– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    UMIVANJE ROK

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

     

    Nedelja je dela prost dan. 

    Ideja o dnevu brez dela izhaja iz religije. Korenine ima v veri in se ni rodila šele z ideologijo, ki zase trdi, da se bori za delavske pravice. 

    Sam imam nekoliko drugačne izkušnje z ideologijo, ki je moji generaciji omogočila delati tudi čez soboto in nedeljo in več kot osem ur na dan! Največkrat tudi z odpovedovanjem dopustu. In vse to za mizerno plačilo in posledično še mizernejšo pokojnino. 

    - Advertisement -

    Pa še za nekaj drugih stvari se ima komunizem zahvaliti religiji, ki jo komunizem, mimogrede povedano, predano sovraži, hvaležnosti in zahvale pa ne priznava, ne mara in besed hvala-prosim praktično ne uporablja.  

     

    Verska dogma in ideologija komunizma imata kar nekaj skupnih stvari, obema je denimo blizu laganje, plansko poneumljanje in končno tudi tisto, zaradi česar se vse to zdaj dogaja z nami, s človeštvom: manipuliranje! Z nami manipulirajo.

    Glavni obtoženi za zmedo pri obeh zamerah (zameri do Boga, ki jo ohranja religija, in tista, ki jo vzdržuje ideologija komunizma oziroma ateizem) je Bog. 
    Še ena skupna točka, torej!

    Kajti pri obeh, tako religiji kot ideologiji, gre za zamero, pa čeprav je vsaj ena od njiju ne priznava. 

    Pri komunistih/ateistih, je sprenevedanja okrog tega, kdo je tu za vse kriv, celo nekoliko manj kot pri Cerkvi. 
    Komunisti trdijo, da Boga sploh ni. Jezni so torej na nekoga, ki ga ni, saj pravijo, da ne obstaja.

    Pri Cerkvi se “Krivda” z Boga prenaša na človeka!
    In ker telo nosi, saj vendar mora nositi, prenaša, kolikor lahko prenese , ves preostanek dobi Bog, kot očitek naravnost v obraz. Kar je prepovedano! V resnici je prepovedana debata z Bogom.
    Sam temu pravim dialog. 
    Zraven si mislim takole: le kako lahko živite sami s sabo, če tega dialoga ne vzpostavite?!

    Zamera pa je!

    Kajti Cerkev pravi, da je vse tako, kot Bog hoče. In ne, kakor hoče ali si želi človek. 

    Zato je tisto, kar človek hoče in si želi – pa čeprav v nasprotju z Bogom! –, resnično, ker obstaja, in je predmet presoje. O tem pa presoja sodišče, saj zato pa obstaja. 

     

    Bog se na sodišču ne more zagovarjati, saj ga nihče niti ne razume! 
    Poleg tega ga pa tam nihče ne predstavlja. Kako pa naj ga predstavlja ali zagovarja, če Dogma ni nikakršen zagovor?! Prej je izgovor.

    Kako naj torej nekdo reveža opere krivde, če je Dogma napisana in nespremenljiva? Poleg tega pa morajo priče prisegati nanjo, vsakokrat ko izjavijo, da bodo govorile resnico! 

    Da bo zmeda še večja, uporablja svojo dogmo tudi sodišče. Tej dogmi je ime “rimsko pravo” in je njihovo sveto pismo. 

     

    Vir: https://obstajajoljudje1.blogspot.com/2017/05/umivanje-rok.html

     

    Toda pojdimo raje k izhodišču problema.

    Kako naj Boga kdo razume, če že na začetku na sodišču nima zagovornika, ki bi ga lahko razumel. Šele ko bi ga razumel, bi lahko razložil obtoženčev namen. V tem primeru Namen!
    Tega pa nekdo, ki je tam po službeni dolžnosti, ne more.

    Tožilec je komunist in ta je sveto prepričan, da je obtoženi v vsakem primeru kriv. To mu nalaga že njegova ideološka dogma, ki je Partijski manifest. 
    Manifest Boga ne prizna. Največkrat tudi sodišča ne prizna, če ni Partijsko sodišče! 

    Branilec in zagovornik Boga ne razume, brani ga po službeni dolžnosti. V resnici še sam ne verjame v nedolžnost svojega klienta. Zanj je to le služba. Tako se je sistem odločil, da mora obtoženi imeti nekoga, ki ga bo branil. 

    Tožilec in obramba igrata vnaprej določeno igro po pravilih, ki jih določata pravni red in sodišče. Kar seveda drug drugemu tudi priznavata, saj tako zahteva minimum demokracije. Več od minimuma pa tako nimamo.

    Poleg tega jo igrata tako, kot jima veleva “demokracija”, da jo morata igrati.
    Človek ima pravico, da se mu krivda na sodišču dokaže, preden je spoznan za krivega.

    Jasno je, da ima pri tem njegov zagovornik ključno vlogo! Tako se obtoženi lahko osvobodi krivde.

    Kje je pa enaka pravica za Boga?! 

    Za razliko od človeka za Boga, ki nastopa v vlogi obtoženca, velja, da če je “kriv”, ne more biti še odgovoren zraven. 

    Bom pojasnil to svojo trditev. 

     

    Krivda je brez zavesti o tem, kar počne. Če bi bila zavestna, bi si moralo sodišče priznati, da je lahko tudi odgovorna. 
    Toda, če je odgovorna – ni krivda! Ali takole: Če je Odgovorna – ni Krivda!
    Odgovornost izniči Krivdo.
    Ne more biti oboje: in kriva in odgovorna. Krivda in Odgovornost se izključujeta! Ne obstajata hkrati. 

    Krivda zahteva kazen in posledično išče žrtev, da jo kaznuje, medtem ko Odgovornost zahteva povračilo storjene škode (v primeru umora mora Bog povrniti življenje tistemu, ki ga je zaradi njegovih dejanj izgubil) in prenehanje s takšnim delovanjem, ki je pripeljalo do tožbe. 
    Se pravi, kar si prej počel, tega ne smeš več početi. In zato tega ne boš več počel. 

    Tako ravna Odgovornost! Odgovornost je VEDNO v službi Življenja!
    Krivda, seveda, ravna drugače! Zadovolji se s kaznijo. Krivda je v službi Smrti. Ne uči se! Krivda že vse zna, vse ima napisano in po zapisanem se ravna.

    Torej – Odgovornost (se) uči, medtem ko Krivda … no, krivda se obnaša natanko tako, kot se obnaša tisti Bog, ki je popoln. In ker je popoln – se ne uči. Ni se mu treba. 
    Ker že vse zna, se mu zato ni treba učiti.

    Toda: Krivda dela Boga nefunkcionalnega v lastni Manifestaciji.
    Odgovornost ga pa naredi funkcionalnega. Kaj pa zdaj?!  

    Kako boš takemu sodil, ki vse zna in ima vedno  prav? Saj se sploh ne zaveda, kaj mu govoriš in česa ga obtožuješ! Praktično – je neprišteven! 

     

    Če naj bo Bog odgovoren, je z njim potrebna takšna komunikacija, ki bo omogočala razjasnitev okoliščin, v katerih se je marsikaj zgodilo, mi pa o tem skoraj nič ne vemo. Vse se je namreč skrilo v Dogmo. Dogme pa ne smemo spreminjati! Poznamo samo posledice, ne poznamo pa vzrokov. 

    Na sodišču morajo biti navedeni vsi razlogi, prisotna mora biti tudi tista vrsta inteligence, ki izvira iz vsaj približno podobnih lastnih izkušenj človeka. 
    Morda ne tako surovih, kot je v primeru obtoženega, kadar je obtoženi Bog, pa vendar! Vsaj nekaj mora biti, kar bo omogočilo primerjavo. Le s tem dobimo logično in pravično sojenje, šele tako je takšno sploh možno.

    Potrebna je izmenjava mnenj, in kar je pri tem zelo pomembno, potreben je skupni imenovalec. Ta skupni imenovalec pa je Namen. 

    Skratka, pomembna je logika. Tista, ki povezuje vzrok s posledico. 

     

    Ko Bog in človek upoštevata enako (isto) logiko, tedaj oba spoštujeta pravilo vzroka in posledice. S tem dokazujeta opravilno sposobnost (sebi in drugemu jo priznavata!), in predvsem to, da se lahko (drug od drugega in drug pri drugem!) učita.

    Se vam zdaj že svita?! Tako nastaja Odgovornost. 

    Zato pravim, da Krivda in Odgovornost ne moreta obstajati istočasno.

    Je samo eno ali drugo. Oboje skupaj pa ne obstaja, tega ni.

    Ne obstaja, kot ne obstaja emulzija med Svetlobo in Temo, kot stabilno stanje! Če nekdo pri tem vztraja, potem je to začasno stanje, kajti slej ko prej bo Luč prestopila k Luči, Tema pa se bo vrnila k Temi. Vsak k svojemu!

    Bistveno pri tem je, da se Luč uči, in prav v tem je bistvo Odgovornosti. Tema pa nima Zavesti in se nič ne uči. Pa tudi nobene škode ni, če se ne. 

     

    Če pa je Bog popoln, potem je Krivda seveda dovolj.

    Dovolj je predvsem zato, ker tedaj tudi sodišče ne vidi potrebe, da bi se česa naučilo. V tem primeru je dovolj le slediti predpisani Dogmi.

    Dogma zagotavlja sodišču to, da je sodišče popolno. 

    In zdaj imamo dva popolna, ki se na sodišču ne pogovarjata!

    Tam vsak od njiju navaja svoje razloge, ki se potem primerjajo z Dogmo (ali z dogmama), in zato se sodišče naslanja na dogmo kot dokaz.
    V primeru, da državo vodi ideologija, je zato lažje, če je sodišče ideološko usmerjeno! 

    A kako naj se Bog tukaj zagovarja?

    V bistvu mu sploh ni dovoljeno biti odgovoren za dejanja, ki jih je storil, ali pa jih ni storil. Preveč je slučajnosti. Za slučajnosti pa nihče ne more biti odgovoren. 
    In vendar … nekdo mora biti kriv! Saj zato pa obstaja sodišče. 

     

    Dogma (obe dogmi) predpostavljata, da je tisti (ali več njih), ki so Dogmo ustvarili in jo postavili – popoln. In da Dogma ve vse, da ima torej odgovor na vsa vprašanja. Verni iščejo vse odgovore v svoji Dogmi, sodišče pa v svoji. Če je ideološko, pa sploh!

    Preprosto: kriv je, ker nekdo mora biti kriv.

    Sicer Življenje postane smiselno. Kar pa je lahko nevarno.

    Potem bi sodišče moralo ugotoviti, da se Stvarstvo in Življenje v njem ravnata po neki logiki – in kaj naj potem z Dogmo? 

    Je dobro, da je Stvarstvo, in z njim Življenje, smiselno, ali pa je bolje, če ostajata nesmiselna? 
    In nam šele Dogma pojasni, ali pa ne, kako je s tem.

    Kaj če se vse ustvarjeno ravna po neki logiki, ki je morda ne razumemo? Kaj sodišče o tem meni, glede na to, da je poklicano presojati? 

     

    Stvarnik bi bil lahko odgovoren (v tem primeru Odgovoren, ker gre za pra-pojem!), če bi mu dali pravico biti nepopoln. Ali pa postati nepopoln, v primeru, da je prej bil popoln.
    Da bi se lahko zagovarjal in pojasnil svoja stališča. Predvsem pa jih konfrontiral s svojimi nasprotniki oziroma s tožilcem. Nenazadnje tudi s sodiščem in svojim branilcem (po službeni dolžnosti!). 

    Potem bi že razumevanje vzroka in posledice samo pokazalo, da nekaj lahko storimo drugače in da nič ni usojeno ali vnaprej zapovedano.

    To pomeni, da bi priznali obstoj lastne Volje v Vesolju. Imeli bi jo za Božjo silo, ki je v nas, in se sama odloča o tem, kako želi živeti. Sam bi k temu še dodal: in tudi o tem ali sploh hočemo živeti … ali si svojega življenja želimo (ali smo si ga želeli v Začetku!).

    Potem bi Stvarnik in Stvarstvo lahko bila Odgovorna. Nikakor pa ne kriva! 

    Bi s tem bistveno posegli v Stvarstvo na način, da v njem tedaj ne bi bilo tako zelo “vse narobe”, kot zdaj to trdijo znanost, ideologija, prikrito tudi religija, jasno, ki to skušajo popraviti?! Religija namreč samo prikriva Resnico, jo omenja, vendar je ne razlaga. Čudno za nekoga, ki trdi, da nas bo samo Resnica osvobodila!

    To bi sicer lahko storili, če bi publika, tožilstvo, pravni sistem … ravnali odgovorno, namesto da v božjem (v imenu Dogme!) iščejo Krivca in Krivdo. 

    Zdaj nista odgovorna ne sodišče ne Bog, ki je na zatožni klopi. Zato pa sodišče išče krivca, in ne odgovornosti. 

    V primeru odgovornosti Boga (kjer gre za Odgovornost) pa se porušita obe Dogmi. 
    Padeta tako ena kot druga. 

     

    V bistvu, dragi prijatelji, gre pri sojenju Bogu za linč!

    Gre za vnaprej dogovorjeno farso, za prirejeno sojenje, v katerem so vsi podatki, dokazno gradivo, potvorjeni in vnaprej dogovorjeni.

    Ena stran opravi: očitno je, da je obtoženi kriv.
    Odgovoren ne more biti, ker če bi bil odgovoren, potem bi ga morali vsi razumeti, jasni bi morali biti njegovi motivi … To bi ga pa naredilo preveč človeškega.

    To pa ne gre, saj je popoln. 

    Če je popoln, pomeni da je namerno zgrešil.

    Najbolj je zgrešil, ko je verjel v človeštvo. 

    Če bi verjeli, da je Odgovoren, v kar pa sodišče ne verjame (ker verjamemo, da je Kriv!), bi Njegova dejanja nenadoma postala logična in razumljiva. Takšna pač ne morejo biti, ker je za uspešno manipulacijo s človekom in za poneumljanje človeštva bolje, če niso.

    Saj obramba sama pravi: Božja pota so človeku nedojemljiva  Torej?! 

     

    Če bi Bog bil razumljiv, bi s tem posegli v samo bistvo pravnega sistema, porušili bi njegov ustaljen red, naenkrat bi iskali (in tudi sami to hoteli, izkazali bi Lastno Voljo po tem) Odgovornost, in ne več Krivde. 

    Krivcev torej ne bi mogli več kaznovati, niti jih ustvarjati. Sebe bi morali drugače izvleči iz zagate. 

    Zaenkrat samo služimo na “transportu” oziroma na prekladanju zapornikov iz enega zapora v drugega. Tu zaslužijo odvetniki, ki branijo, in sodniki, ki presojajo. 
    Presojajo pa enkrat tako, drugič drugače. Ampak, sistem tako deluje! 
    Deluje pač, kot deluje. 

    Tako bi se nam pa podrl ustaljen način razmišljanja, vse bi se vrtelo le okrog odgovornosti in nič več okrog iskanja Krivde in kaznovanja krivcev.

    V tem primeru bi šlo za kaznovanje enega, glavnega krivca, ki je Bog – ki mu itak nič ne moremo. 
    Vsaj, kar o tem vemo.

    Kaj pa če ne vemo vsega?! 

     

    Če bi bil Bog odgovoren v naših očeh, potem Božja pota ne bi bila več nedoumljiva. 

    Bila bi razumljiva in logična, in zato tudi Odgovorna. In potem (o, groza!) bi še sami morali postati takšni, odgovorni, ker nam drugega ne bi preostalo. Sicer – kako naj od drugega zahtevamo odgovornost, če je sami ne premoremo?

    Kdo bi pa potem bil za vse kriv, nad kom bi se lahko znašali?! 

