– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    PODLA MEDIJSKA LIKVIDACIJA FRANCA KANGLERJA

    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

     

    Franc Kangler je ob vsej kazenski gonji doživljal tudi strašljiv medijski pogrom. Predvsem časnika večer in Dnevnik sta se ga konstantno lotevala na najbolj bizarne in nečloveške načine. Nista izpustila niti ene priložnosti, da ne bi javnosti seznanjala z njegovimi kazenskimi primeri, njegovo hobotnico, privoščili so si tudi diskreditacijo na povsem osebnem nivoju (kanglerizmi).

    Novinar Dnevnika Tomaž Klipšteter se je leta 2013 lotil osebne analize in preiskave Kanglerjeve diplomske naloge, ki jo je ta zagovarjal na zasebni fakulteti DOBA. In začuda je  s svojim »raziskovalnim delom« na fakulteti sprožil postopek odvzema strokovnega naziva »diplomirani ekonomist«, saj naj bi bila v določenem delu plagiat, pa čeprav pregled s programom safe assign na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in mnenja nekaterih strokovnjakov suma plagiat niso potrdili. Kljub temu je sodišče v upravnem sporu tožbo zavrglo, odvzem diplomskega dela pa je obveljal.

    Enako sprevržen je bil medijski napad na Kanglerja leta 2016, ko je novinarka Večera Nina Ambrož zagovarjala diplomsko delo v Ljubljani 2016, s katero je pridobila pravno formalno izobrazbo na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani. Naslov dela je zelo pomenljiv: »Politični pritiski na lokalni medijski sceni – primer omrežja župana Franca Kanglerja.« V diplomskem delu povsem neprizadeto ter mimo vseh moralni in pravnih norm opisuje zgodbo župana in kriminalca Franca Kanglerja, vsa vsebina pa je povzeta iz medijskih zapisov, pa čeprav je v tem času skoraj v večini teh obtožb na sodiščih oproščen, hkrati pa joka nad njegovimi pritiski na medije. 

    Diplomsko delo Nine Ambrož je skupek neresnic, diskreditacij, privoščila si je celo diskreditacijo ugledne zasebne fakultete Alma Mater, pod vodstvom dr. Ludvika Toplaka, pa čeprav je bil kazenski proces zoper Kanglerja in almo Mater zavržen že na tožilstvu kot dejanje, ki nima nikakršnih znakov kaznivega dejanja.

    - Advertisement -

     

     

    V pričujočem poglavju boste lahko zaznali brezsrčno, rušilno in pokvarjeno delovanje režimskih medijev (MSM), ki jim ni mar nedolžen človek v njihovem pehanju za branost, dvorjenje in uslužnost globoki državi. V enaki ali še hujši meri se to dogaja tudi danes, ko imajo režimski mediji odločilno vlogo pri rušenju vlade Janeza Janše. 

     

     

    11. DIPLOMSKO DELO NOVINARKE VEČERA NINE AMBROŽ – POLITIČNI PRITISKI NA LOKALNI MEDIJSKI SCENI, PRIMER OMREŽJA FRANCA KANGLERJA

     

    Ob vsej agoniji, ki jo je Franc Kangler doživljal z vsemi navedenimi, danes že zgodovinskimi dogodki, je koncem leta 2012 in januarja 2013 doživel še dodaten napad nase in poraz. Dne 29.1.2013 mu je senat zasebne fakultete Doba iz Maribora odvzel strokovni naziv »diplomirani ekonomist«, saj je presodil, da zaključna diplomska naloga »Pristojnosti župana v postopku priprave, sprejemanja in izvrševanja občinskega proračuna« v pomembnem delu ni rezultat njegovega samostojnega dela. Najprej so jo pregledali s programom Safe assign in za mnenje zaprosili mariborsko Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ker pa pregled suma ni potrdil, jo je posebna komisija preverila še ročno. Ugotovila je, da je Kangler pretežni del besedila prepisal iz del drugih avtorjev, ki jih ni navajal z uveljavljenimi načeli citiranja. V upravnem sporu, ki ga je Kangler sprožil, mu ni uspelo dokazati, da njegovo diplomsko delo, ki ga je zagovarjal na zasebni fakulteti Doba, ni plagiat. Sodišče je tožbo zavrglo, Kangler pa je medtem že sprožil revizijo upravnega spora. 

    Profesor Milan Ojsteršek iz mariborskega FERI-ja je dejal, da je Kangler sicer v svoji diplomski nalogi prepisoval iz del drugih avtorjev v štiriinpetdesetih odstotkih, kar je ugotovil s pomočjo računalniške analize, vendar so ti deli v nalogi ustrezno citirani. Ugotovljeno je celo, da gre za strokovno delo, v katerem se praviloma ne pričakuje znanstvenih izsledkov in izvirnosti. Toda pri časniku »Dnevnik« so napovedali, da ta računalniška orodja ne morejo razkriti resnice, ker se diplomsko delo Franca Kanglerja v celoti nanaša na zakonodajo in zakone, ki so bili objavljeni v več desetih ali celo v stotih dokumentih. Zato so se odločili, da bodo resnico dokazali z orodji, ki so se pred iznajdbo računalnika uporabljali za kopiranje in lepljenje, torej s škarjami, papirjem in lepilom. Novinar Dnevnika Tomaž Klipšteter je sklepal, da je Kangler pri glavnem delu diplomske naloge, brez povzetka, uvoda in sklepa, kopiral izključno iz enega vira ( revije za lokalno samoupravo Lex localis ), ki ga v svojem seznamu eksplicitno ne navaja, ta vir pa so citirali tudi viri, ki jih Kangler navaja. Klipšteter je nato pobrskal po teh dokumentih, skopiral tri poglavja, ki skupaj obsegajo manj kot osemdeset listov in so se lotili izrezovanja. Po dobrih treh urah sestavljanja besedila so izrezali in prilepili vseh petintrideset strani temeljnega besedila diplomske naloge Franca Kanglerja. Po poročanju Dnevnika je šlo za članke iz že omenjene revije Lex localis, pod katere sta se podpisala Boštjan Brezovnik in Žan Jan Oplotnik. V njih pisca s svojimi besedami povzemata, komentirata in na poljuden način pojasnjujeta zakon o financiranju občin in zakon o javnih financah. Kangler pa od Brezovnika in Oplotnika dobesedno in dosledno prepisuje, ne da bi pri tem navedel, da gre za citat omenjenih avtorjev. Če ju omenja, praviloma zapiše, da ju povzema. Kangler v svojem delu navaja tudi druge vire in jih navede v seznamu literature, vendar je časnik Dnevnik pisal, da sta vse te vire navajala tudi omenjena avtorja. Nasprotno pa je ugotovljeno, da gre za specifično diplomsko nalogo, ki je neposredno vezana na zakonske in podzakonske akte ter člene, ki so omenjeni in citirani ter ustrezno označeni. Kangler je za Dnevnik izjavil: »Diplomsko delo ima 49 strani, med literaturo in viri pa so navedeni različni avtorji in zakonski ter podzakonski predpisi. Tovrstno vsebino je težko opisati v diplomski nalogi, če v nekem delu ne napišeš citata in ustrezno označiš njegovega avtorja«. 

    Iz vsega navedenega je moč ugotoviti, da so določeni novinarji sprožili celovito medijsko gonjo tudi v primeru Kanglerjeve diplomske naloge. Iz javno objavljenih člankov je razvidno, da so celo sami žrtvovali svoj čas in s starim načinom ugotavljanja plagiatov poskušali diskreditirati Kanglerjevo diplomo, kar jim je tudi uspelo. Zgornje navedbe so povzete po spletnih medijih Dnevnik, Siol, Delo. 

    Teh navedb o Kanglerjevi odvzeti diplomi sem se lotil izključno zato, ker sem na spletu naletel na diplomsko delo, ki je javno objavljeno na spletni strani http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/ambroz-nina.pdf. Gre za  diplomsko delo novinarke dnevnika Večer Nine Ambrož, izdano v Ljubljani 2016, s katero je pridobila pravno formalno izobrazbo na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani. Naslov dela je zelo pomenljiv: »Politični pritiski na lokalni medijski sceni – primer omrežja župana Franca Kanglerja.« Citiram uvodni del diplomske naloge novinarke Ambrož: 

    »Zato da bi obvladovali množice in ohranjali svoj položaj, bi politiki naredili marsikaj. Ker v (javnem) mnenju in medijih vidijo moč in pomembno sredstvo, je njihov cilj obvladovanje medijskih vsebin in njihovih akterjev. O tem razmišljamo preko teoretskih konceptov elit, kontrolnih tehnik oblasti, normativnega novinarstva in avtonomije medijev. Pričujoče delo to ilustrira s prikazom nekdanjega epicentra mariborskega političnega establišmenta, zato so v središču župan Maribora Franc Kangler in z njim povezani posamezniki, tudi iz gospodarskega in novinarskega sveta. Analiza, ki pretežno temelji na primerih časnikov Večer in Dnevnik, naslanja pa se na reprezentativne objavljene članke, se dotika vprašanja neizogibnega konflikta med novinarji „psi čuvaji“ in oblastjo in predstavlja manifestacije poskusov vplivanja na kritične organe (javnega) mnenja. Skozi obravnavane primere so bili zaznani formalni in neformalni pritiski na medije s strani Kanglerjevega omrežja. Posebnost njihovih metod je, da običajno niso vstopile v sodno areno, ampak so se ji pogosto na las približevale. Navzoče diskreditacije, ustrahovanja novinarjev, odtegovanje informacij in javne pritožbe pa so bile v obdobju od leta 2006 do 2012, ko je bil Kangler župan, skorajda vsakdanje stanje«( Ambrož, 2016, str. 4 ). 

    V prvem poglavju se je dotaknila avtonomije medijev in svobode tiska ter izpostavila normativno paradigmo novinarstva, zagovarjajoč nadzorno funkcijo medijev, ki je najbolj zanimiva. Drugo poglavje je namenjeno predstavitvi definicij elit povezanih s konceptom moči, ki so pomembne za pojasnjevanje konkretnih primerov »na terenu«, oziroma omrežja župana Kanglerja, izhajajoč iz relevantnih definicij in konceptov Millsa, Bourdieuja in drugih avtorjev. V nadaljevanju teoretičnega dela je prostor namenjen kompleksnosti političnih pritiskov, kot jih je razdelal Keane, v navezavi s propagandnim delovanjem, vplivov države pa se je naslonila na modele medijskih sistemov Hallina in Mancinija. Ta del obsega zapise od enajste do vključno štiriintridesete strani, v katerem v celoti citira ali povzema navedene persone novinarstva iz različne, povečini tuje literature (Ambrož, 2016). Predvidevam, da je precejšen del navedb dobesedno prevedenih iz tujega jezika. Iz navedenega je mogoče nesporno ugotoviti, da štiriindvajset strani diplomske naloge ni niti v enem delu avtorstvo in izvirnost novinarke Ambrož, z napisanim je samo povzemala in citirala ugotovitve oseb, ki jih je sicer pravilno navajala. Če zajamemo ta del diplomske naloge, je neavtorske vsebine že tukaj približno petdeset odstotkov. Kanglerju pa se je očitalo, da je v njegovem diplomskem delu premalo avtorstva v štiriinpetdesetih odstotkih naloge, čeprav je to delo popolna specifika, vsebinsko in tematsko temelječa skoraj izključno na zakonskih določilih in predpisih. Delo novinarke Ambrož bi lahko bilo v osnovi prosti spis, glede na zgodovinske dogodke, ki so se vrstili en za drugim in avtorstvo skoraj ne bi bilo sporno, vendar je kljub temu v pretežnem delu celotne naloge citirala in navajala druge avtorje, njihove ugotovitve in spoznanja. Tudi v drugem delu je enako, saj opisuje konkretne primere pritiskov in poskusov vplivanja na lokalni medijski sceni, ko je podrobneje predstavljen Franc Kangler kot oseba, ki se ga je prijel vzdevek „šerif“ in njegovo omrežje, žurnalistično poimenovano Kanglerjeva „hobotnica“. Tudi tukaj povečini navaja in citira novinarje Tomaža Klipšteterja, Aljošo Peršaka, dr. Borisa Vezjaka ter se navezuje, povzema vsebino, citate ter podatke iz njihovih člankov v raznih medijih. Hkrati tudi sama napiše, da diplomsko delo temelji izključno na množici prebranih in analiziranih člankov iz medijev imenovanih novinarjev. Za ugotavljanje, koliko je avtorstva in izvirnosti v njenem diplomskem delu, ni potrebno uporabiti računalniškega programa ali celo stare metode izrezovanja in lepljenja teksta. 

