Ko želim o kom kaj več vedeti, ga prosim, naj mi pove, kako si predstavlja Boga. Tiste, ki pravijo, da je Bog povsod, dajem v isti koš z onimi, ki pravijo, da ga ni nikjer; iz njihovih odgovorov namreč ne izvem kaj dosti o človeku in Bogu!
Če verujemo v Boga, potem bo naša vera vanj določala tudi naš obstoj. Če pa ne verujemo, potem nas v življenju pač definira naša nevera. Mislim, da obstajajo tudi ljudje, ki sicer ne dvomijo v obstoj Boga, vendar pa vanj ne verujejo oziroma Njemu ne verjamejo. Drugače povedano, ne verjamejo, da je Bog pripravljen za nas kaj dosti storiti, dokler smo živi. Predstavljam si, da v tem primeru to pomeni: Zame Boga nikdar ni bilo – zakaj bi verjel vanj?! Po moje je to pravilen razmislek, in očitek na mestu.
Seveda, to moje pravilo, da je Bog referenčna točka in da se o njem splača pogovarjati, velja tudi narobe; ko hočem, da me bolje razumejo, jim govorim o svojem Bogu in o tem, kako ga jaz dojemam. Pripovedujem jim torej, kakšen je Bog, v katerega bi rad verjel ali v kakšnega Boga sem pripravljen verjeti. “VERGINA” je zgodba, ki pripoveduje o tem.
Vem, da si je Boga težko predstavljati kot postaranega moškega, ki živi odmaknjen in osamljen nekje v Vesolju, brez Matere, ki nas je vse rodila. Zase je seveda prepričan, da je vsem odveč in da ga nihče ne pogreša. Ne Mati ne njegovi otroci.
Moški v “VERGINI” je kar največji približek Bogu, seveda, kot si ga jaz predstavljam. V takšnega Boga verjamem. Njemu verjamem in ga razumem.
Ko bo prišel, in verjamem da bo, bo njegovo srečanje z nami potekalo podobno kot srečanje med očetom in hčerjo v tej zgodbi. Rad bi poudaril, da je tu noter zajeto vse moje vedenje o morali in etiki.
VERGINA
Vergina je ime ladje, pravzaprav trajekta. Podoben je stari in utrujeni živali, ki prevaža potnike, vozila, pošto in blago, najprej s celine na otok, potem nazaj.
Kot da lahko kam greš in pustiš kaj za sabo!
Dekle in moški sedita na krovu. Videti sta kot dva skregana ljubimca, ki ne vesta, kaj bi s sabo.
“Ko sem bila majhna, sem si od vsega najbolj želela, da bi naju z mamo prišel kdaj obiskat. Zakaj te nikdar ni bilo?” Vprašanje, ki skoraj ne zahteva odgovora.
Pisal sem, pomisli, a reče le: “Hladno je tukaj, pojdiva dol ...”Med večerjo je molk. On razmišlja o tem, kako velika je že, in da bo kmalu šla študirat. Le po kom ima to vztrajnost in zaupljivost? Povabil jo je k sebi, skupaj sta preživela vikend in zdaj mu je bilo žal: odrasla je, ni več otrok in za nekatere reči je prepozno. Prazen prostor med njima je prevelik. Prav nič se ni zgodilo v teh treh dneh med njima. Sprehajala sta se ob obali, jedla sladoled, gledala galebe … Pospravila mu je stanovanje, uredila perilo v omari … Vse to bi lahko tudi sam. Preživel bi tudi brez tega. Povedala mu je, da ima rada morje, izvedel je vse o njenih prijateljicah – zdaj pa ne ve niti, kakšne barve oči ima. Če bi ga kdo po tem vprašal … Več je gledal v tla kot vanjo. Le kaj je mislil, da bo dosegel zdaj, po vseh teh letih, ko je že vse mimo?
Po večerji se odpravita na krov kadit. Veter piha in ona se trdno zavije v odejo.
“Hotel sem, da bi bila ponosna name,” nenadoma reče.
“Kaj …?” se zdrzne dekle.
“Hotel sem, da bi bila ponosna name!” ponovi. “Tvoja mati …” Hitreje začne dihati. Od kod ta stavek? Zakaj je vse tako zapleteno? Zapravila sta vikend in zdaj … Zdaj bo trajekt pristal, ona pa bo izginila iz njegovega življenja. Zgubila se bo v notranjosti, celina jo bo pogoltnila …
“Hotel sem biti nekdo v vajinem življenju, trudil sem se, poskušal na vse načine … Pa ni šlo! Potem, ko mi ni prav nič ostalo, še zase ne, sem pobegnil. Ustrašil sem se življenja, odgovornosti, kaj jaz vem …” Nervozno se oprime ograje. “Misliš, da nisem nikoli pomislil na vaju? Neštetokrat sem si želel priti k vama! V mislih sem si vaju skušal pričarati, kakšni sta … Sebe sem zamišljal, kako prihajam k vama.
Potrkal bi na vrata, kot poraženec ali prezebel pes, in prosil za toploto. Stisnil bi se v kot, gledal s požrešnimi očmi in vaju opazoval pri vsakdanjih opravilih. Prisluškoval bi zvokom in kradel toplino doma, vpijal njegove vonjave za pozneje, ko bom sam … Ne bi vaju motil. Medtem ko likata ali pospravljata, bi vaju kradel, medtem ko se menita o vsakdanjih rečeh. Dokler bi šlo in bi še imeli potrpljenja z mano. Dokler vama ne bi pošlo usmiljenje. Tako, kot sem to počel drugod. Le da si k vama nisem upal.
Ne znam biti oče, razumeš? Ne vem, kaj je to! Ni zame. Bral sem nekaj o tem, opazoval druge, razmišljal … Ni mi bilo namenjeno ali kaj. In zdaj se moram s tem sprijazniti. Kaj bi vama pa lahko nudil takšen, kot sem? Česar se dotaknem, mi zgrmi v prah, spolzi mi med prsti. Nič mi ne uspe prav. Malo znam o vsem. V meni je nekaj uničevalskega, nekaj, kar drugim škoduje. Svojim prijateljem ne prinašam sreče. Brez mene si je tvoja mati lahko uredila normalno življenje …”
Ona vstane, stopi k njemu, se ga hoče dotakniti, a se ji izmakne. Malo počaka in nadaljuje.
“Vsa ta leta sem opazoval ljudi. Občudoval sem lahkoto, s katero zapuščajo drug drugega. Videl sem nehvaležnost za vse, kar imajo, kar smejo imeti; nezadovoljstvo z vsem, kar jim je dano. Pa požrešnost in pohlep … Vse bi hoteli zase. Svoje in še tuje. Ljubice zraven žena in z njimi še njihove otroke poleg svojih. In še nove bi rodili … Kadar jih piči, zamenjajo svoje drage za druge; vse je enostavno, preprosto in samo po sebi umevno, brez pretirane bolečine ali slabe vesti. Tako prekleto civilizirano …”
Tu ne razmišlja več, kaj bo rekel, iz njega bruha: “Kamorkoli grem, oprezujem za otroci; najraje jih gledam, kako se igrajo, ker jih takrat lahko v miru opazujem. Ne vidijo me, nimajo me radi, tako čutim. Pa saj jaz njih tudi ne, čim imam opraviti z njimi … Nikdar ne vem, kaj hočejo, zato ne vem, kaj naj jim rečem … Dovolj mi je, če jih lahko opazujem. Poskušam jih razumeti. Mislim, da se me bojijo …”
Srce mu zdaj hitreje utripa. Zajame sapo. Potrebuje zraka, da bi napolnil misel.
“Ne veš, kako zelo zavidam človeku, ki živi s tvojo materjo! Najbolj mu zavidam, da te je imel ob sebi, ko si odraščala. V svoji nemoči sem si pogosto predstavljal sebe na njegovem mestu; denimo, da te tolažim zaradi nerodnega padca in odrgnjenega kolena ali pa da ti pomagam pri domači nalogi. Zraven vidim še vse svoje neznanje in nerodnost. Še zdaj si včasih zavrtim film o tem. Predstavljam si, da si majhna in jaz ti berem knjigo v postelji, preden zaspiš. Vedno me držiš za roko, ne spustiš niti, ko moram obrniti list; zato ti prebiram vedno isto stran, od začetka do konca in spet od začetka. Dokler ne zaspiš. Všeč mi je misliti, da zaspiš z mojo roko v svoji, jaz pa te tedaj lahko v miru gledam. Rad te gledam, kako spiš, manj sem kriv, ti pa ne opaziš moje ogromne žeje po tebi. Celo v misli si je ne upam izreči … Tu mi potem ponavadi zmanjka domišljije!
Če bi mi pripovedovala o prvi ljubezni, ne bi vedel, kaj naj ti rečem, kako naj ti pomagam. Kaj pa jaz vem o tem? Nekatere stvari so šle mimo mene, niso se mi zgodile; bogpomagaj, kaj zdaj morem za to. Najhuje je, ko v očeh tistih, ki jih imam rad, vedno znova uzrem grozo, ki jim jo je moja ljubezen povzročila. Slej ko prej pristanemo na preziru, na brezčutnosti, dokler vse skupaj ne postane navada. Tedaj sem nenadoma odveč. “Moj Bog,” si rečem, tik preden grem – sem to jaz? Sem samo takšen in nič drugačen? S takim sovraštvom do sebe vendar ne morem živeti! Sem že raje sam …
Sam s sabo potem vztrajam, kot bi imel še koga tu notri v sebi, še neko drugo bitje, za katero moram poskrbeti. S tem laže preživim, le zase, morda, ne bi vztrajal … Potrebno je sočutje, da bi živel in preživel, in jaz ga zase imam! Sam sebi že nisem odvečen …
Kar drugi zavržejo – jaz shranim! Na to sem navajen. Njihove trenutke kradem, navade jim zavidam, ponošeno naprej nosim, ko drugi obrabijo. In sem s tem zadovoljen! Tu je moje mesto, takšno je moje življenje. Odlagališče starih stvari sem, sam sebi največ in najmanj. Za druge pa sem zguba in strašilo. Neuporaben, nikomur potreben …”
Od kod je prišlo to zaupanje? Iz sočutja? Z besedami? Skrivalo se je pod brezupom, iskalo razumevanje zase in mehak prostor za svojo utrujenost, stisko in nemoč … In ga našlo!
Objame ga prek ramen. Zdi se ji majhen otrok, ki je potreben zaščite. Zapravila sta cele tri dni: en vikend in eno življenje!
“Prav takšnega sem si te vedno predstavljala, prav takšnega sem si te vedno želela!” Ona se stisne k njemu in on ji zdaj pusti; vda se ji.
“Ne veš, kako te imam rada!”
“Tu sem,” ji reče in jo potreplja po hrbtu, tako kot starši radi naredijo majhnim otrokom, “tu sem.”
“Rada te imam,” ponovi.
“Rad te imam,” ponovi previdno za njo in se ji nasmehne.
Trajekt počasi pristane.
Naslovna fotografija, vir: https://unsplash.com/photos/EVZxXuOEk3w