    Povezava med Vzrokom in Posledico bi bila jasna in morali bi se naučiti logike, ki vlada med njima. To pomeni Odgovornost.

    S tem bi bilo konec manipuliranja z ljudmi.

    Kaj res to kdo hoče? Ni opaziti!

    Ni videti, da bi tako hotela religija, in ni opaziti, da bi si tega želel kak sistem ali ideologija.

    Popolnoma so vsi zadovoljni z dogmo. Vsak s svojo!

    Dokler so seveda postavljene meje med različnimi religijami, ideologijami in dogmami, toda z migracijami v takšnem obsegu, kot jih doživljamo zdaj, se je vse to podrlo in zapora ne deluje več. (Huston, we’ve got a problem!) 

    Zato Krščanstvo zdaj pridiga sočutje in razumevanje med ljudmi – frazi, ki čisto nič ne pomenita! To naj bi počeli avtomatsko, zaradi svoje vere, ne da bi poznali vzrokov in posledic dejanj, ki so to vero formirali.
    Hej, pravi Stvarstvo, vera ni več dovolj! Treba je vedeti – vedeti je več kot samo verjeti!

    To pa zamaje religije in ideologije hkrati.

    Še več, odpuščali naj bi sproti in vnaprej, pa čeprav se zadeva še ni končala. Mučenje se še ni nehalo, šele pripravlja se, uboji se bodo še nadaljevali – mi pa naj bi že vse odpustili v imenu humanosti in naredili prostor novim zločinom. Mi naj kar vnaprej odpuščamo, če hočemo, da sistem deluje.
    Kar pomeni, da moramo imeti žrtve, ker jih nekdo potrebuje! Potrebuje jih tisti, ki zavrača Odgovornost in veruje v Krivdo.
    Nadaljevati hoče manipulacijo z ljudmi, ker drugače ne zna vladati! 

    Zato se Krščanstvo drži Dogme, komunizem pa svojih zakonov, predpisov, pamfletov, svojega manifesta, skratka svoje dogme! 

    Na obtožni klopi pa je Bog!!!

    Za komunizem je Bog na obtožni klopi že zato, ker ne obstaja. Ker je samo izmišljotina. Komunisti radi za svoje grehe obtožijo tistega in posledično tudi tiste, ki niso imeli nič zraven, ko so komunisti zavozili na oblasti.

    Za Krščanstvo pa velja “zato, ker sm jest tko reku, pa konc.”
    Telo namreč tega (v resnici ne enega ne drugega!) ne prenese. In Telo, dragi moji, je samo drugo ime za Resnico! 

    Ali pa je ravno narobe in je komunizem tisti, ki pravi: “To je tko, ker sm jest reku”? Saj ne vem več … Nobene logike, nobenega razumevanja, nobene komunikacije z Bogom ni, ne v enem ne v drugem primeru!

    Sodimo “mrtvecu”. 

    S človeškim hrepenenjem je pa tako, da ko je “organizirano”, je z njim zelo lahko upravljati na daljavo in ga voditi. Z njim poveljevati, ga izkoriščati in dirigirati tistim, ki hrepenijo po nečem. Po čemerkoli, največkrat po pravici.
    Tole lahko razumemo tudi kot besedno igro. Žalostno je, da človek hrepeni po pravici.

     

    Jezus s križem na mučeniški poti … na križ; vir: The Passion of the Christ, https://www.imdb.com/title/tt0335345/mediaviewer/rm3759177729/?context=default

     

    Sojenje Jezusu je prikaz delovanja sodišča in pravnih sistemov človeštva – vseh, in na splošno!

    1. Vsa sodišča namreč sodijo po sistemu umivanja rok
    in
    2. vedno se sodi Bogu. 

    Vedno je za vse On kriv. Nanj tudi prisegamo, ko govorimo “resnico” na sodišču! 
    Bistvo pa je, da njemu nihče, niti pravni red ne publika v dvorani, pa tudi ne besna množica na trgu, ne dovolijo biti ODGOVOREN za vse, česar ga ob(t)ožujejo. 
    Obtožujejo ga pa, da je naredil ali pa da ni naredil. V obeh primerih je kriv.

    Stvarstvo tako ne more delovati logično – je to logično?!
    Ker Njemu ni dovoljeno biti odgovoren zase – Stvarstvo ne more delovati logično.

    Znanost pri vsej stvari igra vlogo sodnega eksperta. Njihova naloga (naloga znanstvenikov in strokovnjakov!) je ta, da vsak s svoje strani dokazujejo (znanje črpajo iz izkušenj), kako smo mi vsi skupaj (z Bogom vred!) samo posledica neke slučajnosti, dogovora ali napačne ocene. Zato nas Usoda premetava, kakor se ji zahoče. 

    Usoda brez lastne Volje pa je Hudič. 

    Sodišče preceni in presodi, koliko so takšne trditve utemeljene ali pa niso. Odstopanja se merijo z oddaljenostjo od Dogme, ki je za sodišče (In religijo!) “resnica”. 

     

    Ko te Lucifer povabi na igro tenisa z njim, ti hkrati da tudi lopar in žogice. Igrata na njegovem igrišču in mreža, ki je napeta čez igrišče – je njegova! Sodnik je njegov in pravila, po katerih igrata, so njegova. Zato – čim zgrabiš za lopar, si tekmo že izgubil! 

    The moment you grab the racket – Lucifer’s got your balls! 

     

    Sicer pa: Bog ni dogma. Dogma je interpretacija Boga. 

    V evoluciji človeka se interpretacije menjajo! Dopolnjujejo se z izkušnjami, ki so vedno bolj široke in domišljene, iznajdba računalništva za osebno rabo je precej pripomogla k temu.

    Sposobnosti človeka (in človeštva!) je prav v tem, da je evolucijsko človeško bitje emocionalno bolje pripravljeno.
    Pripravljeno je sprejeti Resnico bolj neposredno, in ne več skozi mitologijo in dogmo, se pravi skozi neko tujo, predvsem pa predpisano, izkušnjo, ki zdaj ni dosti vredna.
    Pravzaprav NI NIČ VREDNA.

    Z neposredno izkušnjo je tudi domišljija večja. 
    Interpretacije do zdaj znanega so sicer začasne, in niso popolne. So pa popolne v tistem delu, ko zapolnijo trenutno radovednost človeškega duha, ko drugega nima. 

    Enako kot tudi ni moja mama nekdo, ki mi vse življenje rit briše! V določenem trenutku si jo moram sam.

    In tako, kot se radovednost duha razvija, se razvijajo druge možnosti interpretacije istega. S tem pa možnosti človekovega novega dojemanja Boga. 
    Bog se razširi za novo dojemanje človeka! Nenazadnje je Bog ustvaril človeka. 

     

    “Želja” je edina popolna!
    Popolna je zato, ker dela po svoje, in je ni moč nadzorovati. Radovedna je. Popolna je v svoji radovednosti in v Namenu, ki ga ima! 

    Storjena škoda naj se zdaj obtoženemu pogleda skozi prste in naj se mu oprosti? Vsaj še nekaj časa? 
    Ali naj se ga kaznuje strogo po zakonu? Za katerega se predvideva, da si ga je sam napisal.
    Da tega v prihodnje ne bi več ponovil. (Česa? Ustvarjanja Življenja?) 

     

    Demokracija je v tem, da ljudski referendum pokaže, kaj je treba s krivcem storiti. Da ne bi narod,  nezadovoljen s sodbo, sam vrgel sodišča s prestola in ga nadomestil z drugim, s svojim, takšnim, ki bi krivce, četudi z druge strani razumevanja prava, obsodil po svojih pravilih. Kar je z večino tudi demokratično. 

    Poleg tega je oko za oko in zob za zob nekaj, kar izvira iz dogme.

    Za Dogmo pa vemo, kdo jo je pisal. Da niso vedno samo eni in isti krivi, se v demokraciji vlade menjajo, z njimi pa tudi njihova sodišča.

    Razen Boga! On je vedno eden in isti in je v vseh primerih kriv za vse. 

    Rad bi pa bil Odgovoren. 

    A to ni odvisno samo od Njega, temveč tudi od našega razumevanja delovanja božjega Stvarstva – čigar del, mimogrede, nočemo biti. Če seveda ni takšno, kakršno mi hočemo, da bi bilo, in kadar hočemo, da bi bilo, potem se pa premislimo, in 
    O tem se še ne moremo dogovoriti. Okrog tega so vojne.

    Brez pogovora z Bogom in z upoštevanjem njegovega mnenja, druge izbire kot branje iz starih prepisov Božjega mnenja – pravzaprav nimamo! 

     

    Ostane nam samo “to be or not to be.”

    Bomo ali pa ne bomo.

    Bomo, če bomo, ali pa ne bomo, če nam ni mar, da bi bili. 
    Neodgovorno je, da se ta odločitev še vedno nahaja v Temi. Odgovorno bi bilo, da bi se usedli in malo razmislili o tem in se pri tem posvetovali z našim Bogom (z našimi bogovi) in povedali svoje mnenje. Se srečali med sabo. Če sploh imamo drug drugega za upoštevanja vrednega sogovornika. 

    Pogovorili bi se, kaj pravzaprav hočemo od sebe in – od Njega! 

     

    Branilec trdi, da je Obtoženemu treba verjeti na besedo. Na sodnikovo vprašanje o tem, zakaj bi mu morali zaupati, saj je vendar obtožen (na kaj pa naj priseže?!), torej zakaj bi mu morali kar verjeti – tega njegov odvetnik ne zna odgovoriti! 

    Tožilec vztraja pri predložitvi dokazov, ki ga bodo oprali krivde. Ko jih dobi, če jih sploh kdo predloži, jih pa po službeni dolžnosti izpodbija. To je vendar njegova dolžnost, tako mu nalaga dogma! Demokracija. 

    Vsi skupaj se pa sklicujejo na demokratičnost postopkov. Saj veste, pravica obtoženca do pritožbe na višjo instanco … in tako naprej. V glavnem pa v krogu. 

     

    Evolucija človeške družbe je vedno potekala na prirejanju podatkov. Temelji na preziranju lastne izkušnje in izkušnje Stvarstva, ki jo to ima s človeško vrsto. Plus na predsodkih (življenje s predsodkih in po njih je življenje s tujimi izkušnjami), da nanje ne bi pozabili, saj so bistven del našega življenja. Po njih vendar živimo.

    Bojim se reči: zaradi njih in zanje živimo. 

    Živeti s predsodki pomeni upoštevati tuje izkušnje, spoštovati jih prej in bolj kot svoje lastne. Vse to predstavlja podlago civilizacije in kulture, vključno s pravno stroko, ki jo je civilizacija uspela izdelati. Kar vsakokrat gledamo pri delu sodišč. 

