– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    “ŽE KOT OTROK SEM SANJALA, DA BOM POSTALA MARION JONES ALI PA MADELEINE ALBRIGHT”

     

    Začetek poletja 2017. Tisti značilni vonj prvih dolgih poletnih večerov mi je božal obraz. Sedela sem na teresi takrat še najinega stanovanja na skrajnem koncu velikega mesta. Tistega večera je delal popoldan. Kar naenkrat me spreleti čuden občutek tesnobe. Občutek, ki mi je dal vedeti, da je nekaj hudo narobe in da se to ne bo dobro končalo. Svoje občutke sem skušala ignorirati, ampak jih nisem mogla. Pogledam skozi okno, njega – ljubezen mojega življenja, kako „visi“ na telefonu in vneto tipka. Kot strela z jasnega me je zadelo, da se je med naju vmešala neka druga ženska.

    Že kot otrok sem bila radovedna. Vedno me je zanimalo vse. Predvsem tisto, kar zadeva politiko in šport. Že kot otrok sem sanjala, da bom postala druga Marion Jones ali pa Madeleine Albright. 

    Oboje se ni izšlo. Eno zaradi moje operacije na srcu, ki sem jo doživela kot 2letni otrok, drugo pa kot posledica nezmožnosti plačevanja študija politologije v takrat Prekmurju oddaljeni Ljubljani. Frustracije do konca, vam povem.

     

    - Advertisement -

    Suzana Maučec, vir: njen osebni arhiv

     

    Točno na včerajšnji dan pred 15 leti sem v lokalni diskoteki v kraju, kjer sem odraščala, spoznala njega. Fanta s čudovitim nasmehom in z najbolj čudovitimi modrimi očmi na tem svetu! V sekundi se je rodila ljubezen – ljubezen mojega življenja. 

    Kaj kmalu sva si pričela dopisovati, se družiti in kmalu sva postala par. Kot par sva šla čez številne viharje, ki so bili povezani z njegovimi življenjskimi težavami. Vedno sem mu stala ob strani, mu bila v oporo, ga branila pred svetom, globoko v sebi požirala številne laži, manipulacije in podtikanja. Vse zato, ker sem ga brezpogojno ljubila. Vmes sva se poročila in dobila otroke. Sledila je selitev v tujino, ker doma zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisva mogla ostati. 

    Po selitvi v tujino je moj usvarjalni duh končno zaživel. Začela sem pisati svoje prve kolumne, ki so bile objavljene v tedniku Demokracija in na spletnem portalu Nova24 TV, kjer je bila pred tremi leti objavljena tudi moja zadnja kolumna. Po zadnji objavi pa se je moje življenje v hipu spremenilo. Čez noč sem v tujini, daleč vstran od svoje družine, ostala sama. Zapuščena. Zaradi druge, kakopak. Sledila je ločitev in proces prebolevanja (to traja še danes) in odpuščanja. Živela sem kot v vrtiljaku. Živela sem iz dneva v dan. Brez energije. Z velikanskimi bolečinami po vsem telesu. Počutila sem, kot da bi nekdo z nožem rezal vsako celico mojega telesa. Nobene stvari nisem zmogla narediti do konca, ne da bi ob tem čutila pekočih bolečin v telesu! Kot majhno dete brez cilja sem tavala od kraja do kraja in ob tem doživela nešteto nepotrebnih scen, katerih smisel je bil samo tisti kanček majhne pozornosti, ki sem jo v tistih trenutkih tako potrebovala. Da o neštetih prejokanih nočeh, polnih bolečin in tisočerih vprašanj, sploh ne izgubljam besed. Izgubila pa sem tudi veliko ljubezen do teka in pisanja! 

    Ta začaran ciklus je trajal vse do konca letošnjega avgusta, ko sem se med službenim časom preprosto zrušila na tla in bila z akutno angino pektoris z reševalnim vozilom pripeljana na graško urgenco, kjer so me najprej „nafulali“ z večjo dozo infuzij, da sem se spočila in naspala. Ko sem končno „prišla“ k sebi, je sledil razgovor resnice z oddelčnim zdravnikom, ki mi je dal jasno vedeti: „Suzana, tako ne gre več. Dva otroka imate! Študirate. V treh letih ste se naučili jezika, o katerem prej niste imeli pojma! Študirate, v tujem jeziku, ste ena najboljših študenk vaše generacije, vem hudo je, prekleto hudo je, ampak morate naprej!“ Sledil je spet boj same s seboj! Spet jok, bolečina in tisoč in eno vprašanje, zakaj ravno jaz/zakaj ravno meni! Vse dokler se nisem enega jutra zbudila in si rekla: „Dovolj je!“ In sedaj se spet smejem. Spet normalno jem. Hodim na sprehode in počasi spet tečem. Spet čistim, kuham, perem, plešem in glasno pojem. In spet PIŠEM! Spet pišem nazaj. Besede se pišejo same od sebe! Ah, kako sem to pogrešala. 

     

    Draga Mojca! Hvala ti za veliko zaupanje. Hvala ti za to priložnost. Hvala, da si v meni videla potencial in da si mi vrnila iskrico življenja nazaj. 

    Neizmerno HVALEŽNA pa sem, da sem lahko del tvoje neodvisne – slovenske novinarske zgodbe! 

     

    https://mojcavocko.si/2020/12/26/jugoslavije-ni-vec-zdaj-gre-za-slovenijo/

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto 

    Naslovna fotografija: Suzana Maučec z osvojeno medaljo na maratonu v Gradcu v Avstriji oktobra 2016, vir: osebni arhiv Suzana Maučec.

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj