– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    ZDRAHARSKA DOHTAR’CA PSIHIRALA PRED AMZS V LJUBLJANI

     

    Poznam nekaj odvetnikov, ki se niso cepili zoper COVID-19 – in se redno testirajo ter iz dneva v dan hodijo na sodišče. Med njimi je tudi kak cenjen odvetniški as. Ko kodi (s) testiranja rok trajanja poteče, morajo ti gospodje pač (spet) leteti testirat se za COVID-19. In do sveže “negativne kode”, dobljene na novem testiranju, so torej brez PCT-pogoja, kot se temu učeno reče – če smo natančni: še isti dan lahko spet imajo v žepu PCT-pogoj, če še isti dan zdrvijo na COVID-testiranje.

    In zdaj si predstavljajmo situacijo, da bi enemu od teh odvetnikov med narokom za glavno obravnavo na sodišču potekla 48-urna koda, torej PCT-pogoj, in bi sodnica začela vreščati, da odvetnik nima (več) PCT-pogoja, zato mora takoj zapustiti sodno dvorano in sodišče, hkrati bi panično začela na stežaj odpirati okna – in klicati varnostnike, da nesrečnika v odvetniški togi prisilno odstranijo iz sodne dvorane in sodišča, saj se sam v šoku iz nje še ni pobral. Še par minut prej je namreč bil spoštovan faktor sodnega naroka in glavne obravnave ter po najboljših močeh predano zagovarjal kirurga, ki mu je med operacijo srca na operacijski mizi umrl pacient, po nesreči.

     

    Zgornji hipotetičen scenarij lahko mirno preslikam na resnično dogajanje, ki je mene doletelo v petek 13. novembra. Potem ko se je neka silno resna zadeva, ki se je začela okoli 13. ure popoldne, mimo vseh pričakovanj končala okoli 19.30 zvečer, se mi je petkovo popoldne obrnilo na glavo. In ostala sem … hja, šment, sredi Ljubljane brez PCT-pogoja, kot se temu reče. Podobno kot odvetnik v zgodbi zgoraj. No, a … ko sem se po rahlo filmskem večernem sestanku v črnem terencu – s kokakolo in z vegeburgerjem v rokah (po spletu okoliščin nisem nič jedla vse od prejšnjega večera) -, ki je sledil že opisanemu, pozno zvečer vrnila k svojemu avtomobilu, parkiranemu tam pri Plavi laguni v Ljubljani, me je sredi večernega mraza doletel leden tuš: moj avto je po nekaj minutah, ko je vžgan čakal, da končam telefonski pogovor, nenadoma ugasnil. Povsem, absolutno. Vžgati ni več hotel. Nikakor.

    - Advertisement -

    Vseh kolobocij in naporov dolgo v noč, da bi moj avto vendarle vžgal, ne bom opisovala, tako me je zeblo, da me še zdaj strese. Preostanek dolge noči sem tako prespala na prijateljskem kavču, blizu kraja nesreče.

    No, in jutro se je začelo zgodaj, z budilko! In via moj okvarjen avto … Gospod iz vlečne službe je bil hudo prijazen – vse mogoče je preizkusil tam na kraju nesreče, da bi moj avto vendarle vžgal. A, zaman. Naložil je avto, pa mene, pa smo šli … proti AMZS malo naprej po Dunajski cesti.

    Če velemojstrstvo uslužbencev AMZS na Dunajski cesti 128/A v Ljubljani, ki so takoj odkrili resno okvaro senzorja (ročične gredi) in moj avto kljub vsej preokupiranosti v nekaj urah razumevajoče popravili, zahvaljujoč vodji servisa Janezu Žužku, obidem, moram osvetliti agresivno psihiranje ženske, ki je se pojavila tam in zdraharsko psihirala vse okoli sebe in daleč okoli – zaradi mene! Vedla se je, kot da sem nevarno kužna in okužena s kugo.

     

    Opa, prstan na zdraharski roki. Poročni?! FOTO: Mojca Vočko

     

    Gospa zdrahar’ca je v zgodbo vletela, ko sem z zaščitno masko na obrazu stala v vetrolovu pred sprejemno pisarno AMZS, predtem pa vodji servisa opisala nenadno okvaro mojega avta – na stežaj je začela odpirati vhodna vrata in vreščati “Nima PCT-ja! Ta nima PCT-pogoja!”, s čimer je posiljevala tako ali drugače prisotne na dvorišču AMZS. Prijazna svetlolasa uslužbenka AMZS je kar trikrat prišla zapret vhodna vrata, pri čemer je zdrahar’co odločno poučila: “Vrata naj bodo zaprta.”, “Ne odpirajte vrat.”, “Prosim, da ne odpirate vrat.” Nazadnje jo je s pomenljivim nasmeškom vprašala: “Pa zakaj odpirate vrata?!” Takoj ko je odšla nazaj za svojo delovno mizo, je zdrahar’ca kot obsedena spet na stežaj odprla vhodna vrata. In prisotne med drugim ščuvajoče šopala: “Naj se zrači, naj se zrači – tudi to vsaj malo oblaži … Ona nima PCT-ja! Nima PCT-pogoja – tista tam.”   

    Prav smešna je bila, ko je v vsej svoji nastrojeni agitaciji odprla rdečo torbo, iz nje povlekla plastično vrečko z rabljeno “turbo masko” – ki si jo je predtem, ko je za kratek čas odšla s kraja prizorišča, snela in si nazaj čez nos in usta poveznila tisto drugo (manj turbo) masko, ki je prej bila zunanja – in si jo nabila na obraz, čez njo pa še tisto drugo (manj turbo) masko. O tem, kako s temi oporečnimi protokoli ta zdraharska dohtar’ca pometa in razmetava z vsemi mogočimi virusi in bacili ter koliko pojma ima o infektologiji, raje ne bi, saj gre za prvovrstno retorično vprašanje – pri katerem je odgovor znan vnaprej.

