PRIZNAM – KRIV SEM!

“Priznam, kriv sem!”

Zoran Šarič, upokojen kriminalist in avtor knjige Županov boj

Odkar pomnim, stojim trdno z obema nogama na tleh. Na trenutke, ampak zelo redko, me je včasih zamajalo, pa je temu bilo krivo le nekoliko preveč popitega alkohola, saj se nisem hotel zameriti »greznicam«, sodelavcem, na začetku moje kriminalistične kariere. Od leta 1996 do danes pa nikdar več.

Verjamem v tisto, kar vidim z lastnimi očmi, slišim z lastnimi ušesi, kar sam doživim in si to znam logično pojasniti, da postane nesporno dejstvo. Vse ostalo je zame stvar debate, pojasnjevanja, kompromisa v smeri, da postane sprejemljivo in dokazljivo. Nisem vernik, izključno zato, ker ne verjamem v čudesa in v tisto, kar se ne da dokazati. Sem popoln realist in bi tukaj zelo rad napisal, da verjamem v poštenje, resnico, dobroto, sočutje, empatijo, saj si tega želim in tudi pričakujem, hkrati pa ne prenesem laži, podtikanj, sprenevedanj, zahrbtnosti, zavisti.

Ampak kaj se to danes dogaja z vsemi nami? Naenkrat, pravzaprav postopoma, smo se znašli v vrtincu zmede, ko te dve strani vsakodnevno obstreljujeta vsaka s svoje strani, ti vsiljujeta svoje nesporne resnice in dejstva in pri tem nastopata tako agresivno, da to meji že na kaos.

Moja stabilnost, realnost in zdravo, logično sklepanje me je na srečo postavilo na stran ene resnice, čeprav imam na izbiro dve. Upam, da sem se odločil za tisto »pravo«.

Dramaturgija rušenja v režiji #KUL ozadja in GGolobič je vedno enaka:
– stopnjevano aferaštvo @RTV_Slovenija @POP_TVprogram
– lomljenje rok poslancev
– podkupovanje
– mazaške akcije, grožnje s smrtjo in medijska diskreditacija
– prirejene ankete agencije #NinaNana pic.twitter.com/lMb2HObUcw

— Janez Janša (@JJansaSDS) February 12, 2021

Ta uvod je pravzaprav uvertura v moje dojemanje družbenopolitičnega stanja v naši Sloveniji.

Pred petnajstimi, dvajsetimi leti sem se bolj malo posvečal političnemu dogajanju pri nas in v svetu, predvsem toliko, kolikor je zahtevalo moje delo v kriminalistični policiji v Mariboru. Pa sem bil postopoma potisnjen v spremljanje celotne družbenopolitične situacije, čemur je bil pobudnik in povod moj nekdanji sodelavec Franc Kangler, ki je bil najprej enajst let poslanec v državnem zboru, nato dvakrat izvoljen župan mesta Maribor, njegova nadaljnja zgodba pa je poznana vesoljni Sloveniji. V tistem času osebno nisem bil politično opredeljen, politiko sem jemal le generalno, celovito, kolikor je bilo pač potrebno, da sem razumel delovanje tega sistema. Prešprical sem vse takratne velike afere, kot so bile orožarska afera na mariborskem letališču, Depala vas, afera Vič in Holmec v povezavi s t. i. Gričarjevim poročilom, Patria, spomnim se le, da je bil v večini njih vedno na udaru Janez Janša.

Priznam, kriv sem – ob naključnem spremljanju kakšnih parlamentarnih sej, političnih oddaj na TV so mi bili zelo nesprejemljivi govori Branka Grimsa, Eve Irgl, Vinka Gorenaka in še nekaterih, ki so venomer dolgovezili, konstantno nekoga in nekaj kritizirali, pa priznam, da takrat nisem poslušal vsebine njihovih izvajanj, kajti zaupal sem takratnim vladam ter izvoljenim predstavnikom ljudstva. 

Levičarska #KULtura smrti pic.twitter.com/8aWCjSIA9R

— Janez Janša (@JJansaSDS) February 9, 2021

Priznam, kriv sem – moje poslanstvo je bila moja služba, temu sem se maksimalno posvečal in neomajno zaupal temu sistemu in tej instituciji. Pa se je vsake toliko časa dogajalo kaj, kar me je vedno znova presekalo nekje v globini duše in srca.

Zgodila se je na primer afera Baričević, ko sem se pri sebi vprašal, ali je res mogoče, da neka ljubljansko slovenska elita počne takšne nagnusnosti, spolno zlorablja lastne pse? Pa so razkrite razne korupcijske afere, bančni kriminal, milijarda opranega iranskega denarja, dokapitalizacija slovenskih bank, nakar prodaja NKBM za tretjino cene, pa odpuščanje milijonskih zneskov ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in z njim povezanim tajkunom, projekt Stožice, zaradi katerega je propadlo na desetine zasebnikov, nekateri so v obupu storili samomor, pa gradbene afere Ivana Zidarja, afere zdravstvene dobaviteljske mafije, nakupi preplačanih zdravstvenih pripomočkov preko posrednikov in še in še.

🐕Ali je vaš brat res spolno zlorabljal pse v garaži? 🐕
Afera bulmastifi
Saša Baričević, Katarina Kresal, Miro Senica, Bojana Ksela, Andrej Hrausky, LDS
Oražnova, Ljubljana Feb 2010 pic.twitter.com/puWDP9zvZq

— S.O.S. 🎯 (@kriznimenedzer) October 7, 2019

In sem se pričel poglabljati v te zadeve ter ugotovil zanimivost, da pri tem nikjer ni Janeza Janše. Vedno pogosteje sem spremljal parlamentarne seje na TV in prisluhnil vsebini govorov Janeza Janše, Branka Grimsa, Eve Irgl, Vinka Gorenaka in drugih. Kaj sem ugotovil? Da imajo ti ljudje prav, govorijo resnico, vsaj tisto, za katero sem sam po zdravi logiki in dejstvih ugotovil, da je prava, nasprotnikom pa ni ustrezala.

Pa sem si dejal, da moram prebrati sodbo Patrie, ker me je pričelo zanimati, kaj je Janez Janša takšnega ušpičil in kaj so mu dokazali, da je bil pravnomočno obsojen in celo preživel pol leta v zaporu na Dobu. Na srečo je bila sodba Patria v celoti objavljena na spletu, obsežen dokument, vendar sem ga prebral in analiziral ugotovitve sodstva. Mojih 25 let kriminalistične policije mi je dalo prenekatera znanja in izkušnje, tako da sem sodbo dojemal s strokovnega vidika. Po prebranem sem se zgroženo vprašal, ali je mogoče, da so tega človeka obsodili in zaprli brez enega samega dokaza?

Nadalje sem imel ta privilegij, da sem lahko skoraj neposredno spremljal celotno agonijo mariborskega župana Franca Kanglerja, bil kot kriminalist celo udeležen na eni od hišnih preiskav tistega znamenitega 4. maja 2011. Kanglerja je doletela usoda triindvajsetih kazenskih ovadb, ki so jih kot po tekočem traku na tožilstva podajali mariborski kriminalisti in NPU. 

ALARMANTNO: “JANŠA MUST BE KILLED …”

Priznam, kriv sem – tudi sam sem za trenutek pomislil, da je Franc Kangler malo preveč osebno vzel svoje poslanstvo župana in si privoščil kak privilegij, ko pa sem pričel brati te njegove znamenite kazenske ovadbe in druge dokumente, sem nesporno ugotovil, da je šlo v celotni zadevi za en velik konstrukt mariborske policije v spregi s tožilstvom in sodstvom, da se ga izloči iz javnega in političnega življenja, ker je bil očitno prenevaren pripadnikom in zagovornikom nekdanjega režima.

Na srečo, ponavljam, na srečo je del sodstva še vedno nevtralen in pošten ter so takoj uvideli, da te kazenske ovadbe nimajo ne repa, ne glave, brez obremenilnih dokazov, kljub uporabi posebnih metod ter tako opevanih prisluhov. Padle so vse ovadbe, velik del njih zavržen že na tožilstvih, na obravnavah se je dogajalo celo to, da so sodniki okrcali tožilce, da s takšnimi obtožnicami delajo sramoto svojemu poklicu. Ne bom tukaj utemeljeval svojih navedb, dejstev, vse si lahko preberete v knjigi Županov boj, ki sem jo napisal.

Junija 2016 smo štirje sodelavci v prostorih Policijske uprave Maribor odkrili, da je Tetra naprava, ki se uporablja za komunikacijo med operaterjem na OKC in policisti na terenu, neupravičeno in nezakonito avdio snemala vse pogovore in dogajanja v prostorih OKC. Vsi štirje, ki smo bili takrat v izmeni, smo dokazali, da je glede na test, ki smo ga izvedli, v napravi nameščena skrita snemalna naprava, ki je očitno nezakonito in brez dovoljenja snemala vse, kar se je dogajalo in govorilo v prostoru neugotovljeno dolgo. Takratnemu direktorju policije Marjanu Fanku in direktorju PU Maribor Danijelu Lorbku smo podali zaznavo kaznivega dejanja neupravičenega snemanja in izdaje tajnih podatkov, pa je stvar zašla povsem drugam in ne tja, kamor smo pričakovali. Zelo kompetentna oseba mi je takrat dejala, da bi morali odgovorni za to danes biti v zaporu in je nepojmljivo, da se nekaj takšnega lahko zgodi v policiji. Očitno je bil strah pred razkritjem dejanskega stanja prevelik in bi nastala afera neslutenih razsežnosti, zato je vodstvo PU dogodek zminimaliziralo do skrajnosti, uvedlo le notranje zaščitni postopek, napravo so odpeljali strokovnjaki za računalništvo in zveze iz Ljubljane, jo tam domnevno strokovno pregledali in podali zaključno mnenje, da to, kar smo mi nesporno ugotovili in videli na lastne oči, ni res, ni mogoče, v napravi po njihovo ni bila nameščena snemalna naprava, kot vzrok pa so navedli sistemsko napako, brez kakršnekoli obrazložitve. In je bila zadeva zaključena na njihovo veliko zadovoljstvo in olajšanje. Na delovnem sestanku, kjer so nam predstavili njihove ugotovitve, sem lahko le povedal direktorju Lorbku, da ne morem verjeti, da mi po tridesetih letih v policiji nekdo laže v obraz.

Nisem se več dobro počutil v instituciji, kjer sem bil zaposlen, vedoč, da moji sodelavci, vodstvo in drugi na tak način opravljajo svoje delo, od izdaje knjige Županov boj junija 2018 pa je bila logična posledica, da sem postal tudi jaz njihova tarča.

Zgodil se je 24. 4. 2020, ko so dočakali svoj dan, svoje maščevanje, mi zaradi izgubljene moje igračke GPS-naprave v službenih prostorih naredili hišno preiskavo, me medijsko poskušali uničiti, pa sem jim po treh mesecih dokazal, da sem nedolžen, kar je potrjeno že na tožilstvu z zavržbo. Zgodil pa se je kontra efekt, svoje delo so tako nesposobno, neutemeljeno in nezakonito opravili, da so si prislužili kazensko ovadbo z moje strani po uradni dolžnosti, njihove »svinjarije« pa jim je dokazal celo pritožbeni senat Generalne policijske uprave. Tudi te zgodbe ne bom konkretiziral, saj si jo lahko v celoti preberete kot kolumno na spletni strani mojcavocko.si, z naslovom: »Nekdanji kriminalist razgalja delikte ali kazniva dejanja (visoko) v policiji!«

EKSKLUZIVNO: NEKDANJI KRIMINALIST RAZGALJA DELIKTE ALI KAZNIVA DEJANJA (VISOKO) V POLICIJI!

