“Nikdar si nisem predstavljal, da bom nekoč javno opozarjal na napake in kršitve institucije, ki mi daje kruh in omogoča eksistenco ter tistih, ki bi morali svoje delo opravljati po vseh načelih demokratičnosti in zakonitosti, pa žal temu ni tako. Vendar, ko se na tehtnici znajde vprašanje, na katero stran se postaviti v primeru, ko se nekomu, ki ga osebno poznaš, množično kršene človekove pravice, je moj odgovor kratek in jasen: ‘Vedno in vselej na stran pravice in resnice.’ Do smrti bom spoštoval svoj poklic, poslanstvo, ki ga opravljam skoraj trideset let, policijo kot tako, saj me je vzgojila v poštenega in odločilnega pripadnika organov za notranje zadeve. Predvsem pa mi je skozi vsa ta leta dala prepotrebno poklicno znanje, čut do sočloveka, strokovnost, da lahko ob uporabi zdrave logike takoj precenim, kaj je prav in kaj ne ter ustrezno ukrepam. Vsako odstopanje od tega zame ni sprejemljivo. In na žalost je v primeru Franc Kangler prišlo do velikih odstopanj od normalnega in sprejemljivega na veliko nivojih,” je na začetku knjige Županov boj s podnaslovom zakulisje osebne in politične apokalipse Franca Kanglerja zapisal njen avtor Zoran Šarič, policist PU Maribor in dolgoleten, prekaljen kriminalist. V tej kriminalistično-reportažni mojstrovini je neprecenljivo razkril marsikaj in razgalil marsikoga – citatni vpogled:
“/…/
Že prej, posebej pa od te akcije naprej, so mediji konstantno in intenzivno spreminjali Franca Kanglerja iz župana drugega največjega mesta v Sloveniji, v kriminalca, ki je s svojo kriminalno združbo, oziroma tako imenovano ‘Hobotnico’ ugrabil Maribor, Mariborčanom in mestu pa naredil ogromno škodo. V diskreditaciji je močno prednjačil dnevnik Večer s skupino novinarjev, ki so izrabili vsako priložnost, da so o svojem županu napisali kaj negativnega. Tudi mestni Radio City s svojo ekipo humoristov se je loteval Kanglerja, včasih na najbolj nizkoten način. Niso ga diskreditirali samo kot župana, temveč tudi osebno, posmehujoč se mu zaradi njegovih ‘Kanglerizmov’ in porekla iz Dupleka.
/…/
Kazenske ovadbe zoper Franca Kanglerja pravnomočno padajo kot domine, od več kot dvajset podanih ovadb, so do tega trenutka padle skoraj vse, glede na ‘modus’ in ugotovitve sodišč, pa bodo očitno padle še vse preostale. Odločujoče pri vsem tem je, da v primeru kazenskih ovadb zoper Franca Kanglerja ne gre za njegovo izigravanje sodišč, igranje na zastaranje, izmikanje obravnavam, temveč sodišča sama ugotavljajo, da v danih primerih sploh ne gre za kazniva dejanja. Hkrati pa je ugotovljeno, da je skozi celoten postopek storjeno veliko procesnih napak, kar meče zelo slabo luč na vse organe odkrivanja in pregona, ki so postopke peljali skozi predkazensko sodni proces. Nesprejemljivo je namreč, da v večih primerih sploh ni prišlo do obtožnice, temveč so zadeve zaključene že na tožilstvih, ker niso našli znakov kaznivih dejanj. Med njimi je tudi kazenska ovadba ‘tako opevanih radarjev’. A se je po vsem skupaj za vprašati, zakaj je prišlo tako daleč in kdo je dejansko imel največji interes? Kanglerju se v sodnih procesih dokazuje, da ni kriv dejanj, ki so se mu očitala, a prav zaradi tega sta bila Maribor in Slovenija koncem leta 2012 na meji državljanskega upora in morebiti celo vojne!
A se mediji, organi pregona, intelektualci Maribora in Facebook skupina FKNO sploh zavedajo, kaj so povzročili?
