– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    “PONOČI ME JE HODILA GLEDAT, ALI DIHAM”

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

     

    Svojo mucko sem našel na Sabotinu. Nekdo jo je bil odvrgel na vrhu cestnega koridorja, na grebenu, tik preden se spustiš dol v Brda. 

    Od tam ni imela izhoda in se ni mogla rešiti.

     

    - Advertisement -

    S sodelavcem sva se peljala k stranki v Brda. On je vozil in vem, da ne bi ustavil avta v koridorju, ker je ustavljanje prepovedano. Ne bi ustavil, niti če bi ga prosil, ker ni te vrste človek. Vsaj tedaj ni bil (zdaj slišim, da ima doma psa, kar je dober znak). 

    Majhna mucka je stala ob robniku na nasprotni strani ceste in gledala je, obrnjena proti  bregu. Žica na eni strani, žica na drugi strani, obe strani ceste zaprti za prehod, vmes cesta, ki je precej prometna. Ubožica ni imela kam. 

    S sodelavcem sva bila pri stranki kaki dve uri. Ko sva se vračala, sem bil prepričan, da jo je kakšen kamion že tačas odpihnil, in ni več živa.

    Peljala sva mimo – in bila je še vedno tam! Sedela je in čakala. 

     

    Doma sem šel za eno uro spat, popadla me je neka utrujenost. Ko sem se zbudil, sem prižgal TV. Poročali so o poplavah v New Orleansu (bilo je leto 2005). Pri poročilih so pokazali družino, ki se vrne na svoj dom, od katerega jim je ostala le ena stena z okensko odprtino, prazno, brez šipe. Na polici je sedel maček.

    Ojej, je rekla gospa, glejte … naš Oskar nas čaka! 

    Tedaj se je nekaj v meni prelomilo. Šel sem takoj na parkirišče po svoj avto. Peljal sem na črpalko, ker sem imel prazen rezervoar, in se zapeljal nazaj na Sabotin … Tam je stala in me čakala! 

    Peljal sem mimo nje (bila je na drugi strani ceste!) in hitro dol v Brda, se tam obrnil in pripeljal k muci. Ona je še vedno stala tam, v popolnoma enakem položaju. Kdo ve, koliko časa je tam stala, najbrž kakih 5 ur. 

    Ustavil sem avto, za mano se je naredila kolona. Ljudje so videli, kaj delam in so razumeli. 

     

    Prinesel sem jo domov, muco miceno, bilo je je za pol dolžine tipkovnice. Utrujena. Dal sem jo pod lučko v pisarni, da se malo zgreje. Tigrček moj mali! 

    Ko zdaj nanjo pomislim … čakala je, kot bi vedela, da je ne bom pustil same. Prišel bo pome,” je govorilo njeno malo telo, prišel bo pome … ne, on me že ne bo pustil same! 

    Koliko veselja imam z njo. Koliko veselja! 

    Ona je mene rešila.

     

    Muca Piki, junakinja pričujoče kolumne! FOTO: Goran Arh

     

    Ko gledam svojo muco, si zraven mislim: glej, tole bitjece je pred 2000 leti bilo natanko takšno, kot je zdaj – prijazno!
    Kako se opoteka človeška evolucija, pa vsi vemo 

    Zato je družba živali zdaj za človeka pomembna. V kaosu mu daje občutek stabilnosti sveta. Ko gre vse v maloro (in v mojem življenju mi je vedno šlo vse v maloro), se pri živalih učimo. 

    Od Islama, denimo, pa se nimam česa naučiti. Od komunizma tudi ne.
    Povsod manjka tistega čustvovanja, ki sebe sprejema za bitje, ki je dobrodošlo in prijazno sebi in drugim. Prijazno svojim mladičem in mladičem ljudi in drugih bitij. Pa svetu tudi. 

     

    Hudo mi je, ker za tistega, ki mu sam zaupam brez konca, pravijo, da je njegova edina želja, da bi nas “rada predvsem snedla in posrala”.
    Nimam takšne izkušnje.


    Moj oče je bil grob človek in brutalen v svojih zahtevah in navadah. Slabe izkušnje imam samo z ljudmi, ne z Naravo. 

    Ko je moja muca skotila mladičke, sem zanjo postal še jaz njen mladiček. Sprejela me je za svojega in sem tako čez noč postal član njene “familije”. Ponoči me je hodila gledat, ali diham, ker sem imel zaprte oči.
    Ko sem jih odprl, ker sem jo čutil blizu, sem videl dvoje oči in pa smrček, ki me z razdalje 10 cm gledajo in me spremljajo. Potem, ko je bila muca prepričana, da sem živ in da je z mano vse v redu, se je vrnila tja nazaj, kjer je prej bila. Pazit svoje mladiče.

    Ampak prej je hotela videti, ali je z mano vse v redu!

     

    Takšne so pa moje izkušnje z Naravo.
    Roko dam v ogenj zanjo.
    Vsak človek se sam odloči, od koga se bo naučil ljubezni, pripadnosti, skrbi za svoje.
    Jaz sem se odločil.

     

    Ljubka mačja srečnica Piki; FOTO: Goran Arh

     

    Naslovna FOTO: muca Piki, heroina pričujoče kolumne; FOTO: Goran Arh.

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    2 KOMENTARJI

    1. Eno tako Muco poslat Putinu Groznemu!
      Še ankol ga niso, mistra mišic Vserusije slikali golega z eno tako muco…ki bi rešila svet pred 3.vojsko.
      Ni nujno, da je to srbijanska , pravoslavna muca, lahko je uravnotežena, ekumenska, promigrantska, Wokeizersko nevtralna, lgbt in neplodna, samo de bo lepa in nežna.
      Too late. Pažulstaja!

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj