– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    SODNIK BOŠTJAN POLEGEK: “OBSTAJA NEVARNOST, DA SE VRNE V POLITIKO, ZATO MORA V ZAPOR!”

    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

     

    Prispeli smo do devetega poglavja knjige ŽUPANOV BOJ, ki je zame najpomembnejše poglavje v knjigi, saj s preučitvijo in strokovno analizo določenih kazenskih primerov dokazuje konstrukte, ki so jih organi pregona izvajali nad Francem Kanglerjem.

    Na samem začetku poglavja sem predstavil izseke prisluhov, ki so jih predvajali na sojenju v Mariboru, na javni obravnavi, kjer so bili prisotni tudi novinarji. Iz prisluhov je razvidna komunikacija Franca Kanglerja z večimi različnimi osebami, včasih tudi v zanj značilnem stilu, pozivam pa vse bralce, ki si jih boste prebrali, da poskušate najti vsaj en namig na kršitev ali kaznivo dejanje v njih. Kajti ti prisluhi so bili uporabljeni kot dokaz za pravnomočno obsodbo Franca Kanglerja na sedem mesecev zapora. Naj pojasnim, za kaj gre.

    Vsej slovenski javnosti verjetno najbolj poznana, udarna in v medijih najbolj opevana, je afera Kanglerjevega procesa v zadevi Ježovita. Gre za oddajo službenega stanovanja Javnega stanovanjskega sklada MOM v najem znani slovenski vedeževalki Karin Ježovita. Čeprav je v poglavju knjige celoten primer podrobno opisan in analiziran, ga bom čimbolj poenostavljeno, za dobro razumevanje primera, opisal še tukaj, kajti še danes del javnosti in stroke Kanglerja obtožuje, da je svoje procese dobil le zaradi proceduralnih napak in izločenih dokazov in da je v resnici kriv očitanih mu kaznivih dejanj.

    Vendar prav primer Ježovite nazorno kaže, kako so organi preiskovanja in pregona peljali dokazni postopek, vključno z uporabo prisluhov. In takšnih primerov od skupno petindvajset je večina, le nekaj zadnjih je zavrženih zaradi izločenih dokazov, saj je nesporno ugotovljeno, da so bili pridobljeni nezakonito, s procesnimi napakami. In tudi to je šlamastika teh organov, kajti preiskovati takšna očitana kazniva dejanja, pa da ne spraviš proceduralno skozi niti enega pridobljenega suma storitve, je tragikomedija. Vendar tudi Kanglerju je bil interes, da se kazenske zadeve, ki so mu še preostale, čimprej zaključijo, brez nepotrebnih zavlačevanj in procesnih postopkov, saj je bil zaradi vsega tega že povsem na tleh.

    - Advertisement -

    Kazenski primer Karin Ježovita je tudi precedenčni primer, kako je sodstvo v prvi fazi pravnomočno obsodilo Franca Kanglerja na sedem mesecev zaporne kazni, kar je bil povod, da je izgubil mandat državnega svetnika. Besede sodnika Polegeka po izreku obsodbe so zgodovinske, v negativnem smislu: »Že že, da Kangler dela na kmetiji, vendar obstaja nevarnost, da se vrne v politiko, zato mora v zapor!« Te besede nesporno dokazujejo politično motiviran proces.

     

    Vir: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=10226267871472833&set=t.100004579456632&type=3

     

    Zgodba je v osnovi takšna, da je vedeževalka Karin Ježovita s pomočjo enega uslužbenca Mestne občina Maribor (žal že pokojnega) pridobila potrdilo o članstvu v Svetu invalidov na MOM, s tem pridobila tudi pogoje za možnost pridobitve občinskega stanovanja v najem za določen čas, za katerega je bil izveden javno razpis. Franc Kangler je kot župan mesta Maribor dobil v podpis le predlog za Ježovito, ki ga je podpisal, saj je bila edina prijavljena na razpis za najem službenega stanovanja v izmeri 118 kvadratnih metrov, z najemnimo v višini 391 evrov. Na podlagi tega je direktorica Javnega stanovanjskega sklada Tanja Vindiš Furman z Ježovito podpisala pogodbo o najemu in zadeva je stekla. Vse do konca je Ježovita redno plačevala najemnino.

    In potem se je začelo. Preiskovalci mariborske kriminalistične policije so ugotovili, da je bilo k predlogu na razpis Ježovite priloženo ponarejeno oziroma prirejeno potrdilo o izpolnjevanju pogojev za članstvo v Svetu invalidov MOM, s čemer bi naj neupravičeno pridobila stanovanje v najem. Posledično s tem sta bila v kazenski proces avtomatično vključena tudi Franc Kangler kot podpisnik predloga in Tanja Vindiš Furman kot skleniteljica najemne pogodbe. Očitana jima je bila zloraba uradnega položaja.

    Velika farsa vsega skupaj je bila, da je sodnik Polegek na podlagi določenih izpisov prisluhov, ki nimajo nikakršne zveze z obravnavano vsebino, izkazujejo le določen vpliv župana na sodelavce, nesporno ugotovil, da je Kangler “vedel” za Ježovitino neizpolnjevanje formalnih pogojev za pridobitev stanovanja in za to, da je v vlogi predložila ponarejeno potrdilo. Prav tako je sodnik zaključil, da je Kangler z absolutnim naklepom predlagal direktorici JMSS dodelitev stanovanja Ježoviti, čeprav ta zaključek temelji le na predpostavki, da je imel župan tako velik vpliv na Vindiševo, da sama tega dejanja ne bi storila. Noben neposreden dokaz pa sodnikovih zaključkov ne potrjuje.

    Prisluhi niso dali niti enega posrednega ali neposrednega dokaza, da je Kangler kakorkoli povezan ali vedel za očitano kaznivo dejanje. Še več, prisluhi so bili izvajani v določenem časovnem obdobju leta 2009, samo očitano kaznivo dejanje pa bi se naj zgodilo junija 2010. Kaj bi lahko bilo v prisluhih takšnega, da bi bilo obremenjujoče za osumljene kaznivega dejanja, ki bi se naj zgodilo skoraj leto dni kasneje? V prisluhih ni niti enega telekomunikacijskega kontakta med Ježovito in Kanglerjem. Iz predpostavke, da je imel Kangler tako močan vpliv na sodelavce, da brez njega sami določenih dejanj ne bi opravili, kar je razvidno iz prisluhov, je sodnik Polegek zaključil in v obsodilni sodbi navedel kot nesporen dokaz, da je Kangler vedel za Ježovitino neizpolnjevanje pogojev in z absolutnim naklepom predlagal direktorici JMSS dodelitev stanovanja Ježoviti. To so sodnikovi dokazi, ki potrjujejo krivdo nekoga in je obsojen na zapor.

    Še dodatna farsa in blamaža v procesu pa je bila odločitev sodnika, da Tanja Vindiš Furman ni kriva očitanega kaznivega dejanja, in je bila oproščena, Kangler, ki je bil podpisnik predloga, pa obsojen na sedem mesecev zapora. Dejanje, ki ga je storila Vindiševa, je v neposredni vzročni povezavi z dejanjem župana Kanglerja, eno brez drugega ne bi obstajalo, obsojen pa je Kangler, Vindiševa oproščena. A je to možno zdravo razumsko pojasniti? 

    Proces Ježovita dokazuje, kako je bilo treba Kanglerja obsoditi za vsako ceno, ne ozirajoč se na kazensko in procesno pravo. Res ne vem, o čem so ti gospodje razmišljali. Da smo ljudje tako nerazgledani in nesposobni, da ne bomo spregledali njihovih namenov? Na srečo je Vrhovno sodišče je pravočasno zaustavilo to šlamastiko, ki je bila nesporno politično motivirana, in zadevo postavilo na prave temelje, s pravnomočno oprostilno sodbo. Vendar sodnik Polegek in sodelujoči še danes neobremenjeno in nekaznovano opravljajo svoje delo.

     

    Seznam sodnikov Okrožnega sodišča v Mariboru, med katerimi je tudi sodnik dr. Boštjan Polegek, ki je brutalno kršil zakon, ustavo in človekove pravice Franca Kanglerja; vir: https://www.sodisce.si/okromb/zaposleni/seznam_sodnikov/

     

    V pričujočem poglavju je še več podobnih primerov, kjer so uporabljeni prisluhi le kot krinka, da se poskuša Kanglerja obsoditi, pa so na srečo v teh primerih že tožilci ugotovili, da zadeve ne pijejo vode.

    Tudi del o veliki akciji 117 kriminalistov in hišnih preiskavah pri Kanglerju, dne 4. 5. 2011, z vsemi napakami preiskovalcev je opisan v tem poglavju.

    Želim vam prijetno branje.

     

     

    9. PRISLUHI IN HIŠNA PREISKAVA

    Prisluhe zoper Franca Kanglerja in ostala osumljenca so policisti izvajali skupaj šest mesecev, s podaljšanji po en mesec. Kot že navedeno, je vsa podaljšanja odredil vedno isti preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru, Janez Žirovnik. Ponovno se sprašujem, ali to nakazuje na naklepno dogovarjanje med policijo in Žirovnikom z določenimi nameni? Presodite sami. 

    Po zaključku izvajanja prisluhov so na Okrožnem sodišču v Mariboru stekli določeni kazenski postopki, kasneje pa tudi postopek zoper Kanglerja, Tanjo Vindiš Furman in Karin Ježovito v zadevi dodelitve občinskega stanovanja vedeževalki Ježoviti. Zanimivo je, da so v tistem času organizatorji facebook skupine FKNO in določeni mediji javno pozivali občane Maribora, vstajnike, da se udeležijo obravnave na sodišču, kjer bodo lahko prisostvovali branju prisluhov, kljub temu, da sodni organi naj ne bi javnosti obvestili, da bodo na teh obravnavah obravnavali prav prisluhe. Evidentno je, da bi lahko informacije iztekale celo iz sodniških ali policijskih vrst do medijev in FKNO. 

    Na obravnavah, ki so bile javne, je fotograf iz okolice Maribora večji del predstavljenih prisluhov dokumentiral in jih kasneje prezentiral javnosti na svoji spletni strani. Prisluhe je dobesedno citiral, pri tem pa zaradi vsebine in načina komunikacije oseb iz prisluhov, namerno povzročal posmehovanje in revolt med bralci ter komentatorji na družbenih omrežjih. Njegov očitni namen je bila diskreditacija oseb iz prisluhov, kljub temu, da se v javnosti predstavlja kot resen, strokoven in kredibilen medij. V nadaljevanju predstavljam nekaj pogovorov iz prisluhov, ki so bili javno objavljeni na spletni strani tega fotografa, https://www.facebook.com/mp.produkcija, pa tudi v več drugih medijih – citiram:

     

     

    Vabilo na poslušanje prisluhov (Facebook skupina FKNO)

     

    “Nastopajo: Franc Kangler, župan Mestne občine Maribor, Tanja Vindiš Furman, direktorica JMSS, Miha Glavič, namestnik Tanje Vindiš Furman (in po besedah poznavalcev njen skriti partner), Lidija Žvajkert, njena predhodnica, Milica Simonič Steiner, direktorica Mestne uprave, Duška Jurenec, vodja kabineta župana, danes prokuristka na Farmadentu, Janez Ribič, poslanec SLS, nekdanji župan Dupleka, Kanglerjev politični boter 

    Kaj sta se Tanja Vindiš Furman, direktorica JMSSM in Franc Kangler, nekdanji župan MOM vse pogovarjala po telefonu? 

    Franc Kangler, nekdanji župan MOM, Tanji Vindiš Furman, direktorici JMSS:

    Franc Kangler: “Mam pun kurac Dupleka, pa totih občinarov, pa vse skup. Pa totih pritiskov za neke službe, pa vse skup. Naj Ribič sam rešuje riti, pa službe daje. Pun kurac mam vsega. Pa da me bojo nah po zobah vlačli, da sem celi Duplek v mesto prpelo!” 

    Franc Kangler: “Vzamem puško, pa grem v gošo, pa se napijem u pičko materno!” Franc Kangler: “Zdaj sem malo tu skozi šau. Pa kaj vi samo po seminarih hodite, Vindišova? Tanja Vindiš Furman: “Pa kaki seminari?” Franc Kangler: “Pa jebote bog, sn gleo tote plačilne seminare, u pičko materno, več seminarov, ko pa v službi no.. Nena mi govori, če vidim nonstop sami neki seminari, no.” 

    Franc Kangler: “Ne vem od koda mata z Mihejom pravne podlage, da sta si plačala meniđerske preglede. Pa kaj je Miha delo, da je mogo v hotelu Levu prespat enkrat? V Ljubljani? 180 evrov! Al 190!” 

    Franc Kangler: “Padlo bo po tebi, ti ze povem! Leto bo naokoli. In boljše, te jas, da ti povem ka mi nea paše, ka je narobe, ko pa bo keri drugi začel na nadzornem jebat, no. Ker te nimajo tam radi! Zato, ker delajo po svoje. Tak da se ki kadi. Še najbolj pa tvoja tajnica. Mala direktorca. Če viš, da se ti vedno smeji, pa da je vludn pa kolturn do tebe, da te pol ma rad. Popizdim lahko, zastopiš? Kr ti pa si poštena pa naivna, pa jim vse verjameš. Tak ko od malega šmrkavca. Pa je diplomirala pa ne vem kaj. Še dela tam? Pizdo. Naj se rajši gre učit, da bo diplomskoo mela. Maturo.” 

    Franc Kangler: “Pa viš, da sem mel prav za rože. 400 evrov pa neke. Pa kdo mi je to reko, kak to vem?” Tanja V. Furman: “Ja, ne vejm kdo ti je to reko..” Franc Kangler: “Pa, kak, pa ka morš vejet? Se ti zdi pošteno, da okoli gre glas, da zapravla za, tvoja tejnica zapravla gnar za rože, za 400 evrov. Pizda tega mi ne delamo, ko smo kabinet! Nea upam tega naret! Pa ti 100x neke stvari rečem, pa nič! Pa ko to gledam, kdo vse obnavlja stanovanja, pa neke stvari, pa nem o tem po telefonu govoro, ne vem kdo, se točno vidi, ko gledam, kdo od Lidije refrence vse svoje noter tiši. Pa ne morejo reference o tem odločat. Pol še naj odločijo kdo bo direktor, pa ne rabimo ne župana, ne občine, pa jas nea rabim več kandidirat.” 

    Franc Kangler: “Sploh ne veš kaj se ti dogaja. Znotraj firme. Pa misliš, da mam kaj proti tebi, pa nimam! Rit ti čem zavarovat! Zato ker nas majo na okah! Ker veš, da hodijo naokoli tisti, ki nas majo najrajši. Ti jih maš pa en kup takih not. V hiši.” Tanja V. Furman: “In kaj naj naredim?” Franc Kangler: “Nič! Veš kaj moraš z njimi naret? Reda jih navadit. Pa delat. Od prviga do zadnega. Samo štiri ste noter tak prišli. Kolko jas vem. Za tebe pa Miheja, pa za od Škofa, pa ke je, Maksimovića al kak se piše. Še mamo koga drugiga? Pa Vanja. Od Mije, ne? Ja no vidiš!” 

    Franc Kangler: “Pizda, ki si te vidla. Prije župan, pa mora pred vratami ostat. Ker ste na malci!” Tanja V. Furman: ”Pa saj je blo doli odprto..” Franc Kangler: “Pa mene ne briga na kire vrate gori, doli. Pa napište, spodaj pozvonte. Jaz sem prišo gore. Ne more tajnica it na malco. Pa vsi skup. Stranke nena vejo. Še jas nisn vedo. Pa sn precednik nadzorniga, pa sem mogo doli stat. Pa sn klico na tisto telefonsko, ko mate gor nalimano.” Tanja V. Furman: “Ja sej tista telefonska so se v vložišču javli, če si tam klico.” Franc Kangler: “Niso se mi javli. Ker sn pol tebe klico. Ker bi jim reko, da stojim pred vratami. Oprosti. Pa ti pizdim že leto dni, zaradi stanovajnskiga sklada pa tvojih delavcev, pa nič!” Tanja V. Furman: “Pa kaj naj naredim? Ne morem jih zamenjat..” Franc Kangler: “Ne, ne moreš jih zamenjat. Reda jih navadi. Delovni čas jim spremeni. Čas za stranke, keri ma več. Neje more vsaka okoli letat. Prvo morš pri svoji tajnici začet red delat. Pa ti nočem rečt.” 