    Diplomska naloga poskuša osvetliti sledeče pritiske na medije in novinarje: tožbe ali grožnje s tožbami, prijave novinarskemu častnemu razsodišču, poskuse diskreditacij, krajo novinarske identitete, propagando v časopisu Mariborski utrip, oziroma ustvarjanje paralelnih medijskih vsebin in prijateljske odnose med županom in posameznimi novinarji. Zastavila si je celo vprašanje ali so novinarji na mariborski sceni ob pritiskih ustrezno reagirali, oziroma kako so se sploh odzvali. Diskreditacije v konceptualnih okvirjih političnega pritiska in propagande so po njenem mnenju namreč v Kanglerjevem obdobju postale stalnica (Ambrož, 2016). 

    Kot tezo diplomskega dela je navedla, da nekateri politiki in ljudje, ki so s politiko kakorkoli povezani, poskušajo svoj vpliv vzpostaviti in ohranjati skozi različne pritiske na medije na formalni in neformalni ravni. Glavne tarče omrežja Franca Kanglerja so bili mediji z relativno visoko avtoriteto, močno prisotnostjo in dosegom v lokalnem okolju, ki so dokaj temeljito in kritično poročali o njihovem delovanju. To sta bila predvsem dnevnika Večer in Dnevnik. Kot novinarka v redakciji Mariborska kronika pri časopisu Večer je tudi sama več let opazovala, sledila in pisala o politični in gospodarski sceni v Mariboru v času Kanglerjevega županovanja in zato bila deležna različnih ukrepov oziroma pojavnih oblik pritiskov. Županovo omrežje so sestavljale pretežno javne osebe in osebe, katerih delovanje vzbuja interes javnosti, seznanjene s tem, da so opazovane s strani medijev. Njena vloga je bila ves čas jasna in neprikrita. Navaja, da je pregledala zajeten del novinarskih prispevkov različnih medijskih hiš, informativnih (vesti, izjave, poročila) in interpretativnih žanrov (reportaže, intervjuji, komentarji) v letih od 2006 do 2012, ko je v Mariboru županoval Franc Kangler. Osredotočila se je na resni tisk, predvsem na časnika Večer in Dnevnik, ki sta bila po njenih ugotovitvah pritiskom tudi najbolj izpostavljena. Skupno je bilo pregledanih in prebranih 2426 člankov (Ambrož, 2016). 

    Lotila se je opisovanja Kanglerjeve  življenjske in poklicne poti, se posebej posvetila njegovemu županovanju in določenim kazenskim procesom, ki jih konkretno navaja kot dejstvo, kar pomeni, da je Kanglerja tudi sama posredno obsodila brez sodišča. Kazenske primere je povzemala po člankih iz različnih medijev, s čemer zvodeni njeno avtorstvo in izvirnost, hkrati pa diskreditorno in obsojajoče opisuje Kanglerjeve procese, ki so na sodišču zavrženi kot primeri, pri katerih ne gre za kazniva dejanja.

     

    Nina Ambrož, novinarka Večera

     

    V enem segmentu diplomske naloge je opisala celotno »Kanglerjevo hobotnico«, s konkretnimi priimki in imeni oseb, jo prikazala v obliki diagrama ter podala celo podroben opis njene razvejanosti, ki ga citiram: 

    »Če nanizamo le nekaj akterjev Kanglerjeva omrežja in bonitet, ki so jih bili deležni, so to: direktorica mestne uprave Milica Simonič Steiner. Njen mož je dobil službo v Športnih objektih Maribor, brat v Nigradu. Kanglerjeva strankarska kolegica Tanja Vindiš Furman, direktorica Stanovanjskega sklada in prokuristka Doma pod gorco, kjer so dobili službo njena sestra, stric in prijateljica. Omenimo še, da Kangler, Simonič Steinerjeva in Vindiš Furmanova prihajajo iz Dupleka. Podžupanja Astrid Bah, ki so jo po hitrem postopku zaposlili pri skladu. Ivan Hajnšek je zasedal najvišje položaje v (občinskem) gospodarskem sistemu (bil je direktor Snage, Marproma in azila) in preko zasebnega podjetja dobival različne javne posle, Kanglerju je podaril kamero, da jo je postavil v ptičjo hišico in nadzoroval dogajanje na svojem posestvu v Dupleku. Če spomnimo, hišica s kamero je postala „slavna“ leta 2011 ob aretacijah več ljudi iz vrha mariborske politike in gospodarstva zaradi obsežne kriminalistične preiskave gospodarskega kriminala in korupcije. Vedeževalka Karin Ježovita, ki je s ponarejenim priporočilom dobila stanovanje stanovanjskega sklada. Podžupan Milan Mikl je prišel v nadzorni svet Snage in Marifarma, njegovo hčerko so zaposlili v redarstvu. Eselesovec Matjan Cojhter je dobil direktorsko mesto v Domu pod gorco, nadzorniško v Zimu in Marifarmu. Vodja kabineta župana Duška Jurenec je postala prokuristka Farmadenta z direktnim Kanglerjevim ukazom, kot je v intervjuju za Dnevnik povedal direktor Farmadenta Leopold Donko: „Z gospodom Burnačem sva bila poklicana v županovo pisarno. Rekel nama je: Jutri se bo v Farmadentu zaposlila Duška Jurenec“ (Klipšteter 2012, 22. marec), Jurenčeva je bila tudi članica nadzornih svetov Marifarma, Nove KBM in Pogrebnega podjetja Maribor. Njen brat je postal pomočnik direktorja Marproma, od podjetja njenega zasebnega partnerja pa je stanovanjski sklad kupil službeni stanovanji po visoki ceni. Življenjska sopotnica Vlada Maksimoviča, Kanglerjevega sodelavca že pri policiji, je dobila službo pri stanovanjskem skladu, Maksimovičeva hčerka v občini. Kanglerjev policijski kolega Viktor Markovič je postal šef redarstva (Ambrož, Peršak 2012, 13. oktober)« (Ambrož, 2016, str.39, 40). 

    Prav tako se v diplomski nalogi postavi celo v vlogo sodišč in kljub oprostilnim sodbam navaja, da so novinarji na lokalni medijski sceni šest let, kolikor je trajalo Kanglerjevo županovanje, spremljali korupcijo, klientelizem in nepotizem elite, njeno uigrano propagando in poskuse vplivanja na medije v brezsramnih, brutalnih razsežnostih. Sprašuje se, kako sicer razumeti službe, funkcije in dobičkonosne posle, ki so jih dobili ljudje, povezani z županom? Kako razumeti dokumentarni film z županom v glavni vlogi, ki je bil posnet tudi z javnim denarjem? In kako razumeti diskreditirajoče, žaljivo, priložnostno sistematično komentiranje pod članke, objavljene na spletni strani Večera, s strani županovega (u)stroja, skritega v anonimnost? Po njenih navedbah pa so bili tisti, ki so opravljali vlogo „psa čuvaja“ in pisali preiskovalne članke, to so bili predvsem določeni novinarji Večera in Dnevnika, deležni različnih pritiskov (Ambrož, 2016). 

     

    ORGANI PREGONA IN MARIBORSKA SODNIJA FRANCU KANGLERJU ZLOČINSKO KRŠILI ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE

     

    Novinarka v diplomski nalogi smatra, da so Kangler, nekateri politiki in ljudje, ki so s politiko kakorkoli povezani, poskušali svoj vpliv vzpostaviti in ohranjati skozi različne pritiske na medije na formalni in neformalni ravni in sicer: 

    -skozi prijave novinarjev Večera in Dnevnika na novinarsko Častno razsodišče, ki že same po sebi predstavljajo določen pritisk na novinarsko delo in njegovo diskreditacijo, so pa razkrili še poskus sokreiranja medijskih vsebin v obliki tiskovne konference javnega stanovanjskega sklada kot posledica pomanjkljivega obveščanja novinarja, grožnja s tožbo s strani direktorice Mestne uprave in diskreditiranje v obliki javnega poduka, kako naj novinar opravlja svoje delo,

    odtegovanje informacij,

    poskus cenzure,

    grožnja s tožbo,

    diskreditiranje, ki se je razlezlo v odkritih javnih govorih in pod krinko   

      fiktivnih imen na forumih,

    tožba,

    zaslišanja pri preiskovalnih organih,

    kraja novinarske identitete,

    propaganda in kolaboracionistično, „lapdog“ novinarstvo v časopisu Mariborski utrip (Ambrož, 2016); 

    Po njenem mišljenju je zanimivo, da proti vladajoči eliti niso sprožili kakšnega postopka ali glasneje, jasno opozorili na pritiske, kljub temu, da so novinarji Večera in Dnevnika v luči obveščanja javnosti in nadzorovanja lokalne oblasti, kljub številnim poskusom vplivanja, vztrajno, predano sledili profesionalnim standardom in niso klonili političnim pritiskom.

    V njenem zadnjem odstavku pa je začutiti določeno skrb in negotovost. Zastavlja si pomembno, aktualno vprašanje, kako mediji reagirajo danes in kako bodo jutri? Po njeno si bo sicer Franc Kangler ponovni položaj vladajočega težko povrnil, čeprav se pri tem vidno trudi. Reportažni prispevek o Kanglerju: »Kdo je Štajerski Putin?« v oddaji na Kanalu A, je bil njemu naklonjen osebni prispevek, ki ga je naslikal kot žrtev političnih spletk (Ambrož, 2016). Citiram njen zadnji zapis: 

    »So ga kreatorji komercialne televizije poskušali rehabilitirati? Je šlo za še en primer prikrite propagande ali le za diktat „infotainmenta“? Bodo Kanglerju še naprej nekritično, loveč „ratinge“ namenjali tudi „prime time“ in prostor v glavni informativni oddaji slovenske javne televizije« (Ambrož, 2016, str. 59)? 

    Ko sem diplomsko nalogo v celoti prebral, sem ugotovil, da je delo vsebinsko in strokovno neprimerno ter popolnoma nesprejemljivo za tako ugledno ustanovo, kot je Fakulteta za družbene vede v Ljubljani. Zastavil sem si vprašanje, kako je mogoče, da je Fakulteta za družbene vede sploh sprejela tematiko s takšnim naslovom in takšno vsebino? Kot sem že navedel, je po mojih ugotovitvah naloga v večjem delu plagiat, čeprav nisem strokovnjak za tovrstno analiziranje in ocenjevanje, gre izključno za moje subjektivno mnenje na podlagi prebranega. Motečih je tudi več slovničnih napak skozi celotno nalogo, pri čemer gre kritika mentorju, oziroma tistemu, ki je nalogo lektoriral. 

    Najbolj pa bode v oči sama vsebina diplomske naloge. V Mariboru so se koncem leta 2012 res zgodili zgodovinski dogodki, v katerih je bil glavni protagonist Franc Kangler kot župan Maribora, očitki zoper njega pa danes na sodiščih padajo, kar pomeni, da so podatki, ki jih novinarka Nina Ambrož navaja v diplomski nalogi, nerelevantni, neverodostojni, neprimerni in nikakor ne sodijo v tovrstno literaturo, oziroma diplomsko delo, s katerim si nekdo pridobiva ustrezno izobrazbo. Smatram, da gre z odobritvijo in verifikacijo te diplomske naloge za veliko napako Fakultete za družbene vede. Tovrstna tematika nikakor ne sodi v domeno vsebin, ki jih naj obravnava navedena fakulteta, predvsem zaradi spornosti navajanja oseb in dogodkov, ki so v kazenskih procesih obravnavani in oproščeni, v zadevni nalogi pa je vsebina in tematika takšna, da se jih neposredno obsoja in diskreditira. Predvsem je sporen del naloge, ko novinarka Ambrož konkretno navaja veliko število oseb, ki so del tako imenovane Kanglerjeve hobotnice in navaja tudi njihove domnevne kršitve, oziroma domnevno sporne zaposlitve. Takšne navedbe so lahko izključno del kakšne policijske operativne informacije ali pa v skrajnem primeru kazenske ovadbe, če bi bila za to osnova, ne pa diplomske naloge, s katero se zaključuje nek študij in pridobiva izobrazba. Do danes pa organi pregona niso dokazali spornosti ali nezakonitosti njenih navedb. Odgovorni Fakultete za družbene vede so v tem primeru padli na izpitu. Preseneča me, da Franc Kangler in vsi vpleteni, omenjeni v diplomski nalogi, dosedaj še niso sprožili postopka pred ustreznimi organi. 

    Absurdne so navedbe novinarke Ambrož, ki so osnova celotne naloge in sicer »pritiski Kanglerjevega omrežja na novinarje.« Zanjo prijave novinarjev Večera in Dnevnika na Novinarsko častno razsodišče že same po sebi predstavljajo določen pritisk na novinarsko delo in njegovo diskreditacijo. Prav tako smatra kot pritisk in diskreditacijo novinarjev poskus sokreiranja medijskih vsebin v obliki tiskovne konference javnega stanovanjskega sklada, pomanjkljivo obveščanje novinarjev, grožnja s tožbo s strani direktorice Mestne uprave in diskreditiranje v obliki javnega poduka, kako naj novinar opravlja svoje delo, odtegovanje informacij, poskus cenzure, diskreditiranje, ki se je razlezlo v odkritih javnih govorih in pod krinko fiktivnih imen na forumih, zaslišanja pri preiskovalnih organih, kraja novinarske identitete, propaganda in kolaboracionistično, „lapdog“ novinarstvo v časopisu Mariborski utrip (Ambrož, 2016). Ali nekdo, ki je konstantno napadan v medijih, še preden je obsojen ali oproščen, nima pravice do obrambe svojega dela in osebnosti?    

    Članki, ki so bili objavljeni predvsem v Večeru in Dnevniku, so župana Kanglerja in njegovo ekipo obsojali, prikazovali neresnične in zavajajoče podatke, kar se danes potrjuje. Kazenske ovadbe, ki vse po vrsti padajo kot domine s predznakom, da ne gre za kazniva dejanja, so slaba uteha za vse tiste članke, ki so jih objavljali novinarji o množičnem kazenskem pregonu Kanglerja, pa se kljub temu, da je dokazano svoje poslanstvo izvajal v skladu z zakonitim delovanjem v javni upravi, ni mogel ubraniti napadov medijev. Povsem razumljivo in logično je, da so tudi sami iskali načine, kako vse te napade nanje omiliti ali odvrniti od sebe. Ambroževa še posebej poudarja napade anonimnežev na družbenih omrežjih, za katere so ugotovili, da so »infiltrirani« Kanglerjevi sodelavci. Morebiti je to tudi res, pozabila pa je napisati, da so bili ti anonimneži še posebej sprovocirani s strani drugih anonimnežev, ki so prav tako aktivno delovali na večerovih komentarjih in za katere sem tudi sam v enem od prejšnjih poglavjih dokazal, da so del novinarsko medijske srenje, z očitno nalogo čimbolj diskreditirati župana in njegovo ekipo. Da spomnim, medijski delavec »Joker« je pisal komentarje pod istim IP naslovom, kot vsaj ena oseba, z drugim vzdevkom, ki je bila takrat zelo sovražno in žaljivo nastrojena proti županu Kanglerju. Enostransko obtoževanje in »jokanje« zaradi domnevnih pritiskov Kanglerja, pri tem pa ne predstaviš še druge, realne plati, je popolna manipulacija. Če pa je to navedeno še v uradnem dokumentu neke Fakultete, v diplomski nalogi, je potrebno nemudoma sprožiti postopek ugotavljanja verodostojnosti in celo zakonitosti same naloge. Moje osebno mnenje je, da je diplomska naloga novinarke Večera Nine Ambrož obsojanja vredna. Kanglerju je odvzeto diplomsko delo samo zaradi tega, ker so strokovnjaki (predvsem določeni novinarji Dnevnika s svojo ročno tehniko ugotavljanja plagiatorstva) v njej ugotovili premalo avtorskega dela, kljub temu, da je bila ustrezno citirana. Diploma Ambroževe pa je po moji oceni zraven premalo avtorskega dela in izvirnosti, tudi vsebinsko povsem neprimerna, zavajajoča in manipulativna, tako kot  članki Večera in Dnevnika, na katere se sklicuje, jih povzema ali citira. Osebno smatram, da bi se v njej našel tudi utemeljen sum storitve kakšnega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. A je res smisel in namen diplomske naloge manipulacija in podajanje neresnic o neki javni osebi?

     

     

    Naslovna slika, vir: https://artandresponse.com/paintings/murder-by-media-2/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    3 KOMENTARJI

    1. Predlog za seznanitev z težavo pod imenom Slovenija
      ————————————————————————————————————
      EU Parlamentu in njegovim institucijam
      Ursuli von den Leyenovi
      dr.Jourovi
      Euro sodišču za človekove pravice
      ———————————————————————————————————-
      Je na ustrezen način predstaviti , morda v okviru neke večdnevne konference ali seminarja kompleks problema z imenom Slovenija s podnaslovom Živi kriminal komunizem & ugrabljena država & korupcija , za kar naj bi bile, predlagam, uporabljene najmanj sledeča gradiva za izdelavo poročila
      najmanj naštetim EU institutom ter večjim EU medijem.
      1. Uboj Ivana Krambergerja ter izjalovljen poiskus uboja g.Petka
      2. Pritiski na medije in uničevanje novinarjev, kot je g.Petek, ga.Vočko, g.Vodušek, Demokracija, NOVA24
      3. Onemogočanje tožilke Kotnikove v procesu Bullmastifi in sumljivi smrti/ uboja dveh tožilcev
      4. Afera Orožje in Depala vas ter kriminal krivosodni Proces Patria
      5. Županov boj v 24 slikah…
      6. dr.Avbelj : Nepravna država
      7. dr Avbelj , dr.Černič in dr.Justinek Vpliv EU institucij na vladavino prava in demokracijo slovenije
      8. Stanje človekovih pravic v Sloveniji na osnovi procesov pred EU sodiščem
      9. Razdvajanje naroda in načrtno določanje žrtev ter nasilje nad Demokracijo kot pravilo
      ——————————————————————————————————-
      Opomba: Sprašujem se kaj dela Zbor za Republiko in kaj EU poslanci v EU parlamentu !?

    2. Dodatek: Težava Slovenija, 10. točka in Misterij novinarstva Slovenije
      ————————————————————————
      Ker je, enostavno rečeno, skoraj nemogoče razumeti in doumeti v končnem kaj za en hudič se krotoviči
      v tej magični deželi za marsikoga, definitivno pa za tujca, ki se mu sanja ne, kaj se dogaja Črtomirovemu ljudstvu pod Avsenikovo Golico 30 let po fenomenalnem čudežu osamosvojitve , je treba dodati vsaj še 10.točko, ki zaobjema super heterogeno nacionalno katastrofo , ki ji je ime : “dr.Nović & dr. Radonjić”.
      10 točk govori svetu o eklatantnih primerih kršenja Ustave in zakonov, govori o Nepravni državi z njenim pošastnim Krivosodjem, ki sistematsko krši človekove pravice kjerkoli je to potrebno, da zagotavlja obstoj monstruma Zla, ki je Globoka država.

      Postelja “Gospodarjev prstanov Zla” ki v velikanski meri omogoča in drži pri življenju slovensko Zlo, pa je monopolni super Imperij medijev Globoke države.
      Misterij novinarsta-medijev torej. Kdo poskrbi, da Zlo v Sloveniji cveti in nerazgaljeno živi v ljudstvu?
      Zelo pomemben katalizator in pivnik vsega Zla na slovenskem , ki nastopa v vsej epohalni in neverjetni satanistični kataklizmi mini naroda okoli starodavne Emone nastopa neverjetno zloben, praktično pošasten element, ki kataklizmo omogoča in vzdržuje in nosi ime mediji in novinarstvo.
      “Svobodno, neodvisno in odgovorno večinsko novinarstvo” torej zaradi katerega – če to tako zastavimo- fenomen podivjanega perfidnega Zla uspeva živeti praktično nemoteno in tuji človek, tuji državnik, uradnik Evrope ne more absolvirati, da je spisek 10 zadev sploh možen , da eksistira, da ga narod – ali pa nerazvito, barbarsko ljudstvo Slovencev – tolerira in živi z njim.
      Nobenih protestov, nobenih kolesarjev, nobenih peticij, nobenih zahtev do Evrope v 30 letih zaradi vsega opisanega ? Evropa o vsem nima pojma. Kako to?
      Pa saj ima država svoje predstavnike v EU parlamentu – kaj je z njimi? Nikoli niso dvignili glasu, nikoli ničesar zahtevali. Kako bo Evropejec razumel, da niso hoteli blatiti svoje Domovine ? Kako je to mogoče? Kaj je počenjala 30 let vsa političlna Opozicija, da ni seznanila Evrope, kako to dojeti?
      Zdaj to počenjaj Globoka država njej!
      Absurd vseh absurdov!
      Slabše ne more biti.
      Zdaj protestirajo, kdo prosim ? Oni, ki so vladali vsa leta večino časa? Oni protestirajo, da niso svobodni, samostojni, da se jih omejuje, zavira, onemogoča, podjarmlja in uničuje ?
      Kako prosim, kdo je tukaj nor?
      Ni se čuditi, da je, če me spomin ne vara, ravno dr. Avbelj pred dnevi dal zapisati, da nas od zunaj začenjajo gledati pod lupo kot kakšne divjake v nekem eksotičnem rezervatu. In to je, na žalost, seveda, še kako res. Predvsem pa nihče ničesar ne razume.
      Nekaj je pa res. Globoka država se sklicuje in na polno uporablja termin demokracija! Seveda gre za njihovo demokracijo, ne za občo, vseobsegajočo, tisto ustavno.