    Tako je bilo v Rimskih časih in tako je tudi zdaj.

    Ne reče se zaman “rimsko pravo” temu, kar je zdaj v rabi!

     

    Jezusovi žeblji in trnova “krona” …; vir: The Passion of the Christ, https://www.imdb.com/title/tt0335345/mediaviewer/rm1628471297/?context=default

     

    Ljudje zase zahtevajo enako pravico do uničenja sveta in človeštva, kot jo imajo drugi, ki to pravico že uveljavljajo. 
    Smešno pri tem je le, da jo imajo za pravico. 

    Še bolj smešno je, da celo obstaja mednarodno sodišče, ki vsem enako zagotavlja pravico do uničevanja življenjskega okolja in živih bitij. Pri čemer skrbi, da imajo do tega vsi enako pravico. Če ne se lahko pritožijo.

     

    Vir: https://pixabay.com/vectors/world-squeeze-planet-environment-303376/

     

    Prijateljica me je dobronamerno opozorila, da bo bralcu bržkone težko povezovati odstavke med sabo, ker so napisani kot formule (trditve). Dobesedno: “Zlasti ti prehodi so naporni, jih mestoma ni lahko povezat med sabo”.

    To bi znalo obremenjevati bralca. 

    Naj povem, da se prijateljica spozna na pravo.

    Lahko si predstavljam, da bo tako menila tudi večina tistih, ki prebere ta spis. 

    Vendar pa kljub temu mislim, da vse to bolj izzveni kot upanje za dojemanje “pravnega sistema in norm” oziroma za naše razumevanje pravice in resnice, ali če hočete, Pravice in Resnice. 

     

    Postavlja pa spis, vsaj tako mislim in upam, dogajanje v kontekst celote in ponuja neke nove vsebine, ki niso plod le trenutnega ali modnega razmišljanja, in s tem povezanega našega trenutnega dojemanja Boga. 

    Bog je v tem primeru razumljen kot garancija za obstoj pravičnega in resničnega. Če naj kaj takega obstaja v resničnosti, v kar zdaj velika večina človeštva dvomi. Vsaj tukaj, na Zemlji. 

    Človeštvo ne zaupa, da kaj takega na Zemlji sploh obstaja. Ne samo po sebi, razen ko se spopadejo vojske med sabo in potem eden zmaga in zmagovalec vsili svoje dojemanje “pravičnega” drugemu. Za sabo pusti dokaz svoje “pravičnosti”!  

    Pravica torej obvelja samo skupaj s strahom pred njo. 

    To so nam komunisti naredili. Da nam ne bi fašisti in nacisti. Temu sicer sami pravijo “osvobajanje”, vendar jaz druge bistvene vsebinske razlike pri vzpostavljanju sistema med diktaturami ne zaznam. Nobene takšne, ki bi bila dovolj kvalitetna in mojemu srcu presunljiva, da bi temu lahko rekli kvaliteten preskok iz starega v novo.  

    Predstave o novem sploh še ni. Treba jo je šele izdelati. Po tem je videti, kako je bila Želja zatrta pri ustvarjanju!

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/sun-setting-sky-sunset-nature-3726030/

     

    Naslovna FOTO: prebičan Jezus s trnovo “krono” …; vir: The Passion of the Christ, https://www.imdb.com/title/tt0335345/mediaviewer/rm2695862528/?context=default

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    9 KOMENTARJI

    1. A veš kva, Double Arh ?
      Tole si pa svačkou, de niti Sv.Avguštin ne razkvačka.
      Še jest, ki se mam ze brihtnega, bi moral za vsaj 40dni v Puščavo, ampak, ker sem komaj prišu iz nje, raje natočim še en liter dobrega in sanjam kako grem v klavzuro in berem tele Tvoje spošt. težave in jih razkvačkam zase, brez, de bi ti karkoli odgovarjal, saj po odgovorih sploh ne sprašuješ.Briga me!
      ————————————————————————————————————
      Edino, kar se mi je pa odpelo je pa tole, dobro preberi , ti, ki Boga postavljaš za krivega :
      1. Katoliška in vse krščanske cerkve so falile, ker Jezusa na Križu kažejo lepo čistega z eno samo rano
      2. Tvojo plodovito, vendar – veliko solato sem preletel- nekam mešaš zemeljsko z Božjim
      3. Bogu pripisuješ neko krivdo…tralala, haloooo? Odakle ti to? pa odgovornost Boga, halo?
      4. Vprašane :_Č A si se kdaj pogovarjal in krtegal z Najvišjim?
      5. Če si se kregal, si dočakal odgovore?
      6. Zakaj nisi dočakal, da bi se ti odprlo, ko pa trkaš?
      7. Si se kdaj zaletel z Božjo Milostjo ?
      8. Če si se, zakaj nikjer sledu o tvoji Ponižnosti in Upanju?
      9. In tako dalje. Ni treba odgovarjat, ne terejam nič, samo paberkujem.
      Bova izzvala Štuheca ?
      Odgovor je: Lahko, teoretično, da ga izzoveva, ampak Cerkvena diktatura mu ne bo dovolila odgovora niti, ko bo v penziji.
      Rad tvegam in čakam Čudeža. Ker Čudeži so blagri tega sveta. Sploh jih ne omenjaš, arh. Arh!
      Jutri bo spet en lep zimski dan! Če ne bo Potresa, of course.

    2. Dragi, spošt., arh.Arh!
      Potresa ni blo. Za Veliko noč so radi, a nede?
      Jutro je. Sonce! Šunka, pirhi, hren z jabkom, potizza, domač kruh s krompirjem, šipek-brusnični čaj , zdajle pa še en ječmenov kofe z kapučinom. Dobro dene.
      Tvoje štrikanje zgoraj bi pa tudi Trstenjakov slavni Anton težko razštrikal, vsa čast zagonetki – iz kakšne prizadete globine, vse to prihaja, ljubi Bog? Bom bral, ko bo vreme. Lepo Nedeljo !

    3. OK, poiskusim se prebiti skozi prvi list, recimo, saj ni nujno, ampak, nisem razumel v branju in sem vztrajniško naredil postopno analizo, besedo za besedo, stavek za stavkom, naprej pa dvakrat nazaj, muke Jezusove – in povem tole za niti desetino Vašega teksta , takolele:
      1. NE.Ni bila ideja. Je neposredna Zapoved od Boga Očeta.
      2Mz 31,17 Med menoj in Izraelovimi sinovi naj bo to znamenje na veke, kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in si oddahnil.
      2. NE. Verska dogma ne laže, niti plansko poneumlja, niti ne manipulira.
      Da. Ideologija komunizma počenja vse troje.
      3.NE. Zamera do Boga, ki, da jo goji religija ? In zamera, ki jo vzdržuje ideologija komunizma?
      Krščanska religija ne goji absolutno nobene zamere do Boga. Od kje to?
      Komunizem Boga ne prizna, torej kaj ima torej za gojiti?
      Popolna zmeda ali zmeda popolnosti, g.Arh :
      »Kajti pri obeh, tako religiji kot ideologiji, gre za zamero, pa čepravje vsaj ena od niju ne priznava« . Zmešnjava.
      Komunisti so celo malo boljši, ker se ne sprenevedajo toliko kot mi verni Kristjani, ker enostavno trdijo , da Bog ne obstaja. Ne morem razkvačkati kaj naj bi se Kristjani sprenevedali in kaj naj bi zamerili sploh našemu Gospodu.
      Še večja zmešnjava, absurd.
      Tole je, spošt.g.Arh tako skvačkano, da bolje kot poiskusiti odkvačkati, drži, da zadeva sploh ne pije vode kar se nas Kristjanov tiče.

      4.NE. Krivda Boga Očeta? Pa kaj še?
      Krivda, za kaj, g.Arh? Ponovim Vaše besede:
      »Glavni obtoženi za zmedo pri obeh zamerah (zameri do Boga-ki jo ohranja religija in tista, ki jo vzdržuje ideologija komunizma oziroma ateizma) je Bog. Po Tvoje naj bi to bila še ena skupna točka…
      1. Zamera do Boga – ohranjana po (krščanski?) religiji …
      Jaz trdim : Ne pije vode, Ne obstaja.
      2. Zamera do Boga – vzdrževana po komunizmu/ateizmu.
      Jaz trdim: Bedarija, no sence – če trdijo in učijo in vztrajajo, da Njega ni ! Kaj sploh pišete o tem kot, da je dejstvo?
      5.NE.
      Cerkev prenaša krivdo na Človeka. Ker veljajo gornji Neji, peti ne pride v obzir.
      6. NE . Debata z Bogom, prepovedana ? Od kje pa ta traparija?
      Ne bom pojasnjeval, da je dialog Bog-Človek –Bog osnova in vsebuje tpoleg srečnosti, blaženosti, usmiljenja tudi negodovanje in kreganje.
      Za tole dopisovanje sem porabil kar preveč Velikonočne energije, ječmen-kapučin , vrečko bonbonov Bronhi,
      kozarc H2O, zdajle pa še kozarc črnine. Muke po Mojzesu, uuuuuf-uff! Take zapletene kvačkarije pa niti za seboj nisem še bral, pa sem poznan po kvačkanju, mojster Arh. Kako Vam uspeva dajati skupaj vodo in žvepleno kislino tega ne bom skapiral. Da mešanje enkrat vere, dogme, religije in ideologije, eno z drugim iz obeh smrtno nasprotnih polov -to vse prešvasa, pregori, raznese…
      Lep pozdrav!

    4. 4.del, potem Amen.
      Še tole se mi je namerilo na tale lepi Velikonočni / Pashovski Ponedeljek in mi pomaga utemeljiti mojo točko št. 1 iz mojega zgornjega 3.komentarja; preberi, g. Arh, če maš čas, takole kopiram iz Časnika od Hrastnikovega Jožeta, ki krasno povzema iz svetih knjig krščanskega izroćila Stare zaveze, ki se je po tem svetu prerojevala od Abrahama , skor 2000 let pred Kristusom in naprej, v času, ko so naši predniki Veneti klesali v kamen in nabijali po bakru in cinku in zapiše takole, zelo pomembno, ker, g.Arh, površno pišeš, da “je bila ideja”. En klinc pa šalabajzarska ideja, bilo je nekaj trdnega in veljavnega, zdaj vemo, da je tudi veličanstveno, saj traja že tisoče let in pridobiva na veljavi, takole pisano, spodaj.
      Kopirano:
      Po smrti egiptovskih prvorojencev so Izraelci odšli in od tedaj vsako leto praznujejo pasho
      Zaradi te strašne tragedije je bil Egipt dobesedno obglavljen. Faraona je ta situacija (do)končno zlomila, da je sužnje dobesedno nagnal iz dežele. To je res Velika noč za Izraelce. Moški prvorojenci Izraela so preživeli. Hkrati pa je to začetek izhoda celotnega naroda, v katerem naj bi bilo takrat okoli šeststo tisoč ljudi, iz Egipta.
      Družine so v času umiranja egiptovskih prvorojencev po natančnih navodilih Boga in Mojzesa za zaprtimi vrati obhajale slavnostno večerjo Velike noči. Praznik Velike noči se obhaja potem vsako leto po istem ritualu. To je središče identitete judovskega naroda skozi vso zgodovino. Beri 12. poglavje 2 Mz, kjer so predstavljena natančna pravila za obhajanje pashalne večerje.
      Uvod v sedmi, sveti dan sobote Velike noči je bila ta slavilno-zahvalna večerja. Seveda so vse priprave na večerjo morale biti končane do sončnega zahoda na veliki petek popoldne. Družinski oče je imel vlogo duhovnika. To zahvalno slavljenje je vodil in nadzoroval prav oče. Vse je moralo potekati po pravilih, iz roda v rod.
      Ko se je rodil Jezus Kristus, je bil ta praznik star že skoraj tisoč tristo let. Kot Jud ga je Jezus Kristus vsako leto praznoval s sorodniki in prijatelji. Po istem ritualu kakor na noč izhoda iz Egipta. Enako tudi zadnje leto svojega življenja. Leta triintrideset po Njem.
      Kristus je s svojim naukom in trpljenjem dal pashalni večerji novo vsebino
      Vidimo, kako je Jezus Kristus načrtoval vse v zvezi s skrivnostjo odrešenja človeka. Veliki četrtek je dan postavitve sv. maše in Kristusovega duhovništva. Apostoli postanejo duhovniki. Peter je prvi med enakimi (Mt 16). Peter je postal prvi papež.
      Bistvo praznovanja sta bila obisk Templja v Jeruzalemu in slavnostna obredna večerja. Praznovalo se je cel veliki teden. Množice romarjev so se z vseh strani zgrinjale v Jeruzalem. Za Jude je sveti dan sobota. To je sedmi dan tedna, ko je Bog počival po končanem stvarjenju.
      https://www.casnik.si/vstajenje-je-prvi-in-zadnji-smisel-kristjanovega-zivljenja/
      ———————————————————————————————————
      Za moj zaključek, obdelal sem samo en mali list, pa sem zmahan od kolovratenja po možganskih vijugah, ko pregorevajo končiči in zvonijo zvonci, brez zamere, očitno nisem dorastel , sam še tole
      iz tvojega spisa:
      “Zato se Krščanstvo drži Dogme, komunizem pa svojih zakonov, predpisov, pamfletov, svojega manifesta, skratka svoje dogme! Na obtožni klopi pa je Bog!!! Za komunizem je Bog na obtožni klopi že zato, ker ne obstaja. Ker je samo izmišljotina. Komunisti radi za svoje grehe obtožijo tistega in posledično tudi tiste, ki niso imeli nič zraven, ko so komunisti zavozili na oblasti.
      Za Krščanstvo pa velja “zato, ker s’m jest t’ko reku, pa kon’c.”
      Telo namreč tega (v resnici ne enega ne drugega!) ne prenese. In Telo, dragi moji, je samo drugo ime za Resnico! …
      …. a veš kuga, g.Arh, vse spoštvanje, ampa sam do tlele ” Telo je drugo ime za Resnico!”
      That’s bloody too far and bloody too much! Tega ne prenese niti zblojeni Čarovnikov vajenc od Flisarja!
      …. in tako dalje, kot trekking po Nepalu, gor, pa dol, pa spet gor, pa spet dol, vmes kak potres in krasen razled, pa strašna nevihta s snežnim plazom in bežanje v zavetje, okol in okol Sagarmathe
      , ki se na leto dvigne za 27,83 milimetrov in tako naprej, brez konca in kraja in priteče naš Arh in se dere na goro vseh gora, Čomolumgmo, ki je Sagarmatha in, ki jo imperialni Britanski narodi Commonwealtha kličejo Mt.Everest : Pa kuga hudiča to delaš, a boš že nehala s tem cirkusom, miruj že enkrat, jebenti sunce trapasto, ne dviguj se več, sploh pa kitajski komunisti Xi-Jinpinga pravijo, da niti ne obstajaš, da je K2 večja in vrednejša gora in torej nehaj se tresti, dvigovati in pobijati ljudi, ki rinejo nate, tako ne gre več naprej …te klobase se ne da racionalno, niti futuristično, niti transcedentalno zašpiniti niti s pomočjo hadronskega trkalnika CERN, čeprav je dokazal z visoko verjetnostjo 99, 99997 odstotka DA NIČ NE OBSTAJA ! S tem so dokončno pokopali 51% komunizma, saj ostane samo še Zlo, Zločin in Smrt – in dajmo nehajmo ob bok postavljati, g.Arh, Boga s komunizmom. Ne pije vode.
      Zakuga, de? Trdim: Še Boga v podparaleli z padlimi angeli in njihovim Lučenoscem ne znamo !
      Tle končujem, Amen – ja- in hvala za debato.

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content