    Franc Kangler: “Malo si jih vzemi pod drobnogled, ti lepo povem. Tebi ne delajo osluge toti tam. Pa sem že neke ludi tja pošiljo za neke kšefte, niti enga ni not. Tu pa neki kšefti, da te glava boli. Niti en od tistih ni tu not, da bi kako delo dobo.” 

    Franc Kangler: ”Pa kdo jih vozi noter? Od Lidije!!! Ja viš tak je! Zato ker ni reda! Zato ker nimaš besede! Ker oni mislijo, da so sami sebi poklicani.” 

    Franc Kangler: “Pizda, bi rada bla jutre v cejtngah, da ti rečejo 400 erov za rezano cvetje? Pa kaj na stanovanjskem ne znate šparat, vas bojo nažgali. Pa z ljudsko stranko povezani, ker sn jas precednik nadzorniga. Zato pa se okoli menijo.” 

    Franc Kangler: “Sn ti že 100x reko, da bo mogo Miha dat malo več od sebe. Naj mi pove na kirih projektih dela. Pa kaj bo naredo. Leto dni.” 

    Franc Kangler: “Ke preglejuješ? Lej sn ti povedo le bom ti osebno bom ti ze pomago. Bom večkrat dul prišo, ti bom reko le tak, ne more en referent bres tebe, delat nič!!” Tanja V. Furman: “Glej, jas vem, da jih mam tu preveč takih, ki pač delajo nepotrebne stvari ali zgago ampak ke naj z njimi naredim?” Franc Kangler: “Reši se jih, lepo! ”Tanja V. Furman: “Ja kak?” Franc Kangler: “Na lejpi način. Nonstop bojo za stranke vrate odprte, pa jih bo sprejemo. Tam mu daš pisarno pa boš vidla. Te ti bom pa jas povedo kak se to naredi. Tolko če misliš, da se neš nobenemu zamerla, pa da boš lahko vozla, ti ze povem, da se motiš. Maš Miheja tam, naj delajo take stvari, ki so malo bolj nečedne!” 

    Franc Kangler: “Ko v Duplek pridem, pa mi povejo, da ti je v glavo stoplo, no. Pa nea ti slabo želim. In to tisti govorijo, ko hodijo s tabo na rojstne dneve! In to bivši al pa sedanji, ki so na opčini v službi! Pa si nea zmišlujem! Pol pa mene nekdo pikne, pa samo glavo dul pa si tiho!” Tanja V. Furman: “Ke pa mi je te v glavo stoplo, pa de lejpo te prosim?” Franc Kangler: “Pa nea to tebi govorim. To drugim povej, ke govorijo o tebi.” Tanja V. Furman: “Ja jes ne vejm kdo to govori, bi že povejdla tistemu, ki to govori.” Franc Kangler: “Sen ti povedo, da sem to v cvetličarni ču! Kdo pa hodi k Maheri, pa si lehko misliš. Sn ti povedo z opčine!” Tanja V. Furman: “Ja..” Franc Kangler: “Pa še to si vedla.” Tanja V. Furman: “Se vejn kira. Ona tamala.” Franc Kangler: “Ne, vejm. Ne, ne bom dreka mejšo. Samo povejm ti.” Tanja V. Furman: “Mislim, to me razkuri. Ker vsakemu pač ne ugodiš, tisto kar si kdo misli. Ker je hotla sem v službo prit. Jaz je pa nisem hotla vzet, zaj pa je užaljena, pa če šinfa je to njen problem.” Franc Kangler: “Glej, jaz ne bom presojo samo povem ti. Kaj pa je te Miha delo, da je mogo v Ljubljani prespat? Po celem dnevu, kaj je te meu? Ne vejš?” Tanja V. Furman: “Neki seminar je meu..” Franc Kangler: “Spet seminar, evo ti viš! Pa gleam tam, ni več seminarov, bom vse bek pobral. Racionalizacija, kriza, grema! Pa zemljišče spise, nam dela od Grmeka žena.” Tanja V. Furman: “Komu?” Franc Kangler: “Nam, tebi! Stanovanjskem skladu! Še to ne veš!” Tanja V. Furman: “Vem to, kaj te naj naredimo, če je ona že vse to naredla zemljiško knjižne predloge.” Franc Kangler: “Kak dugo si že direktorca?” Tanja V. Furman: “Komu pol ne dam drugemu?” Franc Kangler: “Resno in ti to misliš komu naj daš drugemu? Za koji kurac maš ti kakiga pravnika tam na stanovanjskem skladu! Mi poveš, kaj ti delajo tam not? Mi poveš zakej mamo diplomiraniga pravnika na stanovanjskem skladu, či gre en obični obrazec napisat pa pogodbo priložit? Ona pa 2500 erov potegne na mejsnc!” Tanja V. Furman: “Ni na mesec. Enkrat je dobila.” Franc Kangler: “Ja enkrat je dobla za kolko? Ke to slabo plačano 2500 evrov? Zaj mi idi pa pogledni kaj pomeni tista otvoritev kaj jo je ona naredla. Klasični obrazec, izpolniš, vpišeš podatke o kupcu, prodajalcu, pa neseš na zemljiško knjižni vpis. Ti pa maš ljudi tam, ki jih fojtraš. Za nedelo!” Tanja V. Furman: “Pa saj pravniki delajo, drugi ne delajo. Se pa vejm točno kdo ne dela.” Franc Kangler: “Pravniki delajo? Zakaj pa pol njo rabite za delat zemljiško knjižne vpise?” Tanja V. Furman: “Lej, ker izvršbe..” Franc Kangler: “Spet zagovarjaš? Ne govori mi. Glej, spet jih zagovarjaš svoje pravnike! Grmekova žena pa potem naročiš 2.500. Ker vpise dela v zemljiško knjigo. Najbolj simpl. In ti to povem, zaj svoje pravnike zagovarjaš napram meni. Ne bom ti nič več reko. Kr delaj.” Tanja V. Furman: “Lej kaki si ti..” Franc Kangler: “Kaki sn jaz? Zaj pa je v men problem? Zaj pa je v meni problem, evo.. Vredi, pa naj bo v meni problem te. Jaz ti pošteno povem, ti pa vidiš v meni problem.”

    Tanja V. Furman: “Poslušaj, zaj bo še tak Jeclova prišla v službo. Te bomo pač sami vse delali.” Franc Kangler: “Mi lahko rečeš, saj bojo tak sami delali, če si ti direktorca! Ti moraš za to poskrbet!” Tanja V. Furman: “Prej so izvršbe vse dajali ven delat, zdaj jih elektronsko vlagajo, pa sami delajo. Samo tiste, ki so težje zadeve, delajo ti odvetniki. Jaz ne vem, če bo ta vse zmogel, kolko mamo tega.” Franc Kangler: “Keri ta?” Tanja V. Furman: ”Polšek/Kolšek” (opomba: slabo se je slišalo). Franc Kangler: “Sn ti povedo da bo zmogo! Si se že zmenla z njim?” Tanja V. Furman: “Ni mi še dvigno telefona. Na bolniški je baje.” Franc Kangler: “Si mu poslala mesiđ? Nisi.. Ta vidiš, pa delajte tak u pičku materno. Saj več ni pomembno kej Kangler reče. Samo jas mam pun kurac vsega. Nej samo na stanovanjskem skladu, še občini, seposod.”

    Franc Kangler: “Ti bom ze tak povedo. Vsi se za mano skrivajo, po meni pada, jaz ne bom več, mir držo, ne nič. Za nobenga več. Ker mam pun kurac vsega. Resno ti povem. Se bom jaz jebo, pol pa se mente z novim županom, pa si rešujte riti kak vete in znate. Zaenkrat sem do vas bil korektn, pa po sili in poštenim sem vam pomago kolko sn vam lahko. Nazaj pa dobivam tako. Ker mi nekaj ni prav pa to rečem. In mam, resno ti povem, mam pun kurac vsega. Čisto vse. Povrh mi to ni potrebno več. Ne izpostaljam se za nobenga več in se ne bom. Niti mi ni več potrebno, da sem župan. In ti veš da sem dovolj nor, kaj bom naredo. In bom naredo v kratkem, resno ti povem. Pizdo materno, bom jaz vse sam delo, pa nekaj rečem enkrat in ni nareto. Pa dvakrat pa ni nareto, pa petkrat pa ni nareto. Pa sedemkrat, pa pizdomaterno, še zaj mi še tote kurce zagovarjate. Al Milici rečem, al tebi, al Duško napizdim, pa vse isto. Je z mano nekaj narobe? Pa jaz nisem več dober za vas?! Pa si noviga najte!”

    Franc Kangler: “Ki te motim?” Tanja Vindiš Furman: “Doma sem..” Franc Kangler: “Kaj delaš?” … Tanja Vindiš Furman: “Si vido kaj je Klipšteter napiso?” Franc Kangler: “Ma pusti ga. Naj se zaletavajo, saj pa te vem.” Tanja Vindiš Furman: “Pa mu nisem hotla poveat, ne..” Franc Kangler: “Saj prav. Kr sem tud reko naj mu napišejo, da je to moje osebno mnenje s kom se jaz družim. Kaj bo meni nekdo sledil al kaj?” Tanja Vindiš Furman: “Pa to ne moreš verjet, Rošker je bil tak zgrožen, bogi revež..” Franc Kangler: “Eh, brezveze. Dobro te.”

    Tanja Vindiš Furman: “Zdravo!” Franc Kangler: “Ja. Ki te motim?” Tanja Vindiš Furman: “Doma sem, v Avstrijo sem misla it.” Franc Kangler: “Vidim, da si dala razpis vun za stanovanja..” TVF: “Pa saj sem ti povejdla!” Franc Kangler: “Pa kaj se ti pa Milan nista zmenla … (opomba: izgubljen stavek) … pa dala Tatjani pa prinesla meni pokazat, da ga vidim, kaj ste not napisali?” TVF: “Samo splošni razpis je, še vedno..” FK: “Pa glih v tem je problem u pizdo materno!” TVF: “V čem je problem?” FK: “Kdo ti je napiso razpis?” TVF: “Sami smo ga pripravljali..” FK: “Kdoooo je piso mi povej, no! Kdo ga je pripravo?” TVF: “Ja pravniki, ki so ga pripravli.” FK: “Zakaj ga pa jaz nisn vido? Ker sn prečitan. Pa sn ti lepo reko predn si ga vun dala, da pridi k meni, da grema skozi. Nisn tega reko, nej?” TVF: “Nisi tega reko..”

    Franc Kangler: ”Tu ze grem na jag malo. Pa sn te dans enkrat klico (…) pa si mel nedosegljivo.” Danilo Rošker, direktor SNG MB: “Edino, če sem bil v garaži, tam notri mam nedosegljivo.” FK: “Veš kaj toti Petrovićki se mejša?” DR: “Kaj pa? Nič je nisem vido..” FK: “Na cajte se ji mejša, jel?” DR: “To, pa tak oba veva, da se ji, ja!” FK: “Veš kaki mesiđ mi je dans poslala?” DR: “Se enkrat vsedeva dol pa ji res poveva..” FK: “Pa neee.. nebom ji niti reko, ni vredna ona..” DR: “Točno, to.” FK: “Neumnosti je ona Lidija, ke je, mislim, da je Lidija, Pogrebno podjetje direktorca ne?” DR: “To pa ne vem jaz..” FK: ”Da sn ji zadnjič reko, naj Darjo vzame v službo. In zaj se Petrićka fto vtika. Kako plačo sn ji dau in taki mesić pošilja..” DR: “Pa mislim, ta je tak bolana..” FK: “Posluše naprej! Zakaj ona meni pošle neki mesiđ, ka je Burnač neke reko, to kurac to pa ono.. pa jaz pokličem nazaj, kaj pa te? Nazaj, ne, lepo. Jaaa, pa pičko materno, pa to pa ono, pa kaj ti je, sn reko, kaj se samo pizdiš neke u pizdo materno? Pa ne more to bit. Pa kdo ti to pravi? Tu maš direktorco! Pa se z direktorco pomeni, pa mi jo da na telefon, ne.” DR: “Ja..” ( … )” 

    Želim opozoriti na nekaj izredno pomembnega!

    Prisluhi so proces, dejanje, postopek, ukrep organov pregona, ki je zakonsko predpisan v 150. členu Zakona o kazenskem postopku in določa način, pogoje ter smotrnost izvajanja tega procesnega dejanja. Natančno je določeno, zoper koga, kdaj, zakaj in na kakšen način ga smejo organi pregona uporabiti in izvajati. Izvajanje ukrepa prisluha, oziroma kontrole in nadzora telekomunikacij, je vdor v največjo intimo osebe, ki se jo nadzira. Ker sem tudi sam v svoji kriminalistični karieri veliko dnevov in noči prebil v prostorih, kjer so se izvajali prisluhi nad obravnavanimi kriminalnimi združbami, zelo natančno poznam celoten potek izvajanja tega ukrepa. Da smo v časih, ko sem sodeloval ali vodil te postopke, lahko pridobili odredbo za prisluhe, smo morali predhodno pridobiti zanesljive dokaze, oziroma potrditi utemeljene razloge za sum, da določena oseba ali pa kriminalna združba izvršuje kazniva dejanja in te dokaze dokumentirati tako nedvoumno, da preiskovalni sodnik pri izdaji odredbe ni imel nikakršnega pomisleka o morebitni zavrnitvi naše pobude. Hkrati je naša pobuda predhodno šla skozi najbolj temeljito recenzijo na nivoju Policijske uprave in Generalne policijske uprave v Ljubljani, preden je prišla do preiskovalnega sodnika, ki je izdal odredbo. Nesporno smo morali utemeljiti razloge za izdajo odredbe prisluhov. Razlogi za izvajanje prisluhov v primeru Franc Kangler pa temeljijo izključno na nepreverjenih ali pa sproduciranih informacijah neznanih, anonimnih virov kriminalistov. In odobritev te pobude je po mojih predvidevanjih prav tako morala potekati na nivoju Policijske uprave Maribor in Generalne policijske uprave. 

    Naslednjih šest mesecev je skupina kriminalistov konstantno sedela v prostorih za prisluhe in “prisluškovala” vsem pogovorom oseb, ki so jih imeli zajete v odredbi, posledično pa še vsem tistim, s katerimi so te osebe komunicirale. Predvidevam, da so organi pregona vstopili v globoko intimo zelo velikemu številu ljudi. To pomeni, da so neposredno poslušali vse za njih morebiti pomembne, kakor tudi nepomembne pogovore med temi osebami. Slišali so naprimer lahko, kaj nekdo doma kuha, kakšne spodnjice je dal v pralni stroj, kako se je prejšnji večer napil, kako in zakaj se dva prepirata, lahko so slišali celo morebitno nezvestobo dotičnih, skratka vse, kar se med ljudmi osebno dogaja v največji zasebnosti. Te navedbe dokazujejo, da se mora ukrep prisluhov  uporabiti le v zares ekstremnih situacijah, ko dejansko nikakor drugače ni mogoče zagotoviti dokazov delovanja neke hudodelske kriminalne združbe, ki neposredno ogroža varnost ljudi in premoženja. V primeru Kangler pa je preiskovalni sodnik Janez Žirovnik zelo radodarno podeljeval dovoljenja za izvajanje tega ukrepa in to izključno na podlagi sumov nepravilnosti pri dejanjih, ki dokazano niso imela škodljivega vpliva, nekatera se niso niti zgodila, predvsem pa gre povečini za nematerialno domnevno korist, kot je podelitev stanovanja vedeževalki Ježoviti, katera je bila edina zainteresirana za najem stanovanja, ali pa preprečitev deložacije bivšega nogometaša Maribora Milana Arnejčiča, za katerega je mariborsko županstvo zbralo donacije v višini cca. 6.000 eur, da so lahko poplačali njegove dolgove in ga rešili pred deložacijo. Da, tudi v tej kazenski ovadbi zoper Franca Kanglerja so uporabljeni izsledki iz prisluhov v delu, ko je po telefonu naročil eni od odgovornih oseb Javnega stanovanjskega sklada, naj zaustavi postopek deložacije Arnejčiča, saj bodo na drug način uredili zadevo. Ta “drug način” je dejansko pomenil, da bodo zbrali donacije in rešili osebo pred deložacijo, kar se je tudi zgodilo. In ta “drug način” je bil dovolj, da je Kangler osumljen nezakonitega vplivanja na podrejene, oziroma posredovanja, kazenska ovadba je spisana in poslana na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, mediji pa so jo takoj pograbili, da so lahko diskreditirali župana Kanglerja. Če bi policija že v osnovi zbrala potrebna obvestila v opisani zadevi na klasičen policijski način, ne bi bilo potrebno zapravljati časa in denarja za prisluhe in kazenske ovadbe sploh ne bi bilo, kar pa jim glede na navedene ugotovitve očitno ni bil namen. Njihov cilj je bil dosežen in potrjuje navedbe predstavnika organov pregona, ki je izjavil, da je potrebno Kanglerja uničiti, ne glede na to, ali bodo kazenske ovadbe na sodišču sedele ali ne, o čemer sem pisal v enem od prejšnjih poglavij. Kakorkoli, kazenska ovadba zoper Kanglerja v zadevi deložacije Arnejčiča je zavržena po hitrem postopku. S takšnimi kazenskimi ovadbami pa ni težko prepričati nepoučenih in zavedenih ljudi. 

     

    VODJA PREISKOVALCEV: “KANGLERJA JE TREBA KAZENSKO IN MEDIJSKO UNIČITI”

     

    V nadaljevanju bom podrobno predstavil kazensko ovadbo zoper Franca Kanglerja in še dve osebi v zadevi dodelitve občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti, kjer je bil Kangler na prvi stopnji obsojen na sedem mesecev zapora, kar je bil razlog, da je izgubil mandat svetnika Državnega sveta Republike Slovenije, kljub temu, da je bil legitimno izvoljen. Sodnik Boštjan Polegek, ki ga je obsodil, je ob izreku sodbe izjavil, da je sicer res, da je Kangler izvoljen v Državni svet in da dela na kmetiji, ampak predstavlja preveliko nevarnost, da se vrne v politično življenje. Nerazumna, nerazsodna izjava sodnika Polegeka je jasen znak, kakšna igra je bila v ozadju ter sporočilo, da je bilo Kanglerja nujno potrebno obsoditi izključno z namenom, da se ne vrne v politično življenje, ker je prenevaren. Za koga je prenevaren?

    Obsodba v kazenski zadevi oddaje službenega stanovanja Karin Ježoviti in celoten zadevni proces je izrazit primer, kako je sodstvo Kanglerja obsodilo brez enega samega materialnega dokaza, celotna obsodba pa temelji na indicih. Kaj to pomeni? V procesu je sodnik Polegek uporabil določene izsledke iz prisluhov, ki pa v niti eni točki ne dokazujejo vpletenosti ali celo krivde Kanglerja, saj se vsebina prisluhov ne navezuje na zadevni primer, nakazuje le, da je imel Kangler kot župan močan vpliv na svoje podrejene. Vsebinsko so izsledki prisluhov le skupek nekih splošnih ugotovitev Kanglerjevega vpliva v povsem drugih dogodkih. Vendar je sodnik Polegek te ugotovitve uporabil za obsodbo in “nesporno” ugotovil, da v kolikor ima Kangler na splošno takšen vpliv na podrejene, potem je svoj vpliv uporabil tudi v tem primeru. To je indic, indicialna obtožnica in indicialna obsodba. Iz prisluhov nikjer ni razvidno, da bi Kangler svoj vpliv izkoristil v zadevnem kazenskem procesu, ugotovljeno je celo, da v šestih mesecih izvajanja prisluhov ni bilo zabeležene telefonske ali elektronske komunikacije med županom Kanglerjem in Karin Ježovito. Skratka, sodnik Polegek si je privoščil obsoditi Kanglerja na sedem mesečno zaporno kazen izključno na podlagi tega, ker “bi lahko zaradi svojega vpliva”, katerega je moč zaznati v izsledkih prisluhov, enako počel tudi v primeru Karin Ježovita, z ničemer pa ni dokazano, da je dejansko to storil. Spomnim se primera izpred približno petnajstih let, ko sem kot kriminalist obravnaval okoli sto kaznivih dejanj vlomov v osebne avtomobile, ki jih je nekdo izvrševal na celotnem območju mesta Maribor. Vlomilec je nekaj noči zapored serijsko vlamljal v vozila, tudi v več vozil na istem kraju, v istem časovnem obdobju. Po nekaj neprespanih nočeh, ko smo ga čakali v zasedah, je storilec le padel v naše roke. Pri njem in na hišni preiskavi smo našli nekaj predmetov, ki so bili odtujeni iz različnih vozil, v katere je vlomil. Prav tako smo na nekaterih vlomljenih vozilih izzvali njegove prstne odtise, kar je bil zanesljiv dokaz, da je vlomilec prav on. Dilema se je pojavila, ko je bilo na določenem kraju vlomljeno v cca. deset vozil v istem času, materialne dokaze ( ukradene predmete in sledi prstnih odtisov ) pa smo imeli samo iz dveh vlomljenih vozil. Spomnim se, kako mi je vodstvo izrecno naročilo, da napišem kazensko ovadbo zoper osumljenega za vsa evidentirana kazniva dejanja, tudi za tista vlomljena vozila, za katere nismo imeli materialnih dokazov, je pa bilo v njih vlomljeno v isti noči na istem kraju. Super, policijska statistika se je v trenutku dvignila za nekaj odstotkov, saj sem napisal kazensko ovadbo za sto kaznivih dejanj in to po znanem storilcu, kar je bil velik uspeh. Pa je hitro prišla streznitev iz Okrožnega državnega tožilstva, ki je zavrglo vsa tista kazniva dejanja, za katera nismo imeli materialnih dokazov, tako da je ostalo raziskano manj kot deset vlomov. 

    Primer je sicer le deloma primerljiv z zadevo Ježovita, kajti pri vlomih v vozila je bilo skoraj nemogoče, da bi v istem času in na istem kraju še kdo drug, razen našega prijetega vlomilca, vlomil v ta vozila, razen če je imel sostorilca, pa ovadba kljub temu ni šla skozi sito na tožilstvu. Dejansko je šlo samo za indic, da je na podlagi zbranih dejstev in okoliščin vlomil tudi v preostala vozila, konkretnega materialnega dokaza pa nismo imeli in tako je tožilstvo zadevo tudi zaključilo. In prav je tako, kajti v kolikor obstaja samo en sprejemljiv dvom v krivdo osumljenega, se ga ne more in ne sme obsoditi. V primeru Ježovita pa Kanglerju niti v enem delu ni dokazano, da je storil kakšno kaznivo dejanje, opravil je samo svojo dolžnost kot župan, kar mu celo dovoljuje in nalaga zakonodaja. Ko pa te sodna veja oblasti obsodi na zaporno kazen brez dokaza, izključno na podlagi indicev in ugibanj, hkrati pa sodnik izjavi, da je obsojen, ker predstavlja nevarnost, da se vrne v politično življenje, potem nas je vse lahko zelo strah takšnega sodstva in ostalih organov pregona. Kot vzpodbuda, da v Sloveniji le še obstaja pravna država, je razveljavitev sodbe s strani Vrhovnega sodišča in umaknjena obtožnica z obrazložitvijo, da v danem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Kljub vsemu pa je Kangler v zadevnem procesu doživel veliko moralno in materialno škodo, navsezadnje je bil zaradi prvotne obsodbe ob mandat v Državnem svetu, ki mu nikdar ni vrnjen. 

    Potemtakem ne čudi Kanglerjev trud in prizadevanje, da se iz njegovih kazenskih spisov izločijo izsledki prisluhov, saj obstaja bojazen, da bodo na enak način, brez neposrednih dokazov, indicialno uporabljeni še v kakšnem drugem kazenskem procesu zoper njega. V nadaljevanju bom podrobno ponazoril moje navedbe v zadevi Karin Ježovita. 

    Dne 24.5.2013 je sodnik mag. Boštjan Polegek iz Okrajnega sodišča v Mariboru razsodil, da je Franc Kangler kriv storitve kaznivega dejanja Sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem, v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1. Obdolženemu Kanglerju je izrekel kazen sedem mesecev zapora. Prav tako je bila Karin Ježovita spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja Ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in je bila obsojena na pogojno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Hkrati ji je izrečena stranska denarna kazen v višini 5.000 eur. Tanji Vindiš Furman, ki je bila osumljena storitve kaznivega dejanja Zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, pa je sodnik Polegek obtožbo zavrnil. 

    Obtožbo Franca Kanglerja je utemeljil s tem, da je le ta v mesecu juniju 2010 v Mariboru kot župan Mestne občine Maribor in hkrati kot predsednik nadzornega sveta Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor (JMSS), izrabil svoj položaj in svoj resnični vpliv ter posredoval pri direktorici JMSS Tanji Vindiš Furman, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, torej pri uradni osebi, ki na podlagi 21. Člena Zakona o javnih skladih in 19. Člena Odloka o ustanovitvi JMSS Maribor zastopa in predstavlja JMSS, vodi njegovo delo in poslovanja ter zagotavlja, da sklad posluje v skladu z zakonom, pri čemer je sklad pravna oseba javnega prava. 

     

    Sodnik dr. Boštjan Polegek med svečano promocijo njegovega doktorata 21. oktobra 2015 v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani; vir: https://www.uni-lj.si/aktualno/novice/2015102114455611/

     

    Dne 14.6.2010 je bil v dnevniku Večer objavljen razpis za oddajo službenih stanovanj v najem, na katerega se je med drugimi prijavila tudi Karin Ježovita. Župan Kangler je dne 23.6.2010 od direktorice JMSS Maribor prejel dopis – zaprosilo, da naj v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj v najem poda predlog, komu naj JMSS dodeli službena stanovanja v najem, zaprosilu pa so bile priložene prijave vseh štirih prosilcev s prilogami, med njimi tudi prijava Karin Ježovite. V njej je navedla, da je članica Sveta invalidov kot posvetovalnega telesa župana MOM, svoji prijavi pa je priložila ponarejeno referenčno potrdilo o svoji aktivnosti v Svetu invalidov. Kangler je dne 24.6.2010  predlagal Tanji Vindiš Furman, da naj JMSS službeno stanovanje na naslovu Ulica Heroja Nandeta 50 v Mariboru odda v najem Karin Ježoviti, čeprav bi naj po ugotovitvah sodnika Polegeka vedel, da le ta ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stanovanja. Ježovita ni bila priznana ali perspektivna strokovnjakinja, pomembna za občine ustanoviteljice JMSS, znanstveno raziskovalna delavka, samostojna kulturna delavka in vrhunska športnica na območju občin ustanoviteljic JMSS ali zaposlena v upravi občin, saj je Karin Ježovito šele dne 15.6.2010, torej dan po objavi razpisa za oddajo stanovanj v najem, s sklepom imenoval za novo članico Sveta invalidov. S svojim vplivom in predlogom bi naj dosegel, da je Tanja Vindiš Furman dne 8.7.2010 v imenu lastnika stanovanja JMSS Maribor z Ježovito sklenila najemno pogodbo za 118,37 kvadratnih metrov veliko službeno stanovanje na navedenem naslovu, za mesečno najemnino 391,70 eur, čeprav Karin Ježovita ni izpolnjevala pogojev za pridobitev tega službenega stanovanja, s čimer je pridobila nepremoženjsko korist. 

    Ježoviti je sodnik Polegek očital, da je v času med 16.6.2010 in 22.6.2010 v Mariboru ponarejeno listino uporabila kot pravo na ta način, da je k prijavi na razpis za oddajo službenega stanovanja MOM z dne 16.6.2010 priložila ponarejeno referenčno potrdilo Društva invalidov Maribor, izdano dne 1.2.2010. Na navedenem potrdilu je bil ponarejen podpis predsednika Društva invalidov Maribor Slavka Zakeršnika, pri čemer društvo tega potrdila ni izdalo, saj vse do dne 15.6.2010 ni bila članica sveta in v njem ni delovala, prikazovanje teh lažnivih dejstev pa je služilo le za potrebe utemeljevanja predloga, da se ji dodeli službeno stanovanje.

    Za obdolženo Tanjo Vindiš Furman je sodnik Polegek ugotovil, da naj bi kot direktorica JMSS Maribor in uradna oseba z namenom, da bi Karin Ježovita pridobila nepremoženjsko korist, izrabila svoj uradni položaj na ta način, da je dne 8.7.2010 v Mariboru, v imenu lastnika stanovanja JMSS Maribor, s Karin Ježovito sklenila najemno pogodbo za službeno stanovanje z neprofitno najemnino, pri tem pa je vedela, da Ježovita ne izpolnjuje pogojev za pridobitev službenega stanovanja, s čemer ji je  omogočila sklenitev najemne pogodbe in prevzem 118,37 kvadratnih metrov velikega stanovanja za najemnino 391,70 eur. Iz priloženih izvlečkov sodnega spisa je razvidno naslednje:

     

     

    Razvidno je, da so vsi trije temeljito in razumno opisali svojo vlogo pri očitkih sodnika. Ježovita je bila edina kandidatka za obravnavano stanovanje in po izjavi Vindiševe bi se v primeru, da stanovanja ne oddajo, razpis ponavljal, s tem pa bi nastajali nepotrebni stroški. Določeno vlogo pri izdaji potrdila in predlogu, da se Ježovito včlani v Svet invalidov je imel Aleš škof, sekretar društva, Kangler pa je njegov pripravljen predlog le podpisal. Žal je Aleš Škof kasneje tragično preminil.

     

     

    Iz priložene sodne dokumentacije je razvidno, da je sodnik Polegek na podlagi določenih izpisov prisluhov, ki nimajo nikakršne zveze z obravnavano vsebino, izkazujejo le določen vpliv župana na sodelavce, nesporno ugotovil, da je Kangler “vedel” za Ježovitino neizpolnjevanje formalnih pogojev za pridobitev stanovanja in da je v vlogi predložila ponarejeno potrdilo. Prav tako je sodnik zaključil, da je Kangler z absolutnim naklepom predlagal direktorici JMSS dodelitev stanovanja Ježoviti, čeprav ta zaključek temelji le na predpostavki, da je imel župan tako velik vpliv na Vindiševo, da sama tega dejanja ne bi storila. Noben neposreden dokaz pa sodnikovih zaključkov ne potrjuje. 

    Velik absurd je tudi umik obtožnice Tanje Vindiš Furman, saj zoper njo ni bilo dokazov, da je storila očitano ji kaznivo dejanje in je bila oproščena. Kje pa je potemtakem Kanglerjeva krivda, če je bila Vindiševa oproščena? A nista bila osumljena storitve kaznivih dejanj, ki bi jih naj izvršila v povezavi, korelaciji? Vindiševa je na predlog župana podpisala pogodbo za najem stanovanja s Karin Ježovito, s čemer bi naj zlorabila uradni položaj. Kanglerjeva odgovornost pa temelji tudi na izvršeni nepravilnosti, oz. kaznivem ravnanju  Vindiševe. Njegov predlog, da se dodeli stanovanje Ježoviti, za katerega je že v samem procesu ugotovljeno, da je izvršen v skladu z veljavno zakonodajo, s sodnikove strani pa okrašen z indicialnimi predpostavkami, ne more imeti predznaka kaznivosti, če Vindiševa ni odgovorna svojega dejanja, obe dejanji pa eno brez drugega ne bi obstajali. Vindiševi torej ni bilo dokazano, da je vedela za Ježovitino neizpolnjevanje formalnih pogojev za pridobitev stanovanja, da je v vlogi predložila ponarejeno potrdilo ter bi s tem storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, Kanglerju pa je to po sodniku Polegeku dokazano, čeprav je župan Kangler Vindiševi podpis pogodbe neposredno predlagal? Po mojih ugotovitvah gre za popoln pravni fiasko, Kangler pa je izključno na podlagi tega obsojen na sedem mesecev zapora, posledično je izgubil mandat državnega svetnika, ki mu nikdar ni povrnjen.   

    Na srečo so gospe in gospodje sodniki na Vrhovnem sodišču še vedno treznih glav ter pravno strokovno dovolj usposobljeni, da znajo presoditi in dosoditi, kaj je prav in kaj ne. Smatram, da je v bodoče nujno potrebno narediti popolno analizo takšnih indicialnih obsodb in zagotoviti, da se kaj podobnega ne sme več dogajati, saj se lahko s podobnim načinom vodenja kazenskih postopkov naredi nepopravljiva škoda oškodovanim osebam, čemur je Franc Kangler specifičen primer, ki pa na žalost ni osamljen. 

    V trenutku pisanja teh vrstic je na sodiščih ali že na tožilstvu padlo šestnajst kazenskih ovadb, podanih zoper Franca Kanglerja. Ena izmed ovadb, ki je pogorela, je tudi kazenska ovadba, podana zoper Kanglerja in odvetnika Roka Gerloviča, takratnega pravnega zastopnika Mestne občine Maribor. Podrobneje bom opisal ta primer, saj kaže na očitno namero aktualne mestne oblasti in organov pregona, da preko vseh meja in razuma procesuirajo imenovana, čeprav je že v osnovi laiku jasno, da ne gre za kazniva dejanja, temveč za povsem običajno in standardno poslovanje med naročnikom in odvetnikom.

    Aktualna občinska oblast je namreč leta 2013 Franca Kanglerja in odvetnika Roka Gerloviča prijavila Komisiji za preprečevanje korupcije in tožilstvu, da bi naj občino oškodovala za več kot 200.000,00 eur. 

    Zgodba, zaradi katere sta pristala v kazenskem postopku, sega v leto 2011, ko je vlada sprejela zakon, s katerim je financiranje javnih kulturnih zavodov prenesla iz države na občine, ki pa so sprožile ustavno presojo in ustavno sodišče je ugotovilo, da je zakon neustaven. Z odškodninsko tožbo je uspela samo mariborska občina, ki jo je v njenem imenu sestavil odvetnik Rok Gerlovič. Celotni znesek odškodnine z glavnico in obrestmi je znašal približno tri milijone evrov. Leta 2012 je postala sodba pravnomočna in odškodnina je pritekla na račun občine. Je pa moral odvetnik proti državi vložiti izvržbo, da so dobili odškodnino, ki je bila najprej nakazana na fiduciarni račun, potem pa ga je odvetnik prenakazal na občinskega. A nakazal je dobrih 200.000 evrov manj, saj je z MOM leta 2007 sklenil dogovor, da mu v primeru, če bo v pravdi uspel, pripada plačilo v višini 15 odstotkov od pravnomočno dosojenega zneska obresti, če pa bo pravdo izgubil, pa bi bil odvetnik plačan po odvetniški tarifi. 

    Okrožno državno tožilstvo, ki je zoper Kanglerja in Gerloviča vložilo obtožnico aprila 2016, je sledilo prijavi Mestne občine Maribor in mariborskim kriminalistom, da je Kangler leta 2007 s podpisom sporazuma z odvetnikom Gerlovičem zlorabil uradni položaj z namenom, da bi odvetniku pridobil veliko premoženjsko korist, Gerloviču pa so očitali, da je Kanglerja napeljal h kaznivemu dejanju. Obtožnico je tožilstvo vložilo na Okrožno sodišče v Mariboru, le to pa je zaradi zagotovitve maksimalne objektivnosti pri odločanju, primer odstopilo Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu. Oba osumljena sta zoper obtožnico vložila ugovor in zunajobravnavni senat sodišča v Slovenj gradcu je odločil, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Tožilka se je zoper odločitev senata pritožila in celo dosegla razveljavitev sklepa. Zunajobravnavni senat je moral odločati znova in 18. aprila 2017 sklenil enako. Okrožni sodniki v Slovenj gradcu, ki so sestavljali senat, so presodili, da v ravnanju obdolženih ni znakov kaznivega dejanja. 

    V obrazložitvi sklepa so ugotovili, da sklenjeni dogovor o plačilu petnajst odstotkov od dosojenih obresti dovoljuje sklepanje, da obdolženi Franc Kangler ni ravnal nerazumno in v nasprotju z načeli dobrega gospodarja, saj je z dogovorom odvetnika stimuliral k čim večjemu trudu pri zastopanju občine in je ravnanje Kanglerja racionalno. Sodniki so v obrazložitvi posebej poudarili, da je na koncu pravdnega postopka s »primernim strokovnim zastopanjem MOM« prisojena denarna korist v višini 1.255.116,08 eura z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki so še višje od glavnice. Tožilka se je ponovno pritožila, a ji višji sodniki v Mariboru niso dali prav, ampak so v celoti pritrdili stališču zunajobravnavnega senata v Slovenj Gradcu in s tem kazenski postopek zoper nekdanjega župana Maribora in odvetnika ustavili. ​Kangler se je odzval na še en ustavljen postopek: 

    “Sodišče je ocenilo, da sem ravnal gospodarno. Očitno je, da je torej župan Fištravec, ki je podpisal kazensko ovadbo zoper mene in odvetnika, ravnal negospodarno, skupaj s policijo in tožilstvom. Žalostno je, da tožilstvo z mano obračunava na ta način. Pritožilo se je zoper sklep zunajobravnavnega senata, a višji sodniki tožilstvu niso pritrdili. Meni in Gerloviču je bila storjena škoda. Sprašujem se, kdo bo za to odgovarjal in kako dolgo se še mislijo mariborski kriminalisti in tožilstvo ukvarjati z mano. Iz dneva v dan sem prepričan, da bodo v kratkem vse ovadbe padle.” 

    Odvetniku Roku Gerloviču je sodišče zaradi postopka že dve leti pred vložitvijo obtožnice blokiralo vse premoženje. Po tem je bil sklep za odvzem premoženjske koristi odpravljen. Odvetnik, ki je po dvanajstih letih pravdanja z državo Mestni občini Maribor pridobil tri milijone evrov, potem pa mu je sodišče blokiralo premoženje, je bil v svoji izjavi kratek: 

    “Zdaj sem na svoji koži občutil, kako se počuti človek, ki ga tri leta kazensko preganjajo brez utemeljenega razloga in mu blokirajo vse premoženje.” 

    Celo znana televizijska voditeljica dnevno informativne oddaje Odmevi na  RTV SLO1 Rosvita Pesek, je na svojem Twiter profilu podala načelno mnenje o navedenem procesu, v katerem se je spraševala, od kdaj je nek poslovni odnos med naročnikom in odvetnikom kaznivo dejanje. 

     

    117 KRIMINALISTOV, POLICISTOV NAD FRANCA KANGLERJA, CELO NOTRANJA MINISTRICA KATARINA KRESAL JE VEDRILA V BLIŽINI

     

    V mesecu aprilu 2011 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru Slavko Gazvoda, na pobudo mariborskih kriminalistov izdal odredbo za hišne preiskave pri večih osumljencih, med njimi tudi pri županu Francu Kanglerju na dveh osebnih naslovih in na sedežu Mestne občine Maribor. Dne 4.5.2011 je v zgodnjih jutranjih urah več kot sto policistov in kriminalistov na veliko različnih naslovih osumljencev koordinirano vstopilo v zasebnost teh oseb, v njihove domove in službene prostore. Skoraj hkrati z njimi so bili na večih lokacijah, kjer so se opravljale hišne preiskave, tudi novinarji in reporterji, ki so skozi cel dan bombastično poročali o veliki policijski akciji, v kateri so odvzeli prostost in pridržali tudi župana Maribora Franca Kanglerja. Celotna Slovenija je lahko v dnevno informativnih oddajah spremljala dogajanje tega dne, mediji pa so poročali kar najbolj udarno in pretresljivo.  Opravljena je hišna preiskava na naslovu njegovega stalnega bivališča Pohorska cesta 31 v Mariboru, kjer ima stanovanje in v Zimici 74, na njegovi domačiji s stanovanjsko hišo in pritiklinami, vključno z zemljiščem, na katerem kmetuje. Prav hišna preiskava na tem naslovu je pri Kanglerju povzročila veliko jeze in hude krvi, predvsem zaradi storjenih nepredstavljivih procesnih napak. Ob pričetku opravljanja preiskave mu je bila, kljub temu, da je s preiskovalci sodeloval in preiskave v ničemer ni oviral, odvzeta prostost in je bil od tega trenutka naprej v policijskem pridržanju po drugem odstavku 157. člena Zakona o kazenskem postopku, do oseminštirideset ur. Takoj v nadaljevanju mu s strani vodje preiskave in sodelujočih kriminalistov ni bila nudena možnost, da si sam izbere priče, ki bi na preiskavi nadzirale delo preiskovalcev, da bodo le ti hišno preiskavo opravili kar se da zakonito in strokovno ter izključujoč kršitve človekovih pravic preiskovanca. To je njegova zakonita pravica, ki pa mu ni bila omogočena. Največji absurd pa je bil, da so si kriminalisti dve polnoletni priči pripeljali s seboj, med katerima je bila Jana Dolenc, tržna inšpektorica iz Maribora, ki je zoper Kanglerja v preteklosti podala dve prijavi, kot vir sodelovala s kriminalistom A. G., uradna zaznamka z njenima zaznavama pa sta bila celo prilogi pobudi za izdajo odredbe o prisluhih. Kriminalist A. G. je bil, ne boste verjeli, vodja tukajšnje hišne preiskave. Situacija deluje bolj kot tragikomični skupek kazensko procesnih nesmislov, kot pa uradni procesni postopek zoper osumljenega Kanglerja. V svoji karieri kriminalista sem vodil veliko hišnih preiskav, pa nikdar niti pomislil nisem, da bi počel takšne procesne napake, pravzaprav konstrukte, ki so v popolnem nasprotju z določili ZKP. In če bi jih že naredil, bi zadeva na sodišču zanesljivo pogorela, ker takšnega dokaza ne bi upoštevali. V primeru Franc Kangler pa ne le, da je hišna preiskava zaključena, v nadaljevanju je vključena v kazenski spis in dokazi uporabljeni v postopkih. 

