Več

    OD AVTOGRAMA DO SNIDENJA S “ŠEFOM” JANEZOM JANŠO, KI JE NAPOVEDAL ZMAGO

     

    Pot v Bovec očara, prevzame … oči in srce. Tista čez gorski prelaz Predel na nadmorski višini 1.156 metrov med Italijo in Slovenijo v Julijskih Alpah še posebej. Sploh tam, kjer sončni vzhod obsije Triglav in sosednje očake, tam, kjer se v osrčju Kranjske Gore prikaže legendarna strmina Podkoren, tam, kjer pot vodi proti božanski Trenti ali v Planico – Dolino pod Poncami, tam, kjer se oči ujamejo v veličastnost Julijskih Alp, tam, kjer zareže lepota in kristalna čistost gorskih rek – od Koritnice do Soče -, tam, kjer navduši dolina ledeniškega Rabeljskega jezera v italijanskem Trbižu, odetega v visoke gore … takrat, ko počasi potuješ skozi Log pod Mangartom, takrat, ko zagledaš Bovec v objemu čudovite Bovške kotline …

     

    Jutranji utrip na poti skozi Gorenjsko v Bovec v soboto 24. julija, bližajoč se mejnemu prehodu Rateče (vse fotografije sem posnela sama z GSM-jem med vožnjo z avtobusom):

     

    Veličasten jutranji pogled na Julijske Alpe s Triglavom.
    - Advertisement -

    Pogled proti mejnemu prehodu Rateče, posneto med postankom.

     

    Drobci z italijanske strani med mejnim prehodom Rateče in gorskim prelazom Predel: 

    Ledeniško Rabeljsko jezero v italijanskem Trbižu, FOTO: Mojca Vočko
    Panoramski pogled na ledeniško Rabeljsko jezero v neposredni bližini cestnega prelaza Predel; FOTO: Peter, vir: http://www.petersfoto.si/displayimage.php?pid=11701
    FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)
    FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)

     

    Prestop nazaj v Slovenijo:

    Vožnja s smeri prelaza Predel proti Bovcu v soboto zjutraj; FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)
    Trdnjava Kluže v bližini Bovca; FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)
    FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)
    Pogled iz avtobusa v dolino reke Koritnice; FOTO: Mojca Vočko

     

    V prav tam, v Bovcu, se je v soboto 24. julija 2021 sredi počitnic in počitniških odsotnosti zbralo približno 10.000 ljudi – članov, podpornikov, simpatizerjev stranke SDS in Janeza Janše, predsednika SDS in vlade. Na tradicionalnem – že šestindvajsetem – poletnem taboru in srečanju odborov SDS.

    To vzdušje je treba doživeti, da si ga lahko predstavljaš, enako velja za stoječ(e) aplavz(e) z vzkliki navdušenja in občudovanja do predsednika Janeza Janše. Vrste za fotografiranje z njim so bile filmske kot tudi nešteti izkazi občudovanja, spoštovanja do njega. Prizori, ki pritičejo zvezdnikom.

     

    Moj sestop z avtobusa okoli 10-ih dopoldne v Bovcu; FOTO: Mojca Vočko
    FOTO: Mojca Vočko

     

    Spomnim se, da sem par minut pred 11.00 uro, ko naj bi se začel uradni program, povprašala Srečka Hvauca, odgovornega urednika spletnega medija V fokusu in novoizvoljenega člana izvršilnega odbora SDS, ali je Janez Janša že prispel … Hip zatem je završalo, tam pri mizi pred odrom je navzočim pomahala Urška Bačovnik Janša, zatem še predsednik Janez Janša – vnel se je aplavz, ljudje so ploskajoče vsta(ja)li … Črnega blindiranega visokorazrednega avtomobila nisem videla, sem pa v predsednikovi bližini opazila znano moško postavo v črni srajci s črnimi očali in s črno torbico pod pasom – hja, staviš, da je policist osebni varnostnik (predsednika).

     

     

     

    Utrip z začetka uradnega programa – v ospredju sta PV Janez Janša in njegova soproga Urška, skrajno levo je državni sekretar dr. Vinko Gorenak; vir: SDS, https://twitter.com/strankaSDS/status/1418896803089600512/photo/1

     

    In potem se je vnel bučen aplavz s stoječimi ovacijami: na oder je stopil Janez Janša, predsednik vlade RS in stranke SDS. Njegov govor je bil človeški, realen, klen:  

    Dragi prijatelji, najprej hvala za tako lepo udeležbo v težkih razmerah. Hvala našim prijateljem v občinskem odboru Bovec za ves trud, da smo se lahko danes tukaj zbrali. Hvala tudi našim kolegicam in kolegom iz glavnega tajništva. 

    Kot veste, se lani nismo srečali, mogoče, kot je dejal Dani, je danes tudi zaradi tega kdo več tukaj in smo morali šotor povečati. Vsekakor pa smo se zbrali v okoliščinah, ki so zahtevne pod pogoji PCT-ja, se pravi tukaj smo vsi cepljeni ali testirani ali prebolevniki. 

    Kljub temu pa moja prošnja na začetku, da upoštevamo ukrepe, kajti virus mutira in nikoli ne vemo pravzaprav, koliko je nevaren. Računamo na to, da bo življenje v prihodnjih mesecih lahko toliko bolj normalno, kolikor več nas bo izpolnjevalo ta pogoj PCT. Se pravi če želimo normalno jesen in normalno naslednje leto, potem je to zaenkrat edina znana možnost in hvala vsem, da to razumete in za potrpljenje. Najbrž ni nikogar tukaj med nami, ki bi si želel, da ponavljamo lansko jesen z zaporami, žrtvami, omejitvami in seveda tudi ekonomsko ceno, ki jo vedno plačamo pri takšnih zaporah. 

    Ko smo se tukaj nazadnje zbrali pred dvema letoma, smo bili še v opoziciji, kljub temu da so bile za nami zmagovite volitve. Če se spomnite, sem takrat dejal, da tisto stanje ne bo trajalo do konca mandata. Pravzaprav se je končalo prej, preden si je marsikdo takrat na tem taboru sploh kdo mislil. Marca lani je SDS ponovno prevzela breme in težo vodenje izvršilne oblasti v državi, skupaj s tistimi partnerji v koaliciji, ki so imeli dovolj poguma, da naredijo enak korak. Predstavljajte si, da tega ne bi naredili in bi šli skozi epidemijo hkrati z volilno kampanjo. Tisti, ki danes preštevajo mrtve, bi v tem primeru imeli veliko dela. Žal smo kljub temu plačali ceno in upam, da smo se iz tega vsi nekaj naučili. 

    Človek velikokrat misli, da je vsemogočen, še posebej ko je v mlajših letih, da je cel svet pred njegovimi nogami, da ni nobenih ovir, da mu je planet in vesolje na razpolago. Ko pa pride takšna preizkušnja, kot je bila ta epidemija oziroma pandemija, pa se zavemo, da smo majhni, da je ponižnost zelo na mestu. Takrat se zavemo, kaj je solidarnost, kaj pomeni to, da čutimo drug z drugim. Hvala tudi z moje strani vsem, ki ste v času epidemije pomagali tistim, ki si sami niso mogli. 

    Ko smo spremljali omrežja v teh težkih časih, so me najbolj razveselile fotografije iz vaših okolij, iz občinskih in krajevnih skupnosti, kjer se je videlo, kako članice in člani SDS ne samo pomagamo drug drugemu, ampak pomagamo vsem, ki so bili v tem času najbolj prizadeti. Veliko dobrega je prišlo v zadnjem letu in nekaj mesecih na dan in na tem je potrebno v prihodnje graditi. SDS je v tem času delovala po načelu, kolikor bolje za Slovenijo, toliko bolje za SDS, tako kot vedno. Vsak uspeh, ki ga Slovenija doseže je tudi naš uspeh in se ga veselimo ter smo vedno veseli, kadar vidimo v teh uspehih tudi naš manjši ali večji delež. Žal pa smo se v tem času srečevali s tistimi, ki so delovali obratno. Se pravi po načelu: Koliko slabše za Slovenijo toliko bolje za njih. Toliko nagajanja, kot smo ga srečali v zadnjem letu in nekaj mesecih, se jaz ne spomnim niti iz časov osamosvojitve. Včasih se človek vpraša od kje vse te ideje, kako nasprotovati vsakemu ukrepu, ki rešuje zdravje in življenje, kako nagajati in razveljavljati stvari, ki jih dela celotna Evropa, kako narediti vse zato, da bo delo ne samo vlade, ampak življenje države vse težje. Verjetno je to posledica naših zgodovinskih delitev, tudi iz tistih časov, ko nekaterim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija in to se je skušalo dokazovati tudi v času hudih preizkušenj. To našega značaja in mota ni spremenilo. SDS je od samega rojstva dalje sledila načelu, kar je dobro za Slovenijo je dobro tudi za SDS. Temu načelu sledimo danes in temu načelu bomo sledili tudi v prihodnosti. 

    Ni vedno lahko. Tukaj vidim nekaj obrazov iz tistih časov, ko smo na volitvah leta 1992 dosegli 3,4 %, pa nismo obupali. Zdaj imamo podlago za prihodnje zmage, kakršne nismo imeli še nikoli doslej. Še nikoli nas ni bilo toliko odločenih in toliko domoljubov, ki imamo radi Slovenijo. Če je kdo prej spremljal finale Olimpijske kolesarske dirke in napore našega Pogačarja, potem ve, da se po medaljo pride v finišu.

    Pred nami je ta finiš oz. finale. Naslednje leto imamo vse možne volitve, kar jih predvideva slovenska Ustava, tudi najpomembnejše DZ volitve, ki bodo prej kot v enem letu. Ko se bomo naslednjič tukaj zbrali, bomo proslavljali naslednjo zmago v zgodovini SDS. Zanjo se po potrebno potruditi v finišu. Če pogledamo zadnje leto in pol, potem lahko vidimo, da je SDS praktično 100 odstotkov svojih moči namenila temu, da bi Sloveniji bilo bolje, da bi kljub epidemiji šla naprej. 

    Vidimo pa tudi rezultate. Kljub tem težavam in nagajanju ima Slovenija danes eno najvišjih gospodarskih rasti v EU in eno najnižjih brezposelnosti. Največji problem trenutno za velik del slovenskega gospodarstva je pomanjkanje delavcev. Se pravi, da nas je premalo, da bi naredili vse tisto, za kar imajo podjetja naročila. Praktično ne mine teden, da se ne bi odprl nov obrat ali nov program v kakšnih od slovenskih tovarn, da bi prišlo do nove investicije, več 10-milijonske. Odpirajo se nova delovna mesta, ki so bolje plačana. Realni dohodki so v zadnjem letu, kljub epidemiji nekoliko zrastli. Res smo se nekoliko dodatno zadolžili, vendar smo se prvič v zgodovini zadolžili po negativnih obrestnih merah. Tisti, ki imate kakšnem kredit dobro veste, da je velika razlika med tem, ali moraš plačati bistveno več, kot si si izposodil ali pa bistveno manj. 

    Slovenija je prvič v zgodovini prišla v položaj, ko nam finančni trgi zaupajo. Izdali smo 60-letno obveznico, kar pomeni, da tisti, ki nam je denar posodil, verjame, da bo Slovenija čez 60 let še vedno tukaj in bo sposobna vračati ta sredstva. 

    Predvsem je pomembno, da mi ta denar investiramo tako, da na koncu pride nekaj do vas oziroma se to pozna na položnicah, kjer so številke manjše ter na plačilnih listah, kjer so številke večje. Tukaj se meri uspeh napredka in vodenja, tako v podjetju, družini, občini ter na ravni države. V tej tekmi je Slovenija uspešna. Nihče tega ne more zanikati. Lahko se to zamolči, minimalizira ali zadeve obrača, ampak na koncu se to čuti. 

    Naredimo vse, da bomo v naslednjih mesecih pred volitvami znali to ljudem tudi povedati. Da je eno tisto, kar nekdo prikazuje in se lahko laže, kolikor se hoče, drugo je pa to, kar nekdo čuti v tem ali ima delovno mesto ali ga nima, ali je plača večja ali manjša, ali so stroški življenja večji ali manjši. To mora vsak izračunati in na podlagi tega je volilna odločitev lahko zelo preprosta, kljub raznoraznim motnjam v obliki manipulacij, v katerih je slovenski prostor verjetno svetovni prvak.

    Pred nami je torej finale. Tisti, ki smo v vladi, v parlamentu, v Državnem svetu itd., imamo v tem času dvojno, trojno ali tudi četverno obremenitev, zato ta finale ne bo takšen, kot je bil pred zadnjimi volitvami, ko smo štartali iz opozicije in smo lahko vse moči 100odstotno namenili kampanji, predstavljanju našega programa itd. Zdaj je na vas. Mi naslednje volitve lahko dobimo, če bo vsak dal vse od sebe in če ne bomo gledali drug drugega, kaj bo on naredil. Kot smo se naučili leta 2018, lahko mi na novo dobimo toliko volivcev, kolikor jih obiščemo. Ko se pogovoriš s človekom, mu predstaviš rezultate in odgovoriš na predsodke, še posebej zdaj, ko se jih je nabralo veliko po tej pandemiji, je učinek drugačen. Na daljavo se tega enostavno ne da narediti. To je tudi naša ključna moč. 

    Tukaj sredi dopustniških časov, ko so mnogi komaj čakali na to, da lahko gredo po vseh teh zaporah in omejitvah epidemije tudi na dopuste, na morje itd., nas je tukaj praktično največ doslej. To je naša moč. Vsak med nami lahko naredi zelo veliko v tem finalu in dejansko bo odločitev padla v finišu. Bilo bi zelo kratkovidno, da te naše prednosti ne izkoristimo. Do finala je še nekaj tednov poletja, izkoristite to za počitek, za vse tisto, za kar ni bilo časa in možnosti v zadnjem letu. Ne pozabite na upoštevanje ukrepov. Žal moramo tisti, ki jih upoštevamo, delati tudi za tiste, ki jih ne, drugače bi bilo vse skupaj krajše in lažje. Ampak tako pač je. Vedno so se družbe delile na tiste bolj odgovorne in pa tiste manj odgovorne. 

    Prej je Bovški podžupan prebral pismo župana, ki ne pripada naši stranki in je zelo jasno povedal, da ta vlada dela za vse. Ne delamo razlike med občinami in poskušamo postoriti marsikaj za nazaj. Nekaj tednov nazaj smo imeli na Brdu sestanek s slovenskimi župani in županjami, kjer smo lahko slišali na desetine podobnih besed. To so besede iz ust županov, ki prihajajo iz vseh slovenskih političnih strank oziroma opcij. 

    V prihodnjih mesecih bodite ojačevalec teh besed, kajti na drugi strani se bodo prebijale negativne kampanje in če hočemo biti v podajanju resnice in dejstev uspešni, potem moramo biti aktivni. Zato je še toliko bolj pomembno, da si sedaj malo odpočijete, se poveselite in mogoče v naslednjih dneh obiščete naš tabor. Kot je dejal prej dr. Jeglič, Skala praznuje 100 let, kar je častitljiva obletnica. Skala je ena tistih organizacij v slovenski zgodovini, ki je tudi naš vzor. SDS je trdna kot skala in se ne boji izzivov. Jaz sem prepričan, da bo takrat, ko bo SDS praznovala 100 obletnico ustanovitve, kot je dejal Danijel, to letališče premajhno za vse. Hvala še enkrat za tako veliko udeležbo, hvala vsem za prijetno družbo, hvala vsem, ker skupaj gradimo Slovenijo, Slovenijo, za kakršno smo glasovali pred 30 leti. 

    Slovenija, ki se bo kot Slovenija ponosno nadaljevala v prihodnje rodove, tako kot te piramide Čukla in Rombona za nami. Hvala za vso to energijo. Okrepimo jo do jeseni in volitev naslednje leto. Naj živijo vsi tisti, ki so v tem času bili še dodatno obremenjeni in so na tej podlagi danes še bolj pogumni ter pripravljeni na prihodnje izzive. Tu mislim na zdravstvene delavce, na katere smo se zanesli v zadnjem obdobju. Zaupajmo jim bolj, kot raznim objavam na Facebooku. Prihodnji meseci bodo v veliki meri odvisni, kar se tiče normalnosti, tudi od tega, ali bomo zaupali znanosti, stroki in tistim, ki o teh nevarnostih vedo bistveno več, kot pa vemo mi, ali tistim ki prodajajo teorije zarote na Facebooku. Ta finale bo odvisen tudi od tega, kako bomo uspeli s tem zaupanjem in upoštevanjem ukrepov ohraniti normalnost in v ospredje postaviti vse tiste stvari, ki jih mora Slovenija v prihodnje narediti za to, da se bo razvijala v smer, za katero smo glasovali na plebiscitu in smo jo razglasili pred 30 leti. 

    Hvala še enkrat vsem. Bog živi Slovenijo. 

     

    Začetek svečanega (na)govora predsednika Janeza Janše; FOTO: Mojca Vočko

     

     

    PV Janez Janša med svečanim (na)govorom; FOTO: Branko Vališer

     

     

     

    PV Janez Janša odhaja z odra; FOTO: Branko Vališer

     

    Motorno letalo je v zrak poneslo zastavo SDS; FOTO: Mojca Vočko

     

    PV Janez Janša odhaja z odra; FOTO: Branko Vališer.

     

    Pogled na prizorišče – levo oder in prireditveni šotor, skrajno desno Letališče Bovec; FOTO: Mojca Vočko

     

     

    Med častnimi govorci je bil tudi prof. dr. Anton Jeglič, človek, domoljub in alpinist z veliko začetnico, ki kot skala svojih 86 let niti slučajno ne kaže. Nisem imela sreče, da bi bila ujela trenutek, ko bi bil sam, da bi mu spet iskreno stisnila roko …

    Dragi doktor Jeglič, neznansko sem se vas razveselila, ko sem vas (spet) videla, čeprav na več metrov!    

     

     

    Slovenski zastavi – ena velikanka – na osrednjem prizorišču v Bovcu; FOTO: Mojca Vočko

     

     

    Dogajanje so oplemenitili padalci z očarljivimi skoki iz motornih letal; FOTO: Mojca Vočko
    FOTO: Mojca Vočko

     

     

     

    Utrip pod ogromnim odprtim šotorom v soboto popoldne, ko so mnogi že zapustili prireditveni prostor; FOTO: Stanko Sel

     

    Popoldanski utrinek, ko so navzoči počasi odhajali; FOTO: Stanko Sel

     

     

    Moje pestro popotovanje v Bovec in nazaj v soboto tvorijo elementi iz Kekca in kakšne avanturistične komedije … Dan se mi je začel pred jutranjo zarjo, potem pa recimo da me je na avtocestnem počivališču kot sreča v nesreči filmsko snela SDS-druščina iz Dupleka z ogromnim modernim avtobusom s SDS-zastavo na zadnjem oknu, z goro hrane in vode v prtljažniku in s tono dobre volje. In že sem sedela ob karate mojstru in trenerju Branku Vališerju – s katerim sva skupaj spila SOS-jutranjo kavo in sočno obdelala Japonsko -, še prej sta mi dobro jutro ljubeznivo zaželela dva odgovorna urednika: Srečko Hvauc in Mitja Grmovšek. Same face, med katerimi se prijetno počutiš, četudi še na pol spiš. Nepozabno popotovanje z avtobusom domoljubov, ki jim je mar za Slovenijo.

     

    Avtobus z dvema prijaznima šoferjema, ki je izstopal tudi v Bovcu, mene pa snel na poti tja; FOTO: Mojca Vočko v Planici.

     

    Karateist Branko Vališer z japonskim karate mojstrom Nishiguchijem; FOTO: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=10218278977820441&set=t.100001601993069&type=3

     

    Karateist Branko Vališer v mladih letih; FOTO: https://www.facebook.com/photo/?fbid=2670107599719280&set=a.1404961799567206

     

    Ena skupinska navsezgodaj zjutraj na počivališču Voklo; FOTO: Mitja Grmovšek, vir: https://www.facebook.com/photo?fbid=4477505202287726&set=pcb.4477510588953854

     

    Medijska trojka z busa v Bovec med postankom v Ratečah na Gorenjskem: snemalec in fotograf Stanko Sel, novinar in urednik E-Maribora Mitja Grmovšek in jaz; FOTO: M. G.

     

    Hja, s Srečkom Hvaucem sva si takoj po prihodu v Bovec levje izborila avtogram TV-zvezde: Borisa Tomašiča iz oddaje “Kdo vam laže?”, ki je paradni konj Nove24 TV. In fotkanje z njim! Najin naslednji podvig pa je žal zamočil moj telesni obrambni sistem: prelet Soške doline s pilatusom, ki je poletel z Letališča Bovec. Sveta pomagavka, ko sem videla prvo odpravo osmih potnikov in polet pilatusa tja k oblakom med ošpičenimi visokimi gorami, me je … zvilo. In morala sem priznati poraz nad lastno pobudo, da s pilatusom zašibaš med sinje visokogorske oblake. Pomagali niso niti Srečkovi krasni spomini na njegove lete s helikopterjem in z letalom, pa na križarjenja z jadrnico …

    Ja, ja, to je ta Srečko Hvauc, ki ga je urnebesno mariborsko sodišče letos ekspresno popadlo, potem ko je pred parlamentarno komisijo razkrinkal (menda) nezakonita početja mariborskega kriminalista Aleksandra Geršovnika, zaradi česar ga je le-ta napadel z zasebno kazensko tožbo – nič posebnega, ko svojo čast na svojih nečastnih ali nezakonitih početjih “branijo” nedotakljivi, z vsemi sredstvi.