Seznanil sem se še z več primeri policistov in policistk, ki so bili po nedolžnem odpuščeni, suspendirani, disciplinsko preganjani, svojo nedolžnost so v kasnejših postopkih dokazali, pa nihče od tistih, ki so jim konstrukte zakuhali, ni odgovarjal. Celo do smrti je prihajalo, vzrok pa je bil posledično to, kar se jim je dogajalo v službi. Zadnje čase me močno preganja primer odpuščenega mariborskega kriminalista, čigar kazenski in delovnopravni postopek še traja, je pa več kot očitno, da so mu njegovi nadrejeni uprizorili namišljen konstrukt, v katerega so potegnili celo sedanjega najvišjega predstavnika organov pregona. Omenjen kriminalist že več let nedolžen preživlja agonijo in psihični kolaps zaradi psihopatov, ki se izživljajo nad drugimi, izkoriščajoč svoj položaj in moč, ki jim je bila z njim dana. Je mogoče najti še kakšno bolj primerno besedo kot »grozljivka«?

Danes sem srečno upokojen že tri mesece, grenak priokus pa ne mine. Ob vsem tem me žalosti še nekaj. Sploh v zadnjem obdobju zaznavam na družbenih omrežjih veliko nacionalne nestrpnosti. Sam jo doživljam v komentarjih ob mojem priimku, doživel sem jo neposredno tudi od nekdanjih najbližjih sodelavcev, ko mi je eden od teh osebkov navrgel, da neki Šarić zanj več ne obstaja. Poudarek je bil na mehki Ć v mojem priimku. Res je, moj oče je kot 18-leten mladenič prišel iz takratne južne republike v Slovenijo leta 1954, tukaj spoznal mojo mamo, pristno Slovenko, »prlečko«, ustvarila sta družino, sam sem v Mariboru rojen leta 1964. Oče me nikdar ni vzgajal po vzorih in načelih iz njegove domovine, sam se je takoj maksimalno integriral in vključil v sistem življenja v Sloveniji, karakterno pa sem skoraj v celoti po mami. Od rojstva do danes živim v svoji domovini Sloveniji, na jugu sem v življenju bil garantirano manjkrat, kot večina vas, ponosen sem na Slovenijo, leta 1991 sem bil aktivno vključen v proces osamosvajanja kot kriminalist, danes sem vojni veteran. Ali prihaja čas, ko bom moral menjati priimek, da mi ne bo kdo očital nacionalnosti? Ali pa me naganjal iz moje domovine? Nikdar do sedaj nisem bil deležen takšnih opazk, in očitno osamosvojitev Slovenije leta 1991 ni dosegla vseh svojih ciljev. Nasprotno, vse kaže, da bomo še enkrat morali reči bobu bob.

In danes zelo rad poslušam govore Janeza Janše, Grimsa, Irglove, Gorenaka, ker govorijo resnico, z dejstvi. Sramujem pa se pritlehne, lažnive, diskreditacijske politike ostalih, sedaj KUL-ovcev, ki jim venomer mečejo polena pod noge, s svojo politiko pa želijo odstaviti nekoga, ki je svetlobna leta pred njimi. A se res čutite tako sposobne, da bi lahko zamenjali Janeza Janšo in vodili Slovenijo? A bi res radi prevzeli odgovornost za vse nas? Dragi ljudje, več kot dvajset let ste imeli možnost, pa je nikdar niste izkoristili, le pokradlo in osiromašilo se je Slovenijo v časih vašega vodenja. Zazrite se v ogledalo, pustite na plan malo samokritičnosti in dovolite sposobnim, da dokončajo svoje delo, potem pa se boste prešteli na parlamentarnih volitvah leta 2022.

Verjamem, da se bo ob tej moji kolumni vsul plaz kritik s strani levičarjev, ampak predlagam jim, v kolikor imajo vsaj malo zdrave pameti, da se zaustavijo, prisluhnejo besedam, ki jih govorijo kompetentne osebe, in jih poskušajo dojeti. V kolikor ne bo šlo in so v ozadju kakšni drugi – s Slovenijo takšno, kot je -, nesprejemljivi interesi, imamo problem.

Vse povedal in plačal z življenjem: https://t.co/jg9VXeytma pic.twitter.com/dDvUHtQiCC

— Janez Janša (@JJansaSDS) February 14, 2021

Naslovna fotografija, vir: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/PDF/SlovenskaPolicija.pdf