje so v filmu povedali, da jih je v novih naseljih, kamor so jih navozili, v hiši v kuhinji že čakala miza s krožnikom, polnim še tople juhe. To so za sabo zapustili prejšnji stanovalci. 

    Tudi njih je nekje čakalo vse pripravljeno!

    V hišah so bili predmeti, ki jih ljudje potrebujejo pri vsakdanjih opravilih, njihove otroke so v sobah čakale razmetane igračke, da so se lahko igrali z njimi.

    Nikjer ni tako zelo prišla do izraza fraza “ljudi prinesti okoli”.

    Pri nas dokumentarca nismo videli. Naš nuklearni lobi je premočan.

    Kurc, ne morš met glih usega!

    Zato pa mamo najvišje razvito ekološko zavest v Evropi.

     

    The Real Chernobyl /klik na video/

     

    Naslovna FOTO: zajem slike, vir: https://www.youtube.com/watch?v=Xw3SFOfbR84

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content