V glavi mi je božični večer leta 1991. Začel se je s padcem v reko, zdrsnilo mi je na splavu, v polni bojni opremi, celo z neprebojnim jopičem. V reko Bosut v Slavoniji. Pri -17 stopinj. Do dna. Splaval sem, hitro so me potegnili na breg. In mi dali edino suho stvar, ki je bila v džipu, deko. Slekel sem se, po moje, najhitreje v življenju. Nisem čutil mraza, adrenalin je delal svoje. In, ko sem samo pomislil, da je bilo dovolj sranja za tisti dan, za ves december pravzaprav, se je zgodilo. Streli, granate, bombe, tanki. Napad. Bistro, moram reči.
Napad pripravljaš tako, da nasprotnika ujameš nepripravljenega. In na božični večer so predvidevali, da smo nepripravljeni, da nas je manj, da so nekateri, kar je bilo res, za božič odšli domov. Letelo je, žvižgalo, pokalo, nastajale so luknje na hišah. Do prvih hiš so prišli.
Težko rekonstruiraš potek. Adrenalin te nosi, čas ne obstaja. Ne misliš, nimaš želja, le en cilj. Uničiti jih. Pobiti. In tako, kot se je začel, je napad tudi nehal. Ugotovili so, da ne bo šlo. Preveč žrtev, preveč škode. Umaknili so se. Nastopila je tišina.
Čez nekaj časa smo previdno stopali iz hiš, iz zaklonišč. Bila je tema. Brez elektrike. Bila je to noč, ko sem videl največ trupel v enem dnevu. Trupel, delov trupel, ranjencev, ki so se ubili z bombo, da ne bi bili ujeti, zoglenelih trupel tistih, ki so z zoljo na tank streljali iz zaprtega prostora. In ta vonj. Vonj smodnika, eksploziva. Vonj krvi. Vonj smrti. Brez besed smo se premikali, ugotavljali stanje, ocenjevali situacijo. Mrtvi so še naprej ležali na zmrznjeni zemlji. Niso bili več ne naši ne njihovi. Le mrtvi. In takrat …
Nekje v daljavi se je slišal cerkveni zvon. Polnoč. Božič. Božič 1991 – ki ga ne morem pozabiti. In vsakič, ko daleč od Slavonije, daleč od tistega časa, ljudje na božič začnejo s pirotehniko, jaz podoživim božič v Slavoniji 1991.
/Vir: Safet Alibeg, Twitter/
Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/lights-christmas-luminaries-night-1088141/