– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    POSLEDNJA SODBA

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Ljudje, ki vztrajajo pri tem, da le oni lahko vodijo ta narod, ki ga pa sami prezirajo in ga sovražijo – bodo na koncu sodili sami sebi!

    Če bi jim Bog sodil, bi preživeli. Toda s sabo kot sodniki – ne bodo! Oni ne verjamejo v Boga in odpuščanje.

    Neusmiljeni, brez srca in maščevalni, so takšni tudi kot sodniki.
    Mislijo, da lahko sodijo drugim, toda sodijo sebi.

    Mislijo, da sebi pa ne bodo sodili, niti ne bodo dovolili, da bi jim drug sodil. Boga ne priznajo, zato jim On zagotovo ne bo … tako mislijo!

    - Advertisement -

    Narobe! Nihče jim ne bo sodil. Sami si bodo sodili.
    Sami sebi bodo sodniki in sodili si bodo tako, kot so navajeni: neusmiljeno, kruto, brez napak.

     

    Ko je sovraštvo sistemsko – tedaj ne dela napak! Temeljito je v svoji brezsrčnosti.
    Zato svoje lastne sodbe sovraštvo ne preživeli. Zadrtost, neusmiljenje, brezsrčnost, maščevalnost … ne preživijo v prisotnosti Luči.
    Sami v Temi pa ne bodo znali živeti.

    Zdaj nekaj časa še lahko kradejo od Luči, ampak kmalu tega ne bodo več mogli početi. Posebej še zato ne, ker jo zavračajo kot vir Življenja. Ne verjamejo v Boga!
    In če ne prej, bo tedaj jasno, v kaj sploh verjamejo.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/cave-light-person-rocky-silhouette-1835825/

     

    Ko bi ljudje samo slutili, kako je tedaj, ko Telo umakne vse pregrade spomina …

    Ko Telo pove, kaj smo in iz česa smo narejeni, kaj vse smo počeli, kaj sebi naredili in drugim, ko se vsa naša življenja, pretekla in sedanje, zlijejo v eno samo … kajti to tudi v resnici je: eno Življenje!

    Tedaj bi prekleto pazili, kaj zdaj okoli govorijo, koga obsojajo, česa in zakaj.

    Srečanje s samim sabo je tako neusmiljeno hudo, tako brezupno grozljivo in neizprosno je, ko se nahaja v bližini Resnice, in v njej se bomo hočeš – nočeš vsi znašli … tako resnično je to srečanje s sabo, ko je to brez laži in zato popolnoma neprimerljivo s čimerkoli, kar je človek kot bitje v zavesti kdajkoli izkusil.

    Pa ne samo zdaj, ampak v vsej človeški zgodovini, in še pred njo! To se nam bo zgodilo, to nas vse čaka.
    In tedaj bomo razumeli, da je celo Smrt lahko blagoslov.
    Blagoslov je, ker pomeni pozabljanje! In novo začenjanje, z rojstvom, z novo možnostjo.

     

    Nič se ti ne zdi tako boleče, kot je boleča absolutna Zavest. In če je ta tedaj brez Srca … potem je to Pekel.

    Pekel je – ne znati odpustiti sebi! Ni drugega pekla, samo ta je, drug Pekel ne obstaja.

    Telo je edino sposobno zgraditi pregrade spomina v sebi, nihče drug tega ni sposoben, a ko se enkrat te podrejo … tedaj je Bolečina neskončna in je brez pregrad in ograj, preliva se čez in čez brez konca, ker je zavedanje neskončno in je brez omejitev. Smrti pa ni več, da bi vso grozo nehala …

    Nihče nam ne sodi!

    Samo zavest o VSEM se razširi čez vse pregrade spomina, čez naša življenja in čez vse, kar smo kadarkoli bili, z vsem, kar smo kdaj naredili sebi in drugim. Tedaj se nimaš več kam skriti! Kajti, omejene zavesti tedaj ni več, v Resnici ta ne obstaja.
    Omejena zavest ne obstaja. Je izmišljena, da bi preživeli sebe in svoja dejanja!

    Zavest je samo ENA edina in je VSE. Ni več pozabljanja, pozabljanje izgine kot možnost rešitve!
    Zavest ne more ne-vedeti, ker nima te pravice – in je tudi noče! V njeni naravi je vedeti vse, hoteti vedeti vse.

     

    In tudi Smrt je le začasna “pogruntavščina” Vesolja, je le priročen izum, ki je človeštvu dovolil, da se nečesa ne spomnimo, ko tega nočemo. In da imamo možnost ter izbiro pozabljanja.
    Tako lahko pustimo nekaj za sabo, ko zapuščamo ta svet. Ko zbežimo.
    Kajti – mi zbežimo od tega, kar vemo!

    Mi sicer pravimo, da umremo – ampak v bistvu zbežimo in pustimo telo napolnjeno, utrujeno od vsega, samo in zapuščeno s tistim, kar ne moremo pozabiti. Pozabimo tako, da umremo.

    To je definicija pozabljanja, da nekje nekaj pustimo, potem rečemo, da smo pozabili. Toda tisto “nekje” mora nekje živeti s tem in preživeti! Nekje je “dno” pozabljanja, in to dno se vsega spominja. In čaka!

    Čaka obremenjeno z Resnico in silno vsebino, ki je ne želimo ne videti ne priznati za svojo. To je Telo!
    Telo je Zavest. Zavest je pa druga beseda za – vest!

    Mislimo, da to ni naša vsebina, da to nismo mi. Mislimo, da smo samo tisto, kar vzamemo s sabo, ne pa tudi tisto, kar pustimo za sabo na Zemlji, ko opravimo z njo.

    Toda tedaj – ko se odprejo pregrade spomina, se ne bomo imeli več kam skriti.
    Vse je namreč naše in vse smo mi.
    Ljudje nimajo nobene predstave o tem, kaj to pomeni. Jaz jo imam! Bodite pripravljeni nanjo, če je to sploh mogoče. Pokažite vsaj namen, da bi radi bili pripravljeni, vsaj to, če je sploh mogoče. Sicer vas bo ujelo nepripravljene in vas bom moral jaz tolažiti in vas pregovarjati …

    Količina Bolečine, ki jo je treba prebaviti, je neobvladljiva. Zato je Stvarstvo uredilo stvari tako, da umiramo in pozabljamo. Le s smrtjo se izognemo spominjanju. Tako si lahko (z)lažemo, tako najdemo druge “krivce” in sodimo drugim, krivimo nedolžne, prevalimo krivdo na druge … itd.!

     

    Poslednja Sodba? Pa kaj še!

    Tedaj bodo pobiti in poklani sami prosili svoje morilce in rablje, naj si vendar oprostijo (oni so jim že zdavnaj), ker se jim bodo smilili v njihovem Peklu, ki ga morilci vedno prenašajo s sabo.
    Pokojni so namreč bolj solidarni kot živi!

     

    Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/gavel-auction-hammer-justice-legal-3577254/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content