/…/
V trenutku pisanja teh vrstic sem že skoraj 30 let zaposlen v organih pregona, na Policijski upravi Maribor, petindvajset let sem bil kriminalist, sedaj štiri leta delam v Operativno komunikacijskem centru in skozi vsa ta leta sem videl ter doživel marsikaj, kar ljudje, ki tega poklica ne poznajo, nikdar ne bodo doživeli. Poklic, ki bi moral biti svet, zakonit, vzoren in vzgojen za vse nas zaposlene, mi je v zadnjih letih, predvsem v času Kanglerjeve agonije pokazal, da temu žal ni povsem tako, da so v njem še drugi, čudni in nesprejemljivi interesi ter osebe, ki tukaj nikakor ne bi smele biti.
/…/
Franc Kangler danes, v letih 2017 in 2018, še vedno bije bitko s sodnimi mlini, organi pregona mu preiskujejo domnevno protipravno pridobljeno premoženje. Kljub skoraj vsem padlim zadevam, vsem milijardam v davčnih oazah, opranem denarju, tajkunih, elitah, kriminalcih, katerih protipravno premoženje bode v oči, da te lahko zaslepi, sodstvo zahteva od Kanglerja pojasnila, kje je dobil npr. 500 eur, ki jih je določenega dne nakazal hčerki Maši, kje je dobil denar za 37 let star traktor. Tajkun Darko Horvat je dolžan cca. 100 milijonov eur slovenskim bankam, jih ne vrne, v Švici pa obnavlja vilo, vredno 37 mil. eur in ga nihče ne vpraša, kdaj bo vrnil dolgovani denar (vir: https://www.dnevnik.si/1042618474). Francu Kanglerju pa se sodstvo in mediji posmehujejo, ko jim predoča, da je že dolga leta kmetovalec, ki v večjih količinah goji razne vrtnine in živali ter kot kmetovalec s statusom vse to prodaja. Hkrati pa njemu in njegovim pričam na sodišču prepovedo govorjenje v štajerskem narečju, saj bo imela strojepiska težave pri prevajanju iz stenograma. Mislim, da ob tem ni kaj dodati.
/…/
Za Franca Kanglerja sem prvič slišal januarja 1990, ko sem kot kriminalist nekaj mesecev prej končal pripravništvo in bil dodeljen v skupino za premoženjsko kriminaliteto ( skupina za vlome in rope ) na stalno delovno mesto v takratnem Oddelku za zatiranje kriminalitete Maribor (OZK). Torej bil sem začetnik na poklicni poti kriminalista in še dandanes, tri leta pred upokojitvijo sem tukaj, v policiji, neumoren, vendar vedno bolj razočaran nad celotnim sistemom in vsem, kar se dogaja. V tem času je skupina za premoženjsko kriminaliteto potrebovala nove moči za preiskovanje tovrstne varnostne problematike in zraven mene ter sodelavca Braneta H., ki sva bila nova, so iskali še nekoga, ki bi bil dovolj primeren in izkušen, da bi se lahko v prihodnje kvalitetno soočil s pregonom vlomilcev in roparjev, saj je bila ta problematika takrat precej pereča.
/…/
Skratka, ob iskanju primernega kandidata za našo skupino, se je med ostalimi izkušenimi policisti, ki so imeli ustrezne pogoje, pojavilo ime Franca Kanglerja, takrat policista na Policijski postaji Center iz Vošnjakove ulice v Mariboru, o katerem so do nas takoj zaokrožile govorice o njegovih uspehih pri preiskovanju kaznivih dejanj in prekrškov. Že takrat je bil poznan pod vzdevkom ‘šerif iz Dupleka’, govorice o njegovi brezkompromisnosti na terenu v postopkih s storilci kaznivih dejanj pa po pripovedovanju njegovih takratnih sodelavcev niso bile iz trte izvite. Ko se je izvedelo, da se ne ustraši nobene, še tako zahtevne naloge, da precej dobro obvlada borilne veščine in da ima brata v Specialni enoti policije, je odločitev, kdo bo novi član naše skupine, hitro padla.
Kmalu se nam je Franc Kangler pridružil v skupini in ob uvodnem spoznavanju z njim smo ugotovili, da je dejansko vse res, kar se je govorilo o njem. Sam se nam je pohvalil z marsikaterim svojim podvigom na terenu, ko je pri intervencijah brez strahu obvladal nevarne osebe.
Veliko časa sicer za spoznavanje nismo imeli, saj nas je deseterico novincev v kriminalistični policiji 1. marca 1990 čakalo štirimesečno kriminalistično usposabljanje v Ljubljani in Jasnici v Kočevju, kar smo morali opraviti, če smo hoteli biti pravi kriminalisti z orožjem, službeno izkaznico in opravljenim izpitom iz pooblastil, saj brez njega ne moreš opravljati dela kriminalista. Med kandidati je bil seveda tudi Franc Kangler, čeprav je bila pri njem takrat dilema, da on usposabljanja iz pooblaščenosti ne bi opravljal, saj je imel kot policist orožje in službeno izkaznico. Ampak ker so bili že takrat nekateri bolj papeški od papeža, je Kangler moral opravljati izpit iz pooblastil in njegovo prigovarjanje ni zaleglo. Tako smo se od 1. marca naprej, pa vse do konca junija 1990 znašli v suhoparnih učilnicah Kotnikove ulice v Ljubljani in vsakodnevno po več ur poslušali predavanja iz vseh možnih pravnih in policijskih ved. Hkrati smo opravili tudi izpit iz policijskih pooblastil, katerega je moral opraviti tudi Kangler. Iz tega obdobja se ga spomnim, ko je imel na predavanjih večkrat besedne dvoboje s predavateljem Janezom Pečarjem, takratnim zelo zahtevnim gurujem kriminalistike, starosto te vede, ki je napisal v tistem času najbolj cenjeno strokovno knjigo o kriminalistiki. Kangler je vedno imel kakšno vprašanje zanj, po katerem sta včasih v nedogled debatirala in je Pečar izven predavalnice umirjal svoje živce. Tudi zaradi Kanglerja smo se Pečarja bali, da nas bo vse pometal na izpitu, vendar na srečo ni bilo tako. Večkrat nas je v prostem času obiskal Kanglerjev brat iz Specialne enote policije in smo hodili v bližnji lokal na pijačo. Junija smo opravili še štirinajstdnevno praktično usposabljanje v Jasnici in po opravljenih vseh izpitih končno dočakali povratek v matično enoto ter vrnitev k svojim domačim.
V prihajajočem letu do junija 1991, sem v moji skupini spoznaval vse zakonitosti kriminalističnega dela, bil vključen v skoraj vsak ogled kraja kaznivih dejanj, z izključnim ciljem pridobiti čimveč izkušenj za kvalitetno samostojno delo. Kangler si je v tem času pridobil renome kot izkušen, prodoren, iznajdljiv kriminalist, rad pa je na teren vzel nas mlade ter delil nasvete in prigode iz njegovih policijskih doživetij, s katerimi nas je želel impresionirati. Že takrat je navezal najbolj pristen stik s sodelavcem iz skupine Željkom Vogrinom, s katerim sta postala službeno in osebno nerazdružljiva vse do danes. Njuna kasnejša poklicna pot se je venomer križala in dopolnjevala, Vogrin pa mu je stal ob strani v najhujših časih vstaj in še kasneje. Danes sta ustanovna člana politične stranke Nova ljudska stranka Slovenije in v njej najvišja funkcionarja.
/…/
Čas po osamosvojitvi in začetek naslednjega leta 1992, ko je cel svet priznal samostojnost in suverenost naše države, je prinesel precej dela naši službi. To je pomenilo, da smo bili zelo obremenjeni s preiskovanjem kriminalnih dejanj, vlomi in ropi so bili na dnevnem redu, vedno bolj pogoste pa so bile nove, organizirane oblike kriminala, ki jih brez posebnih oblik policijskega dela skoraj nismo mogli obvladovati. Tu je Franc Kangler s svojim načinom dela zelo uspešno krmaril. Kmalu je pokazal, da ima odličen smisel za vodenje in organiziranje določenih policijskih nalog, kar je pogosto rezultiralo z uspešno preiskanimi kaznivimi dejanji.
Dobro se spomnim kar nekaj uspešno zaključenih realizacij. Navedel bom primer, ko smo se celotna skupina za premoženjske delikte zgodaj zjutraj odpravili do naslova bivanja domnevnega vlomilca, za katerega je Kangler pridobil informacije, da redno vlamlja v stanovanjske objekte, pa nam nikakor ni uspelo dobiti ga na delu ali mu dokazati navedenih kaznivih dejanj. V Kanglerjevi organizaciji smo takrat postavili tako imenovano pomično policijsko zasedo z več službenimi vozili in oseba je dejansko kmalu za tem zapustila dom ter se odpeljala s svojim vozilom, med potjo pobrala še drugo osebo, mi pa smo bili ves čas neopazno za njima. Ta dan se nam je nasmehnila sreča, saj sta moška na območju Dupleka vlomila v stanovanjsko hišo, ob pogledu skozi okno navzven pa sta obnemela, ko sta videla z vseh strani hiše policijo.
Podoben primer se je zgodil za tem dogodkom, ko smo s pomičnimi policijskimi zasedami opazovali dva vlomilca celo do Murske Sobote, kjer sta odšla v nek stanovanjski blok, mi pa dejansko nismo vedeli, ali bosta vlomila ali ne. Počakali smo, da sta prišla iz bloka, se z vozilom odpeljala v smeri Maribora in ju med potjo ustavili s policijskimi vozili. Srce nam je zaigralo, ko smo v vozilu našli kup ukradene zlatnine, ki sta jo odtujila pri vlomih v dve stanovanji prav v navedenem stanovanjskem bloku.
Še veliko podobnih zgodb se je zvrstilo v naslednjih letih, kjer je vodilno vlogo pri preiskavah odigral prav Franc Kangler, ponavadi v sodelovanju s partnerjem Željkom Vogrinom, s katerim sta zelo uspešno obvladovala tudi problematiko ropov, za katero sta bila specialno zadolžena.
/…/
Skratka, po prvih medijskih izjavah, ki jih je Kangler podal na Glavnem trgu kot novi župan Maribora, se je skozi kordon njegovih množičnih privržencev pričel prebijati proti svojemu volilnemu štabu. Med tem prebijanjem je tudi meni uspelo, da sem mu pristopil, mu segel v roko in mu iz srca čestital na neverjetnem podvigu. Spomnim se, da me je prijel z obema rokama za mojo roko in se mi zahvalil. Res sem bil takrat zelo ponosen nanj, ponosen, da ga poznam, da je nekako tudi del mojega življenja, zdel se mi je kot nekakšen junak, idol, obdan z nepregledno množico svojih privržencev in obsijan s sojem luči vseh medijev, ki so bili na kraju.
/…/
Tega dne in pa naslednje dni so bili mediji polni novic o uspešno izvedeni akciji zoper mariborskega župana in v javnosti je s tem dobil še večji sloves nekoga, ki je sinonim korupcije, klientelizma, nepotizma, skratka Franc Kangler je z veliko pomočjo organov pregona in medijev postal takrat najbolj znan politični ‘kriminalec’. V javnosti sem spremljal mnenja in odzive ljudi na županovo kalvarijo in velika večina jih je bila na podlagi medijske izpostavljenosti prepričana, da je temu res tako, kajti po njihovem mnenju policija ne bi kar tako na slepo, nepreverjeno in nepremišljeno, brez dokazov izvedla tako odmevne akcije.
/…/
Prav to se danes, v letu 2017, močno odraža v zadevi Kangler, ko njegovi kazenski primeri množično padajo na sodiščih. V trenutku pisanja teh vrstic je oprostilnih sodb že trinajst, med njimi tudi tako opevana afera ‘radarji’. Kar pa je še večji absurd, v primerih ne gre za izigravanje sodišč, zastaranja, iskanja procesnih napak, temveč so sodišča kratkomalo ugotovila, da podane obtožnice ne vsebujejo znakov kaznivih dejanj. V nekaterih primerih so zadeve zaključene že v fazi priprave obtožnice na tožilstvu. Ponavljam, ‘ni znakov kaznivih dejanj,’ o čemer bom več pisal v naslednjih poglavjih.
Ob tem se je zgodil še en dogodek, ki se mi je močno vtisnil v spomin, v meni pa potrdil prepričanje, da je v celotni zadevi Kangler nekaj veliko več, kot njegova domnevna kriminalna dejanja, katere bi naj policija zaznala in katerih je osumljen. Dogodek me je močno pretresel in nakazal, da je res nekaj gnilega v ‘Dolini Šentflorjanski’. Skratka, na uho mi je prišla izjava iz krogov mariborske policije ‘iz prve roke’, kako je takratni vodstveni delavec, zadolžen za predkazenski pregon Franca Kanglerja izjavil, da je ‘Kanglerja potrebno kazensko in medijsko preganjati ter uničiti, ni pomembno, ali bodo kazenske ovadbe na sodiščih sedele ali ne.’ Oseba, ki je to izjavila, je danes na visoki funkciji v organih za notranje zadeve na državnem nivoju. Ni dvoma, da tej izjavi ne bi verjel, saj je zaznana neposredno, pokazala pa je, kako osebno in iz kakšnega sovraštva organi pregona delujejo zoper Franca Kanglerja. Ob tem sem se večkrat vprašal, kaj je Kangler storil, da so izvajali takšen pogrom nad njim. Tudi sam ni imel prave razlage.
/…/
Delavci PU Maribor imamo ob prihodu v službo težave s parkiranjem zasebnih vozil, saj je celotno območje v centru mesta in okoli objekta PU plačljivo in v kolikor bi vsak delovni dan plačevali parkirnino za 8 ur, bi za to odšteli dobršen del osebnega dohodka, kar pa je popoln nesmisel. In ker si je devetnajst oseb iz PU Maribor na Mestni občini uredilo dovolilnice za parkiranje na parkirišču (sam nisem bil med njimi), kjer je dovolj prostora, je to naenkrat postal velik greh in težka korupcija. Še najbolj žalostno pa je bilo, da so novinarji za to izvedeli iz anonimke, ki je bila nekomu poslana. Iz vsebine anonimke, katero sem tudi sam videl, po našem prepričanju ni bilo težko posumiti, da bi jo lahko napisal nekdo iz policijskih vrst, čeprav je vsebina nakazovala na to, da je avtor nekdo iz občine. Tako smo po mojem mnenju imeli tudi v naših vrstah nekoga ali nekatere, ki so odkrito sovražili Kanglerja in posledično vse nas, ki smo ga poznali in z njim prijateljevali. Takšno podlo obračunavanje s pomočjo anonimk je vsega obsojanja vredno in vse pove o človeku, ki to počne.
Anonimke so postale Kanglerjevo zlo tudi v nadalje, saj je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, utemeljeno sumil, da so kriminalisti zoper njega s pomočjo anonimk, ki so jih sami pisali, peljali predkazenski postopek ter uporabo posebnih preiskovalnih ukrepov. Da je to njihova praksa, lahko potrdim tudi sam, saj mi je eden od kriminalistov, imenoval ga bom ‘Šlaci’, pri obravnavi nekega kazenskega primera predlagal, da kot kriminalistični tehnik fotografiram nek kraj, on pa bo napisal anonimko, priložil moje fotografije in na ta način uradno evidentiral zaznavo kaznivega dejanja. Povedal mi je, da tako on počne. Njegov predlog sem odločno zavrnil in mu predlagal, naj na kakšen drug način spelje zadevo in to brez mene.
/…/
Cilji so bili vedno izpolnjeni, sam pa sem se potihem spraševal, kako to, da pa podjetja propadajo, elitneži in tajkuni se bogatijo, so nedotakljivi. Mediji so bili redno polni novic o korupciji, klientelizmu, nepotizmu na vseh nivojih, celo tako daleč smo prišli, da je razkrita sprevržena afera, ko bi naj slovenska elita spolno zlorabljala pse, pri čemer je priznan zdravnik Saša Baričevič podlegel poškodbam, ker so ga raztrgali njegovi zlorabljeni psi. Spoštovana slovenska elita, inteligenca, pa udeležena v takšni aferi, vsega gnusa in obsojanja vredni? K vsemu temu lahko dodam še informacije o sumih korupcije pri Teš 6, v zdravstvu, v gradbenih krogih, pa informacije o najmanj 75 milijardah odtujenega, opranega slovenskega denarja v davčnih oazah, o dokapitalizacijah slovenskih bank z davkoplačevalskim denarjem, celo o milijardi opranega iranskega denarja preko NLB. In sem se vedno pogosteje pričel spraševati, kako to, da organi pregona delamo tako kvalitetno, strokovno, da smo hvaljeni, vedno so vsi cilji doseženi, hkrati pa so nam pred očmi deviacije in odstopanja, ki ogrožajo celoten sistem države. Nobene logike nisem več videl v tem.
/…/
Ali so se na podoben način lotili tudi poslanca Magajne, ko so mu na hišni preiskavi iskali domnevno pedofilsko gradivo, fotografijo mladoletnice z golim oprsjem, pa tega niso našli? Zasegli so mu vse domače in službene računalnike, prekopirali vso vsebino diskov, katere pa so kasneje preiskovalci izgubili.
Še bolj udarna je slovenska afera ‘Patria’, v kateri je bivši predsednik vlade Janez Janša obsojen na zaporno kazen, na Dobu je prestal pet mesecev zapora, preden je izpuščen, saj je sodba razveljavljena in je prišlo do ponovnega sojenja, sodišče pa je proces zaključilo na tak način, da je prišlo do zastaranja, po vsej verjetnosti tudi zato, da bi se še naprej vzpostavil dvom v nedolžnost vpletenih. Odgovornosti za zastaranje pa ni prevzel nihče. Tragikomična je obrazložitev prvotne obsodbe, da je Janez Janša sprejel podkupnino ‘neznanega dne, od neznane osebe, na neznan način, na neznanem kraju!’ Takšnih sodnih zaključkov je lahko državljane Slovenije upravičeno strah. Kazenska zakonodaja je po mojem mnenju zadovoljivo formulirana in določena, sporen je le človeški faktor.
/…/
Vzporedno s tem pa sinu ljubljanskega župana Zorana Jankoviča odpustijo dolg v višini 16 milijonov eurov. Prav tako Jankoviču v kazenskem procesu ‘spolnega nadlegovanja farmacevtke’ zavrnejo uporabo ukrepa prisluha, saj je potekel dvoletni rok od izvajanja ukrepov do sodnega procesa. V nasprotju s tem pa je Franc Kangler prvotno obsojen na sedem mesecev zapora v zadevi ‘pridobitve stanovanja Karin Ježovita’, obsodba je temeljila izključno na prisluhih, katerim pa je dvoletni rok za uporabo v procesu prav tako, kot Jankoviču, potekel. Dvojna merila in neenakost obravnave so očitni.”
Na koncu knjige spregovori tudi sam Franc Kangler:
“Nikoli si nisem mislil, da lahko skupina ljudi zlorabi državne organe tako globoko, da pripelje množice ljudi na ulice in izkoristi njihovo zaupanje v zameno za to, da prevzame lokalno ali državno oblast. Ko sem pred občino med protestniki videl direktorja mariborske policije Danijela LORBEKA in njihovega predstavnika za stike z javnostjo Bartola LAMPRETA, se nisem mogel izogniti občutku, da smo nekateri Slovenijo leta 1991 osvobajali, a je na žalost še do danes nismo osvobodili njene preteklosti, saj ima policija očitno še v 21. stoletju velik vpliv na politično dogajanje v Sloveniji. Da je na protestih šlo za neposredne povezave med policijo in tisto skupino posameznikov, ki je vstaje vodila iz ozadja, priča dejstvo, da se je Bartolo LAMPRET kasneje zaposlil v kabinetu vstajniškega župana, kar je tudi precedens. A dejstvo, da je vstajniško ekipo na občini kar hitro zapustil, je dovolj zgovorno o namenih, ki so jih imeli ti ljudje.
/…/
Podtikanja in preverjanja policije so me spremljala na vsakem koraku mojega županovanja, oziroma na vsakem koraku mojega življenja. Po protestih leta 2012 in po mojem odstopu s funkcije župana, so bili za mene najhujši in najtežji časi.
Bili so dnevi, ko nisem vedel, kam naj stopim, kje naj sedem, kje naj zaspim, oziroma kje naj se zbudim. Verjetno bi bilo najbolje, da bi me takrat zaprli, saj bi imel mir, svojo posteljo in tako bi štel dneve in noči. Bili pa so dnevi, ko so bili psihični pritiski s strani sodnih organov tako močni, da so mi povzročili globoke rane. Danes se te rane počasi celijo, ampak brazgotine bodo ostale za vedno. Teh brazgotin ni moč odstraniti ne z lepotnim kirurgom, ne z odškodnino, kaj šele s kakšnim opravičilom.
