– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    V SLOVENIJI LOVCI VSAKO LETO POBIJEJO 2/3 POPULACIJE DIVJIH PRAŠIČEV – OD LETA 2021 JIH HOČEJO ŠE VEČ!

    Piše se konec leta 2020 in ne 1820, a država Slovenija bo lovce nagradila za vsakega ustreljenega prašiča nad kvoto letnega odstrela, ki jo je znova določil Zavod za gozdove RS (ZGS). Po besedah novega kmetijskega ministra Jožeta Podgorška naj bi vsako leto dodatno ustrelili vsaj še 3.000 divjih prašičev kot preventivni ukrep pred pojavom prašičje gripe, kar bi državni proračun stalo okoli 300.000 evrov. Kakšno zavajanje državljanov, saj ob svojih izjavah ni povedal, da je Slovenija največja izvoznica divjačine v Evropi in da s prodajo divjačinskega mesa zelo dobro zaslužijo tako lovske družine ter ZGS in nekaj podjetij, ki so z njimi povezana. A se je minister čutil dolžnega dodati le: »Pa še vedno jih bomo imeli veliko, brez skrbi«.
    Bolj nas skrbi, da imamo tako veliko ljudi na vodilnih položajih brez znanja in občutka odgovornosti, ki ogrožajo nas in našo prihodnost. Bolj nas skrbi, da imamo ministre, ki so postavljeni na ta položaj zaradi izpolnjevanja zahtev interesnih skupin in čim večjega dobička ne glede na dolgoročno škodo državljanom in naravi. Tokrat se »predvideva tudi povečan odstrel divjih prašičev, da bi bolezen, če bi izbruhnila tudi pri nas, lažje obvladovali.« Ker pa bolezni (prašičja gripa) še ni, bo šla divjačina v prodajo.
    Na srečo (oz. nesrečo lovcev) vedno manj ljudi verjame neosnovanim argumentom lovcev o njihovi pomembni vlogi pri vzpostavljanju ravnotežja v naravi. Zlasti zato, ker številni biologi in zoologi javno opozarjajo, da se narava na področjih brez lova sama regulira – in da je zato lov nepotreben. Z lovom se namreč nadpovprečno povečuje populacija nekaterih vrst živali, predvsem srnjadi in divjih prašičev, medtem ko so druge vrste živali, npr. volkovi, medvedi, bobri, zaradi lova ogrožene.
    Lovka in urednica lovske publikacije Editorial se ne želi opravičevati, ker ob pobijanju uživa: »Nekateri opisujejo lov kot spodbudo, nekateri govorijo o velikem notranjemu zadovoljstvu. Občutki pri lovu so ravno tako subjektivni kot v ljubezni. Zakaj enostavno ne uživamo, ne da bi se morali neprestano opravičevati?« Ob teh besedah ni odveč poudarek, da je sla po ubijanju v nasprotju z etičnim kodeksom naprednih sodobnih družb, kjer so takšna dejanja označena kot zločinska.
    Lovci ne lovijo zato, da bi rešili slovensko kmetijstvo pred opustošenjem zaradi divjih prašičev. Lovci ne lovijo zato, da bi rešili slovenske gozdove pred srnami in medvedi. Lovci ne lovijo, da bi varovali prebivalstvo pred kužnimi boleznimi. Lovci ne lovijo zato, da bi uravnavali domnevno hiperpopulacijo divjadi. Lovci ne lovijo zato, da bi izvajali varstvo narave – nihče ne pridobi lovskega dovoljenja zato, da bi sadil drevesa v gozdu. Lovci ne lovijo zato, da bi opazovali živali in doživljali naravo – to bi lahko naredili tudi s kamero ali daljnogledom, za to ne potrebujejo orožja.
    Lovci ubijajo živali, ker ob tem občutijo vzburjenje in užitek. Toda ali lahko v sodobni družbi toleriramo »vzburjenje« in »užitek« kot legitimna vzroka za pobijanje več 100.000 divjih živali v Sloveniji vsako leto? Ali izživljanje »lovskega nagona« opravičuje poškodbe in smrti ljudi zaradi nesreč pri lovu in kaznivih dejanj z lovskim orožjem leto za letom? Je domnevno prirojeni lovski nagon opravičilo za pobijanje živali – in to celo kot hobi, kot šport? Ne!
    Več kot 99 % Slovencev nima takšnega nagona in ne občuti vzburjenja in užitka ob pobijanju živali. Lovci so se z namenom zavajanja javnosti in opravičevanja svojih dejanj sami oklicali za varuhe narave. Resnica je precej drugačna – lov povzroča neravnovesje v naravi, stisko, stres, trpljenje in smrt lovnih živali ter škodo v naravnih habitatih, nikakor pa ne varovanja narave.

    Vir: https://pixabay.com/vectors/antlers-comic-characters-deer-game-2026153/

    KRMLJENJE PROSTOŽIVEČIH ŽIVALI NI SKRB ZA ŽIVALI
    Pa poglejmo še druge argumente, s katerimi nas prepričujejo v nujnost pobijanja divjih prašičev. Argument, da lov preprečuje škodo, ki jo na človekovi »lastnini« povzroči divjad, je dokazano ovržen. Na podlagi statistik divji prašiči na poljih pojedo manj kot 1 % pridelka koruze, škodo povzročajo predvsem s teptanjem koruznih polj. Koruzo pri nas večinoma pridelujejo za proizvodnjo hrane za masovno vzrejo živali. Vsako leto se za obdelovalne površine nameni več naravnih površin na škodo naravnih habitatov. Nekdanja ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec je podprla in spodbudila prašičjerejo v Sloveniji, torej s tem večjo proizvodnjo koruze za hrano živali, torej še več obdelovalnih površin na račun življenjskih površin prostoživečih živali. Povečano pridelovanje koruze z višjo energetsko vrednostjo vodi tudi k povečanemu razmnoževanju divjih prašičev in pospešuje plodnost pri divjih prašičih. Monokulture koruze na velikih površinah imajo hude posledice na rodovitnost zemlje in biotsko raznolikost. A koruza je na njivah na razpolago le nekaj mesecev na leto, zato nastavljajo lovci v drugih mesecih v gozdove velike količine koruze. Krmišča so živalim na razpolago tudi v času od novembra do januarja, torej v času parjenja. Dodatno hranjenje pa ravno pri mladih samicah divjega prašiča zvišuje spolno zrelost s 30 % na 70 %, tako krmljenje odločilno vpliva na skupno povečanje populacije.
    KRMLJENJE prostoživečih živali NE pomeni SKRB za te živali – lovci krmijo živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo kot ponosni nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev.
    Krmljenje prostoživečih živali (prav tako kot lov) bi morali trajno prepovedati, saj se na krmiščih za divje prašiče (ali srne, ali medvede…) hranijo tudi druge divje vrste živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami. Zakaj torej minister za kmetijstvo kot preventivo pred širjenjem bolezni ne prepove krmljenja, namesto da razpiše nagrado za pobite živali?

    dr. Jože Podgoršek, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS; FOTO vir: MKGP RS

    KOLIKO DIVJIH PRAŠIČEV POBIJEJO V SLOVENIJI?
    Po podatkih ZGS se po naših gozdovih pase vsaj 20.000 divjih prašičev. Lansko leto, torej 2019, so lovci ustrelili 13.430 divjih prašičev, leto prej 8.473, leta 2017 pa 12.457. Od leta 2010 do leta 2018 so lovci ustrelili 84.676 divjih prašičev, oziroma povprečno 9.300 na leto. V te številke niso vključene številke pogina zaradi nesreč, bolezni, lovskih pomot, številke krivolova, napadov lovskih psov, zastrupitev s strani kmetov itd.
    Iz teh dostopnih podatkov lahko vidimo, da so leta 2019 lovci pobili skoraj 70 % populacije divjih prašičev v Sloveniji. Koliko so jih pobili letos, še ni podatka, a minister za kmetijstvo je že napovedal povečan odstrel naslednje leto in nagrado za lovce.

    Vir: https://www.facebook.com/AnimalsmatterSLO/photos/pcb.1466096533587315/1466096293587339

    Z ODSTRELOM DIVJIH PRAŠIČEV SE DO SEDAJ ŠE NI REŠILO PROBLEMATIKE
    Danes dobro vemo, da lov vodi do nenadzorovanega razmnoževanja divjih prašičev. Vedno več znanstvenikov opozarja na dejstvo, da več kot je lova na divje prašiče, bolj se razmnožujejo.
    V eni od francoskih dolgoročnih raziskav so dokazali, da intenziven lov vodi v izrazito povečanje razmnoževanja in stimulira plodnost divjih prašičev. 22 let so znanstveniki primerjali povečanje števila divjih prašičev v gozdnem območju departmaja Haute Marne, v katerem se je izvajal intenziven lov na divje prašiče, z območjem manj intenzivnega lova v Pirenejih. Rezultat je bil objavljen v priznanem Journal of Animal Ecology: »Če vlada močan pritisk lova, je plodnost pri divjih prašičih občutno večja kot v področjih, v katerih lova skoraj ni. Pri intenzivnem lovu nastopi tudi spolna zrelost pri divjih prašičih občutno bolj zgodaj – pred koncem prvega leta starosti – tako da so mladice že v prvem letu breje. Tudi povprečna teža prvič brejih samic divjega prašiča je pri večjem pritisku lova manjša. Na področjih z manj lova je razmnoževanje divjih prašičev občutno manjše, spolna zrelost samic nastopi pozneje in šele pri večji povprečni teži. Narava je v bistvu izredno dobro poskrbela za uravnavanje ravnotežja. Izkušene vodilne samice divjega prašiča skrbijo za red v čredi in za kontrolo rojstev. Hormoni vodilnih samic določajo pripravljenost na plojenje vseh samic v skupini in preprečujejo oplojevanje premladih samic. Če manjkajo vodilne samice, ker so ubite pri lovu, se red poruši. Socialna struktura je uničena, živali se nekontrolirano razmnožujejo.«

    Vir: https://pixabay.com/photos/wild-boar-pig-sows-animal-nature-5219619/

    MUČENJE ŽIVALI – 70 % DIVJIH ŽIVALI OB USTRELITVI NE UMRE TAKOJ
    Da so divje živali redkokdaj pravilno zadete in da jih lovski psi žive razkosajo, si medsebojno odkrito priznavajo lovci v svojih medmrežnih komunikacijah. Po podatkih Evropskega združenja veterinarjev za varstvo živali več kot 70 % divjih živali, še posebej pri prigonih, ne umre takoj, temveč zaradi strelov utrpijo hude poškodbe čeljusti, trebuha in okončin.
    Lovci uporabljajo tako imenovane ekspanzijske ali deformacijske izstrelke, ki povzročajo ogromne rane. Ekspanzijski izstrelki delujejo tako, da se pri udaru v telo zaradi protipritiska tkiva »gobasto« razširijo. Plosko pritisnejo na telo, pri tem pa potisnejo tkiva narazen, raztrgajo in razkosajo organe in kosti živali. Pri izstopu iz telesa povzročijo za pest velike rane. Z raztrganimi notranjimi organi in raztrganimi pljuči žival ne umre takoj, temveč izkrvavi ali se zaduši. Zadeta žival v boju za življenje preteče še več-stometrske razdalje.
    Tudi poškodbe in smrti lovskih psov nastanejo najpogosteje zaradi samoobrambe ranjene (obstreljene) divjadi, npr. divji prašič v samoobrambi psa največkrat napade v prsni koš, zadnje okončine in trebuh.

    Vir: https://www.facebook.com/AnimalsmatterSLO/photos/pcb.1466096533587315/1466096290254006

    DOBRE PRAKSE BREZ LOVA
    Luksemburška vlada je lov prepovedala leta 2015. Ko je bila leta 2015 prvič razglašena prepoved lova na lisice, je Luksemburška lovska zveza v svojih izjavah za javnost prikazala zastrašujoče scenarije o masovnem razmnoževanju lisic in o epidemijah divjadi. Nič od tega se ni zgodilo.
    Da se ravnovesje v naravi vzpostavi šele ob odsotnosti lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer je že od leta 1914 lov prepovedan, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je prepovedan od leta 1974 na osnovi referendumske odločitve državljanov.
    Na področjih brez lova živali ne kažejo plašnosti do človeka in dovolijo, da jih opazujemo pri belem dnevu z nekajmetrske razdalje. Nasprotno pa v Sloveniji panično pobegne vsak zajec, vsaka srna, vsaki divji prašič, če vidi ali zavoha človeka na razdalji nekaj sto metrov.
    Prostoživeče živali dobro vedo: človek je enako lovec, lovec je enako smrt.
    - Advertisement -

    Vir: https://pixabay.com/photos/pig-wild-translucent-head-sausage-731946/

    /Vir: FB-stran Društva za dobrobit živali AniMa, https://www.facebook.com/AnimalsmatterSLO/   
    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto 

    Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/wild-boar-pig-sows-animal-nature-5219746/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    5 KOMENTARJI

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content