– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    NOCOJ V MAHU PRI IGU: SVEČANOST V ČAST SESTRELITVE 1. OKUPATORSKEGA HELIKOPTERJA 27. JUNIJA 1991

     

    Danes v nedeljo 27. junija 2021 ob 19.00 v Mahu pri Igu

    – svečanost posebnega pomena: 

     

    - Advertisement -

    27. junija leta 1991 je Zoran Dernovšek kot pripadnik Teritorialne obrambe RS in vrhunsko izurjeni strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije. Po tridesetih letih se spominja usodnega dne sestrelitve helikopterjev JLA. Nedvomno gre za enega najpomembnejših trenutkov slovenske osamosvojitve, ki je odločilno vplival na potek dogodkov, je zapisal Urad vlade za komuniciranje (UKOM).

     

    Intervju z Zoranom Dernovškom – Raketko, ki ga je pred pričujočo svečanostjo za UKOM naredila Vesna Žarkovič: 

     

    Kako se spominjate tega dogodka, so bile kakšne dileme, pomisleki, morda tudi bojazni?

    Malo pred šesto uro popoldne tistega dne sem dobil ukaz za bojno delovanje. Preprosto nisem mogel verjeti, da je to res. Dojel sem, da tukaj ni več heca. Okoli 2,5 km od učnega centra na Igu sem videl dva helikopterja MI8, katerih namen je transportno-desantni. Jasno je bilo vidno, da nosijo šarže, torej okrogle lanserje z raketami zrak-zemlja. Oba helikopterja sta bila polno oborožena. Pozneje sem zvedel, da je bil na poti še tretji helikopter.

     

    S kakšnim namenom so se približevali Igu?

    Da bi deblokirali tankovske enote na Brniku. Načrtovali so raketno-desantni napad. V helikopterjih so bili niški specialci, ki naj bi dejansko deblokirali te enote. Imeli pa so, tako kot ima po navadi letalstvo, primarne in sekundarne tarče. Primarna tarča je bila tankovska enota na Brniku, ker pa se je začelo zaradi slabega vremena hitro mračiti, so se odločili, da bodo udarili po drugi izbiri, torej po učnem centru na Igu, ki je tik nad centrom naselja Ig. To pomeni, da če bi napadli učni center, bi napadli tudi več kot polovico naselja. Dežurni polkovnik na Plesu je dal namreč ukaz za napad na sekundarno tarčo. Profesionalci, govorimo o poklicnih vojakih, so torej dobili njegov ukaz in ga potrdili. To v praksi pomeni, da ga bodo tudi izvršili. Ni si treba delati utvar, da ga pa mogoče ne bi.

     

    Kako ste se odzvali na bojni ukaz?

    Raketo Strela 2M sem nameril na vodjo para, in ko je preletel zadnje hiše nad Igom, sem raketo sprožil. Letela je precej nestandardno, zelo nizko. Helikopter sem v njegovi nameri izstrelitve prehitel za 5 do 7 sekund. Če ga ne bi, bi rakete že letele na nas. Marsikdaj mi kdo reče, da to ni bilo nič takega, da sem pač izstrelil eno raketo. Ne zavedamo pa se tega, da smo bili mi teritorialci, ki smo bili iz svojega civilnega življenja potegnjeni v to vojno. Mi nismo bili šolani psihopati in morilci. Nihče od nas ni prišel zato, da bi ubijal. Vsi smo upali, da vojne sploh ne bo. Brez izjeme trdim, da smo vsi upali, da ne bo prišlo tako daleč, kot je. V tistem trenutku mi je bilo kristalno jasno, da če bom streljal, lahko nekoga tudi ubijem. In v trenutkih, ko sem se odločal, ali streljati ali ne, sem se nekaj sekund tresel kot šiba na vodi. Šlo je za trenutek odločitve, lahko pa bi se odločil kakor koli. Ko je padla odločitev, da bom raketo sprožil, je bilo, kot bi se preselil v svet pod trenažerjem, tam, kjer smo trenirali streljanje, in potem sem vse hladnokrvno oddelal, kot da bi bil res na vaji, ne pa v vojni. Čas se je v tistih trenutkih neznansko raztegnil, dobesedno. Tistih nekaj sekund, ko je raketa letela, se je neznansko vleklo.

     

    Kakšen potek oziroma nadaljevanje vojaških operacij ste pričakovali v tistem času?

    Nismo izključevali možnosti, da se bomo več let potikali po gozdovih in se šli nek partizanski boj, torej gverilski boj, preden se bo jugo armada umaknila iz Slovenije. Stvari so se na srečo bistveno lažje končale, si pa upam trditi, da če bi prišlo do pokola na Igu, bi doživeli usodo Hrvaške ali Bosne in bi se vojna vlekla več let. Veste, to so bili mladi fantje iz vse Slovenije, naborniki, njihovi bratje in očetje so bili po enotah TO po vsej Sloveniji na položajih. Kako bi se odzvali, če bi nekdo pobil njihove sinove?

     

    Vojne razmere so od udeležencev nedvomno terjale posebne pogoje. Kako so jih prenašali, so se dogajali psihični zlomi?

    Teritorialci so bili civilne osebe, ki so bile prisiljene v vojno. To so bili ljudje, kot vi, ki so mirno živeli svoje civilno življenje, čez noč pa so padli v situacijo, da se morajo boriti za svojo domovino in tega niso vsi enako prenesli. Tudi, ko je bilo dovolj orožja, so 30 do 40 odstotkov poklicanih pošiljali domov, ker psihično niso bili dovolj močni, da bi zdržali pritisk.

     

    Verjetno smo imeli tudi srečo, da smo se med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami osamosvajali prvi?

    Če bi bili Hrvati bolj daljnovidni, bi takrat potegnili z nami in bi ravno tako imeli kratko vojno kot mi. Imeli smo tudi to srečo, da se je Evropa ustrašila za lastno varnost. Jugo armada je navzven predstavila pohod na Slovenijo kot neke vrste disciplinski ukrep, podobno, kot so Rusi vdrli na Poljsko in Češko. Imeli so določen rok, v katerem bi morali izpeljati disciplinski ukrep ali pa se umakniti. Tak ukaz je prišel iz Nata, od zahodnih zaveznikov, Rusi jih tudi niso hoteli podpreti, pa tudi Srbi niso imeli ravno življenjskega cilja, da morajo Slovenijo zasesti za vsako ceno. Ni spadala pod tista ozemlja, ki so jih dojemali kot svoja naravna ozemlja. Seveda je bilo več dejavnikov, verjetno tudi kakšen dogovor pod mizo, tega nikoli ne bomo vedeli. Izvedel sem, da so imeli tri dni časa za tak »disciplinski ukrep«. Od 25. junija, ko so napadli s tanki, pa do 28. junija. Jugo vojska je v Sloveniji izgubljala praktično na vseh frontah. Kristalno jasno je bilo, da se ta disciplinski ukrep ne bo izpeljal. Zato so 30. junija, ko je bil najavljen prvi letalski napad na Ljubljano, zadevo ustavili. Verjetno je generalni sekretar Nata poklical Kadijevića in mu ukazal, naj takoj nehajo z napadi, sicer bodo napadli oni. Jugo armada je pač svoj čas slabo izkoristila, mi smo ga pa dobro. V nadaljevanju je bilo prepletanje interesov že drugačno. Reševalo nas je tudi dejstvo, da Slovenija meji z zaveznico Nato in državo Nato, Hrvaška pa, razen morske meje, ki ni bistvena, kopenske meje z zaveznico Nato ni imela. V svetu velja izrek: sreča spremlja pogumne. Celo našo vojno lahko zajamemo v ta izrek. Imeli smo dovolj poguma, da nismo čakali, da nismo odlašali, cincanje bi nas stalo države, ki jo imamo danes.

     

    Zoran Dernovšek – Raketka; vir: https://www.gov.si/novice/2021-02-22-intervju-zoran-dernovsek-raketka-cas-ko-smo-postajali-samostojna-drzava-je-bil-cas-vzhicenja-motiviranosti-entuziazma/

     

    Vir: https://www.gov.si/novice/2021-02-22-intervju-zoran-dernovsek-raketka-cas-ko-smo-postajali-samostojna-drzava-je-bil-cas-vzhicenja-motiviranosti-entuziazma/

    Naslovna FOTO: sestreljen helikopter okupatorske JLA na tleh tam v Mahu pri Igu 27. 6. 1991; vir: https://www.sds.si/dogodek/postavitev-spominske-plosce-v-mahu-pri-igu-12150  

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content