    In … ker ni uspela sterorizirati prijazne uslužbenke AMZS iz sprejemne pisarne, ki jo je nekajkrat resno opomnila, naj vhodnih vrat ne odpira, in jih je sama odločno zaprla, je zdrahar’ca letela do vodje servisa in mene zašpecala, (češ) da nimam PCT-pogoja (to, da mi je v spletu okoliščin potekel, je on že prej izvedel od mene), ter zagrozila z inšpekcijo. Tako je zatem vodja servisa prišel do mene (brez zaščitne maske) in me vljudno prosil, naj zapustim vetrolov pred sprejemno pisarno, saj lahko pride inšpektor – zaradi mene!

    Prav fascinanten je detajl, da gospa dohtar’ca v vsej ujmi nastrojenosti do mene sploh ni zaznala, da nihče v velikanski delavnici AMZS, kjer so uslužbenci sočasno popravljali več avtomobilov, ni nosil zaščitne maske. Nihče.  

    No, to so te zdraharske ženske – ali neetične, nemoralne dohtarske možakulje!

     

    Ko sem tako “prisilno” odhajala iz vetrolova pred sprejemno pisarno, je zdrahar’ca, ki je stala na dvorišču par metrov od vhoda v sprejemno pisarno, stopila več korakov nazaj, da se je še bolj in skrajno očitno oddaljila od mene. Prav sramotno.

    “Dajte se, no, malo socializirati,” je osuplo padlo iz mene, “in normalizirati.”    

    “A s trupli imate tudi opravka?!” je cvileče zasikala nazaj. In paranoično odskočila še par korakov nazaj.

     

    Ko mi je prinesel račun, mi je vodja servisa Janez Žužek, ki je poskrbel za vzorno in ekspresno obravnavo mojega avtomobila, (brez zaščitne maske) povedal, da mu je ta gospa (zdrahar’ca) rekla, da je zdravnica.

    Huh, sam Hipokrat bi se v grobu obrnil, če bi izvedel za ta škandalozen zdraharsko-šikanozen incident, nevreden zdravniške licence.

     

    Zdraharska dohtar’ca s pogledom, zapičenim v vhodna vrata sprejemne pisarne AMZS-ja, ki jih je ravno spet na stežaj odprla. FOTO: Mojca Vočko, 13. 11. 2021

     

    Ta zdrahar’ca seveda pojma nima o meni – niti o mojem PCT-pogoju. Ne ve, ali nisem mogoče v preteklosti doživela nepojasnjene anafilaktične reakcije ali nisem morda alergična na katero od sestavin v cepivu zoper COVID-9 ali morda rizično noseča in mi je medicina cepljenje odsvetovala. Nikakršne pravice nima name javno (zlagano) kazati s prstom, češ da sem kužna. A, saj to zanjo verjetno sploh ni pomembno, ona se hrani s primitivnim šikaniranjem ljudi, na katere s parolo “Ta nima PCT-pogoja!” kaže s prstom. Zavržno, nedopustno, sploh če je res dohtar’ca.

    Kako se ta zdrahar’ca, če je res zdravnica, šele vede v svoji ambulanti – do pacientov, ki niso cepljeni zoper COVID-19. Tam na dvorišču AMZS-ja je operirala kot mini fašistka oziroma maxi komunistka, ki bi lastni mami žebelj zabila v čelo, ker pač ni cepljena zoper COVID-19. Kaj šele počne za štirimi stenami svoje ambulante – z nemočnimi necepljenimi pacienti?!

    Rdeči lasje, ponesrečeno kravžljasti, cvileč glas, tipične kretnje ritolizniške špecarske grebatorke …

     

    Zdraharska dohtar’ca z dvema maskama druga na drugi – pred AMZS v Ljubljani. Ta spodnjo “turbo” je malo prej potegnila iz plastične vrečke. FOTO: Mojca Vočko

     

    Ah, gospa dohtar’ca s prekratkimi hlačami, kaj vas muči? Mrzite ženske, ki za razliko od vas nosimo visoke pete, (če)tudi po službeni dolžnosti? Morda tiste, ki za razliko od vas, ki iz plastične vrečke poniglavo vlečete (okužene) maske in si jih natikate, poznamo ličila in vestno uporabljamo kirurške maske? Ali ste morda alergična na mlajše od sebe, četudi smo po letih morda starejše od vas?

     

    Jaz – sredi Ljubljane 5. novembra 2021.

     

    Dohtarska zdrahar’ca ni razočarala le s cicibansko prekratkimi hlačami, temveč šokantno s tem, da se z zaščitno obrazno masko ne zna niti rokovati, kaj šele strokovno. A nase nabija kar dve naenkrat! Potem pa z eno od njih kar v plastično vrečko in v torbo, kmalu pa (kužno) spet nazaj pod ta prvo …

     

     

    Naslovna FOTO: domnevna dohtar’ca na dvorišču AMZS pred vhodom v sprejemno pisarno (pred katero je vetrolov) v soboto 13. novembra, kjer je psihirala vse naokoli – zaradi mene. Vhodna vrata so odprta – odprla jih je ona, zaradi mene. Fotografijo posnela: Mojca Vočko.

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Skip to content