     

    Zvezdniški stisk roke in minuta s TV-zvezdo Borisom Tomašičem – v sredini Srečko Hvauc; FOTO: Branko Vališer

     

    Avtogram TV-zvezde Borisa Tomašiča iz TV-oddaje “Kdo vam laže?”; FOTO: Branko Vališer

     

    Ena spominska s Srečkom Hvaucem – potem ko let s pilatusom telebne v vodo … ; FOTO: Branko Vališer

     

    Uspelo pa mi je v Bovcu nemogoče: srečanje in fotkanje “z mojim Šefom”, ki me češ “plačuje” in “podkupuje”, kot že lep čas lažejo in me obrekujejo zlobni jeziki! Adijo pamet, nekateri ali strupeno aktivistični me znajo celo zlagano (o)zmerjati, da sem se prodala “fašistu Janši”, da me Janša plačuje, celo mastno, da semJanšina kuzla”, kot je lani nekdo javno pljunil vame, da sem “SDS-prasica” … Vse navedeno so seveda podle obrekljive laži, ki pa kar dežujejo. Tudi šus v glavo mi je 15. decembra lani nekdo obljubil, češ da sem kot PV Janez Janša vredna le tega – policija je ukrepala takoj, tudi s kazensko ovadbo zoper storilca Simeona Januzovića:

     

     

    Takole pa je po moji objavi na Facebooku o množičnem SDS-srečanju v Bovcu danes vame pljunil Miha Bidar, soprog razvpite Anice Bidar, med drugim gonilke zavržne akcije pljuvanja poslancev, ki je nas novinarje nedavno psovala kot svinje in nam obljubila pljunke na vsakem koraku, tudi v kavah:

     

    Vir: https://www.facebook.com/mojca.vocko/posts/10223815346184825?notif_id=1627204618795924&notif_t=comment_mention&ref=notif

     

    Šment, s čim pa sem pokopala svojo dušo? Slučajno s tem, da nisem del politikantske press sprege, ki s politikantsko agendo “antiJanša” mrhovinarsko brez podlage blati in podlo napada vlado s PV Janezom Janšo na čelu, ali da objektivno poročam tudi o svinjarijah, s katerimi se ti in oni “posvečeni” ali aktivistično plačani odurno lotevajo tudi PV Janeza Janše? Mogoče s tem, da ne promoviram operacij zakoncev Anice in Mihe Bidar, ki sta “antiJanša” nastrojeno iz dneva v dan na Facebooku žalila, obrekovala, zaničevala, psovala, zasmehovala … in ščuvala k nasilju, tudi s pljuvanjem ljudi, h kršenju epidemioloških vladnih odlokov, kršenju javnega reda in miru? Tudi s tako nevarnimi izumi, kot je tisti, da bi poslance obešali na kovinske kole pred parlamentom – torej pobijali.

    Za priokus šokanten videoposnetek iz produkcije zakoncev Anice in Mihe Bidar, na Facebooku v živo objavljen 7. julija 2021 po barbarskih napadih pljuvanja na poslance v okolici parlamenta v Ljubljani, ki sta jih zakonca družno promovirala in podpihovala, in nič manj šokanten (njun) videoposnetek, na Facebooku v živo objavljen 9. julija 2021:

     

     

    Ta videoposnetek je opremljen z nezaslišanim podukom s prizvokom ustrahovanja in grožnje, nedvomno pa pomeni kršitev javnega reda in miru, a Facebooka, ki sicer svoje uporabnike množično cenzurno blokira pod pretvezo sovražnega govora, s čimer krši ustavo Republike Slovenije, sploh ne moti: 

     

    Vir: https://www.facebook.com/MASKE-DOL-civilna-iniciativa-101017414921399

     

    Tole žaljenje Simona Maruška – in še koga – pa sem si na Facebooku včeraj prislužila z objavo dejstev o tradicionalnem SDS-srečanju v Bovcu:

     

    Vir: https://www.facebook.com/mojca.vocko/posts/10223815346184825?notif_id=1627204618795924&notif_t=comment_mention&ref=notif

     

     

    18. julija mi je po objavi članka z naslovom “Z negravžno ž’valjo zverinsko nad PV Janeza Janšo” Toni Potočar v zasebnem sporočilu na Facebooku sporočil tole:

     

     

    Z “NEGRAVŽNO Ž’VALJO” ZVERINSKO NAD PV JANEZA JANŠO

     

    V morju dokazov objavljam le te štiri drobne dokaze žaljenja in nasilja nad slovensko novinarko in odg. urednico, ki ne koketira in ne paktira s Tanjo Fajon in s ponosnimi nasledniki komunistov niti z Jašo Jenullom & Co. niti s partijskimi medijskimi botri … Zaradi nasilja in groženj nad slovenskimi novinarji takega kova nihče ne zganja vika in krika, kaj šele v tujini. Tudi če nas “kdo” eliminira, sicer glasni (kvazi) branilci svobode medijev in neodvisnega novinarstva molčijo kot beton, “slepi” in “gluhi”.   

     

    Jutranja panorama z italijanske strani na poti v Bovec; FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)

     

    Približevanje Bovcu v soboto zjutraj; FOTO: Mojca Vočko (posneto z GSM-jem med vožnjo z avtobusom)

     

    No, in … v soboto sem se v Bovcu potrudila osebno pozdraviti izmišljenega svojega “Bossa”: Janeza Janšo. Končno sem ga srečala, vau! Nazadnje sem ga namreč novinarsko davnega leta 2004 na večer SDS-jeve volilne zmage tam pred takratnim sedežem SDS na Komenskega za Televizijo Slovenija … Nepozabno.

    Ja, seveda, PV Janezu Janši sem v soboto povedala, da me že lep čas obrekljivo zmerjajo, da me on plačuje – in se je takoj odločno strinjal, da si zatorej res zaslužim fotografiranje z njim. Brezplačno.

     

    PV Janez Janša med govorom v Bovcu v soboto; FOTO: Branko Vališer

     

    PV Janez Janša je v Bovcu prijazno sprejel mojo idejo, da bi se z njim fotografirala; FOTO: Branko Vališer

     

    FOTO: Branko Vališer

     

    PV Janez Janša in soproga Urška Bačovnik Janša; FOTO: Branko Vališer
    FOTO: Branko Vališer

     

    V zraku je padalec z zelenim padalom med sicer ekipnimi skoki; FOTO: Mojca Vočko

     

    Aja, a to sem povedala, da je na poti domov že prvi ugriz v ogromen slasten puhast trojanski krof tam na Trojanah, ki mi ga je dobrosrčno kolegialno podaril Mitja Grmovšek, na moje krilo katapultiral marelično marmelado?! Jaaaooo … Huh, potem sem dobila še papirnato brisačko – skrbno je po njo stopil Mitja.  

     

    Mitja Grmovšek in jaz na poti iz Bovca v soboto zvečer na Trojanah; FOTO: M. G.

     

    Reportaža z Bovca. Koga vse je ujela naša kamera in kaj so povedali?

     

    Padalec v zraku nad sobotnim dogajanjem v Bovcu …; FOTO: Mojca Vočko
    FOTO: Mojca Vočko

     

     

    Včeraj, 24. julija 2021, se je s tradicionalnim srečanjem odborov SDS pričel že 26. Poletni tabor SDS in Gorniškega kluba dr. Henrika Tume. Včerajšnjo celotno dogajanje si lahko ogledate tukaj. Poletni tabor SDS se je nadaljeval s skalaško sveto mašo z blagoslovom plezalne vrvi, cepina in pohodnih čevljev ter avtomobilov. Sveto mašo z blagoslovom je vodil namestnik vojaškega vikarja Slovenske vojske duhovnik Milan Pregelj, ki je v pridigi povedal, da so naravne zakonitosti in božji načrt nespremenljivi. Ob tem je poudaril, da so že stari Rimljani vedeli, da mnogo zakonov še ne pomeni pravičnosti. Vrhunec vseh zakonitosti je lahko tudi največja krivičnost. Ljudje danes velikokrat pozabljamo na moralne vrednote, ko se nam mogoče zdi, da si smemo sami prepisovati zakonitosti, je še povedal namestnik vojaškega vikarja SV Pregelj. Na koncu je vsem zaželel, da bi se uresničilo tisto, kar je zapisal apostol Pavel; da bi bili med seboj povezani, da bi drug drugega razumeli, se skušali sprejeti in si med sabo pomagati in da bi tudi naše človeško modrovanje obrodilo sadove, ki ne bo temeljilo na našem egoizmu, marveč na božji pravičnosti in njegovem usmiljenju. Da bi iz človeške dobrote, ki jo premoremo zaradi božje navzočnosti, vsak trenutek v življenju prinašalo tisto, kar je res človeka vredno in kar nas osebno ter družbeno osvobaja. Vera, ki jo izpovedujemo, nas k temu vabi, nas vodi in nas usmerja proti končnemu cilju, ki ni zgolj tu zemeljski marveč nosi pečat večnosti, je svojo pridigo zaključil Milan Pregelj. 

    V imenu Gorniškega kluba dr. Henrika Tume je prisotne nagovoril mag. Bojan Pograjc, ki je povedal, da letos praznujemo dva velika okrogla jubileja: 30. obletnico razglasitve in obrambe lastne države in 100-letnico delovanja skalašev na Slovenskem. Prvi pomeni vrednostno središče našega naroda, drugi pa njegovo srčnost in duhovno klenost v odnosu do gorske narave, pa naj si bo v fizičnem, umetniškem ali filozofskem smislu, je poudaril Pograjc in dodal, da so nadobudneži leta 1921, pred stotimi leti, ustanovili Turistovski klub Skala. S tem so alpinizem, gorsko reševanje, smučanje, sankanje, smučarski skoki, fotografiranje in umetniško ustvarjanje v besedi, glasbi in podobi na temo gora dobili svoje domovanje tudi na slovenskih tleh. 

    Druga svetovna vojna nato skalašem ni prizanašala. Še manj pa socialistična oblast po drugi svetovni vojni. Obnova predvojne organizacije ni bila več dovoljena, križ na Škrlatici je bil vandalsko požagan in vržen v globino. Resnično težki so bili gojzarji in nahrbtniki naslednjih petdeset let, a ideja skalaštva je v posameznikih preživela. Leta 1995 je vzkalila pobuda gospoda Janeza Janše po oživitvi Skale. Samostojna in neodvisna država Republika Slovenija je dobila svoj prvi Slovenski gorniški klub dr. Henrika Tume. Dve leti kasneje pa je bilo klubov že toliko, da smo lahko ustanovili današnji Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov, je še povedal mag. Bojan Pograjc, ki je svoj nagovor zaključil z besedami: Trden kakor Skala je slovenski rod, kvišku kakor Skala vodi naša pot; tako še vedno, tudi po 100 letih prepevamo našo himno. Ni nas malo, vedno več nas je. Moč našega glasu odmeva in Bog je z nami. 

    Po končani sveti maši in blagoslovu cepina, pohodnih čevljev ter plezalne vrvi je pred cerkvijo Svetega Jožefa v Soči sledil blagoslov avtomobilov,” je v izjavi za javnost zapisala stranka SDS.  

     

    Vir: SDS, https://www.sds.si/novica/skalaska-sveta-masa-ob-100-letnici-delovanja-skalasev-na-slovenskem-20573

     

    Par utrinkov z vožnje iz Bovca v soboto pozno popoldne – vse sem posnela sama z GSM-jem med vožnjo z avtobusom (razen zadnjih dveh):

    Kristalno čista reka Koritnica.

    Dolina pod Poncami: Planica! V soboto pozno popoldne …; FOTO: Mojca Vočko
    Dolina pod Poncami: Planica! V soboto pozno popoldne …; FOTO: Mojca Vočko

     

    Antipod pričujočemu dogajanju v Bovcu je sofistično nabijanje, ki si ga je ob spomeniku pri Titanovi brvi ob 80-letnici upora proti okupatorju in obletnici prvih žrtev 2. svetovne vojne na Kamniškem včeraj privoščil Marjan Šarec – Serpentinšek, ki je politikantsko zlorabil zgodovinsko obletnico ter štepal diktatorsko visoke tone s cvilečimi presežki:

     

     

    To, da je Marjan Šarec – Serpentinšek podpovprečen politik(ant), ki je kot inštaliran predsednik vlade 27. januarja lani puško zabrisal v koruzo v ekstremno nevarnem trenutku in odstopil, s čimer je ogrozil zdravje in življenja vseh državljanov Slovenije, je še moč razumeti, precej težje pa to, da kot diplomirani igralec – po šestih popravcih na srednji lesarski šoli – ne obvlada veščin javnega nastopanja in govorništva. To je namreč njegov fiasko padec tam, kjer je diplomiral. Pa kaj ga pri vseh milijonih res nihče noče po(d)učiti niti o osnovah politike – niti dobrosrčno pro bono ne?!

     

     

    Naslovna FOTO, vir: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=6620700414635208&set=p.6620700414635208&type=3

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    LIPICANCE KOLJEJO! JEDO NA BRDU?!

    ZAROTA VELIKIH STARCEV

    REVOLUCIJA V ZRAKU

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    1 komentar

    Dodaj odgovor za Franc Prekliči odgovor

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj