– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    STOLETNIK, KI JE PREŽIVEL HOLOKAVST, ZDAJ PO SVETU ŠIRI LJUBEZEN IN UPANJE

     

    Zgodba o upanju v najtemačnejših časih: Eddie Jaku se je vedno na prvem mestu imel za Nemca in šele nato za Juda. Bil je ponosen na svojo državo. A vse to se je spremenilo novembra 1938, ko so ga pretepli, aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče. V naslednjih sedmih letih se je Eddie vsakodnevno soočal z nepredstavljivimi grozotami najprej v Buchenwaldu, nato v Auschwitzu in kasneje na nacističnem pohodu smrti. Izgubil je družinske člane, prijatelje, svojo državo.

    Ker je preživel, se je zaobljubil, da bo vsak dan nasmejan. Danes pripoveduje svojo zgodbo, deli svojo modrost in živi kar najboljše življenje v poklon tistim, ki niso preživeli. Zdaj se ima za »najsrečnejšega človeka na svetu«. Pravi: »Življenje je lahko lepo, če ga naredite lepega. To je odvisno od vas.«

     

    Vir: https://sydneyjewishmuseum.com.au/shop/products/books/the-happiest-man-on-earth-by-eddie-jaku/

    - Advertisement -

     

    Knjiga Najsrečnejši človek na svetu, ki je izšla leta 2020, ko je Eddie dopolnil sto let, je prodoren, presunljiv in upanja poln spomin, ki nas opominja, da lahko celo v najtemačnejših časih najdemo srečo.

    Knjiga je v spomin na šest milijonov nedolžnih Judov, ki ne morejo govoriti, in za spomin na kulturo, glasbo in velik potencial, ki je izginil skupaj z njimi.

     

    Odlomki iz knjige:

    Na svetu sem že stoletje in vem, kako je zreti zlu v obraz. Videl sem najslabše v človeštvu, grozote taborišč smrti, poskuse nacistov, da bi pokončali mene in vse moje ljudstvo. Zdaj pa se imam za najsrečnejšega človeka na svetu. Skozi vsa svoja leta sem se naučil tole: življenje je lahko lepo, če ga naredite lepega. Povedal vam bom svojo zgodbo. Deloma je žalostna, z veliko temačnosti in veliko bridkosti. Vendar pa je na koncu srečna zgodba, saj je sreča nekaj, kar lahko izberemo. To je odvisno od vas.

     

    Ko boste odložili to knjigo, vas torej prosim, da si ne pozabite vzeti časa, da boste hvaležni za vsak trenutek svojega življenja – za dobro in slabo. Včasih boste jokali. Včasih se boste smejali. In če boste imeli srečo, bodo ob vas prijatelji, s katerimi boste vse to delili, kot sem tudi sam izkusil v svojem življenju. Prosim, vsak dan se spomnite biti srečni in osrečevati tudi druge. Postanite prijatelj svetu.

     

    Eddie s svojim pasom, edinim kosom osebne lastnine, ki mu ga niso odvzeli, ko je prišel v Auschwitz. FOTO: Katherine Griffiths, objavljeno z dovoljenjem Judovskega muzeju v Sydneyju.
    Eddie s svojim pasom, edinim kosom osebne lastnine, ki mu ga niso odvzeli, ko je prišel v Auschwitz. FOTO: Katherine Griffiths, objavljeno z dovoljenjem Judovskega muzeju v Sydneyju.

     

    Želim, da svet postane boljši kraj, in upam, da bo po branju te knjige človečnost vsaj nekoliko povrnjena. Želim vam tudi dejati, da nikoli ne izgubite upanja. Nikoli ni prepozno, da bi bili prijazni, vljudni in ljubeče človeško bitje.

     

    Deset nacistov je vdrlo v hišo, me zvleklo iz postelje in me, prisežem vam, preteplo skoraj do smrti. Moja pižama je bila kmalu premočena od krvi. Eden od njih je vzel svoj bajonet, mi odrezal rokav in začel vrezovati svastiko v mojo roko. Ko je začel rezati, je moja psička Lulu skočila nanj. Ne vem, ali ga je ugriznila ali le prestrašila, toda nacist me je izpustil in nato z bajonetom na koncu svoje puške zabodel mojo ubogo psičko do smrti, kriče, »Ein Juden Hund!« Judovski pes.

     

    Kaj se je zgodilo z mojimi nemškimi prijatelji, da so postali morilci? Kako je mogoče ustvariti sovražnike  iz prijateljev, ustvariti takšno sovraštvo? Kje je bila Nemčija, ki me je navdajala s tako velikim ponosom, da sem bil lahko del nje, dežela, v kateri sem se rodil, dežela mojih prednikov? Nekoč smo bili prijatelji, sosedje, sodelavci, naenkrat pa so nam povedali, da smo zapriseženi sovražniki.

     

    Nacisti so se vsako jutro šli grozljivo igro. Odprli so vhod in izpustili med dvesto in tristo ljudi. Ko so se ti ubogi ljudje oddaljili 30 ali 40 metrov, so zgrabili brzostrelke in jih postrelili kot živali. Njihova trupla so slekli, jih dali v vreče za trupla in jih poslali domov s pismom, v katerem je pisalo: »Vaš mož/brat/sin je poskusil pobegniti in je pri tem umrl.« Kot dokaz je služila krogla v njegovem hrbtu. Tako so te barabe reševale težavo prenaseljenosti v Buchenwaldu.

     

    Poznal sem zobozdravnika po imenu dr. Cohen, ki so ga esesovci tako hudo pretepli, da mu je počil želodec in začel je počasi, v agoniji umirati. Plačal je 50 mark, kar je bila približna tedenska plača, za pretihotapljeno britvico. Kot mož znanosti je natančno določil, katere arterije bi si moral prerezati in kako dolgo bi trajalo, da bi umrl.

     

    Flore in Eddie na svoj poročni dan, 20. aprila 1946.

     

    Dva dneva zatem sem vprašal esesovskega častnika, kje je moj oče. Prijel me je za roko, me odvedel kakih petdeset metrov daleč med barakami in dejal: »Vidiš dim tamle? Tvoj oče je šel tja. In tvoja mama. V plinske celice in krematorij.« Tako sem izvedel, da sem sirota. Moji starši so bili mrtvi. Moj oče, najmočnejši, najprijaznejši človek, kar sem jih kadarkoli poznal, je bil zdaj samo spomin in ni bil deležen niti dostojanstva pogreba. In moja mama. Moja uboga mama. Nisem dobil priložnosti, da bi se poslovil od svoje ljubljene mame, in pogrešal sem jo vsak dan svojega življenja. Še vedno vsako noč sanjam o njej in se včasih prebudim, ko jo kličem. Če imate priložnost, prosim, pojdite danes domov in povejte svoji mami, kako radi jo imate.

     

    Še vedno ne morem razumeti, kako so lahko ljudje, s katerimi sem hodil na delo, s katerimi sem študiral in igral športne igre, postali takšne živali. Kako je Hitler mogel napraviti sovražnike iz prijateljev, spremeniti kultivirane ljudi v nečloveške žive mrliče? Kako je mogoče ustvariti takšno sovraštvo?

     

    Če je kdo šel ponoči na stranišče, je moral, ko se je vrnil, stresti prvega in desetega človeka v vrsti, da sta se premaknila na sredino človeškega kupa, saj bi sicer ta človeka, ki sta ležala na zunanjih straneh, zmrznila in umrla. Vsako noč je umrlo med deset in dvajset ljudi, ker so bili predolgo na zunanji strani. Vsako noč. Zaspal si v objemu človeka poleg sebe, da bi le preživel, in ga zjutraj našel zmrznjenega, s široko odprtimi mrtvimi očmi, ki so strmele vate.

     

    Mnogi so si raje vzeli življenje, kot da bi še naprej trpeli. To je bilo tako pogosto, da smo imeli celo izraz, ki je to opisoval: iti na žico. Auschwitz II-Birkenau, podtaborišče mnogo večjega taboriščnega kompleksa Auschwitz, je bil obdan z električno ograjo z bodečo žico. Dotik te žice je pomenil gotovo smrt, zato so nekateri tekli do nje in jo zgrabili, da bi končali svoja življenja, ne da bi dali nacistom zadoščenje ob tem, ko bi jih ubili. Tako sem izgubil dva dobra prijatelja. Šla sta na žico gola, držeč se za roke. Ne morem jima zameriti. Vsekakor je bilo veliko dni, ko bi bil tudi jaz raje mrtev.

     

    Govor pred tisočimi novimi prijatelji na dogodku TEDx Sydney maja 2019.

     

    Človeško bitje je brez prijateljstva izgubljeno. Prijatelj je nekdo, ki te opominja, da se počutiš živega.

    Auschwitz je bil resnična nočna mora, kraj nepredstavljivih grozot. Toda preživel sem, ker sem to dolgoval svojemu prijatelju Kurtu – preživeti še en dan, da bi ga nekega dne morda spet videl. Svet dobi popolnoma drugačen pomen, če imaš vsaj enega dobrega prijatelja. En dober prijatelj je lahko ves tvoj svet.

    To je bila najpomembnejša stvar, bolj kot hrana, ki sva si jo delila, bolj kot topla oblačila ali zdravila. Prijateljstvo je najboljši balzam za dušo in to prijateljstvo nama je omogočilo, da sva dosegla nemogoče.

     

    Esesovski častniki, ki so nadzirali taborišče, so spoznali, da sem izurjen v strojništvu in finomehaniki ter me označili kot gospodarsko nepogrešljivega Juda. Potihoma sem se zahvalil svojemu očetu, ki je vztrajal, da sem se naučil veščin, ki so mi kasneje rešile življenje. Vedno je poudarjal pomembnost dela. Razumel je, da je to način, da prispevamo k svetu, in da je pomembno, da vsakdo opravi svoj del, da bi družba pravilno delovala.

     

    O nacistih sem se hitro naučil sledeče. Nemški možje pod nacističnim režimom niso bili samodejno zlobni, vendar so bili šibki in z njimi je bilo lahko manipulirati. Počasi, a zagotovo, so ti šibki možje izgubili vso svojo moralo in nato svojo človečnost. Postali so možje, ki so bili zmožni mučiti druge, nato pa iti domov in pogledati v oči svojim ženam in otrokom. Na lastne oči sem videl, kako so vzeli otroke materam in jih treščili z glavo v steno. In po tem so še vedno lahko jedli in spali? Tega ne razumem.

     

     

    Enkrat mesečno je prišel zdravnik in nas vse postavil v vrsto, da bi pregledal naše zadnjice. Ogledal si je naše ritnice, da bi ugotovil, če smo izgubili maščobne zaloge na njih. Če sta bili tvoji ritnici dva trakova viseče kože, ki ju je zdravnik lahko uščipnil, jim nisi bil več koristen in so te poslali v plinsko celico. Vsak mesec so s tem razlogom poslali v smrt veliko ljudi, zato smo živeli v strahu.

     

    Človeško telo je najboljši stroj vseh časov, vendar pa ne more delovati brez človekovega duha. Brez hrane lahko preživimo nekaj tednov, brez vode nekaj dni, a brez upanja, brez vere v druga človeška bitja? Brez tega pademo in se zlomimo. Tako smo torej preživeli – s pomočjo prijateljstva, sodelovanja, upanja.

     

    Vedel sem, da sem v slabem stanju. Imel sem kolero in tifus, bil sem podhranjen in tehtal le 28 kilogramov.

    V tistem trenutku sem obljubil Bogu, da bom, če preživim, postal popolnoma nov človek. Obljubil sem, da bom zapustil nemška tla in se ne bom nikoli vrnil v deželo, ki mi je dala vse in mi nato vse vzela. Obljubil sem, da bom posvetil preostanek svojega življenja popravljanju krivic, ki so jih svetu prizadejali nacisti, in da bom vsak dan polno živel.

     

     

    Ko pogledam nazaj, mi je zelo žal za mojo ženo. Prva leta z mano so bila zanjo naporna. Bil sem nesrečen duh, medtem ko je bila ona zelo živahna oseba, docela vključena v belgijsko družbo, s številnimi prijatelji iz različnih okolij. Jaz pa sem bil tih, zaprt vase, nesrečen. A vse to se je spremenilo, ko sem postal oče. Ko sem prvič držal v rokah svojega starejšega sina, Michaela, je bil to čudež. V tistem trenutku je bilo moje srce ozdravljeno in moja sreča se je vrnila v izobilju. Tistega dne sem spoznal, da sem najsrečnejši človek na svetu. Obljubil sem, da bom od tega dne pa do konca svojega življenja srečen, vljuden, prijazen in dober. Nosil bom nasmeh. Od tistega trenutka sem postal boljši človek. To je bilo najboljše zdravilo, ki sem ga lahko prejel – moja čudovita žena in moj otrok.

     

    Za moje pojme je resnično najboljše maščevanje, pa tudi edino maščevanje, ki me zanima – biti najsrečnejši človek na svetu.

     

    Zgodaj v življenju sem se naučil, da smo vsi del širše družbe in da je naše delo naš doprinos k svobodnemu in varnemu življenju za vse. Morda ne ljubite svojega dela ali pa delate s težavnimi ljudmi, a kljub temu počnete pomembne stvari in prispevate svoj delček k svetu, v katerem živimo. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Vaše današnje prizadevanje bo vplivalo na ljudi, ki jih ne boste nikoli spoznali.

     

    Žalost, ki jo delimo z drugimi, je polovična žalost, užitek, ki ga delimo z drugimi, je dvojni užitek.

     

    Leta 2019 so se name obrnili ljudje iz organizacije TEDx, ki organizira govore najrazličnejših ljudi z vsega sveta, ki jih združuje skupen ideal »zamisli, vrednih širjenja«. Želeli so mi pomagati pri širjenju mojega sporočila med kar najširši krog ljudi – čez 5000 ljudi v dvorani, še stotisoči pa bi si govor ogledali na spletu. Štiriindvajsetega maja 2019 sem se povzpel na oder, kjer sem imel morda največji govor v svojem življenju. Nikoli prej še nisem govoril tisočem in tisočem ljudi hkrati! Ko sem končal, je celotno občinstvo skočilo na noge in ni nehalo ploskati. Zatem so se v dvorani stotine ljudi postavile v vrsto, da bi mi segli v roko ali me objeli.

     

     

    Sovraštvo je začetek bolezni, je kot rak. Morda bo ubilo vašega sovražnika, vendar bo pri tem uničilo tudi vas.

     

     

    P. S.:

    knjigo “Najsrečnejši človek na svetu” je v slovenščini lani izdala založba Planet, ki jo tudi prodaja, https://www.zalozba-planet.si/Kontakt: info@zalozba-planet.si ali GSM: 041 356 093.

     

     

    Naslovna FOTO: tetovaža (iz) Auschwitza na roki Eddija Jakuja, vir: https://www.dailytelegraph.com.au/news/nsw/memoirs-of-a-sydney-holocaust-survivor/news-story/8cab1a63a135729b5f666046db6615db?sv=e947527b46acf3f15c325a0f642929db

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content