      Treba je povedati, da velikansko večino medijev obvladuje natanko zlo, ki vlada državi v vseh poljih Matrice, ki jo obvladuje , recimo ji Globoka država, že 30 let na 50 let podlage , da je mafija od mafije ali pa Organizacija ali Kučanov klan, da se bolje definira godljo pod imenom ” Danes so dovoljene sanje in jutri bo nov dan!” – izreko, ki jo je uporabila najvišja predstavnica Evrope – pa se ji ne sanja kaj v resnici to je. Zakvačkano do konca in do kraja!
      KJE SE VSE TO DOGAJA?
      Slovenija, je država, je lastnica in nosilka ogromnega kulturnega izročila svetovne veljave, kjer so v mesecih nazaj, v njenem središču, v Emoni, v Luwigani, izkopali tudi starokrščansko krstilnico , ki je v novozavezni neposredni tesni povezavi z prvim prevajalcem originalnega Sv.Božjega pisma v evropski jezik, s Sv.Hieronimom, po papežu Benediktu , ki je slovenskega, ne slovanskega rodu in tako tudi dokumentarno po najstarejšem viru , po Mavru Orbiniju, prav tako Slovencu, ki za svoje zapise v knjigi Kraljestvo Slovencev uporablja najstarejše antične in rimske avtorje. Ni edini, vsekakor pa eden najstarejših pisanih virov, da Slovenci izhajamo nič več in nič manj kot neposredno iz rodu Noetovega sina Jafeta – tako daleč sega naše poreklo, ki je razselilo napredne, bojevite in človekoljubne rodove Slovencev po prav vsej Evropi vse do mesta, ki so ga blizu današnjega St.Petersburga ustanovili in je nosilo ime Slovensk, ki je današnji Novgorod – absolutno realno in resnično dokumentarno zgodovinsko dejstvo. Zakaj navajam to? Predvsem in prva zaradi tega, ker nas akademska srenja, ki jo je v svojih nedrjih zaredila v svojih kulturno zgodovinsko revolucionarno potvorjenih in total zlaganih ter falsificiranih rdečih nedrjih, pita z lažjo, da se pojem, ime, naziv Slovenski, Slovenka, Slovenec, Sloven pojavi šele pred nekaj desetletji … torej, Laž na Laž in še enkrat Laž in Laž o vsemu, kar je resnica o nas samih, o naši identiteti – ki je samo in absolutno slovenska . Slovan in Slovanstvo je skovanka iz bratovske Češčine, ki so jo pograbili ruski in švabski državni zgodovinarji, saj na čelo postavlja največje Slovane, Ruse – ki rodovno to absolutno niso , saj DNK študije Evrope dokazujejo kot golo golcato dejstvo – vzeli so nam naš stari slovenski jezik in ga prefabricirali v svojega tako, kot so pod Ivanom Groznim uničili mesto Slovensk, Slovence pa, kar jih je preživelo, odpeljali v suženjstvo in so se tako zasidrali v ruski DNK….kolikor promilov tega sploh je prisotnih ve g.Anton Perdih in še drugi Slovenci, ki to študirajo in pišejo v svojih knjigah.

      Da, dogaja se to, resnično se dogaja v državi, ki je nosilka razdelane genetike in ralne zatajene zgodovine najvišjega kakovostnega ranga, ki je dokumentiran v resničlni svetovni zgodovini pod veliko imeni, ki so razsejana po vsem kontinentu, na vseh koncih in krajih, naj jih naštejem samo zelo malo:
      Veneti-Vendi-Vindišarji-Vindi, Karni, Kelti, Retijci, Hanseati-Hanseatska baltska zveza, Lužice-Lužiški Sorbi, Karantanija, Norik – železo in jeklo za rimski imperij, Japodi, Histri, Dalmati, Iliri, Panonci, Primorjani in njihov čoln drevak z imenom čupa, tako v današnjih Barkovljah ali pa na Baltiku – pa se o tem molči, se ne priznava, se ne piše v učbenike, da bi novi rodovi vedeli za svojo zibelko in za svoja svetovna bogastva. ..saj nasproti temu vsem trdno stoji najvišja ustanova slovenske akademske plebejske srenje SAZU in vse novinarstvo razen redkih-unikatnihj posameznikov iz manjšinskih medijev, kot g. Blažič iz Demokracije v zadnjem času, kar je silni preboj v novem projektu, ki ga zaganja g.Janša, da se razišče in spravi v uradno veljavno formo glede porekla in identitete, sploh zgodovine Slovencev na pravo mesto…hvala Bogu!
      Vse to počenjajo Oni, za katere se je svet začel z zlagano NOB OF Revolucijo 1941, ki jo je rodil svetovni bastard ruske krvave boljševiške Oktobrske revolucije, ki se je v resnici zgodila v Novembru, se je izrodila kot svetovna pošast vojne med človeškimi razredi , seveda med delovnim razredom samim in med onimi, ki so jim gospodovali in so pobijanje tudi omogočili in sfinancirali, nihče drug kot židovski Rockefellerji in nemški vrhovni štab vojske po ideji velikega mojstra Zimmermana samemu demonu Leninu, ki mu je možgane skuril, delno njegov ubiti brat anarhist in absolutno glasnik najhujšega Zla Rusije in sveta, Nečajev. Niste vedeli ?
      Zakaj je Lenin in Boljševizem tako sovražil in še sovraži Cerkev jezusa Kristusa? Ker je njen nauk in njenih 10 zapovedi in njen vesoljski Očenaš totalno nasprotje njihove Rdeče Bilije VKP(b). Pika.

