– iz upora in protesta zoper sodni kriminal in sodno korupcijo v Sloveniji – M​. V.

Več

    ZOB ZA ZOB

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Že dolgo nama ni bilo več nerodno, da bi se skupaj bala – bila sva stara!  

    “Bog nama bo dal nove zobe,” sem ji govoril, “nič se ne boj” – ona pa mi ni čisto do konca verjela, ko sem ji to govoril. Po navadi se je le trpko nasmehnila moji veri, se stisnila k meni in me poljubila. Bila je žalostna ženska, v Boga ni več verjela, ni mu zaupala. Meni pa je, in takrat sem bil Bog! In tudi ona ni nikoli bila daleč od Boginje zame.

    Nikogar ni bilo, ki bi ga bil ljubil globlje, ga spoštoval in mu bil do konca predan, tako kot sem bil njej. Svojih staršev se že dolgo nisem več spominjal. Takrat, ko sem jih še imel, sem bil majhen in tako mlad … Kako so reševali svoje probleme, ne vem in ne bom nikdar vedel. Morali so biti v nečem … v marsičem meni podobni, nama dvema, prepričan sem o tem. V željah, v hrepenenju, po hotenju v naju in strahu, ki je tu notri – po tem vem!

    Kako so ga reševali in kako so sebe reševali – ne vem. To, kar vidim v sebi, je bilo tedaj del njiju, in kar je bilo v naju dveh – je zdaj v najinih otrocih in v njihovih življenjih. To zagotovo vem! 

    Nekaj pa je bilo samo najinega: najina starost. Da ne bom komu delal krivice – morda je v njej bilo tudi nekaj Božjega. 

    “Dal nama bo nove zobe, boš videla, da bo!”

    - Advertisement -

     

    Vir: https://pixabay.com/illustrations/smile-lips-make-up-teeth-dental-1999714/

     

     

     

    &  &  &
    PODPIRAM(O) SLOVENSKI NEODVISNI MEDIJ:
    Spletni medij DOSJE – od 20. 5. 2020 pri Ministrstvu za kulturo RS vpisan v Razvid medijev RS -, ki ne prejema nikakršne subvencije, želim(o) podpreti z donacijo:  https://www.paypal.com/paypalme/mojcavocko?locale.x=en_US
    Kontakt za donacije in oglaševanje: pošlji e-pošto

    Naslovna ilustracija, vir: https://pixabay.com/photos/fantasy-apple-red-mouth-tooth-2748828/

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ‘;

    Sorodne objave

    KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj