– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    NJENE ROKE SO BILE S KRAVATO ZVEZANE ZA ZAPESTJA OKROG NJEGOVEGA PASU

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

     

    Gorelo je povsod in povsod naokrog so bile razbitine letala. Razmetana prtljaga, trupla, kosi kabine, trupa …

    Videl je, kako letalo lomasti skozi krošnje dreves, kot bi se hotelo potopiti v zemljo, a jih zemlja noče. Ne vseh naenkrat in skupaj! Kakšen žalosten nesporazum. Enega po enega jih bo pa sprejela.

    Najprej ni vedel, ali naj zbeži stran ali naj gre zraven. Bicikel je kar tam odvrgel in stekel. Ateist nežnega srca!

    - Advertisement -

     

    Na kaj ljudje pomislijo, ko začne avion padati? Si pogledajo v oči, si morda še kaj zaželijo?

    Če bi on in njegova Tatjana …

    On bi jo zgrabil, močno, da ju ne bi razdvojilo niti v smrti, tako je razmišljal, ko je tekel skozi gozd. Rekel bi ji kar naravnost – umrla bova! Toda skupaj. Glej me, bi ji še rekel, v oči me glej, držim te in te ne izpustim … Nihče naju ne loči, roke mi mora utrgati iz srca, preden te spustim, in ti se mene drži! Roke ti zvežem, da ti jih udarec ne razpre … in bi si kravato odvezal z vratu, ji zvezal roke, bogve, ali je še dovolj časa za to …

     

    Zverina je naredila čistino. Vse je bilo razrito, kot bi divje svinje šle tod mimo. Sedeži letala, razbitine, trupla, trup … vse razmetano, ubito, zmleto, raztrgano.

    Iskal je …

     

    Reševalci bodo kmalu tu … smrdelo je po gorivu. Srajce, čevlji, perilo, knjige … vse mrtvo!

    Tedaj ju je zagledal.

    On je bil močan, ona drobna, šibka – kot njegova Tatjana!

    Bila sta objeta, z rokami eden čez drugega. Še vedno jo je držal. Tako močno, da se jima nič na svetu ne bi moglo primeriti. Njene roke so bile s kravato zvezane za zapestja okrog njegovega pasu – zlezel ji je bil v objem kot takrat, ko sta se ljubila. Preden sta treščila ob tla. Nič ju ne bi moglo ločiti, roke bi jima moralo prej potrgati.

     

    Pokleknil je in zajokal.
    “Bog … Oče naš … glej, Ljubezen je na tem planetu! Tu, na zemlji …”

    Prvi reševalci so ga našli tako, z rokami na prsih. Z dlanmi si je pritiskal na srce in jokal.

    Pustili so ga pri miru, medtem ko so sami počeli svoje delo.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/mountains-birds-silhouette-sunset-100367/

     

    Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/travel-plane-sunset-airplane-trip-1767532/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    1 komentar

    1. g.Arh, ne bom komentiral krasne zgodbe velike bolečine.
      Bom pa malo odgovoril na Vaš medklic, vprašanje:
      “Na kaj ljudje pomislijo, ko začne avion padati? Si pogledajo v oči, si morda še kaj zaželijo?”
      Veliko sem letal z letali po svetu.
      V Beograd, Sarajevo z JATom in z Inex Adrio.
      Primer: Iz Beograda vedno , ko je megla do tal, JAT ne leti, Adria vedno. Enkrat DC9 pride tik nad smreke, vršički zasneženih vrhov v pristajalnih lučeh tako blizu, da pomislim na Britannio, ki je treščila v gozd in pobila in požgala 96 ljudi v brniškem gozdu in se držim sedeža, stegnem noge in čakam, ni časa misliti – 99% ljudi sploh ne ve, da smo tik nad drevjem. Nič ne mislim, samo čakam bo ali ne bo začelo ropotati po smrekah, ogenj, eksplozija, ne, zasveti se belina travnika. Drugič ravnotako, megla, DC 9, že nad stezo, brezvetrje, letalo zaniha in videl sem, da je krilo res za las, morda pol metra zgrešilo zemljo, poln avion ljudi zavzdihne, zajamra, spušča neke zvoke, dotik, olajšanje , ploskanje na silo divje silovito, vsi smo vedeli, da je šlo za las, Ni bilo časa karkoli misliti.
      Paris-Rio de Janeiro z Air France, kmalu po čudni nesreči njihovega Airbusa, ki strmoglavi za brez veze v Atlantik, 300 mrtvih. Ker se ni vedelo, kaj je bilo narobe je občutek čuden, ampak si rečeš, da se dve nesreči isti družbi na isti ruti pa ne moreta zgoditi…in potem turbulence na visoki višini – to je značilno
      za pot tja dol – avion premetava 10 ur in ti ni vseeno, vsak močnejši udarec tio da misliti in se ves čas nakako preventivno poslavljaš, tako za vsak slučaj, saj ne moreš nič…
      Letenje z An-24, dvomotorni tovorni konj ruske vojske in mnogih letalskih družb. Beograd – Sofia, gledaš v motor, povsod teče olje, svetlo ali črno, avion znotraj preštrihan na roko, kar po tekstilu sedežev, vse se trese in drhti in ropota in se držiš za sedež in prosiš, da naj že pristane….
      Tupolev 154 – padali so kot za stavo z neba sredi 90-ih – pot v Sibirijo. Krasen let, čudoviti pogledi v dežele izpod do Ulan Udeja, Bajkalsko jezero/morje, fascinantno. Na poti nazaj od menjave časov in dela preutrujen takoj na sedežu zaspim, ko avion že gre na vzlet. In se zbudim, pogledam skozi okno
      da bom videl nebo in oblake – zagledam letališko zgradbo, kuga pa je to ? Šraufajo. Popravljajo nekaj
      debelo uro in v letalo prideta dva v kombinezonih s škatlama za orodje in se preoblečeta v pilota in poženeta in že drvimo po stezi – nimaš časa, da se čudiš – slučajno sem vedel, da je to v Rusiji lahko tudi na določenih progah normala – ampak ne veš kaj bo v zraku, kaj hudiča so šraufali – ali bo držalo?
      Praga-Ljubljana , običajno mali dvomotorci v nevihti plahutajo med oblaki, zavijajo, gori doli, levo-desno, treskanje strel, svetolba na nočnem nebu, premetavanje, butanje, opotekanje malega aviončka – to pa je resničnio strah, da je zadnjikrat – takrat pa se ljudje spremenijo, vidiš obraze, vse sorte-to pa je za opisovat – kaj pa ima vsak v glavi, Bog pomagaj, polno sranja in slovesa od zemeljskega…

      Kaj so zaznali Slovenke in Slovenci, ko je DC 9, 181 ljudi odbil krilo nad Ajacciom na Korziki in 7 sekund leteli do skalovja, ko jih je raztreščilo – koliko ljubic in ljubimcev se je takrat stisnilo k svojim dragim, pravim in namišljenim – sam Bog ve !
      Niso se utegnili s kravato vezati eden na drugega, vsekakor. Ni bilo te zgodbe.
      Zgodbe so se pisale in se še danes po deželi…

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content