      Orlando Figes je ime človeka, ki je iskal izvore ruske nesreče in jih našel v arhivih Moskve ter jih združil v dveh epohalnih knjigah. V Tragediji ljudstva-zgodovina ruske revolucije 1891-1923 in v Šepetalcih, ki razkrije to, česar Ursula von den Leyen ne ve in ne bo imela časa naštudirati, da bi doumela slovensko Kalvarijo sedanjosti , ki je sama v sebi ogromen Misterij naroda, ki mu je v jedra videl bistvo Ivan Kramberger in to tudi na glas oznanjal pod Prešernom, dokler ga niso ubili tako, da so mu prestrelili srčno arterijo. Morda bo več razkril doktorat, ki ga piše njegov sin, če mu bo dano.
      Zakaj uporabljam besedo misterij ?
      Ker smo narod velikega in pomembnega misterija . Medžugorje-Kurešček. Nastopamo kot velika enigma in tukaj se igrajo velike vloge, ki so v bistvu svetovni oder . Po Balkanu stegujejo svoje tace, spet in neverjetno vse svetovne velesile.
      Pa se Ursuli, ki vodi Evropo sploh sanja o tem?
      Janša ima enkratno priložnost, da ji v naslednjih mesecih razsvetli um.
      Bomo videli, kaj bo g.Najvišji dovolil.
      Če bi madam Ursuli napovedali še vlogo Marije iz Fatime, bi se ji verjetno zrolalo. Marijino zahtevo, da papež nekje v prvi polovici 20. stoletja posveti z vsemi svojimi škofi v soglasju veliko Rusijo Marijinemu brezmadežnemu srcu, pa tega ni storil. Točno in nqatanko zato se svetovno klanje nadaljevalo iz prve v drugo svetovno vojno. Kateri papež ni izvedel posvetitve, pa bi jo moral in nam to prikrivajo še dandanes, zdajle ni važno, je pa dejstvo, da jo je izvedel Poljak Karel Wojtila. Kako je to vplivalo in bo še vplivalo, je zavito v paket, ki se imenuje slovenska boljševiška revolucija, ki še vztrajno traja in ima v posesti to, kar v Evropi nihče ne bo verjel. Diktaturo Kučanova demokratura Slovenija. Tudi s pomočjo krščanske stranke levo od centra, recimo. Na žlahten način.
      Pa smo Slovenci v Karantaniji imeli v posesti in v polni veljavi za Antično Grčijo dugo najrazvitejšo Demokracijo, katere bistveni členi so sestavni del Constitution of USA !
      Janša je izbral za znak predsedovanja Evropi črnega slovenskega panterja z velikanskim razlogom.
      Ni čudo, da so lastniki Diktature podivjano nasprotovali in na debelo lagali…ustaviti ne morejo več.

      Za to se gre, draga Evropa.
      Zato je Janša dvignil glas svojcev pobitih Irancev, da bo dvignil svetovno zavest s svetovno preiskavo pokola, genocida nad drugačnimi Iranci.
      S temi dejanji, ki bodo sledila, bomo prišli do slovenskega boljševiškega genocida – prej ali slej,nekoč in potem pa, če jo bo še zanimalo, bo začela dojemati še Ursula von den Europa kaj je to Sprava na slovenskem za čas, ko Slovencev ostane le še za muzejski vzorec. Še tisti, ki bodo, bodo peli hrvaške melodije z bosanskim akcentom iz 70-ih srečne SFRJ.

      Takrat bo mogoče Pahor – Zoretov beli dvosteberni spomenik na Kongresnem trgu dobil svoj napis,
      ki bo pisal Resnico o slovenskem ljudstvu, ki je nekoč bilo in je strahotno trpelo v zgodovini, nazadnje od lastnih ubijalskih Boljševikov, ki so bili v 5 letih krvave razredne revolucije bolj krvavi do lastnega naroda kot muslimanski Turki v 600 letih.
      Mogoče. Garancije ni. Kitajski boljševiški virusi so na pohodu, Arabci in vseh sort muslimani, ki bežijo pred revščino, terorjem, pred sušami in poplavami pritiskajo na naša vrata, ki popuščajo.

    3. Bizarna krivosodna blaznica Udbokučanistan eskalira
      ———————————————————————————————————-
      Šketa, udbokučanistični nagrajenec Krivosodja za njegove težkokategorne zasluge v zadevi uničevanja Franca Kanglerja, je včeraj iz visokega piedestala Urbi et orbi naznanil Državi in državljanom, da je
      slovenistansko rdeče Ustasvno sodišče, ki je že zdavnaj postalo špica Krivosodja objavilo, da Parlamentarna poreiskava hudičevih tožilcev ni dovoljena.
      Ne bom se spuščal v komentiranje, ker nisem poznavalec, dovolj mi je, da vem, da je proti tej komisarski odločitvi glasoval ddr jaklič in Šorli ter, da sem prebral mnenje o zadevi šewfa Parlamentarne komisije, g.Kaloha. Stvar je jasna.
      Sodniki so zavrnili vse obtožnice proti Francu Kanglerju ! Torej ostane vprašanje ali so sodili po Ustavi
      in po svoji vesti – kar bi bilo odlično – tega pa ne verjamem, ker mislim, da je sistem Kučanove paradržave svoje dosegelk in so ustavili konje.
      Franca Kanglerja so izmaličili iz zaslužnega občana , dobrega policaja, odličnegta župana v žrtev Udbokučanizma. Dosegli so svoje, saj so dstranili so nezaželjenega.
      Državni svet je opravil svoje delo, parlementarna komisija bo objavila rezultate, pravi Kaloh.
      Ali bodo sledile sankcije za hudičeve tožilce, ki so bili sramotno orodje rdečekriminalne politike, tega ne vemo.
      Ali bo g.Kangler dobil zadoščenje za svoje Tantalove muke in za muke,ki jih je prestajala njegova družina na sodišču Krivosodja tudi ne vemo. Najbrž bo treba v Evropo.
      Edino kar mi je jasno je to, da Vlada, Janez Janša osebno in evropski poslanci premalo izpostavljajo
      zadeve, ki davijo Slovenijo in swo premalo učinkoviti in se kar naprej samo branijo – veliko tudi zato, ker niso “izvozili” problema v Evropo ob svojem času in , ker “niso hoteli blatiti Domovine” kar pa je zame prozoren in trapast izgovor, res neumnost prve kategorije – ki tepe vse nas in nas đe bo !

      Lepo je bilo poslušati kako velikanski dosežek dr.Milana Zvera je bil kronanje ene od sejnih sob EU parlamenta z imenom dr.Pučnika. Krasno.
      AMPAK, kaj je pa naredil v vseh letih osebnega predstavništva v EU – kolikokrat je sprožil problematiko nespoštovanja prava v Sloveniji ?
      Kolikor pomnim, nikoli !
      Bolje, da neham. g.Kangler, srečno pot v Parlament !

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content