/…/
Podlih iger ter umazanih spletk, ki so mi jih zrežirali državni organi, je toliko, da sploh ne vem, kje jih naj začnem naštevati. Morda je nujno potrebno, da med prvimi omenim sodni primer, v katerem me je sodnik dr. Boštjan POLEGEK po krivici obsodil na sedem mesecev zapora in to za nekaj, za kar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kasneje razsodilo, da sploh ni kaznivo dejanje. Ta sodba predstavlja prvo politično sodbo, ki se je zgodila v zgodovini samostojne Slovenije po letu 1991. Sodnik dr. Boštjan POLEGEK me je namerno in povsem subjektivno krivično obsodil in me želel poslati za sedem mesecev v zapor. Prav zanimivo bi bilo izvedeti ali tega sodnika danes peče vest za njegovo politično odločitev, ki jo je sprejel kot zapriseženi sodnik? Prepričan sem, da odgovor ni pritrdilen, saj nekdo, ki nekoga po krivici obsodi na zaporno kazen, vesti zagotovo sploh nima.
/…/
Nikoli ne bom pozabil obiska predsednika Republike Slovenije dr. Janeza DRNOVŠKA, ki me je ob razgovoru opozoril, da se me bodo lotile stare strukturne sile. V mislih je imel predvsem bivšo Službo državne varnosti Jugoslavije, ki je imela vse pod nadzorom in s svojo aktivnostjo še danes vpliva na razvoj družbenih, predvsem pa političnih dogodkov v Sloveniji. Takrat ga nisem jemal resno, saj nisem verjel, da je to v naši državi sploh mogoče. Takšnega prepričanja sem bil, vse dokler nisem naletel na sodni spis sodnika dr. Janeza ŽIROVNIKA, ki je za mene odredil vse prikrite preiskovalne ukrepe. Da bo njegova sodniška ‘verodostojnost’ še večja, naj omenim samo to, da je bil, preden je postal sodnik, zaposlen na Slovenski obveščevalni varnostni agenciji (SOVI) in Varnostno informativni službi (VIS), še pred tem pa je bil aktivni agent Službe državne varnosti Socialistično federativne republike Jugoslavije.
Ob spremljanju sojenja Janezu JANŠI v zadevi ‘Patria’, kjer so mu očitali, da je neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju, na neugotovljeni način, ob neugotovljenem času, nekaj storil oziroma opustil, sem postal bolj pozoren na dokumente, ki bi me naj bremenili. Pregledal sem drugo odredbo za prikrite preiskovalne ukrepe, ki jo je podpisal sodnik dr. Janez ŽIROVNIK. Iz dokumentov sem razbral podobno zgodbo, ki je bremenila JANŠO. Sodnik je kot razlog za odredbo navajal dejstva, da imam preko sogovornice dobre veze na sodiščih in na tožilstvih in da bi naj doslej neznana sodnica in neznana tožilka, v družbi neznane odvetnice, KANGLERJEVI sogovornici dejala… Marsikdo se ob takšni argumentaciji nasmeji, ampak meni, ki so me na drugi strani posamezni sodniki, tožilci in policaji hoteli poslati v zapor, pa mi zagotovo ni bilo do smeha. Popolnoma sem bil ogorčen nad takšno utemeljitvijo in sem se spraševal, kako je to sploh mogoče, da nekdo na podlagi neznanih okoliščin in neznanih oseb utemeljuje svoj akt.”
Pa vendar, znan modus operandi je oplazil tudi avtorja Županovega boja, Zorana Šariča:
Vendar, na veliko presenečenje marsikoga, ki pozna nezakonite prijeme, mehanizme globoke države itd., se je po šokantni, medijsko razvpiti – neupravičeni ali nezakoniti – hišni preiskavi pri Zoranu Šariču v Mariboru aprila letos ta diskreditacijski konglomerat julija uradno (za)ustavil, končal:
ŽUPANOV BOJ je izjemna epopeja o zavržnih policijskih in pravosodnih konstruktih, ki so nezakonito rezultirali v kopico kriminalno nezakonitih kazenskih ovadb in kazenskih sodnih postopkov z jasnim ciljem: diskreditacija in likvidacija (tudi politična) Franca Kanglerja, takrat župana Maribora. Knjiga, ki vsakega Slovenca kliče k branju – tudi zavoljo splošne razgledanosti o tem, kaj vse se neslišno, nevidno dogaja v Sloveniji.
Leto 1991, Koper: obrambni minister Janez Janša in Milan Kangler, pripadnik specialne enote Slovenske policije, ki je takrat edini prejel priznanje obrambnega ministra, kot je javno zapisal njegov brat, Franc Kangler:
P. S.: knjiga ŽUPANOV BOJ ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net
/Fotografije, razen naslovne, vir: Franc Kangler – Facebook/