    Po opravljeni hišni preiskavi, ko je bil zapisnik o preiskavi podpisan od vseh sodelujočih, časovno zaključen in ko so kriminalisti Franca Kanglerja že odpeljali iz Zimice, se je kriminalist A. G. očitno spomnil, da so pozabili pregledati ptičjo hišico, nameščeno zunaj na drevesu, v kateri je bila video nadzorna kamera Mobotix, last Tanje Kangler. Vrnili so se na naslov Zimica 74, A. G. pa je kljub uradno zaključeni hišni preiskavi in brez prič splezal na drevo, snel ptičjo hišico, iz nje izvlekel kamero, pri čemer je z nožem prerezal podatkovni kabel. Kamero so kriminalisti zasegli z zapisnikom o zasegu predmetov, sklicujoč se na odredbo o hišni preiskavi, ki pa je bila že zaključena. Postopek zasega kamere je nesporno izveden v popolnem nasprotju z zakonodajo, kar pa do danes sodne veje oblasti ni zmotilo in zoper akterje niso ukrepali. V takšne varuhe zakonodaje je vedno težje zaupati.

     

     

    Iz pričujoče odredbe o hišni preiskavi je razviden ugovor Kanglerja in njegovega odvetnika, ki je bil prisoten na preiskavi, na nezmožnost lastne izbire prič, hkrati pa prej navedene video nadzorne kamere ni vpisane v zapisnik o preiskavi. V kolikor so zasegali nek predmet v zasebnem prostoru izven okvira hišne preiskave, so bili dolžni Kanglerju izdati potrdilo o vstopu v stanovanje, kar pa bi tudi bilo neizvedljivo, saj za to obstajajo posebni pogoji, kateri pa v danem primeru niso bili izpolnjeni, saj jih Kangler ni povabil, jim v takšnih okoliščinah in pogojih dovolil vstop na njegovo zasebno last. Kljub temu so postopek izpeljali, čeprav mimo vseh pravil. 

    Po celotnem predkazenskem postopku, ki je trajal nekaj let, šest mesecev trajajočih prisluhih, vseslovensko odmevni kriminalistični akciji zoper župana Maribora, so delavci policije Franca Kanglerja še isti dan izpustili na prostost, mu odpravili pridržanje. Po mojih izkušnjah in poznavanju postopkov, pa tudi zato, ker so zaključno akcijo tako močno medijsko izpostavili, se je pričakovalo, da bo kazenska ovadba zoper Kanglerja  podana takoj po vseh navedenih aktivnostih, dejansko pa je prva ovadba, v kateri je bil ovaden župan, podana šele nekaj mesecev kasneje. Ali to dejstvo zgovorno kaže na nekaj povsem druga, kot na klasično obravnavo nekega osumljenca kaznivih dejanj in da je preiskovalcem manjkalo utemeljenosti ter dokazov? Ali do tega trenutka devetnajst padlih kazenskih ovadb potrjuje moje navedbe? Presodite sami.

     

    FRANC KANGLER ZMAGAL V VOJNI: V VSEH 25 “KAZENSKIH” FARSAH, ZREŽIRANIH S STRANI ORGANOV PREGONA

     

    Nadaljnji absurd in nesprejemljiva procesna napaka preiskovalcev se je zgodila v okviru policijske preiskave takrat odmevne zadeve »radarji«. Preiskovalca Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Gregor Kopman in Leon Keder sta v prostorih Mestne občine Maribor, Ulica Heroja Staneta 1, Maribor, dne 17.5.2013 z zapisnikom zasegla direktorju Mestne uprave Marku Žula večjo količino dokumentacije in elektronske korespondence, ki se je nanašala na javni razpis nadgradnje in avtomatizacije cestnega prometa v Mestni občini Maribor. V zapisniku je naveden pričetek postopka ob 11.00 uri, zaključek pa ob 14.30 uri. 

    Ista preiskovalca Gregor Kopman in Leon Keder iz NPU sta istega dne 17.5.2013 v prostorih Sektorja kriminalistične policije Maribor, Oddelek za računalniške preiskave, Trubarjeva ulica 19 v Mariboru, opravila zaseg USB ključa Ljiljani V., prav tako v zadevi »radarji«. Sestavila sta zapisnik o zasegu predmetov, v katerem sta navedla pričetek ob 13.30 uri, zaključek pa ob 13.35 uri. Pri temeljitem pregledu obeh zapisnikov je moč takoj ugotoviti, da sta se imenovana preiskovalca NPU istega dne, v istem časovnem obdobju nahajala na dveh različnih krajih. A je ob tem potrebno še kaj dodati? 

    Tako opevana afera radarji je sicer kasneje na sodišču v celoti pogorela in je bil Franc Kangler pravnomočno oproščen, navedenih procesnih napak policije, s katerimi so bile močno kršene ustavne, zakonske in človeške pravice Franca Kanglerja, pa še do danes nihče od odgovornih ni obravnaval in jih sankcioniral. 

    Tudi vseh ostalih kršitev, ki so navedene v tem poglavju, se še niso lotili, prav v času, ko pišem te vrstice, pa se poraja žarek upanja, saj skupina poslank in poslancev Državnega zbora Republike Slovenije, s prvopodpisanim poslancem Jožetom Tankom razpisuje zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora R Slovenije, s predlogom priporočila Vladi R Slovenije v zvezi z zlorabami, ki jih počnejo organi odkrivanja in pregona ter sodna veja oblasti. Razlogi za sklic izredne seje so zaskrbljujoče stanje  na področju dela organov odkrivanja in pregona, oziroma policije, tožilstva, kot tudi sodne veje oblasti, z namenom zlorab in nedopustnimi posegi v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Na seji bodo še posebej izpostavljeni najbolj kritični sodno zaključeni primeri, kot so primer Roberta Fojkarta, Zorana Vaskrsiča, Franca Kanglerja, Antona Štihca, Andreja Magajne, Zmaga Jelinčiča Plemenitega, Alenke Bratušek, primer Patria. Obravnavani bodo tudi sodno nezaključeni primeri, ki so lahko zlorabe in sicer primer Zorana Jankoviča, serijsko padle kazenske ovadbe zoper Roka Furlana, primeri Zalar, Fišer, Škrlec, višje tožilke Dragice Kotnik, Gorana Klemenčiča, Roka Praprotnika, Harija Furlana, Draga Škete, Draga Kosa, Antona Ropa, Martina M. Cvikla, Marjana Fanka. 

    Sklicatelji izredne seje priporočajo Vladi R Slovenije, da v zvezi z zlorabo organov odkrivanja in pregona ter sodne veje oblasti;

    • v roku treh mesecev pripravi poročilo z analizo vseh primerov, kjer je bilo ugotovljeno, da so bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in z njimi seznani državni zbor,
    • da Vlada v omenjenem poročilu predlaga rešitve, s katerimi bi zagotovili pošteno, nepristransko in neodvisno obravnavo posameznikov v predkazenskem postopku, v razumnem roku ter enakostjo pred zakonom za vse,
    • da Vlada v sodelovanju z Vrhovnim sodiščem R Slovenije analizira odgovornost posameznih funkcionarjev in drugih odgovornih oseb ter v skladu z zakonom sproži ustrezne postopke za njihovo razrešitev; 

    V kolikor bo seja potekala v skladu s pričakovanji in bodo realizirana vsa priporočila in sklepi, bo to pomenilo velik premik k pozitivnemu reševanju tovrstne problematike.

    – SE NADALJUJE – 

     

    P. S.:

    Knjiga ŽUPANOV BOJ ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net

     

    NEPREDSTAVLJIVO, KOLIKO NEDOLŽNIM IN NEVPLETENIM OSEBAM SO MARIBORSKI KRIMINALISTI PRISLUŠKOVALI

     

    Naslovna FOTO: dr. Boštjan Polegek, kazenski sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru; vir: https://www.uni-lj.si/aktualno/novice/2015102114455611/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content